Waltey

Waltey

Stržek

Grimmove pravljice · Jacob in Wilhelm Grimm
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Stržek

Vir
Grimmove pravljice
Avtor
Jacob in Wilhelm Grimm
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Deutsch
Čas branja
5 min branja
Obseg
4 strani
Naslov izvirnika
Der Zaunkönig

O izvirniku

Grimmove pravljice

Gozdovi, čarobni predmeti in ljudska logika evropske pripovedne tradicije. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Grimmove pravljice v jeziku Deutsch.

Besedilo

Stržek

V starih časih je imel vsak zvok še svoj smisel in pomen. Kadar je zazvenelo kovačevo kladivo, je klicalo: »Podaj mi sem! Podaj mi sem!« Kadar je zahrustal mizarjev oblič, je govoril: »Tu imaš! Tu, tu imaš!« Ko je začelo ropotati mlinsko kolesje, je govorilo: »Pomagaj, ljubi Bog! Pomagaj, ljubi Bog!« Če pa je bil mlinar goljuf in je pognal mlin, je ta spregovoril v knjižnem jeziku in najprej počasi vprašal: »Kdo je tu? Kdo je tu?« Nato je hitro odgovoril: »Mlinar! Mlinar!« In nazadnje čisto naglo: »Krade na moč, krade na moč, od osminke tri merice proč.«

Takrat so imele tudi ptice svoj jezik, ki ga je razumel vsakdo; danes zveni le še kakor čivkanje, vreščanje in žvižganje, pri nekaterih pa kakor glasba brez besed. Ptice so sklenile, da nočejo več živeti brez gospodarja in da bodo eno izmed sebe izvolile za kralja. Le ena je bila proti, priba; svobodna je živela in svobodna je hotela umreti. Vsa prestrašena je letala sem ter tja in klicala: »Kam naj grem? Kam naj grem?« Umaknila se je v samotna močvirja, kamor ni zahajal nihče, in se ni več prikazala med svojimi vrstnicami.

Ptice so se hotele o tem pogovoriti in nekega lepega majskega jutra so se zbrale z vseh gozdov in polj: orel in ščinkavec, sova in vrana, škrjanec in vrabec — le zakaj bi našteval prav vse? Prišla sta celo kukavica in smrdokavra, njen mežnar, ki se tako imenuje zato, ker se vselej oglasi nekaj dni pred njo. Med jato se je pomešal tudi čisto majhen ptiček, ki še ni imel imena. Kokoš, ki po naključju o vsem tem ni nič slišala, se je čudila velikemu zboru.

»Kaj, kaj, kaj pa se tu godi?« je kokodakala, toda petelin je pomiril svojo ljubo kokoško in rekel: »Sami imenitni ljudje!« Povedal ji je tudi, kaj nameravajo. Sklenili so, da bo kralj tisti, ki bo lahko poletel najviše. Zelena rega, ki je sedela v grmovju, je ob teh besedah svarilno zaklicala: »Mokro, mokro, mokro! Mokro, mokro, mokro!« Mislila je namreč, da bo zaradi tega prelitih veliko solz. Vrana pa je rekla: »Kakšne kvake!« Vse naj bi se opravilo v miru.

Sklenili so, da bodo poleteli kar takoj, v tem lepem jutru, da ne bi mogel nihče pozneje reči: »Lahko bi letel še više, pa se je zvečerilo in nisem mogel več.« Na dogovorjeno znamenje se je vsa jata dvignila v zrak. S polja se je vzdignil prah, vse je šumelo in bučalo od silnega utripanja kril in zdelo se je, kakor da se čez nebo vali črn oblak. Manjše ptice so kmalu zaostale, niso mogle več naprej in so se spustile nazaj na zemljo. Večje so zdržale dlje, toda nobena se ni mogla kosati z orlom, ki se je dvignil tako visoko, da bi lahko soncu izkljuval oči. Ko je videl, da druge ne morejo do njega, si je mislil: Čemu bi letel še više, saj si že kralj, in se začel spuščati. Vse ptice pod njim so mu v en glas klicale: »Ti moraš biti naš kralj, nobena ni letela više od tebe.«

»Razen mene!« je zakričal mali brezimni ptiček, ki se je bil skril orlu med perje na prsih. Ker ni bil utrujen, je vzletel in se dvignil tako visoko, da je lahko videl Boga sedeti na svojem prestolu. Ko je priletel tako daleč, je zložil krila, se spustil in spodaj s tenkim, prodornim glasom zaklical: »Jaz sem kralj! Jaz sem kralj!«

»Ti naš kralj?« so jezno zavreščale ptice. »S spletkami in zvijačami si prišel do tega.« Postavile so nov pogoj: njihov kralj bo tisti, ki se bo lahko spustil najgloblje v zemljo. Kako je tedaj gos s svojimi širokimi prsmi plosknila ob tla! Kako hitro je petelin izpraskal luknjo! Najslabše jo je odnesla raca: skočila je v jarek, a si izpahnila noge in odracala k bližnjemu ribniku, vzklikajoč: »Beraška reč! Beraška reč!« Mali brezimni ptiček pa je poiskal mišjo luknjo, smuknil vanjo in s svojim tenkim glasom zaklical iz nje: »Jaz sem kralj! Jaz sem kralj!«

»Ti naš kralj?« so ptice zaklicale še bolj jezno. »Mar misliš, da bomo priznale tvoje zvijače?« Sklenile so, da ga bodo zaprle v njegovo luknjo in izstradale. Prednjo so za stražarko postavile sovo; če ji je življenje drago, ne sme pustiti malopridneža ven. Ko pa se je zvečerilo in so bile ptice od napornega letenja že silno utrujene, so šle z ženami in otroki spat. Le sova je ostala pred mišjo luknjo in s svojimi velikimi očmi nepremično zrla vanjo.

Medtem je tudi njo premagala utrujenost in pomislila je: Eno oko pa že lahko zapreš, saj boš z drugim še zmeraj na straži in mali hudobnež ne bo mogel iz svoje luknje. Tako je zaprla eno oko in z drugim nepremično zrla v mišjo luknjo. Ptiček je pomolil glavo ven in hotel smukniti proč, toda sova je takoj stopila predenj in spet je potegnil glavo nazaj. Nato je sova zaprto oko odprla, drugo pa zaprla in nameravala tako izmenjavati vso noč. Toda ko je eno oko spet zaprla, je pozabila drugo odpreti, in brž ko sta bili obe očesi zaprti, je zaspala. Ptiček je to kmalu opazil in smuknil na svobodo.

Od takrat se sova podnevi ne sme več prikazati, sicer se druge ptice poženejo za njo in ji razmršijo perje. Izletava le ponoči, miši pa sovraži in jih preganja, ker delajo tako zoprne luknje. Tudi mali ptiček se ne kaže rad, ker se boji, da bi ga stalo glave, če bi ga ujeli. Smuka se po plotovih in kadar je povsem na varnem, včasih zakliče: »Jaz sem kralj!« Zato mu druge ptice v posmeh pravijo stržek, kralj plotov.

Nihče pa ni bil bolj vesel od škrjanca, da mu ni treba ubogati stržka. Brž ko se pokaže sonce, se dvigne v zrak in kliče: »Ah, kako je lepo! Lepo je! Lepo! Lepo! Ah, kako je lepo!«

Izvirnik

Der Zaunkönig

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

Ein Märchen der Brüder Grimm

In den alten Zeiten, da hatte jeder Klang noch Sinn und Bedeutung. Wenn der Hammer des Schmieds ertönte, so rief er: "Smiet mi to! Smiet mi to!" Wenn der Hobel des Tischlers schnarrte, so sprach er: "Dor häst! Dor, dor häst!" Fing das Räderwerk der Mühle an zu klappern, so sprach es: "Help, Herr Gott! Help, Herr Gott!", und war der Müller ein Betrüger und ließ die Mühle an, so sprach sie hochdeutsch und fragte erst langsam: "Wer ist da? Wer ist da?", dann antwortete sie schnell: "Der Müller! Der Müller!", und endlich ganz geschwind: "Stiehlt tapfer, stiehlt tapfer, vom Achtel drei Sechter."

Zu dieser Zeit hatten auch die Vögel ihre eigene Sprache, die jedermann verstand, jetzt lautet es nur wie ein Zwitschern, Kreischen und Pfeifen und bei einigen wie Musik ohne Worte. Es kam aber den Vögeln in den Sinn, sie wollten nicht länger ohne Herrn sein und einen unter sich zu ihrem König wählen. Nur einer von ihnen, der Kiebitz, war dagegen; frei hatte er gelebt, und frei wollte er sterben, und angstvoll hin und her fliegend rief er: "Wo bliew ick? Wo bliew ick?" Er zog sich zurück in einsame und unbesuchte Sümpfe und zeigte sich nicht wieder unter seinesgleichen.

Die Vögel wollten sich nun über die Sache besprechen, und an einem schönen Maimorgen kamen sie alle aus Wäldern und Feldern zusammen, Adler und Buchfinke, Eule und Krähe, Lerche und Sperling, was soll ich sie alle nennen? Selbst der Kuckuck kam und der Wiedehopf, sein Küster, der so heißt, weil er sich immer ein paar Tage früher hören läßt; auch ein ganz kleiner Vogel, der noch keinen Namen hatte, mischte sich unter die Schar. Das Huhn, das zufällig von der ganzen Sache nichts gehört hatte, verwunderte sich über die große Versammlung.

"Wat, wat, wat is den dar to don?" gackerte es, aber der Hahn beruhigte seine liebe Henne und sagte: "Luter riek Lüd!", erzählte ihr auch, was sie vorhätten. Es ward aber beschlossen, daß der König sein sollte, der am höchsten fliegen könnte. Ein Laubfrosch, der im Gebüsche saß, rief, als er das hörte, warnend: "Natt, natt, natt! Natt, natt, natt!", weil er meinte, es würden deshalb viel Tränen vergossen werden. Die Krähe aber sagte: "Quark ok!", es sollte alles friedlich abgehen.

Es ward nun beschlossen, sie wollten gleich an diesem schönen Morgen aufsteigen, damit niemand hinterher sagen könnte: "Ich wäre wohl noch höher geflogen, aber der Abend kam, da konnte ich nicht mehr." Auf ein gegebenes Zeichen erhob sich also die ganze Schar in die Lüfte. Der Staub stieg da von dem Felde auf, es war ein gewaltiges Sausen und Brausen und Fittichschlagen, und es sah aus, als wenn eine schwarze Wolke dahinzöge. Die kleinern Vögel aber blieben bald zurück, konnten nicht weiter und fielen wieder auf die Erde. Die größern hielten's länger aus, aber keiner konnte es dem Adler gleichtun, der stieg so hoch, daß er der Sonne hätte die Augen aushacken können. Und als er sah, daß die andern nicht zu ihm herauf konnten, so dachte er: Was willst du noch höher fliegen, du bist doch der König, und fing an sich wieder herabzulassen. Die Vögel unter ihm riefen ihm alle gleich zu: "Du mußt unser König sein, keiner ist höher geflogen als du."

"Ausgenommen ich", schrie der kleine Kerl ohne Namen, der sich in die Brustfedern des Adlers verkrochen hatte. Und da er nicht müde war, so stieg er auf und stieg so hoch, daß er Gott auf seinem Stuhle konnte sitzen sehen. Als er aber so weit gekommen war, legte er seine Flügel zusammen, sank herab und rief unten mit feiner, durchdringender Stimme: "König bün ick! König bün ick!"

"Du unser König?" schrien die Vögel zornig. "Durch Ränke und Listen hast du es dahin gebracht." Sie machten eine andere Bedingung, der sollte ihr König sein, der am tiefsten in die Erde fallen könnte. Wie klatschte da die Gans mit ihrer breiten Brust wieder auf das Land! Wie scharrte der Hahn schnell ein Loch! Die Ente kam am schlimmsten weg, sie sprang in einen Graben, verrenkte sich aber die Beine und watschelte fort zum nahen Teiche mit dem Ausruf: "Pracherwerk! Pracherwerk!" Der Kleine ohne Namen aber suchte ein Mäuseloch, schlüpfte hinab und rief mit seiner feinen Stimme heraus: "König bün ick! König bün ick!"

"Du unser König?" riefen die Vögel noch zorniger. "Meinst du, deine Listen sollten gelten?" Sie beschlossen, ihn in seinem Loch gefangenzuhalten und auszuhungern. Die Eule ward als Wache davorgestellt; sie sollte den Schelm nicht herauslassen, so lieb ihr das Leben wäre. Als es aber Abend geworden war und die Vögel von der Anstrengung beim Fliegen große Müdigkeit empfanden, so gingen sie mit Weib und Kind zu Bett. Die Eule allein blieb bei dem Mäuseloch stehen und blickte mit ihren großen Augen unverwandt hinein.

Indessen war sie auch müde geworden und dachte: Ein Auge kannst du wohl zutun, du wachst ja noch mit dem andern, und der kleine Bösewicht soll nicht aus seinem Loch heraus. Also tat sie das eine Auge zu und schaute mit dem andern steif auf das Mäuseloch. Der kleine Kerl guckte mit dem Kopf heraus und wollte wegwitschen, aber die Eule trat gleich davor, und er zog den Kopf wieder zurück. Dann tat die Eule das eine Auge wieder auf und das andere zu und wollte so die ganze Nacht abwechseln. Aber als sie das eine Auge wieder zumachte, vergaß sie das andere aufzutun, und sobald die beiden Augen zu waren, schlief sie ein. Der Kleine merkte das bald und schlüpfte weg.

Von der Zeit an darf sich die Eule nicht mehr am Tage sehen lassen, sonst sind die andern Vögel hinter ihr her und zerzausen ihr das Fell. Sie fliegt nur zur Nachtzeit aus, haßt aber und verfolgt die Mäuse, weil sie solche böse Löcher machen. Auch der kleine Vogel läßt sich nicht gerne sehen, weil er fürchtet, es ginge ihm an den Kragen, wenn er erwischt würde. Er schlüpft in den Zäunen herum, und wenn er ganz sicher ist, ruft er wohl zuweilen: "König bün ick!", und deshalb nennen ihn die andern Vögel aus Spott Zaunkönig.

Niemand aber war froher als die Lerche, daß sie dem Zaunkönig nicht zu gehorchen brauchte. Wie sich die Sonne blicken läßt, steigt sie in die Lüfte und ruft: "Ach, wo is dat schön! Schön is dat! Schön! Schön! Ach, wo is dat schön!"