Prevod

Ovratni jereb je nagnil čopasto glavo na stran in se skozi gole veje zazrl v nebo. Bilo je nežno sivo, na zahodu pa so se kopičili modrikasti oblaki. »Mislim, da bo prav kmalu snežilo,« je dejal. »Gospa Jerebova, so otroci že vsi pripravljeni na mraz?«

»Vsi so pripravljeni,« je odgovorila njegova vesela ženica. »Že kar nekaj časa imajo na sebi svoje najgostejše perje. Zajci so pred dnevi rekli, da še nikoli niso videli bolj rejene in bolje oblečene jate, kakor je naša.« Med govorjenjem so ji lepe zlatorjave oči žarele od ponosa.

In res so bili mladi ovratni jerebi družina, na katero je bila lahko upravičeno ponosna. Dvanajst zdravih in poslušnih otrok ni dano vsaki materi v Gozdu, in z drobnim, žalostnim vzdihom si je zaželela, da bi se izvalili tudi mladički iz preostalih dveh jajc. Pogosto je hrepeneče mislila nanju. Kako lepo bi bilo imeti štirinajst otrok! A prav tedaj so se njeni mladiči prestrašeno zgrnili okoli nje.

»Nekaj mrzlih belih stvari,« so rekli, »je priletelo na nas in nas prestrašilo. Te bele stvari niso niti besedice rekle, a so prihajale tako hitro, da mislimo, da morajo biti žive. Povej nam, kaj naj naredimo. Ali se moramo skriti?«

»Saj to je vendar sneg!« je vzkliknila njihova mati. »Pada iz oblakov tam zgoraj, prav kakor jeseni pada listje z dreves. Nič vam ne bo storil, vendar si moramo poiskati zavetje.«

»Kaj sem vam rekel, gospa Jerebova?« je vprašal njen mož. »Prepričan sem bil, da bo še pred nočjo snežilo. Čutil sem v peresih.« In gospod Jereb se je važno šopiril. Človek se vedno počuti silno modrega, kadar ženi vnaprej natanko pove, kaj se bo zgodilo.

»Kako si to čutil v peresih?« je vprašal eden od njegovih otrok. »Bom tudi jaz čutil v peresih, ko bom toliko star kot ti?« »Morda,« se je glasil odgovor. »A dokler tega sam ne občutiš, ne moreš razumeti, saj ta občutek ni podoben nobenemu drugemu.«

Nato so se vsi odpravili proti nizkemu grmičevju, da bi si poiskali zavetje pred sneženjem. Med potjo so se prestrašili, ko so zagledali veliko bitje, ki je z glasnimi koraki prihajalo skozi gozd proti njim. »Človek!« je rekel gospod Jereb. »Skrijte se!« je rekla gospa Jerebova, in vsak mali jereb se je tako hitro skril pod listje, da nihče ni mogel videti, kako mu je to uspelo. Skoraj bi si lahko mislil, da jih je odnesel močan veter. Mati se je pretvarjala, da ima zlomljeno perut, in odskakljala proč, pri tem pa tako milo tožila, da ji je človek sledil, da bi jo pobral. Ko ga je odvedla daleč stran od otrok, je tudi sama hitro stekla in se skrila; in čeprav je človek iskal vsepovsod, ni mogel najti niti ene ptice.

Saj veste, v jerebovih družinah je vedno tako, in tudi če bi človekova noga razgrnila listje, pod katerim se je skrival mladiček, se ta ne bi niti premaknil niti oglasil. Otroci so vzgojeni tako, da ubogajo brez vprašanj. Ko mati reče: »Skrijte se!«, to tudi storijo in niti enkrat ne vprašajo: »Zakaj?« ali odgovorijo: »Takoj ko pogoltnem to jagodo.« Nič čudnega, da so odrasli ponosni na svoje otroke. Vsaka mati bi bila srečna že z enim samim otrokom, ki bi tako ubogal, kaj šele z dvanajstimi!

Naposled je vsa družina prišla do grmičevja, kjer naj bi ostala, nato pa so si v bližini začeli iskati hrano. »Najejte se, kolikor morete,« je rekel gospod Jereb, »preden se nabere veliko snega. Morda še mnogo dni ne boste imeli tako dobre priložnosti.« In tako so jedli, dokler v njihovih želodčkih ni bilo prostora niti za eno samo seme ali popek zimzelene rastline več.

Ves ta čas so padale snežinke, a jerebovi otroci se jih niso več bali. Včasih so jih celo lovili in hlastali za njimi, kakor bi poleti lovili muho. Tedaj so se naučili uporabljati tudi krplje. Najstarejši otrok je jeseni zagnal velik vik in krik, ko je opazil, da mu ob prstih rastejo resice iz trdih rožičkov, in je ves čivkajoč stekel k materi vprašat, kaj je narobe. Pokazala mu je svoje noge in mu povedala, da vsem ovratnim jerebom vsako zimo na nogah zrastejo takšne krplje.

»Prav nič nam ni treba skrbeti zanje,« je rekla. »Kar same se nadenejo, ko se jeseni shladi, in same se snamejo, ko pride pomlad. Vsak od nas dobi vsako leto nov par, in ko zrastejo, lahko brez težav hodimo po mehkem snegu. Brez njih bi se ugrezali vanj in se mukoma prebijali naprej.«

Ko se je znočilo, so se vsi stisnili pod grmičevje in legli tesno drug ob drugega, da so se med seboj greli. Naslednji dan so se zakopali v snežni zamet in si tam uredili prijetno zavetje, ki je bilo še boljše od prejšnjega; mehka bela odeja je tako dobro zadrževala veter. Malčkom je bilo težko dolgo mirovati, zato jim je gospod Jereb za razvedrilo pripovedoval, kako je spomladi prvič srečal njihovo mater.

»Bil je lep, sončen dan,« je rekel, »in vsi so bili srečni. Že nekaj časa sem se učil bobnati in zdaj sem čutil, da sem prav tako dober bobnar kot kateri koli drug v gozdu. Zato sem si poiskal podrto deblo — vsak ovratni jereb mora imeti svoj prostor, veste —, skočil nanj in se z visoko dvignjeno glavo šopiril sem in tja. Bilo je v senčnem delu gozda in nisem videl daleč, vendar sem vedel, da je nekje v bližini lepa mlada jerebica. Upal sem, da bo prišla k meni, če bom prav lepo bobnal.«

»Vem!« ga je prekinil eden od malih jerebov. »To je bila naša mama.« »No, takrat še ni bila vaša mama, moj piščanček,« je rekel gospod Jereb, »saj je bilo to davno, davno, preden ste se izvalili.«

»Pozneje je bila pa vseeno naša mama,« je vzkliknil mladi jereb. »To pa že vem!« Gospodu Jerebu so se oči navihano zaiskrile, a je z resnim obrazom nadaljeval. »Nazadnje sem začel močno in hitro zamahovati s perutmi in zamolklo bobnenje se je slišalo daleč naokrog. ‘Bum-bum-bum-bum-bum; bum-bum-rup-rup-rup-rup-r-r-r-r-r-r-r-r-r.’ Čakal sem, a nihče ni prišel. Nato sem spet zabobnal in po tistem sem bil prepričan, da sem v listju zaslišal šelestenje. Zabobnal sem še tretjič, in tedaj, otroci, je prišla lepa mlada jerebica. Prebijala se je skozi goščavo in se skušala delati, kakor da sploh ne ve, da sem tam.«

»Pa je vedela?« so vzkliknili mali jerebi. »To morate vprašati svojo mater,« je odgovoril, »saj je bila ona tista, ki je prišla. Ah, kako srečne dni sva preživljala skupaj vso pomlad! Potepala sva se po vsem tem velikem Gozdu in se nekajkrat podala celo na rob Travnika. A nobenega kraja nisva imela tako rada kot senčno globel ob starem deblu, kjer sva se prvič srečala. Nekega dne mi je vaša mati povedala, da si mora začeti urejati dom in da se ji moram umakniti, dokler bo zaposlena. Tako sem moral oditi z druščino drugih ovratnih jerebov, medtem ko si je ona uredila gnezdo, znesla jajca in izvalila vas, mladičke. Ni bilo prav lahko, ko me je tako odgnala, a saj veste, takšna je navada med jerebi. Ubogi samci smo se morali zabavati sami in drug z drugim, dokler nas niso žene poklicale domov, da smo jim pomagali skrbeti za otroke. In to delo opravljamo vse odtlej.«

»Oh!« je rekel eden od mladih jerebov. »Oh, kako sem vesel, da si bobnal in da je prišla, ko te je slišala. Kdo bi skrbel za nas, če se ne bi zgodilo prav tako?«

Ob tem so se vsi zelo zresnili. Gospod Jereb ni znal odgovoriti, gospa Jerebova ni znala odgovoriti in nobeden od malih jerebov ni znal odgovoriti, kajti, veste, to je eno tistih vprašanj, na katera ni odgovora. Vendar so bili vsi tam in bili so srečni, zato si s tem niso prav dolgo belili svojih čopastih glavic.