Prevod

Največji žabec je iztegnil štiri prste na desni sprednji nogi. Nato je iztegnil štiri prste na levi sprednji nogi. Potem je iztegnil pet prstov na desni zadnji nogi. Nazadnje pa je iztegnil še štiri prste na levi zadnji nogi. Nato je iztegnil vseh sedemnajst prstov hkrati. Moral bi jih imeti osemnajst, kakor njegovi prijatelji in sosedje, toda z osemnajstim se je pred mnogimi, mnogimi leti nekaj zgodilo. Nihče od prebivalcev ribnika ni vedel, kaj se mu je zgodilo, a nekaj se mu je, in kadar so ga Paglavci nadlegovali, naj jim pove, kaj, jih je le gledal s svojimi velikimi očmi in rekel: »Otroci moji, ta zgodba je preveč žalostna, da bi jo pripovedoval.«

Ko je Največji žabec iztegnil vse prste, je pretegnil še noge in pomigal z ustnicami. Čisto, čisto malo je pomolil glavo iz blata in zagledal Pisančico, ki je plavala mimo. »Dober dan!« je rekel. »Je že čas, da vstanemo?«

»Čas!« je vzkliknila Pisančica in ga gledala z odprtimi usti. »Pa še kako! Saj vodna kreša že raste!« Vsakdo, ki živi v ribniku, pa ve, da je takrat, ko začne rasti vodna kreša, čas, da se zbudijo vsi zimski zaspanci. Največji žabec je zlezel iz blata in začel drezati sem ter tja po kraju, kjer je prebil mrzle dni. »Zbudite se!« je govoril. »Zbudite se! Zbudite se!« Voda je potemnela in se skalila, ker je dvignil toliko blata, ko pa se je spet začela bistriti, je videl, kako iz tistega dela ribniškega dna vsepovsod kukajo glave njegovih prijateljev. Sedem se jih je vso zimo stiskalo tik ob njem. »Pridite ven!« je zaklical. »Pomlad je tu in zdaj ni čas, da bi žabe spale.«

»Spale! Nikakor ne!« je vzkliknila njegova sestra, starejša in marljiva žaba, ter zaplavala k bregu in zlezla nanj. Pojedla je prav vsak grižljaj hrane, ki ga je našla med potjo, saj ne ona ne kdo drug od njih ni zaužil niti grižljaja že od prejšnje jeseni.

Mlajše žabe so ji sledile skozi toplejšo plitvo vodo, dokler niso bile deloma že na suhem. V vsakem ribniku je vedno kak Največji žabec. Vse mlade žabe so premišljevale, kako lepo bi bilo postati Največji žabec, pa čeprav v čisto majhni luži, saj bi potem lahko drugim ukazovale, kaj naj počnejo. Zdaj so gledale svojega vodjo in vsaka si je rekla: »Morda bom nekoč jaz začela koncert.«

Največji žabec je našel udobno mesto in sedel. Svojih osem sprednjih prstov je obrnil navznoter, kakor se spodobi lepo vzgojenim žabam, in vsi njegovi prijatelji so svojih osem sprednjih prstov prav tako obrnili navznoter. Svojih devet zadnjih prstov je obrnil navzven, vsi njegovi prijatelji pa so navzven obrnili svojih deset zadnjih prstov. Mlad Rumenorjavi žabec je rekel: »Ko le ne bi imel tistega nadležnega petega prsta na levi zadnji nogi! Tako mi je v napoto! Poleg tega pa je tako imenitno, če imaš zadnji nogi različni.« Govoril je ravno dovolj glasno, da ga je Največji žabec slišal. Po tej pripombi bi vsakdo vedel, da je mlad in nespameten, kajti kdor je moder, ve, da so noge, ušesa in telesa najlepši prav takšni, kakršni so bili ustvarjeni.

Zdaj je Največji žabec pogoltnil veliko zraka, z njim napolnil vrečki na obeh straneh vratu, odprl velika usta in zakvakal: »Žabe! Žabe! Žabe! Žabe! Žabe! Žabe! Žabe! Žabe!« In vsi drugi so prav tako dolgo kot on peli: »Žabe! Žabe! Žabe!« Slišali so jih Galebi in slišale so jih Pižmovke in vsi so bili srečni, ker je prišla pomlad.

Lepa mlada Zelenorjava žaba, ki se doslej še nikoli ni počutila odraslo, je poskušala peti z drugimi, a ni imela močnega glasu, zato je prav rada odnehala in se začela pogovarjati s Sestro Največjega žabca. »Ali si ne želiš, da bi lahko peli tako glasno kakor oni?« je vprašala.

»Ne,« je odgovorila Sestra Največjega žabca. »Raje sedim na bregu in premišljujem o svojih pomladnih opravilih. Saj veš, najprej delo, potem veselje!«

»O!« je rekla Zelenorjava žaba. »Torej nočeš peti, dokler ne opraviš svojega dela?« »Lahko si povsem prepričana, da takrat nočem peti,« je odgovorila starejša žaba. »Preveč sem utrujena. Poleg tega pa si, ko so jajčeca odložena, nimam več čemu želeti peti.«

»Zakaj ne?« je vprašala Zelenorjava žaba. »Ne razumem, kaj to spremeni.« »To,« je modro rekla starejša žaba, »je zato, ker si mlada in še nikoli nisi odlagala jajčec. Pravi čas za petje je, preden odložimo jajčeca. Tudi potem še malo pojemo, a le zato, ker drugi to pričakujejo od nas, ne pa zato, ker bi si še vedno enako želele peti.« Ko je povedala vse to, kar je bilo za žabo zelo veliko besed naenkrat, je zaprla svoja velika usta in spustila veke čez oči.

Zelenorjava žaba je hotela postaviti še eno vprašanje, a bila je lepo vzgojena in je vedela, da je nevljudno ogovoriti žabo, ki nima odprtih oči. Zato je tudi sama zaprla oči in skušala premisliti, kakšen bi bil odgovor. Ko jih je spet odprla, je Sestra Največjega žabca že odskakljala proč, na njenem mestu pa je sedel Rumenorjavi žabec, isti čedni mladenič, ki mu je bil eden od prstov v napoto. Pošteno se je zdrznila, ko ga je zagledala tako blizu sebe, in ni se mogla domisliti ničesar, kar bi rekla, zato ga je le gledala s svojimi velikimi lepimi očmi in prste na sprednjih nogah obrnila še malo bolj navznoter. Tako jih je pogledal in opazil, kako lepe so, čeprav jih seveda ni premaknila zato.

Rumenorjavi žabec je skočil še malo bliže in zapel, kolikor glasno je mogel: »Žabe! Žabe! Žabe! Žabe! Žabe! Žabe! Žabe! Žabe!« Tedaj je vedela, da poje samo zanjo, in bila je neizmerno srečna. Zelo hitro je požirala zrak, saj ji je od premišljevanja, kaj naj odgovori, kar zmanjkovalo sape. Sestro Največjega žabca je hotela vprašati, kaj naj reče, če bi kdo pel samo njej. Vedela je, da se mu lahko umakne že z enim samim velikim skokom in pljuskom v vodo. Ni hotela oditi, a se je pretvarjala, da hoče, in skočila malo proč od njega.

Vendar je vedel, da se le pretvarja, saj ni skočila dlje, kot je dolgo travno steblo. Zato ji je sledil in pel naprej. Ker je vedela, da mora nekaj reči, je preprosto odprla usta in zapela prve besede, ki so ji prišle na misel; zapela pa je: »Jajčeca! Jajčeca! Jajčeca! Jajčeca! Jajčeca! Jajčeca! Jajčeca! Jajčeca!« Po naključju je bilo to natanko tisto, kar bi morala zapeti, zato je vedel, da ji je všeč. Dolgo, dolgo sta ostala skupaj in on je pel veliko in zelo glasno, ona pa malo in zelo tiho.

Čez nekaj časa se je spomnila, da je zdaj odrasla žaba in da jo čakajo pomladna opravila, zato mu je rekla: »Res moram odložiti nekaj jajčec. Grem v vodo.«

»Potem grem tudi jaz,« je rekel. In naredila sta dva velika skoka ter pristala z dvema velikima pljuskoma. Zelenorjava žaba je štiri dni odlagala jajčeca in Rumenorjavi žabec je bil ves ta čas ob njej ter skrbel zanje, potem ko jih je odložila. Prekrivala jih je nekakšna zelena želatina, zaradi katere so se držala skupaj in plavala na vodi v majhnih kupčkih. Žabam se je to zdelo dobro, saj bo tako vsak Paglavec, ko se izleže, imel v bližini tovariše za igro.

Nekega dne, ko so bila vsa jajčeca že odložena in so lepo rasla (žabja jajčeca namreč rastejo, dokler niso Paglavci pripravljeni, da si pregrizejo pot na prosto), je Zelenorjava žaba sedela sama na bregu ribnika in k njej je prišla Sestra Največjega žabca. Okrog ustnih kotičkov ji je igral nenavaden nasmešek. Žabe imajo imenitna usta za smehljanje, a nasmeh mora biti zelo širok, da se raztegne čez vsa usta, zato se jim, kadar se le malo nasmehnejo, privihajo samo kotički. »Kako rastejo tvoja jajčeca?« je vprašala.

»Oh,« je žalostno odgovorila Zelenorjava žaba, »ne vem, katera so moja.« »To je pa čisto podobno mladi žabi,« je rekla Sestra Največjega žabca. »Ali obstaja kak razlog, da bi morala vedeti, katera so tvoja? Saj nisi ptica, da bi jih morala greti, niti Norka, da bi morala hraniti svoje otroke. Sonce bo poskrbelo, da se izležejo, potem pa si bodo sami poiskali vso hrano, ki jo potrebujejo.«

»Mislim,« je rekla Zelenorjava žaba, »da so bila moja jajčeca malo boljša od drugih.« »Da,« je zakvakala Sestra Največjega žabca, »vsaka žaba tako misli.«

»In želela sem skrbeti za svoje Paglavce,« je zavzdihnila Zelenorjava žaba. »Zakaj?« je vprašala Sestra Največjega žabca. »Ali se Paglavca ne moreš veseliti, če nisi sama odložila jajčeca, iz katerega se je izlegel? Jaz že dan po tem, ko odložim jajčeca, ne prepoznam nobenega več. Toliko jih plava naokrog, da se gotovo pomešajo. A jaz se pač znajdem, kakor najbolje znam.«

»Kako?« je vprašala Zelenorjava žaba, že nekoliko vedrejšega obraza. »Oh, plavam naokrog in si ogledujem vsa jajčeca, in kadar v njih zagledam Paglavce, ki se premikajo, si mislim: ‘Ti so morda moji!’ Ko se izvalijo, pomagam vsakemu, ki potrebuje pomoč. Kaj malo bi bila vredna žaba, ki ne bi mogla imeti rada tujih Paglavcev!«

»Mislim, da bom tudi jaz tako ravnala,« je rekla Zelenorjava žaba. »In potem,« je dodala, »mi bo v veliko tolažbo, če bo kateri siten ali nevljuden, da si bom lahko rekla: ‘Še dobro, da ne vem, ali je moj.’«

»Da,« je rekla Sestra Največjega žabca. »Bratu pogosto rečem, da se mi smilijo tisti, ki morajo vzgajati svoje otroke. Veliko prijetneje je pustiti, da odraščajo po svoje, potem pa posvojiti najboljše. Ali veš, da sem se že skoraj odločila, da si moja hči? Moj brat je danes zjutraj rekel, da se mu zdiš podobna meni.«