Prevod

Indijanec je imeniten pripovedovalec. Vsako pleme ima svoja izročila in starejši možje in žene jih radi pripovedujejo, saj vedno najdejo poslušalce. In kako nenavadne zgodbe znajo povedati! Prisluhnite na primer tejle. To je legenda, ki živi med plemeni v Arizoni.

Ko je Ta-Vwots, zajčji bog, spal v dolini Maopa, mu je Sonce iz nagajivosti ožgalo hrbet, da je z zavijanjem poskočil. »Aha! Torej si mi ti zagodlo to potegavščino?« je zavpil in pogledal proti Soncu. »Že še poskrbim, da ti bo vroče. Boš že videlo!«

In brez nadaljnjega se je odpravil v boj s Soncem. Med potjo se je ustavil, da bi nabral in spekel nekaj koruze. Ko so ljudje, ki so jo posejali, pritekli in ga hoteli kaznovati za tatvino, je izpraskal luknjo v tleh in smuknil vanjo, da je izginil izpred oči. Zasledovalci so v luknjo streljali puščice, toda Ta-Vwots je imel svoj dih in ta dih je bil strašansko močan, saj je z njim vse puščice odvrnil vstran. »Malopridnež je tu notri,« je rekel eden izmed njih. »Pa ga zgrabimo kako drugače.« Prinesli so kresilne kamne in lopate ter začeli kopati.

»Torej se greste takšno igro?« je zamrmral Ta-Vwots. »Jaz poznam pot iz te zagate, ki je vi ne poznate.« Nekajkrat je pihnil in nekajkrat brcnil z nogami ter dosegel veliko razpoko, ki je vodila v skalo za njim. Po tem prehodu se je prebil do odprtine v skalni vdolbini, od koder je lahko opazoval sovražnike pri kopanju. Ko so luknjo že precej povečali, je zavpil: »Naj vas pokoplje grob, ki ste si ga sami izkopali!« Zalučal je čarobno kroglo, ki jo je nosil s seboj, in jim zrušil zemljo na glave. Nato je odkorakal z besedami: »Bojevati se je prav tako zabavno kakor jesti. Maščevanje je moje opravilo. Vsakdo, ki ga srečam, bo moj sovražnik. Nihče ne bo ušel moji jezi.« In izpustil je bojni krik.

Naslednji dan je zagledal dva moža, ki sta segrevala kamne in iz njih klesala konice za puščice. »Naj vama pomagam, saj mi vroči kamni ne morejo škodovati,« je rekel. »Rad bi, da verjameva, da si duh, kaj?« sta ga posmehljivo vprašala.

»Nisem duh,« je odgovoril, »sem pa boljši mož od vaju. Držita me ob teh kamnih, in če se ne opečem, mi morata dovoliti, da z vama storim enako.« Moža sta privolila, v ognju razžarila kamne in ga pritisnila obnje, nista pa opazila, da je s svojim čarobnim dihom med seboj in vročo površino vzdrževal zračni tok. Neopečen je vstal in zahteval, da se tudi onadva podvržeta mučenju, in kot prava Indijanca sta to storila. Ko je ogenj globoko ožgal njuno meso in sta umrla, je izpustil bojni krik in odšel naprej.

Dan zatem je srečal dve ženski, ki sta nabirali jagode, in jima naročil, naj mu v oči pihneta listje in trnje. Mislili sta, da sta to tudi storili, toda s svojim čarobnim dihom je vse to zadržal stran od obraza.

»Ti si duh!« sta vzkliknili ženski. »Nisem duh,« je rekel. »Čisto navaden človek sem. Listje in trnje ne moreta nikomur škodovati. Glejta zdaj.« In pihnil jima je trnje v obraz ter ju oslepil. »Aha! Ujeli sta se v lastno past. Na poti sem, da ubijem Sonce. To je dobra vaja.« Nato ju je ubil, izpustil bojni krik in odšel naprej.

Jutro po tem dogodku se je na pečini Hurricane pojavilo nekaj žensk in veter mu je prinesel njihove besede na ušesa. Nameravale so ga ubiti tako, da bi nanj zvalile skale, ko bi šel mimo. Ko se je približal, se je pretvarjal, da nekaj jé s tolikšnim užitkom, da so ga vprašale, kaj je to. Zaklical je: »Nekaj sladkega. Pridite na rob, pa vam vržem gor.« Nato je nekaj vrgel tako blizu njihovih rok, da so se med sklanjanjem, da bi to ujele, preveč nagnetle k robu, izgubile ravnotežje, padle čez pečino in se ubile. »Žrtve lastnega pohlepa ste. Človek si ne bi smel ničesar tako silno želeti, da se zaradi tega ubije.« To je bila njegova edina pripomba, nato pa je izpustil bojni krik in odšel naprej.

Dan pozneje je naletel na dve ženski, ki sta iz vrbovih košar, prevlečenih s smolo, izdelovali vrče za vodo, in slišal, kako je ena zašepetala drugi: »Prihaja tisti hudobni Ta-Vwots. Kako naj ga pokončava?«

»Kaj sta rekli?« je vprašal zajčji bog. »Samo rekli sva: ‘Prihaja najin vnuk.’« (To je bil običajen ljubkovalni izraz.) »Je bilo to vse? Potem pa mi dovolita, da zlezem v enega teh vrčev, medtem ko mu spletata vrat.«

Skočil je vanj in povsem mirno ležal, medtem ko sta pletli vrat. Smejali sta se ob misli, da je odprtina tako majhna, da nikoli ne bo mogel pobegniti, ko je nenadoma — puh! — vrč razletelo in pred njima je stal Ta-Vwots. O njegovem čarobnem dihu nista vedeli ničesar. Čudili sta se, kako je prišel ven.

»Prav zlahka,« je odgovoril zajčji bog. »Te reči morda lahko držijo vodo, ne morejo pa zadržati moških in žensk. Poskusita, pa bosta videli, ali jih lahko.« Z njunim privoljenjem je Ta-Vwots začel okoli njiju plesti vrbove šibe in kmalu sta bili ujeti kakor v kletki. »Zdaj pa pridita ven,« je rekel. A naj sta se še tako trudili, niti ene šibe nista mogli prelomiti. »Ha, ha! Modri ženski sta, kajne? Ujeti v lastnih vrčih! Na poti sem, da ubijem Sonce. Sčasoma se bom naučil, kako.« Nato je izpustil bojni krik, ju s svojo čarobno kroglo udaril do smrti in odšel naprej.

Naslednji dan je srečal Medveda, ki si je kopal luknjo, da bi se skril vanjo, saj je slišal za zajčjega boga in ga je bilo strah. »Nikar se ne boj, prijatelj Medved,« je rekel malopridnež. »Pred menoj se ti res ni treba skrivati. Kako bi lahko tak drobižek, kakršen sem jaz, škodoval tolikim ljudem?« In pomagal je Medvedu izkopati brlog. Ko pa je bil ta končan, se je skril za skalo, in ko je Medved pomolil glavo blizu njega, mu je zalučal čarobno kroglo v obraz in ga pokončal. »Bal sem se tega bojevnika,« je rekel Ta-Vwots, »zdaj pa leži mrtev v svojem brlogu.« Nato je izpustil bojni krik in odšel naprej.

Dan zatem je srečal Tarantelo, prebrisanega malopridneža, ki je imel kij, s katerim je lahko drugim zadal smrten udarec, njemu samemu pa ni mogel škodovati. Ko se je Ta-Vwots približal, je Tarantela začel stokati in tožiti, da ga boli glava, ker se je vanjo naselil hudobni duh. Ali mu ga ne bi Ta-Vwots izbil iz nje? Seveda bi mu ga. Zgrabil je kij in ga pošteno namlatil, ko pa je Tarantela zaklical: »Močneje!«, je zaslutil, da je orožje začarano. Zamenjal ga je s svojo čarobno kroglo in z enim udarcem pokončal Tarantelo. »Sam si si izprosil ta udarec,« je pripomnil. »Na poti sem, da ubijem Sonce. Zdaj vem, da to zmorem.« Nato je izpustil bojni krik in odšel naprej.

Naslednji dan je prišel na rob sveta in se zazrl v praznino, kamor je padlo na tisoče neprevidnih ljudi, nato pa tam preživel noč pod drevesom. Ob zori je stopil na rob zemlje in v trenutku, ko se je prikazalo Sonce, mu je zalučal čarobno kroglo naravnost v obraz. Površina Sonca se je razletela na tisoč kosov, ki so se razpršili po zemlji in zanetili silovit požar. Ta-Vwots se je zavlekel pod drevo, ki mu je prej dajalo zavetje, a to ga ni moglo obvarovati pred vse hujšo vročino. Poskušal je zbežati, toda ogenj mu je požgal najprej prste na nogah, nato stopala, nato noge in nazadnje trup, tako da je tekel po rokah. Ko so mu zgorele še dlani, je hodil po štrcljih rok. Nazadnje mu je ostala le glava, ki se je kotalila čez hribe in doline, dokler ni udarila ob skalo. Tedaj so mu oči počile in solze, ki so bruhnile iz njih, so se razlile po deželi ter pogasile plamene. Sonce je bilo premagano. Ko so mu sodili pred drugimi bogovi, so ga ošteli zaradi nagajivih potegavščin in obsodili, da mora odtlej vsak dan potovati čez nebo po isti poti.