Prevod

Zima je bila mrzla in vetrovna. Dan za dnem so se na severozahodu kopičili nevihtni oblaki in se počasi razprostirali čez nebo ter na drgetajočo zemljo stresali velike, razcefrane snežinke. Tedaj so se gozdna drevesa odela v puhasto bela oblačila, veje zimzelenih dreves pa so se povešale pod težkim ogrinjalom.

Potem so prišli drugačni dnevi, ko je močan veter drevesom slekel odejo in s seboj prinesel na tisoče drobnih, trdih snežink. Te so bile bolj suhe od razcefranih in se niso tako ljubeče oprijemale vsega, česar so se dotaknile. Raje so se poigravale po tleh, se vedno znova dvigale s svojih ležišč in plesale z vetrom ter mu pomagale ustvarjati velike zamete in previse snega na robu Gozda, kjer je bilo več odprtega sveta.

Resda vsa zima ni bila mrzla in viharna. Včasih so se zameti počasi topili in ponikali v zemljo, trava, ki je bila prejšnje poletje tako nežna in zelena, pa se je pokazala rjava in poležana po tleh. Kljub temu Virginijski uhar in njegova žena nista našla dovolj hrane. »Saj se nočeva pritoževati,« je dostojanstveno dejal, medtem ko se je s svojo operjeno desno nogo praskal po enem ušesu, »ampak od prvega obilnega snega se nobeden od naju ni najedel niti toliko, da bi bilo dovolj za krepkega Ameriškega drozga.«

To je dejal svojemu bratrancu Čuku. »Dovolj za Ameriškega drozga!« je vzkliknila gospa Uharica. »Seveda se nisva. Mislim, da še za Liščka nisem dobila dovolj, in to je za ptico moje velikosti precej hudo. Tako suha sem, da imam občutek, kakor da mi je perje preohlapno.«

»Sta bila kdaj tako lačna, da sta sanjala o hrani?« je vprašal Čuk. »N-ne, tega pa ne morem reči,« je odgovoril Virginijski uhar, njegova žena pa je resno odkimala.

»Ah, to je strašno,« je rekel Čuk. »Meni se je to že večkrat zgodilo. Še včeraj sem v svojem duplu sanjal, da lovim. Povsod je bilo polno hrane, a brž ko sem se spustil ponjo, se je spremenila v koščke ledu. Ko sem se zbudil, sem bil že napol sestradan in tako me je zeblo, da mi je kljun šklepetal.«

Le nekaj dni po obisku pri sorodnikih se je Čuk neke noči prebudil in ugotovil, da se je vreme otoplilo, tla pa je pokrivala le tanka plast mehkega snega. Čudovita okrogla luna je sijala nanj, na zahodnem nebu pa so bili oblaki še rdeči od žarkov zahajajočega sonca.

Nekje daleč onkraj polj in gozdov tega dela sveta so se dnevne ptice že začele prebujati in na tisoče puhastih glavic se je izvilo izpod varnega zavetja peruti, medtem ko so Petelini na kmečkih dvoriščih klicali soncu v pozdrav. Toda Čuk ni razmišljal o tem. Zbudil je ženo in odpravila sta se na lov. Ko sta se vrnila, nista sanjala o hrani. Najedla sta se do sitega, pa tudi Virginijski uhar in njegova žena sta si privoščila obrok, ki bi zadostoval ducatu Ameriških drozgov in celi jati Liščkov. Še sreča za dnevne ptice, da je bilo tako, kajti pravijo, da Sove včasih lovijo tudi podnevi, kadar hrane zelo primanjkuje.

Ko je prišlo jutro in je bila luna na vrsti, da na zahodu izgine izpred oči, so Sove legle spat v svoja dupla, na plan pa so prišli Vrani, Modre šoje, Žolne, Sinice, Gozdne kure, Prepelice, Veverice in Zajci. Tudi Liščki so bili tam, vendar mož in očetov v jati ne bi nikoli prepoznali, če jih ne bi že kdaj prej videli v zimskem oblačilu, podobnem tistemu, ki so ga nosile njihove žene in otroci. Tu so bili tudi zimski gostje, Snežni strnadi in Junki, ki so kar prekipevali od veselja in novic iz svojih severnih domov. Ta topli dan jih je spomnil na bližajočo se pomlad in že so načrtovali odlet.

»Želim si, da bi ostali pri nas vse poletje,« je rekel prijazen Lišček, medtem ko je z visokega rjavega plevela otresal sneg in začel izbirati ter zobati semena.

»Da bi ostali vse poletje!« je vzkliknil vesel mali Snežni strnad. »Zakaj pa bi si želeli ostati? Morda bi res, če bi nam obljubili, da boste obdržali sneg in led.«

»Zakaj ne bi povabili Liščkov, naj gredo z nami na sever?« je predlagal Junko. »To bi bilo veliko bolj pametno, saj mraz prenašajo prav tako dobro kot mi, mi pa ne prenesemo toplih dni, kakršne imate menda v teh krajih, ko se led stali.«

Potem so se starejši v druščini začeli pogovarjati o življenjskih skrbeh in številnih drugih rečeh, ki njihovih otrok niso zanimale, zato so se mlajši oddaljili od njih.

»Hej,« je mladi Junko poklical mladega Snežnega strnada, »ali ne bi rad nekaterim našim prijateljem pokazal krajev, kjer sva se rodila?«

»Pa še kako,« je odgovoril Snežni strnad. »To bi šele debelo gledali! Rad bi jim pokazal tamkajšnje skale.« »Pa živali,« je dodal Junko.

»Ja! Kako bi šele strmeli v Medvede!« »Pha,« je rekla Modra šoja. »Meni že ni kaj dosti do tega, da bi videla Medvede. Pa tebi?« In obrnila se je k Vranu v bližini.

»Ne,« je rekel Vran. »O Medvedih tako ali tako nimam posebno visokega mnenja.« To je rekel, kakor da bi jih videval že vse življenje, toda Sinice pravijo, da ni videl še niti Medvedka.

»Tukaj sploh nimajo velikih živali,« je rekel Junko Snežnemu strnadu. »O, pa jih imamo!« je odvrnila Modra šoja. »Stavim, da tega ne bi rekel, če bi videl Svizca. Ali bi še govoril tako?« je vprašala in se obrnila k mladim Gozdnim kuram, Prepelicam, Žolnam, Liščkom, Sinicam, Vevericam in Zajcem, ki so stali naokrog in poslušali.

»Prav gotovo ne!« so odgovorili, saj so želeli, da bi njihovi gostje razumeli, kako čudovit kraj je Gozd, in Svizec se jim je res zdel zelo velik.

»Ne verjamem, da je tako velik kot Medved,« je rekel Snežni strnad in privzdignil kljun. »Kako velik pa je?« je vprašal Junko. Modra šoja se je zdaj zbala, da jo bosta severna ptiča prekosila, in ker je bila trdno prepričana, da bosta odšla, še preden bo Svizec odspal zimsko spanje, je storila nekaj, na kar noben pošten ptič ne bi niti pomislil. Visoko je dvignila čopasto glavo in rekla: »Večji je od tiste skale, veliko večji.«

Vran je pogledal skalo in se hripavo zahahljal, saj je bila stokrat večja od Svizca. Gozdne kure, Prepelice, Žolne, Liščki, Sinice, Veverice in Zajci so se brez besed spogledali. Vedeli so, kako se je Modra šoja zlagala, in bilo jih je sram. Gozdne kure so se pretvarjale, da si popravljajo krplje. Niso hotele pogledati ptic s severa.

Snežni strnadi in Junki so začutili, da ne bi bilo prav govoriti o Medvedih nekomu, ki ima med seboj tako velikansko bitje, kakršno je Svizec. »Gotovo je čudovit,« so rekli. »Kje pa spi?«

»V jami Netopirjev,« je odgovorila Modra šoja, ki je morala zdaj, ko je povedala eno laž, povedati še drugo, da bi prvo prikrila. »On spi na sredi, ob robovih pa ostane ravno še dovolj prostora za Netopirje.«

Prav takrat pa je bil Svizec v svojem rovu že buden. Čutil je, da je topleje, in želel si je prostora, da bi se pretegnil. Pomislil je, kako prijetna bi bila zgodnja pomlad po tako mrzli zimi, zato se je odločil, da bo šel na sprehod in napovedal vreme, kakor je to počel njegov ded. Ko je prišel iz rova, je zaslišal glasno čebljanje in šel pogledat, kaj se dogaja. Tako se je zgodilo, da je kmalu zatem, ko je Modra šoja povedala zgodbo o jami Netopirjev, neki bistri mladi Junko opazil rdečerjavo žival, ki je po travi drobencljala proti njim. »Kdo pa je to?« je vzkliknil.

Gozdne kure, Prepelice, Žolne, Liščki, Sinice, Veverice in Zajci so se ozrli. »O, tam je Svizec!« so vzkliknili. Potem so se spomnili besed Modre šoje in spet jih je postalo sram.

»O!« so rekli Snežni strnadi in Junki. »To je torej Svizec! Velik kot tista skala, kajne? In o Medvedih nimate posebno visokega mnenja?« Vran je z enim krempljem pokazal na Modro šojo. »Jaz nisem nikoli rekel, da je velik kot tista skala. Ona je to rekla.«

»Pa kaj potem,« je rekla Modra šoja. »Samo šalila sem se. Saj sem vam nameravala čez čas povedati. Pa sem vas dobro potegnila.« Toda ko je govorila, je imela okoli kljuna tak potuhnjen izraz, da ji nihče ni verjel. Kmalu sta bila z Vranom še kako vesela, da sta se lahko umaknila od drugih in skupaj odšla. A tudi potem nista bila srečna, saj sta začela kriviti drug drugega in se nazadnje strašansko sprla.

Ko so Svizcu povedali, kaj se je zgodilo, je rekel: »Kako neumno si je želeti povedati najbolj napihnjeno zgodbo! Moj ded nam je nekoč rekel, da je laž vedno laž in da ni prav nič boljša, če ji rečeš šala. Mislim, da je imel prav.«

In Snežni strnadi in Junki, ki so bistri in pošteni, so prikimali s svojimi drobnimi, ljubkimi glavicami ter rekli: »Nihče v naši ljubi severni deželi še nikoli ni povedal nič bolj resničnega.« Tako so postali Svizčevi zvesti prijatelji, četudi ni bil tako velik kot skala.