O besedilu
Peruonto
- Vir
- Pentameron
- Avtor
- Giambattista Basile
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Neapolitan
- Čas branja
- 14 min branja
- Obseg
- 11 strani
- Naslov izvirnika
- Jornata Primma III PERUONTO
O izvirniku
Pentameron
Baročna, divja starejša plast evropske pravljice, polna obratov in pretiravanj. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Pentameron v jeziku Neapolitan.
Besedilo
Peruonto
_Peruonto, bedak brez primere, gre v gozd po butaro drv. Trem mladeničem, ki spijo na soncu, izkaže prijaznost in v zahvalo prejme čarobni dar. Ko se mu kraljeva hči posmehuje, jo prekolne, naj zanosi z njim, in to se res zgodi. Ko kralj izve, da je on oče otrok, ga skupaj z ženo in sinovoma zapre v sod ter vrže v morje. Toda s pomočjo svojega čarobnega daru se Peruonto reši nevarnosti, spremeni v lepega mladeniča in postane kralj._ _Vse so pokazale, kako zelo jih veseli sreča ubogega princa in kazen, ki je doletela tisto hudobno žensko. Ker pa je bila zdaj Meneca na vrsti za pripovedovanje, je šepetanje drugih potihnilo in začela je pripovedovati zgodbo, ki sledi._ Dobro delo še nikoli ni šlo v nič: kdor seje prijaznost, žanje dobroto, in kdor sadi ljubeznivost, obira naklonjenost. Usluga, izkazana hvaležnemu srcu, nikoli ne ostane brezplodna, temveč spočne hvaležnost in rodi nagrado. To se vedno znova potrjuje v človeških zgodbah, primer pa boste slišale tudi v pripovedi, ki jo imam prav zdaj na koncu jezika.
Neka ženska iz Casorie, po imenu Ceccarella, je imela sina Peruonta, ki je bil najbednejše bitje, največji kljukec in najimenitnejši tepec, kar jih je kdaj ustvarila narava. Zato je imela uboga mati srce črno kakor umazana cunja in je tisočkrat na dan preklinjala tisto koleno, ki je na stežaj odprlo vrata temu malopridnežu, še za pasjo figo nekoristnemu. Nesrečnica je lahko kričala in si drla grlo, kolikor je hotela, pa se lenuh še z mesta, kjer je opravljal potrebo, ni ganil, da bi ji naredil eno samo prekleto uslugo. Naposled ga je po tisočerem bobnenju po možganih, po tisočerih izbruhih žolča, po neštetih »sem ti rekla« in »sem ti povedala«, po današnjem vpitju in jutrišnjem vreščanju pripravila, da je šel v gozd po butaro. Rekla mu je: »Čas je že, da kaj vrževa vase. Steci po drva, ne pozabi se kje na poti in se brž vrni, saj morava skuhati nekaj zeljnih kocenov, da bova še naprej vlekla to najino življenje.« Lenuh Peruonto se je odpravil in hodil tako, kakor hodi tisti, ki ga bratovščina nosi sredi pogrebnega sprevoda:
hodil je, kakor da stopa po jajcih, s srakastim korakom, prešteval svoje stopinje in se pomikal počasi, počasi, previdno, previdno, korak za korakom. Tako je zapravljal čas na poti v gozd, kakor da se namerava vrniti šele ob svetem nikoli. Ko je prišel na neko poljano, čez katero je tekel potok in godrnjal ter mrmral nad brezobzirnostjo kamnov, ki so mu zapirali pot, je našel tri mladeniče. Za žimnico so si vzeli travo, za vzglavnik pa kremenov kamen in zdaj so v sončni pripeki, ki jih je žgala naravnost od zgoraj, spali kakor zaklani. Ko je Peruonto videl te reveže, ki so se sredi ognjene peči spremenili v prave vodnjake znoja, se mu je zasmililo. S sekiro, ki jo je nosil s seboj, je nasekal hrastovih vej in jim naredil lepo senčnico.
Medtem so se mladeniči, ki so bili sinovi vile, prebudili. Ko so videli Peruontovo prijaznost in dobrosrčnost, so mu podelili čarobni dar: izpolnilo naj bi se mu vse, kar bi znal izreči kot željo.
Ko je Peruonto opravil to dobro delo, je nadaljeval pot proti gozdu. Tam je napravil tako velikansko butaro, da bi za prevoz potreboval sani. Ko je videl, da je povsem nesposoben naložiti si jo na hrbet, je zajahal kar njo in rekel: »O, kako lepo bi bilo, če bi me ta butara nosila kakor konj!« In glej, butara je začela stopati v lahkem koraku kakor konj iz Bisignana. Ko je prispela pred kraljevo palačo, je začela delati kroge in poskakovati, da se je človeku kar zvrtelo. Dvorne gospodične, ki so stale pri oknu, so ob pogledu na ta čudež stekle po kraljevo hčer Vastollo. Ta je pogledala skozi okno in se ob vrtoglavih obratih ter poskokih butare na ves glas zasmejala, čeprav je bila po naravi tako otožna, da se nihče ni spomnil, da bi se bila kdaj smejala. Peruonto je dvignil glavo, videl, da se mu posmehujejo, in rekel: »O Vastolla, le glej, da boš zanosila s temle korenjakom!« Nato je s svojimi coklami krepko sunil butaro v bok in v butarskem galopu prihitel domov. Za njim je tekla cela množica otrok, ki so kričali in ga zasmehovali. Če ne bi njegova mati brž zaprla vrat, bi ga pobili s pomarančami in zeljnimi koceni. Vastolla pa je po izostanku mesečnega perila in po nekakšni slabosti ter trepetanju srca opazila, da ji v trebuhu vzhaja testo. Nosečnost je skrivala, dokler je mogla, ko pa trebuha, nabreklega kakor pravi mernik, ni bilo več mogoče prikriti, je zanjo izvedel kralj. Podivjal je, sklical svet in rekel: »Že veste, da so luni moje časti zrasli rogovi. Že veste, da mi je hči priskrbela črnila, da bodo lahko pisali kronike, ali bolje rogonike, moje sramote. Že veste, da si je dala obtežiti trebuh, da bi meni obtežila čelo. Zatorej povejte, svetujte mi.
Najraje bi ji vzel dušo, še preden bi rodila to izprijeno zalego. Najraje bi ji dal okusiti smrtne muke, preden bi začutila porodne bolečine. Najraje bi jo izpulil s tega sveta, še preden bi pognala mladike in raztrosila seme.«
Svetovalci, ki so pri učenju porabili več olja za svetilke kakor vina za pitje, so rekli: »Res si zasluži hudo kazen, in iz roga, ki vam ga je nataknila na čelo, bi bilo treba narediti ročaj noža, ki bi ji vzel življenje. Toda če jo ubijemo zdaj, ko je noseča, se bo skozi strgano zanko izmuznil tisti predrznež, ki vam je, da bi vas pahnil v bitko gorja, oborožil desni in levi rog vojske; ki vam je, da bi vas poučil o Tiberijevi politiki, postavil pred oči nekega Kornelija Tacita; ki je, da bi vam pokazal resnične sanje o sramoti, pustil te sanje skozi rožena vrata. Počakajmo torej, da srečno pristane, in ugotovimo, iz katere korenine je zrasla ta sramota. Potem pa bomo s kančkom razsodnosti premislili in sklenili, kaj storiti z njima.«
Kralju je bil ta nasvet všeč, saj je videl, da govorijo preudarno in jasno. Zato je zadržal roko in rekel: »Počakajmo, kako se bo stvar iztekla.« Ko pa je nebo tako hotelo, je prišla ura poroda. Po štirih prav lahkih popadkih, ob prvem dahu babiške pomočnice, prvi babičini besedi in prvem pritisku v trebuhu je Vastolla babici v naročje vrgla dva krepka dečka kakor dve zlati jabolki. Kralj, ki je bil tudi sam do vrha poln, le da razjedajoče jeze, je poklical svetovalce in jim rekel: »Moja hči je torej rodila, zdaj pa je čas, da za porodom pride še udarec.« »Ne,« so odgovorili modri starci, ki so hoteli le pridobiti čas, »počakajmo, da malčka zrasteta, da bomo po njunih obrazih lahko prepoznali očeta.« Ker kralj ni potegnil niti vrstice brez ravnila svojega sveta, da ne bi pisal postrani, je skomignil z rameni, se oborožil s potrpežljivostjo in čakal, dokler nista dečka dopolnila sedmih let. Takrat je znova pritisnil na svetovalce, naj zadevi pridejo do dna, in eden izmed njih je rekel: »Ker iz svoje hčere niste mogli izvleči priznanja in izvedeti, kdo je bil tisti ponarejevalec, ki je na novcu z vašo podobo skazil krono, bomo zdaj razkrili madež. Ukažite pripraviti veliko gostijo, na katero naj pridejo vsi plemiči in imenitni gospodje tega mesta. Potem bodimo pozorni in z očmi pri mizi opazujmo, h komu bo otroka najraje vleklo po naravnem nagnjenju. Tisti bo brez dvoma njun oče, mi pa ga bomo pri priči pograbili kakor kavka svoj plen.«
Kralju je bil ta predlog všeč. Ukazal je pripraviti gostijo, povabil vse ugledne in veljavne ljudi ter jih po jedi postavil v vrsto, dečka pa poslal, naj se sprehodita med njimi. Toda menila sta se zanje toliko kakor Aleksandrov hrt za zajce. Kralj je zato besnel in si grizel ustnice; čeprav mu obutve ni manjkalo, ga je čevelj žalosti tako tiščal, da je topotal z nogami ob tla. Svetovalci pa so mu rekli: »Počasi, vaše veličanstvo, nikar se ne razburjajte. Jutri pripravimo še eno gostijo, ne več za imenitne ljudi, temveč za tiste nižjega stanu. Ker se ženska vselej oprime najslabšega, bomo nemara med nožarji, izdelovalci rožnih vencev in prodajalci glavnikov našli seme vaše jeze, ko ga že med vitezi nismo.« Ta razlaga je kralju zvenela prepričljivo in ukazal je pripraviti drugo gostijo. Na javno vabilo so prišli vsi mestni capini, postopači, potepuhi, razcapanci, sluge, brezdelneži, ponočnjaki, bosopetci, pretepači, obešenjakom podobni malopridneži in ljudje s predpasniki ter coklami. Posedli so za dolgo, dolgo mizo kakor pravi grofje in se začeli mastiti. Ko je Ceccarella slišala razglas, je začela priganjati Peruonta, naj gre tudi on na to pojedino, in ga nazadnje le spravila do kraja, kjer so si polnili trebuhe. Komaj je prispel, sta se ljubka dečka stisnila k njemu in mu izkazovala tolikšno nežnost, da je presegla vse meje. Ko je kralj to videl, si je začel puliti brado: bob v prazničnem kolaču, zmagovalni listek te srečelovske igre je pripadel grdemu, presušenemu tepčku, ob katerem se je človeku že ob pogledu nanj obrnil želodec. Poleg kuštrave glave, sovjih oči, papagajskega nosu in ust kakor pri kirnji je bil še bos in razcapan, tako da si lahko brez branja Fioravantija ogledal njegove skrite skrivnosti. Kralj je globoko vzdihnil in rekel: »Kaj je moja svinjska hči videla na tej morski pošasti, da se je zagledala vanjo? Kaj je videla na tem kosmatem kopitu, da se mu je pustila pohoditi? Ah, slepa, ničvredna, hinavska malopridnica, kakšne preobrazbe so to? Spremenila se je v kravo zaradi prašiča, da bi jaz postal oven! Kaj še čakamo?
Kaj še premišljujemo? Naj dobi kazen, ki si jo zasluži. Naj jo zadene, kar boste razsodili, in spravite mi jo izpred oči, saj je ne morem več prebavljati!« Svetovalci so se torej posvetovali in sklenili, naj njo, hudodelca in otroka zaprejo v sod ter vržejo v morje. Tako naj bi njihovim življenjem napravili konec, ne da bi si umazali roke z lastno krvjo. Komaj je bila sodba izrečena, so že prinesli sod in vse štiri stlačili vanj. Preden pa so ga zaprli, so Vastolline dvorne gospodične, ki so ihtelo jokale, vanj položile še sodček rozin in suhih fig, da bi se lahko vsaj nekaj časa preživljali. Zaprti sod so odnesli in vrgli v morje, kjer je plaval, kakor ga je nosil veter. Medtem je Vastolla jokala, iz oči sta ji tekla dva potoka, in rekla Peruontu: »Kakšna strašna nesreča naju je doletela, da nama bo Bakhova zibelka postala smrtna krsta! Ko bi vsaj vedela, kdo mi je prevrtal telo, da sem končala v tej ječi.
Gorje mi, da sem bila prebodena, pa niti ne vem, kako! Povej mi, povej, okrutnež, s kakšno čarovnijo in s kakšno palico si me zaprl med obroče tega soda? Povej mi, povej, kateri vrag te je premamil, da si mi vstavil nevidno pipo, zaradi katere zdaj ne vidim druge odprtine kakor to nesrečno luknjo v sodu?« Peruonto, ki se je nekaj časa delal gluhega, je naposled odgovoril: »Če hočeš, da ti povem, mi rozin in fig daj v objem.« Vastolla mu je, da bi iz njega kaj izvlekla, v trebuh spravila prgišče enega in drugega. Ko si je napolnil grlo, ji je natanko povedal vse, kar se mu je zgodilo s tremi mladeniči, nato z butaro in nazadnje z njo pri oknu: ker se mu je posmehovala, kot bi imela vsega poln trebuh, ji je dal trebuh zares napolniti. Ko je uboga gospodična to slišala, se ji je vrnil pogum in rekla je Peruontu:
»Ljubi moj, ali bova res v tem sodu iztočila svoje življenje? Zakaj ne poskrbiš, da bi iz tega plovila nastala lepa ladja, ki bi naju iz nevarnosti odpeljala v varen pristan?« Peruonto pa ji je odvrnil: »Rozin in fig mi daj v objem, če hočeš, da ti kaj povem.« Vastolla mu je nemudoma napolnila grlo, da bi se mu grlo odprlo, in kakor pustna ribička je z rozinami in suhimi figami lovila iz njega sveže besede. Ko je Peruonto izrekel Vastollino željo, se je sod pri priči spremenil v ladjo z vso opremo, potrebno za plovbo, in z vsemi mornarji, potrebnimi za njeno upravljanje. Tedaj bi lahko videl, kako eden vleče jadralno vrv, drugi zvija vrvi, tretji poprime za krmilo, četrti razpenja jadra, peti pleza v košaro na jamboru, nekdo vpije, naj obrnejo proti vetru, drugi, naj obrnejo z vetrom, eden trobi na trobento, drugi strelja s topovi, in vsak opravlja svoje delo. Vastolla je bila tako na ladji in obenem plavala v morju sladkosti. Ker pa je že prihajala ura, ko se luna s soncem igra skrivalnice, je rekla Peruontu: »Lepi moj mladenič, spremeni to ladjo v lepo palačo, saj bova tam varnejša. Saj veš, kako pravijo: hvali morje, a se drži kopnega.« Peruonto je odgovoril:
»Če hočeš, da ti povem, mi rozin in fig daj v objem.« Spet mu je nemudoma postregla in Peruonto, ki ga je znala prijeti za grlo, je izrekel želeno prošnjo. Ladja je takoj pristala in se spremenila v prelepo palačo, opremljeno do zadnje malenkosti in tako polno pohištva ter razkošja, da si ni bilo mogoče želeti ničesar več. Vastolla, ki prej za svoje življenje ne bi dala niti treh novčičev, zdaj svoje sreče ne bi zamenjala niti s prvo damo na svetu, saj je bila obdana z darili in strežbo kakor kraljica. Za krono vse svoje sreče je Peruonta prosila še, naj si izprosi milost, da bi postal lep in uglajen, da bi lahko skupaj uživala zakonsko srečo;
kajti čeprav pregovor pravi: »Bolje mož prašič kakor prijatelj cesar,« bi vendar imela za največjo srečo na svetu, če bi spremenil svoj obraz. Peruonto ji je po svoji stari navadi odgovoril: »Rozin in fig mi daj v objem, če hočeš, da ti kaj povem.« Vastolla je nemudoma pozdravila zaprtost njegovih besed z nekaj suhimi figami. Komaj je spregovoril, se je iz neuglednega capina spremenil v liščka, iz pošasti v Narcisa in iz ostudne spake v čednega mladeniča;
ko je Vastolla to videla, je od veselja skoraj omedlela. Stisnila ga je v objem in iz njega izžela sladki sok svoje sreče. Prav v tistem času so dvorjani odpeljali kralja, ki je bil od dneva nesreče do grla sit vsega in je hotel le, da ga pustijo pri miru, za razvedrilo na lov. Ujela jih je noč, in ko je kralj zagledal lučko v oknu tiste palače, je poslal služabnika vprašat, ali bi ga sprejeli pod streho. Odgovorili so mu, da lahko pri njih ne le razbije kozarec, temveč tudi raztrešči ves vrč. Kralj je torej vstopil, se povzpel po stopnicah in šel skozi sobane, vendar ni videl nobene žive duše razen dveh dečkov, ki sta tekala okoli njega in klicala: »Dedek, dedek, dedek!« Osupel, začuden in ves iz sebe je stal kakor začaran. Ko je utrujen sedel k mizi, je videl, kako nevidne roke razgrinjajo prt iz finega platna in prinašajo krožnike, polne najokusnejših jedi. Tako je jedel in pil resnično po kraljevsko, lepa dečka pa sta mu stregla. Ves čas, ko je sedel za mizo, je zvenela glasba kalascionov in tamburinov, ki mu je šla prav do mozga. Ko se je najedel, se je prikazala postelja, vsa v zlati peni. Dal si je sezuti škornje in legel, prav tako pa tudi vse njegovo spremstvo, ki se je dobro najedlo pri stotih drugih mizah, pogrnjenih po preostalih sobanah. Ko je prišlo jutro in se je kralj hotel odpraviti, je sklenil vzeti dečka s seboj. Tedaj se je pojavila Vastolla z možem, padla kralju pred noge in ga prosila odpuščanja ter mu povedala vse, kar jo je doletelo. Ko je kralj videl, da je dobil dva vnuka, ki sta bila prava dragulja, in zeta, ki je bil lep kakor iz pravljice, je objel enega za drugim in jih vse odpeljal v mesto. Ob tej srečni pridobitvi je dal prirediti velike slovesnosti, ki so trajale mnogo dni, in je, četudi nerad, priznal: _Človek obrača, Bog obrne._
Izvirnik
Jornata Primma III PERUONTO
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
_Peruonto, sciaurato de coppella, và pe ffare na sarcena a lo vosco, usa no termene d’amorevolezza a ttre che ddormeno a lo Sole, nne receve na fatazione; e burlato da la figlia de lo Rrè, le manna la mmardezzione, che ssia prena d’isso, la quale cosa soccesse; e ssapenno essere isso lo patre de la creatura, lo Rrè lo mette dinto na votta co la mogliere e li figlie, jettannolo dinto mare: ma pe bertute de la fatazione soja se libera da lo pericolo, e ffatto no bello giovane, deventa Rrè._ _Mostraro tutte d’avere sentuto no gusto granne pe la consolazione avuta da lo povero Prencepe, e ppe lo castico recevuto da chella marvasa femmena: ma avenno da secotejare lo parlamiento Meneca, se deze fine a lo vesvesiamiento de ll’autre, e essa commenzaje a ccontare lo
socciesso, che ssecota._ Non se perdette maje lo ffare bene: chi semmena cortesie, mete beneficio; e cchi chianta amorevolezza, recoglie amorosanze: lo piacere che se fa ad anemo grato, non fu maje sterele, ma ’ncria gratetudene, e ffiglia premmie: se ne vedeno sprementate ne li continue fatte de ll’uommene, e nne vedarrite esempio nne lo cunto, ch’aggio ’mpizzo de fareve sentire.
Aveva na magna femmena de Casoria, chiammata Ceccarella, no figlio nommenato Peruonto, lo quale era lo cchiù scuro cuorpo, lo cchiù granne sarchiopio, e lo cchiù ssollenne sarchiapone ch’avesse crejato la natura. Pe la quale cosa la scura mamma nne steva co lo core cchiù nnigro de na mappina, e ghiastemmava mille vote lo juorno chillo denucchio, che spaparanzaje la porta a sto scellavattolo, che non era buono pe no quaglio de cane: pocca poteva gridare la sfortunata, aprire la canna, ca lo mantrone non se moveva da cacare pe ffarele no mmarditto servizio; a ll’utemo dapò mille ’ntronate de cellevriello, dapò mille ’nfroate de zuco, e ddapò mille dicote, e ddissete, e grida oje, e strilla craje, l’arredusse a ghire a lo vosco pe na sarcena,
decennole: ora maje è ora de strafocare co no muorzo, curre pe ste llegna, non te scordare pe bia, e biene subeto, ca volimmo cocenare quatto torze strascinate pe strascinare sta vita. Partette lo mantrone de Peruonto, e ppartette comme và chillo, che stà mmiezo a li Confrate: partette, e ccammenaje comme se jesse pe ccoppa a ll’ova co lo passo de la pica, e ccontanno le ppedate, abbiannose chiano chiano, adaso adaso, e ppalillo palillo, facenno sgamma a la via de lo vosco pe ffare la venuta de lo cuorno, e comme fu mmiezo a na certa campagna, pe ddove correva no sciummo vervesianno, e mormorejanno de la poca descrezzione de le pprete, che le ’mpedevano la strata, trovaje tre guagnune, che s’avevano fatto strappontino de ll’erva, e ccapezzale de na preta
selece; li quale a la calantrella de lo Sole, che le ccarfettejava a pperpennicolo, dormevano comme a scannate. Peruonto, che bidde ste poverielle, ch’erano fatte na Fontana d’acqua mmiezo na carcara de fuoco, avennone compassione co la medesima accetta, che portava, tagliaje certe ffrasche de cercola, e le fece na bella ’nfrascata. Fra chisto miezo scetatose chille giuvene, ch’erano figlie de na Fata, e bedenno la cortesia, e ammorosanza de lo Peruonto, le dezero na fatazione, che le venesse tutto chelle, che sapesse addemannare.
Peruonto avenno fatto sta cosa, pigliaje la strata verzo lo vosco, dove fece no sarcenone accossì spotestato, che ’nce voleva no straolo a strascinarelo, e bedenno, ch’era chiajeto scomputo a ppoterelo portare ’ncuollo, se le accravaccaje ’ncoppa, decenno; o bene mio, se sta fascina mme portasse camminanno a ccavallo; ecco la fascina commenzaje a ppigliare lo portante, comme a ccavallo de Besignano, e arrevato ’nnante a lo Palazzo de no Rrè fece rote, e ccrovette da stordire: le Ddammecelle, che stevano a na fenestra, vedendo sta maraveglia, corzero a chiammare Vastolla la figlia de lo Rrè, la quale affacciatese a la fenestra, e ppuosto mente a li repolune de la sarcena, a li saute de na fascina, sparaje a rridere; dove pe nnaturale malenconia non se
arrecordava maje, ch’avesse riso. Auzata la capo Peruonto, e bisto ca lo coffiavano, disse: O Vastolla; và, che puozze deventare prena de sto fusto; e accossì dditto, strenze na sbrigliata de scarpune a la sarcena, e de galoppo sarcenisco arrivaje subeto a la casa co ttanta peccerille appriesso, che le facevano l’allucco, lo illaio dereto, che se la mamma non era lesta a sserrare subeto la porta, l’averriano acciso a ccuorpe de cetrangolate, e de torza. Ma Vastolla dopo lo ’mpedemiento de l’ordenario, e dapò certe sfiole, e pipoliamiente de core, s’addonaje, ch’aveva pigliato la pasta, nascose quanto fu possibile sta prenezza, ma non potenno cchiù nasconnere la panza, c’era ’ntorzata quanto a no vero tummolo: lo Rrè se ne addonaje, e ffacenno
cose dell’autro Munno, chiammaje lo Consiglio, decenno: Già sapite ca la luna de lo nore mio ha fatto le ccorne: già sapite, ca pe ffare scrivere croneche, overo corneche de le bregogne meje, m’ha provisto figliama de materia de calamare. Già sapite, ca pe ccarrecareme la fronte, s’ha fatto carrecare lo ventre; perzò deciteme, consigliateme. Io sarria de pensiero de farela figliare l’arma primma de partorire na mala razza; io sarria d’omore de farele sentire primma le ddoglie de la morte, che li dolure de lo partoro. Io sarria de crapriccio, che primma sporchiasse da sto munno, che ffacesse sporchia, e ssemmenta.
Li Consigliere ch’avevano strutto cchiù uoglio, che bino, dissero: Veramente mereta no gran castigo, e dde lo cuorno, che v’ha puosto ’nfronte se deverria fare la maneca de lo cortiello, che le levasse la vita: Non però se l’accidimmo mò, ch’è pprena, se n’escerà per la maglia rotta chillo temmerario, che pe ve mettere dinto na vattaglia de desgusto, v’ave armato lo cuorno dritto, e lo manco; pe v’ammezzare la politeca de’ Tiberio, v’ha puosto ’nnante no Cornelio Taceto: pe rappresentareve no suonno vero d’infamia, v’ha fatto scire pe la porta de cuorno. Aspettammo addonca, ch’esca a ppuorto, e ssacciammo quale fu la radeca de sso vetuperio; e pò pensammo, e rresorvimmo co no grano de sale, che cosa n’averrimmo da fare.
Ncasciaje a lo Rrè sto conziglio, vedenno ca parlavano assestato, e a ssepara: e pperzò tenne la mano, e ddisse: aspettammo l’eseto de lo negozio. Ma comme voze lo Cielo, jonze ll’ora de lo partoro, e co quatto doglie legge legge a la primma sciosciata d’agliaro, a la primma voce de la mammana, a la primma premmuta pe cuorpo, jettaie ’n sino a la commare duje mascolune comme a duje pumme d’oro. Lo Rrè ch’era prieno isso puro de crepantiglia, chiammate li Conzigliere pe consegliare, loro disse: Ecco è ffigliata figliama, ma è tiempo d’asseconnare co na saglioccola. Nò, dissero chille Viecchie sapute (e tutto era pe ddare tiempo a lo tiempo) aspettammo, che se facciano granne li pacionielle pe ppotere venire ’ncognizione de la fesonomia
de lo Patre. Lo Rrè perchè non tirava vierzo senza la fauzarega de lo consiglio pe no scrivere stuorto, se strenze ne le spalle, appe freuma, aspettaje ’nfi a ttanto, che li figliule furono de sette anne, ne lo quale tiempo stimmolate de nuovo li Conzigliere a ddare a lo trunco, e a dove tene, uno de loro disse: pocca non avite potuto scauzare vostra figlia, e ppigliare lengua, chi sia stato lo monetario fauzo ch’a la mmagene vostra ave auterato la corona, mmo nne cacciarrimmo la macchia: ordenate addonca, che s’apparecchia no gran banchetto, dove aggia da venire ogne Ttetolato, e gentel’ommo de sta Cetate, e stammo all’erta, e co l’uocchie sopra lo tagliero, dove li piccerille ’ncrinano cchiù vollentiere vottate da la natura, ca chillo senz’autro
sarrà lo Patre, e nnuje subito ne l’auzammo comme cacazza de Ciavola. Piacquette a lo Rrè sto parere. Ordenaje lo banchetto; commetaje tutte le pperzone de ciappa, e de cunto, e mmagnato che s’appe, le ffece mettere ’nfilo, e passiare li peccerille: ma nne fecero chillo cunto, che faceva lo corzo d’Alisantro de li coniglie, tanto, che lo Rrè faceva fortuna, e sse mozzecava le llavra; e benchè no le mancassero cauzature, puro, perchè l’era stretta sta scarpa de doglia, sbatteva li piede ’nterra: ma li Consigliere le dissero, chiano vostra Majestà faciteve a ccorrejete, ca craje facimmo n’autro banchetto, no cchiù de gente de portata, ma de cchiù bascia mano, fuorze, perchè la femmena s’attacca sempre a lo ppeo, trovarrimo fra cortellare, paternostrare,
e mmercante de piettene la semmenta de la collera vostra, dove no l’avimmo asciata tra Cavaliere. Deze a lo vierzo sta ragione a lo Rrè, e ccommannaje, che se facesse lo secunno banchetto, addove pe banno jettato venettero tutte li chiaise, fiercole, guitte, guzze, ragazze, spolletrune, ciantelle, scauzacane, verrille, spoglia ’mpise, e gente de mantesino, e zuoccole, ch’erano a la Cetate: li quale sedute, comm’a belle Cuonte a na tavola longa longa, commenzaro a ccannariare: Ora mo Ceccarella, che ssentette sto banno, commenzaje a sporonare Peruonto, che ghiesse isso perzì a sta festa, e ttanto fece, che s’abbiaje a lo mazzecatorio, dove arrivato appena, chille belle ninnille se la azzecoliareno attuorno, e le facettero vierre, e cassesie fora de
li fora. Lo Rrè, che bedde ste ccose, se scippaje tutta la varva, vedenno ca la fava de sta copeta, lo nomme de sta beneficiata era toccato a no scirpio brutto brutto fatto, che te veneva stommaco, e ’nsavuorrio a bederelo schitto; lo quale otra che aveva la capo de veluto, l’uocchie de cefescola, lo naso de pappagallo, la vocca de cernia, era scauzo, vrenzoluso, che ssenza leggere lo Scioravante, potive pigliarete na vista de li secrete, e ddapò no cupo sospiro, disse: Che se n’ha bisto sta scrofella de figliema a ’ncapricciarese de st’uorco marino; che se n’ha bisto a ddaresella ’ntallune co sto pede peluso? ah ’nfamma cecata fauza, che mmetamorfose so ccheste? deventare vacca pe no puorco, azzò ch’io tornasse piecoro; Ma che s’aspetta?
che se penza? aggia lo castigo che mmereta; aggia la pena che sarrà jodecata da vuje, e llevatemella da nante, ca no la pozzo padejare. Fecero addonca conzierto li Consegliere, e concrusero, che tanto essa, quanto lo malefattore, e li figlie fossero schiaffate dinto na votte, e ghiettate a mmaro, azzò senza allordarese le mmano de lo sango propio, facessero punto finale a la vita. Non fu cossì priesto data la sentenzia, che venne la votte, dove ncaforchiarono tutte quatto, ma ’nnante, che ’ntompagnassero, certe dammecelle de Vastolla chiagnenno a selluzzo, nce mesero dinto no varrile de passe, e ffico secche, azzò se jesse mantenenno, pe quarche poco de tiempo; ma serrata la votta fu portata, e ghiettata a mmaro, pe dove jeva natanno secunno la vottava
lo viento. Tra chisto miezo Vastolla chiagnenno, e facenno doje lave de l’uocchie, disse a Pperonto: Che ddesgrazia granne è la nostra ad avere pe sebetura de morte la connola de Bacco? Oh sapesse a lo mmanco chi ha trasecato sto cuorpo pe schiaffareme dinto a sta carcere. Oimè, ch’io mme trovo spinolata, senza sapere lo comme. Dimme, dimme, o crodele, e che percanto faciste, e con quale verga, pe chiudereme dinto li chirchie de sta votte? dimme, dimme, chi diascance te tentaje a mmetteremme la cannella ’nvisibile pe n’avere autro spiracolo a la vista che no negrecato mafaro? Peruonto, ch’aveva fatto no piezzo aurecchia de mercante, all’utemo respose: Si vuoie che te lo ddico, tu damme passe, e ffico. Vastolla pe cacciarele da cuorpo quarche ccosa,
le mese ’ncuorpo na vrancata de l’uno, e de l’autro; lo quale comm’appe chiena la gorgia, le contaje puntualmente quanto le soccedette co li tre Giuvene, po co la sarcena, utemamente co essa a la fenestra, che pe ttrattarelo da panza chiena, le fece ’nchire la panza. La quale cosa sentuta la povera Signorella pigliaje core e disse a Pperuonto: Frate mio, e vorrimo sbottare la vita dinto sta votte? perchè non faie che de sto vasciello se faccia na bella Nave, e ghire pe scappare sto pericolo a buono puorto? e Pperuonto leprecaje. Tu damme passe, e ffico, si vuoje che te lo ddico. E Vastolla subeto lesta, le ’nchiette la canna, perchè apresse la canna; e comme pescatrice de Carnevale co li passe, e ffico secche le pescava le pparole fresche da cuorpo; ed
ecco che decenno Peruonto chello, che desiderava Vastolla, la votte tornaje Navilio, co ttutte li sarziamme necessarie a nnavecare, e co tutte li marinare, che besognavano pe lo servizio de lo vasciello: e lloco te vediste, chi tirare la scotta, chi arravogliare le ssarte, chi mettere mano a lo temmone, chi fare vela, chi saglire a la gaggia, chi gridare ad orza, chi appuggià, chi sonare na trommetta, chi dare fuoco a li piezze, e chi fare na cosa, e chi n’autra: tanto che Vastolla era dinto la Nave, e nnatava dinto no mare de docezza, essenno già l’ora che la Luna voleva jocare co lo Sole a ghiste, e beniste, e lo luoco te perdiste: disse Vastolla a Pperuonto: Bello Giovene mio, fa deventare sta Nave no bello Palazzo, ca starrimmo cchiù ssecure. Saie, che se
sole dicere; lauda lo maro, e ttienete a la terra: e Pperuonto respose: Si vuoje che te lo ddico, tu damme passe, e ffico, e essa subeto le refose lo fatto, e Pperuonto pigliato pe ccanna ademmannaje lo piacere; e ssubeto la Nave dette ’nterra, e ddeventaje no bellissimo Palazzo apparato de tutto punto, e cossì chino de mobele, e sfuorgie, che non c’era cchiù che desiderare; pe le quale cose Vastolla, ch’averria dato la vita pe ttre calle, non l’averria ’mpattato co la primma Segnora de sto munno, vedennose regalata, e sservuta comme na Regina; pe ssigillo de tutte le bone fortune soje, pregaje Pperuonto ad ottenere grazia de deventare bello, e ppolito, azzò s’avessero potuto ngaudiare ’nsiemme; che se be dice lo Proverbio: Meglio è mmarito porciello, ch’ammico
’mparatore, tutta vota si isso avesse cagnato ’nfaccia, l’averria tenuto per la cchiù gran fortuna de lo munno; e Pperuonto co lo medesemo appontamiento respose: Damme passe, e ffico, se vuoje che te lo ddico; e Vastolla subeto remmedejaje a la stitichezza de le pparole de Peruonto co le ffico jedettelle, ch’a ppena parlato tornaje da scellavattolo cardillo, da n’uorco Narciso, da no mascarone pipatiello; la quale cosa veduto Vastolla, se ne jette ’nsecoloro pe l’allegrezza, e strignennolo dinto le braccia, nne cacciaje zuco de contentezza. A sto medesemo tiempo lo Rrè, che da chillo juorno, che le soccese sto desastro, era stato sempre chino fi ’n canna de lassame stare, fu da li Cortisciane suoje portato pe rrecreazione a ccaccia; dove cogliennole
notte, e bedenno lucere na locernella a na fenestra de chillo palazzo, mannaje no servetore a bedere se lo volevano alloggiare; e le fu respuosto, ca ’nce poteva non sulo rompere no bicchiero, ma spezzare no cantaro: perzò lo Rrè nce venne, e sagliendo le grade, e scorrenno le ccammare, no vedde perzona vevente, sarvo, che li duie figliule, che le jevano ’ntuorno decenno, vavo, vavo, vavo. Lo Rrè stopafatto, strasecolato, attoneto steva comme ’ncantato, e ssedennose pe stracco vicino na tavola, lloco vedde ’nvisibelemente stennere mesale de Sciannena, e benire piatte chine de vaga, e de riesto, tanto che mmagnaje, e veppe veramente da Rrè, servuto da chille belle figliule, non cessanno maje, mentre steva a ttavola na museca da calasciune, e
ttammorielle, che le jeze pe fi a l’ossa pezzelle. Magnato ch’appe, comparse no lietto tutto scumma d’oro, dove fattose scauzare li stivale, se jette a ccorcare, comme fece ancora tutta la corte soja, dopo avere buono cannariato a cciento autre tavole pe ll’autre cammare apparecchiate. Venuta la matina, e bolenno partire lo Rrè, se voze portare co isso li duje peccerille, ma comparza Vastolla co lo marito, e ghiettatose a li piede suoje, le cercaje perdonanza, contannole tutte le ffortune soje. Lo Rrè che vedde guadagnate duje nepute ch’erano doje gioje, e no jennero, ch’era no fato, abbraccianno ll’uno, e ll’autro, se le pportaje de pesole a la Cetate, facenno fare feste granne, che dduraro mute juorne pe sto buono guadagno, confessanno asfastio de le
gargie soie, _Che se propone l’ommo, Dio despone._
Nadaljuj z branjem
