O besedilu
Petelinov kamen
- Vir
- Pentameron
- Avtor
- Giambattista Basile
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Neapolitan
- Čas branja
- 9 min branja
- Obseg
- 7 strani
- Naslov izvirnika
- Jornata IV I LA PRETA DE LO GALLO
O izvirniku
Pentameron
Baročna, divja starejša plast evropske pravljice, polna obratov in pretiravanj. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Pentameron v jeziku Neapolitan.
Besedilo
Petelinov kamen
_Minec’Aniello se po zaslugi kamna, ki ga najde v petelinovi glavi, pomladi in obogati; ko pa mu ga dva čarovnika z zvijačo ukradeta, je spet star in reven. Med tavanjem po svetu v mišjem kraljestvu izve, kje je prstan, in ga s pomočjo dveh miši dobi nazaj, si povrne nekdanji položaj in se maščuje lopovoma._ _Tatova žena se ne smeje večno. Kdor snuje prevaro, si tke pogubo; ni zvijače, ki se ne bi razkrila, ne izdaje, ki ne bi prišla na dan: zidovi so ovaduhi malopridnežev;
ob tatvinah in vlačuganju se zemlja razpoči in vse pove. To boste slišali, če boste le pozorno prisluhnili._ Nekoč je v mestu Grotta-negra živel neki Minec’Aniello, ki ga je nesreča tako neusmiljeno preganjala, da je vse njegovo premično in nepremično imetje skupaj obsegalo enega samega petelina, ki ga je vzredil z drobtinicami. Nekega jutra pa ga je lakota tako hudo zdelala, da se je odločil petelina prodati za nekaj drobiža, saj lakota še volka prežene iz gozda. Odnesel ga je na trg, kjer je naletel na dva bradata čarovnika. Z njima se je pogodil in jima ga prepustil za pol patake, onadva pa sta mu rekla, naj ga prinese k njima domov, kjer mu bosta odštela novčiče. Čarovnika sta se odpravila na pot in Minec’Aniello jima je sledil. Tedaj je slišal, kako se v skrivni govorici pogovarjata: »Kdo bi si mislil, da bova imela takšno srečo, Jennarone? Ta petelin bo prav gotovo najina sreča zaradi tistega kamna, saj veš, ki ga ima v glavi. Takoj ga bova dala vdelati v prstan in dobila bova vse, kar si bova znala zaželeti.« Ghiennarone pa je odgovoril:
»Tiho bodi, Jacovuccio, že se vidim bogatega, pa še sam komaj verjamem! Ne morem dočakati, da temu petelinu razbijem glavo, brcnem revščino v zobe in si privoščim boljše življenje, kajti na tem svetu vrline brez denarja veljajo toliko kot umazana cunja: kakor si opravljen, tako te cenijo.« Minec’Aniello, ki je prehodil že marsikatero deželo in jedel kruh iz mnogih peči, je razumel njuno govorico; ko so prišli do ozke uličice, je obrnil krmilo in jo ucvrl, da se je kar prašilo za njim. Stekel je domov, petelinu zavil vrat, mu razprl glavo in našel kamen, ki ga je nemudoma dal vdelati v medeninast prstan. Da bi preizkusil njegovo moč, je rekel: »Rad bi postal osemnajstleten mladenič.« Komaj je izgovoril te besede, mu je kri živahneje zaplala, kite so se mu okrepile, noge utrdile, meso pomladilo, oči zaiskrile, srebrni lasje so se spremenili v zlate, usta, ki so bila kakor izropana vas, so se naselila z zobmi, brada, dotlej nedotaknjeno lovišče, pa se je spremenila v rodovitno njivo. Skratka, postal je prelep mladenič in spet spregovoril: »Želim si razkošne palače in sorodstva s kraljem.« In že se je pred njim dvignila palača neverjetne lepote, s sobanami, ki so jemale dih, s stebri, ob katerih se je človeku vrtelo v glavi, in s slikami, ob katerih je ostrmel. Srebro je kipelo na vse strani, po zlatu se je hodilo, dragulji so slepili oči, služabnikov je kar mrgolelo;
konjem in kočijam ni bilo števila. Skratka, njegovo bogastvo je tako sijajno zasijalo, da je kralj debelo pogledal in mu z veseljem dal svojo hčer Natalizio. Medtem sta čarovnika izvedela za Minec’Aniellovo veliko srečo in sklenila, da mu jo iztrgata iz rok. Izdelala sta lepo lutko, ki je s pomočjo protiuteži igrala in plesala, se preoblekla v trgovca in obiskala Pentello, Minec’Aniellovo hčer, pod pretvezo, da ji hočeta lutko prodati. Ko je zagledala tako lepo stvar, ju je vprašala, koliko hočeta zanjo;
odgovorila sta, da je ni mogoče plačati z nobenim denarjem, vendar lahko postane njena lastnica, če jima naredi eno samo uslugo: pokaže naj jima prstan svojega očeta, da si ogledata njegovo izdelavo in po njem naredita drugega, enakega; v zameno ji bosta lutko podarila in zanjo ne bo plačala ničesar. Pentella je slišala ponudbo, ni pa še nikoli slišala pregovora: »Kadar je prepoceni, dobro premisli.«
Zato je takoj pristala na kupčijo in jima rekla, naj se vrneta naslednje jutro, dotlej pa si bo prstan izposodila od očeta. Čarovnika sta odšla, in ko se je oče vrnil domov, mu je toliko sladko govorila in ga tako vztrajno božala z besedami, da ga je nazadnje pregovorila, naj ji posodi prstan. Izgovorila se je, da je žalostna in bi si rada nekoliko razvedrila srce.
Naslednji dan, ko Sonce s svojo metlo pomete nesnago senc z nebeških trgov, sta prišla čarovnika. Komaj sta dobila prstan v roke, sta se že razblinila kakor prikazen; še dima ni ostalo za njima in uboga Pentella bi od groze skoraj umrla. Čarovnika pa sta prispela v gozd, kjer so se veje dreves ponekod dvigale kakor plezalni drogovi, drugod pa se prepletale, kot bi se igrale slepe miši. Prstanu sta ukazala, naj izniči vse, kar si je pomlajeni starec pričaral. Ta je bil tedaj ravno pri kralju, ko so se mu v hipu lasje naježili in pobelili, čelo nagubalo, obrvi razkuštrale, oči udrle, obraz zgubal, usta ostala brez zob, brada se mu je razredčila, na hrbtu se je vzdignila grba in noge so se začele tresti; povrh vsega pa so se njegova sijajna oblačila spremenila v cape in cunje.
Ko je kralj zagledal tega grdega berača, ki je sedel in kramljal z njim, ga je nemudoma dal z gorjačami in psovkami nagnati. Minec’Aniello, ki je tako nenadoma strmoglavil z višav, je objokan odšel k hčeri in zahteval prstan, da bi popravil nesrečo. Ko pa je izvedel, kako sta jo lažna trgovca prelisičila, je malo manjkalo, da se ni vrgel skozi okno. Tisočkrat je preklel hčerino neumnost, saj ga je zaradi ničvredne lutke spremenila v grdo strašilo; zaradi stvari, sešite iz cunj, ga je pripravila do norih dejanj. Odločil se je namreč, da bo blodil sem in tja kakor slab denar, dokler ne bo izvedel kaj o teh trgovcih. S temi besedami si je ogrnil zakrpan plašč, si nataknil razhojene čevlje, si čez ramo obesil bisago in vzel palico v roko. Hčer je pustil vso premrlo in od groze ledeno, sam pa se je obupan odpravil na pot. Tako dolgo je prestavljal noge, da je prišel v kraljestvo Pertuso-Cupo, kjer so prebivale miši. Tam so ga prijeli kot mačjega vohuna in ga nemudoma odvedli pred kralja Roseconeja. Ta ga je vprašal, kdo je, od kod prihaja in kaj išče v njihovih krajih. Minec’Aniello je kralju najprej izročil svinjsko kožo v znamenje pokornosti, nato pa mu drugo za drugo povedal vse svoje nesreče. Nazadnje je dodal, da bo obrabil to svojo nesrečno kožo, dokler ne izve česa o prekletih dušah, ki so ga oropale tako dragocenega zaklada in mu hkrati vzele cvet mladosti, vrelec bogastva in oporo časti. Ob teh besedah je Roseconeja začelo glodati usmiljenje. Ker je hotel siromaku ponuditi vsaj nekaj tolažbe, je sklical najstarejše miši na posvet, jih vprašal, kaj menijo o Minec’Aniellovi nesreči, in jim ukazal, naj skrbno poizvedo, ali je mogoče dobiti kakšno novico o teh lažnih trgovcih. Med njimi sta bila po naključju Rudolo in Sautariello, miši, ki sta dobro poznali svet, saj sta kakšnih šest let živeli v obcestni krčmi. Rekli sta: »Le pogumno, prijatelj, vse se bo izteklo bolje, kakor misliš. Vedi, da sva bili nekoč v sobi krčme Pri rogu, kjer prenočujejo in se veselo mastijo najuglednejši možje na svetu. Tam sta se ustavila dva človeka iz Castiella Rampina in po jedi, ko sta že ugledala dno vrča, govorila o potegavščini, ki sta jo zagodla nekemu starcu iz Grottanegre: ogoljufala sta ga za kamen velike moči. Eden izmed njiju, imenoval se je Jennarone, je rekel, da si prstana nikoli ne bo snel s prsta, da ga ne bi utegnil izgubiti, kakor ga je izgubila hči tistega starca.« Ko je Minec’Aniello to slišal, je mišima obljubil, da jima bo dal cel tovor sira in nasoljenega mesa, ki ga bosta lahko uživali skupaj s svojim gospodom kraljem, če si ga drzneta pospremiti v deželo teh lopovov in mu pomagata dobiti prstan nazaj. Ker se jima je obetalo, da si bosta omastili brke, sta obljubili, da bosta zanj premikali gore in preplavali morja. Prosili sta mišjo krono za dovoljenje in odpravili so se na pot. Po dolgem potovanju so prispeli v Castiello-rampino. Miši sta Minecaniellu naročili, naj počaka pod drevesi ob reki, ki je kakor pijavka srkala znoj delavcev in ga izlivala v morje. Sami pa sta poiskali hišo čarovnikov in videli, da si Ghiennarone nikoli ne sname prstana s prsta. Zato sta sklenili, da si bosta zmago priborili z zvijačo. Počakali sta, da je noč z nezrelim grozdnim sokom ohladila od sonca razgreti obraz neba. Ko se je Ghiennarone iztegnil na postelji in zaspal, mu je Rudolo začel grizljati prst, na katerem je nosil prstan. Ker ga je zabolelo, si ga je snel in ga položil na mizico ob vzglavju. Sautariello je to videl, zgrabil prstan v gobček in v štirih skokih sta bila pri Minec’Aniellu. Ta se je razveselil še bolj kakor obešenec, ki mu tik pred smrtjo prinesejo pomilostitev, in takoj spremenil čarovnika v dva osla. Enemu je čez hrbet razgrnil plašč in ga zajahal kakor imeniten grof, drugega pa natovoril s slanino in sirom ter se odpravil proti Pertuso-Cupu. Tam je obdaril kralja in svetovalce, se jim zahvalil za vse dobro, ki ga je bil po njihovi zaslugi deležen, in prosil nebo, naj jih nikoli ne ujame mišnica, naj jim nikoli ne škoduje mačka in naj jim nikoli ne greni življenja arzenik. Nato je zapustil njihovo deželo in se vrnil v Grotta-negro. Spet je bil lepši kot prej in kralj ter hči sta ga sprejela z največjo ljubeznijo. Osla je dal strmoglaviti z gore, sam pa je srečno živel z ženo in si nikoli več ni snel prstana s prsta, da ga ne bi doletela še kakšna nesreča: _Pes, ki se je opekel z vročo vodo_, _Se boji celo mrzle_.
Izvirnik
Jornata IV I LA PRETA DE LO GALLO
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
_Minec’Aniello pe bertù de na Preta trovata ’n capo a no Gallo, deventa giovene, e rricco: ma essennole truffata da duje Nigromante, torna Viecchio, e pezzente; e cercanno pe lo munno, a lo Regno de li surece ha nova de l’aniello, ed ajutato da duje surece, la recupera, torna a lo stato de primmo, e se venneca de li mariuole._ _Non sempre ride la mogliere de lo latro. Chi tramma fraude, se tesse roine; non c’è ’nganno, che non se scopra, nè ttrademiento, che non venga a la luce: le mmura so spiune de li forfante; latrocinio, e pottanicio crepa la terra, e dicelo: comme ve farraggio sentire, si starrite co l’arecchie a la Casa._ Era na vota a la Cettà de Grotta-negra, no cierto Minec’Aniello,
cossì ’ndesditta de la desgrazia, che tutto lo stabele, e lo mobele sujo sotto sopra, era no Gallo patano, che se l’aveva cresciuto a mmollechelle. Ma trovatose na matina allancato da l’appetito, perchè la famme caccia lo lupo da lo vosco, facette penziero de pigliarenne li piccole: e portato a lo mercato, trovaje duje Varvajanne Nigromante, co li quale venuto a li patte, e liberatolo pe mmeza patacca, le decettero, che l’avesse portato a la casa loro, ca l’averriano contato li sbruonzole; e accossì abbiatese li Maghe, e Minec’Aniello retomano, sentette, che parlavano ’nforbisco fra loro, decenno: chi ’nce l’avesse ditto de trovare sto buono ’mmatteto, o Jennarone? sto Gallo senz’autro sarrà la ventura nostra, pe chella Preta, che tu saje, ch’ave drinto
la catarozzola, la quale farrimmo legare subeto a n’aniello, pe avere tutto chello, che saperrimmo demannare; e Ghiennarone responnette: stà zitto, Jacovuccio, ca mme veo ricco, e mmanco lo ccreo; e non veo l’ora de scocozare sto Gallo pe ddare no caucio ’n facce a la pezzentaria, e stirareme la cauza, pocca a sto munno le bertù senza tornise, sò ttenute pe pezza de pede, cossì comme vaje, cossì si ttenuto. Minec’Aniello, ch’aveva curzo paise, ed aveva magnato pane de cchiù fforna, sentuto lo zergo, comme fu a no vicariello stritto, votaje Carena, e truccaje pe la porverosa; e curzo a la casa, torze lo cuollo a lo Gallo, e apertole la capo, trovaje la preta, la quale fatto subeto legare a n’aniello d’attone: volenno fare sperienzia de
la vertù soja, disse: Vorria deventare guagnone de decedotto anne, e ditto ste parole appena, lo sango se tornaje chiù bivo, li nierve chiù ffuorte, le gamme cchiù fferme, la carne cchiù ffresca, l’uocchie cchiù speretuse, li capille d’argiento se fecero d’oro, la vocca, ch’era no Casale sacchejato, se popolaje de diente, la varva ch’era caccia reservata, deventaje terreno semmenatorio, ’nsomma fatto no bellissimo giovaniello, tornaje a dicere: Io desiderarria no Palazzo de sfuorgio, e ffare parentato co lo Rrè, e lloco te vediste schiudere no Palazzo de bellezza ’ncredibele; dov’erano stanze de spanto, colonne da stordire, Petture da strasecolare: l’argiento sbrommava: l’oro se scarpisava pe terra: le gioje te sciongavano ’n facce, li serveture vrellecavano:
li cavalle, e carrozze erano senza numero; ’n somma fece tanta mostra de recchezza, che lo Rrè nce aperze l’uocchie, ed appe a ccaro darele Natalizia la Figlia. Ntra chisto tiempo scopierto li Nigromante la fortuna granne de Minec’Aniello, fecero penziero de levarele da mano sta bona sciorta, e fatta na bella Pipata, che ssonava, e abballava a forza de contrapise, vestennose da Mercante, jettero a ttrovare Pentella la figlia de Minec’Aniello, co scusa de vennerencella; la quale visto cossì bella cosa, le disse, ’n che ppriezzo la tenevano; li quale resposero, che non c’era denaro, che l’avesse potuto pagare; ma ch’essa poteva esserene patrona co ffarele no piacere schitto, ch’era, lassarele vedere la fattura de l’aniello, che teneva lo patre,
pe pigliarene lo modiello, e farene n’autro simmele, ca l’averriano donato la Pipata senza pagamiento nesciuno. Pentella, che ’ntese st’afferta, e non aveva sentuto lo Proverbio, a buon mercato penzace; azzettaje subeto la partita, decenno, che fossero tornate la matina appriesso, ca se l’averria fatto prestare da lo Patre. Jutesenne li Maghe, e benuto lo patre a la casa, tante cassessie le disse, e tanta vruoccole le fece, che lo tiraje a pprestarele l’aniello, trovannose scusa, ca steva malenconeca, e se voleva rallegrare no poco lo core.
Ma venuto lo juorno seguente, quanno lo pagliamenuta de lo Sole fa scopare le llordizie dell’ombre pe le cchiazze de co Cielo, vennero li Maghe, che non cossì priesto avettero ’n mano lloro l’aniello, che squagliattero comm’a cchillo che scria, che non se ne vedde fummo, che la negra Pentella appe a mmorire d’abbasca. Ma arrivate li Maghe a no vosco, dove de li ramme dell’arvole arcune facevano la ’mpertecata, ed autre joquanno a pane caudo fra lloro, dissero a l’aniello, ch’avesse guastato tutta la ’nvenzione de lo Viecchio rengiovenuto, lo quale trovatose a chillo tiempo ’nnanze lo Rrè, ’nnitto ’n fatto se vedde ’ngrifare, e ghianchiare li capille, ’ncrespare la fronte, ’nzetolire le cciglia, scarcagnare l’uocchie, arrepecchiare la facce, sdentare la
vocca, ’mmoscare la varva, auzare lo scartiello, tremmare le ggamme, e sopra tutto li vestite sciammante tornare a brenzole, ed a ppezzolle. Pe la quale cosa lo Rrè, che bedde sto brutto pezzente seduto ’n commertazione cod’isso, lo fece subeto cacciare co mmazze, e mmale parole; lo quale vedennose caduto ’nchiummo, jette chiagnenno a la figlia, e ccercato l’aniello pe remmediare a sto desordene, sentette la burla fattale da li mercante fauzarie, e mmancaje poco, che non se derrupasse pe na fenestra, jastemmanno mille vote la ’ngnoranzia de la Figlia, che pe na negra Pipata l’aveva fatto restare comm’a no brutto Paputo; pe na cosa fatta de pezze, l’aveva arredutto a fare cose de pazzo, pocca era resoluto de ire tanto spierto, e demierto,
comm’a lo male denaro, fi che avesse nova de sti mercante. Accossì decenno, puostose no Capopurpo ’n cuollo, li Calantrielle a li piede, na vertola a ttravierzo le spalle, e na mazza ’n mano, e llassanno la Figlia fredda, e ghielata, se pose pe desperato a cammenare, e ttanto vottaje li piede, ch’arrivaje a lo Regno de Pertuso-Cupo abetato da surece, dove pigliato pe spione de le Gatte, fu portato subeto ’nnanze a Rosecone lo Rrè, da lo quale addemmannato chi era, da dove veneva, e che ghiesse facenno da chille paise; Minec’Aniello, dato ’n primmo a lo Rrè na cotena pe ssigno de tributo, le contaje ad una ad una tutte le desgrazie soje, e cconcruse, ca voleva conzumare tanto chillo nigro scuorzo, nficchè avesse nova de chell’arme dannate, che l’avevano
fatto Priore de na gioja accossì cara, levannole a lo stisso tiempo lo sciore de la gioventù, lo fonte de la recchezza; la pontella de lo nnore. Rosecone a ste pparole se sentette rosecare da la pietate, e desederuso de dare quarche conzolazione a lo poverommo, chiammaje li Surece cchiù biecchie a conziglio, demannannole parere ’ntuorno a la desgrazia de Minec’Aniello, e commannannole a fare delegenzia si se potesse avere quarche nnova de sti mercante a pposticcio, fra li quale trovannose pe bentura Rudolo, e Sautariello, surece pratteche de le ccose de lo munno, li quale erano state una seina d’anne a na taverna de passo, dissero; stà de bona voglia Cammarata, ca le ccose saranno meglio, che non te cride. Ora sacce, che trovannoce no juorno drinto
na Cammara dell’Ostaria de lo Cuorno, dove alloggiano, e sguazzano allegramente l’uommene cchiù stimmate a lo munno, da llà passaro duje de Castiello Rampino, li quale da pò magnare avenno visto lo funno de l’arciulo, descorrevano de la burla fatta a no cierto viecchio de Grottanegra, avennolo corrivato de na preta de gran bertute, la quale disse uno de chille; che se chiammava Jennarone, ca non se l’averria levata maje da lo dito, pe n’avere accasione de la perdere, comm’aveva fatto la figlia de sto Viecchio. Sentenno sta cosa Minec’Aniello, disse a li duje Surece, che si se confidavano d’accompagnarelo a lo pajese de sti mariuole, e de farele recuperare l’aniello, l’averria dato na sarma de caso, e de carne salata, che se l’avessero gauduta
’nzemmora co lo Segnore Rrè; li quale trattannose d’ontare la mano, s’offerzero de fare mare, e mmunte, e cercato lecienzia a la sorecesca corona, partettero: e arrivato dapò luongo cammino a Castiello-rampino, li Surece fecero fermare Minecaniello sotto cierte arvole a ppede de no sciummo, che comm’a sangozuca se pigliava lo sango de li fatecature, e lo ghiettava a lo maro, ed isse trovato la casa de li Maghe, veddero, che Ghiennarone non se levava maje l’aniello da lo dito, pe la quale cosa cercaro pe bia de strataggemma guadagnare sta vettoria; ed aspettato, che la notte tegnesse d’agresta la facce de lo Cielo, ch’era cotta de Sole, comme se fu ghiuto luongo luongo a corcare, accommenzaje Rudolo a rrosecare lo dito de l’aniello, lo
quale sentennose fare male, se lo levaje posannolo ’ncoppa na tavola a ccapo lo lietto; la quale cosa visto Sautariello se lo pose ’n vocca, e ’n quatto zumpe foro a ttrovare Minec’Aniello, lo quale co cchiù allegrezza, che non ha lo ’mpiso, quanno l’arriva la grazia, fece subeto deventare duje Asene li Negromante, sopra l’uno de li quale stiso lo ferrajuolo, se accravaccaje comm’a no bello Conte, e carrecato l’autro de lardo, e ccaso, toccaje a la vota de Pertuso-Cupo, dove regalato lo Rrè, e li Conzigliere, le rrengraziaje de quanto bene pe causa lloro aveva receputo, preganno lo Cielo, che maje mastrillo le facesse ’mpedemiento, maje Gatta le portasse dammaggio, maje arzeneco le causasse despiacere; e partutose da chillo pajese, ed arrivato a
Grotta-negra, tornato cchiù bello de primma, fu receputo da lo Rrè, e da la figlia co li maggiure carizze de lo munno; e fatto derropare l’Asene da na montagna, se gaudette co la mogliere, non levannose maje chiù l’aniello da lo dito pe non fare quarc’autro scassone, _Che cane, ch’è scottato d’acqua cauda_, _Ha paura perzì de l’acqua fredda_.
Nadaljuj z branjem
