Hektorjeva smrt

Besedilo

Hektorjeva smrt

Tako so se tisti, ki so kakor jelenčki pribežali v mesto, hladili od znoja, pili in si gasili žejo, naslonjeni na lepo obzidje; Ahajci pa so se bližali zidu s ščiti, oprtimi na ramena.

Hektorja pa je pogubna usoda priklenila, da je ostal tam, pred Ilionom in Skajskimi vrati. Tedaj je Fojbos Apolon nagovoril Pelejevega sina: »Zakaj me, Pelejev sin, preganjaš s hitrimi nogami, ti, smrtnik, nesmrtnega boga? Mar še nisi spoznal, da sem bog, pa kar naprej besniš?

Mar ti ni prav nič mar za stisko Trojancev, ki si jih pognal v beg? Ti so se že zatekli v mesto, ti pa si zavil semkaj. Mene ne boš ubil, saj mi ni usojeno umreti po tvoji roki.«

Hudo razsrjen mu je odgovoril hitronogi Ahil: »Prevaral si me, bog, ki zadevaš od daleč, najbolj poguben med vsemi bogovi, ko si me od obzidja zvabil semkaj! Še mnogi bi z zobmi zagrizli v zemljo, preden bi prispeli v Ilion.

Zdaj si me oropal velike slave, nje pa si rešil zlahka, saj se nisi bal poznejšega povračila. Res bi se ti maščeval, ko bi le imel moč!«

Tako je rekel in ponosnega srca stekel proti mestu, pognal se je kakor zmagovit dirkalni konj z vozom, ki lahkotno drvi čez ravnino v dolgih korakih; tako je Ahil naglo premikal noge in kolena.

Prvi ga je zagledal stari Priam, ko je ves bleščeč hitel čez ravnino kakor zvezda, ki vzhaja ob koncu poletja in katere žarki jasno sijejo med številnimi zvezdami v globoki noči; Orionov pes ji pravijo.

Najsvetlejša je med vsemi, a je zlovešče znamenje in ubogim smrtnikom prinaša hudo vročico. Tako se mu je med tekom bron lesketal na prsih.

Starec je zastokal, dvignil roke in se z njimi udaril po glavi; glasno je zajokal in zaklical, proseč ljubega sina. Ta pa je stal pred vrati, neukrotljivo željan spopada z Ahilom. Starec je iztegnil roke in ga milo nagovoril: »Hektor, ljubi otrok, nikar sam, brez drugih, ne čakaj tega moža, da ne boš kmalu dočakal smrti, premagan od Pelejevega sina, ki je mnogo močnejši, ta krutež! Ko bi bil bogovom tako ljub kakor meni, bi ga kmalu požrli psi in jastrebi, ko bi ležal mrtev; tedaj bi mi strašna bolečina zapustila srce. Toliko vrlih sinov mi je vzel, ko jih je pobijal in prodajal na daljne otoke.

Tudi zdaj ne morem najti dveh sinov, Likaona in Polidora, med Trojanci, ki so se zatekli v mesto; rodila mi ju je Laotoa, odlična med ženami. Če sta še živa v sovražnem taboru, ju bomo odkupili z bronom in zlatom, saj ga imamo doma; mnogo ga je dal svoji hčeri sloviti starec Altes.

Če pa sta že mrtva in v Hadovih dvorih, bo to bolečina za moje srce in za mater, ki sva ju rodila; drugim ljudem pa bo žalost hitreje minila, če ne boš tudi ti umrl, premagan od Ahila.

Zato stopi za obzidje, moj otrok, da rešiš Trojance in Trojanke; nikar ne nakloni velike slave Pelejevemu sinu in se sam ne prikrajšaj za ljubo življenje. Usmili se tudi mene, nesrečnika, dokler še živim, mene, nesrečnega, ki ga bo oče Kronid na pragu starosti pokončal s kruto usodo, potem ko bom videl toliko gorja: sinove umirati, hčere odvlečene v sužnost, spalnice oplenjene in drobne otroke v strašnem boju treščene ob tla, snahe pa odvlečene v pogubnih rokah Ahajcev.

Nazadnje bodo še mene pred hišnimi vrati trgali krvoločni psi, ko mi bo kdo z ostrim bronom z udarcem ali metom iztrgal življenje iz udov; prav tisti psi, ki sem jih v palači hranil pri mizi, da so varovali vrata, bodo pili mojo kri in s podivjanim srcem poležavali v preddverju. Mlademu možu pa vse pristoji, ko ubit v boju, razmesarjen z ostrim bronom, obleži; vse, kar se razkrije, je lepo, četudi je mrtev. Kadar pa psi oskrunijo sivo glavo, sivo brado in sram umrlega starca, je to najbednejše, kar lahko doleti uboge smrtnike.«

Tako je govoril starec in si z rokami pulil sive lase z glave, a Hektorjevega srca ni omečil. Na drugi strani je mati žalovala in točila solze, si razgalila nedrje in z eno roko dvignila dojko. Skozi solze ga je nagovorila s krilatimi besedami: »Hektor, moj otrok, spoštuj to in usmili se mene, če sem ti kdaj ponudila dojko, ki ti je preganjala skrbi. Spomni se tega, ljubi otrok, in se brani sovražnega moža znotraj obzidja; nikar se ne postavljaj pred njega, nesrečnež! Če te ubije, te ne bom mogla več objokovati na mrtvaškem ležišču, ljubi cvet, ki sem ga rodila, pa tudi tvoja bogato obdarjena žena ne; daleč od naju te bodo pri argivskih ladjah požrli hitri psi.«

Tako sta oba v solzah nagovarjala ljubega sina in ga goreče prosila, a Hektorjevega srca nista omečila; čakal je orjaškega Ahila, ki se je bližal.

Kakor gorska kača pred svojim brlogom čaka človeka, nasičena s strupenimi zelmi, prežeta s strašnim besom, in grozeče strmi, zvita ob vhodu, tako Hektor v neugasljivi srčnosti ni odstopil, temveč je sijoči ščit oprl ob izstopajoči stolp. Zaskrbljen je spregovoril svojemu pogumnemu srcu: »Gorje mi! Če stopim skozi vrata za obzidje, mi bo Polidamant prvi očital sramoto; on mi je svetoval, naj Trojance odpeljem v mesto v tej pogubni noči, ko se je dvignil božanski Ahil.

A ga nisem poslušal; koliko bolje bi bilo! Zdaj pa, ko sem s svojo nespametjo pogubil vojsko, me je sram pred Trojanci in Trojankami v dolgih oblačilih, da ne bi kdo, slabši od mene, rekel: Hektor je zaupal svoji moči in pogubil ljudstvo.

Tako bodo govorili. Zame bi bilo mnogo bolje, da se vrnem, potem ko v boju iz oči v oči ubijem Ahila, ali pa pred mestom slavno padem od njegove roke. Kaj pa, če odložim ščit z izbočeno grbo in težko čelado, sulico prislonim ob zid ter sam stopim naproti brezgrajnemu Ahilu in mu obljubim, da bomo Heleno in z njo vse bogastvo, prav vse, kar je Aleksander na votlih ladjah pripeljal v Trojo in kar je bilo povod za spor, izročili Atrejevima sinovoma, da odpeljeta, z Ahajci pa si razdelili še vse drugo, kar hrani to mesto? Nato bi od trojanskih starešin zahteval prisego, da ne bodo ničesar skrili, temveč na polovico razdelili vse imetje, ki ga to ljubko mesto hrani znotraj zidov. Toda zakaj mi srce razpreda take misli?

Če stopim k njemu, se me ne bo usmilil in me ne bo spoštoval, temveč me bo ubil neoboroženega, kakor žensko, ko bom slekel bojno opravo.

Zdaj ni čas, da bi z njim kramljal o hrastu ali skali, kakor se pomenkujeta dekle in mladenič, dekle in mladenič, ki si nežno šepetata.

Bolje bo, da se čim prej spopadeva; videla bova, komu bo Olimpijec naklonil zmago.« Tako je premišljeval in čakal, Ahil pa se mu je približal, podoben Enialiju, bojevniku z vihrajočo čelado, in nad desnim ramenom vihtel strašno jesenovo sulico s Peliona; bron okoli njega je žarel kakor sij plamtečega ognja ali vzhajajočega sonca.

Ko ga je Hektor zagledal, ga je obšel strah; ni si več upal ostati na mestu, temveč je pustil vrata za seboj in zbežal. Pelejev sin se je pognal za njim, zaupajoč svojim urnim nogam.

Kakor se v gorah sokol, najhitrejši med pticami, lahkotno požene za plašno golobico, ta pa beži pred njim, medtem ko on z ostrim krikom od blizu znova in znova plane nanjo, ker ga srce žene, da jo ujame, tako je silovito letel naravnost za njim, Hektor pa je bežal pod trojanskim obzidjem in naglo premikal kolena.

Mimo stražnega griča in divje smokve, izpostavljene vetru, sta drvela po kolovozu, ves čas pod obzidjem, in prispela do dveh bistro tekočih vrelcev; tam izvirata dva studenca vrtinčastega Skamandra.

Eden teče s toplo vodo in iz njega se dviga para kakor dim iz plamtečega ognja; drugi pa tudi poleti teče hladen kakor toča, kakor mrzli sneg ali led, ki nastane iz vode.

Ob njiju so bila blizu prostorna perišča, lepa, kamnita, kjer so bleščeča oblačila prale trojanske žene in lepe hčere nekoč v miru, preden so prišli ahajski sinovi.

Mimo njiju sta stekla, eden v begu, drugi za njim; spredaj je bežal vrli mož, za njim pa je drvel še mnogo boljši, saj se nista potegovala za žrtveno žival ali volovsko kožo, kakršne dobivajo možje za nagrado pri teku, temveč sta tekla za življenje Hektorja, krotitelja konj.

Kakor kopitni dirkalni konji okoli obračališč naglo drvijo, ko jih čaka velika nagrada, trinožnik ali ženska, na igrah v čast umrlemu možu, tako sta trikrat obkrožila Priamovo mesto z urnimi nogami, vsi bogovi pa so gledali. Med njimi je prvi spregovoril oče ljudi in bogov: »Gorje! Z lastnimi očmi gledam ljubega moža, ki ga preganjajo okoli obzidja, in moje srce žaluje za Hektorjem, ki mi je tolikokrat sežgal goveja stegna na vrhovih razbrazdane Ide, drugikrat pa na mestni višavi. Zdaj ga božanski Ahil s hitrimi nogami preganja okoli Priamovega mesta.

Dajte, bogovi, premislite in se posvetujte, ali ga rešimo smrti ali pa ga zdaj, čeprav je tako vrl, prepustimo Pelejevemu sinu Ahilu.« Odgovorila mu je svetlooka boginja Atena: »Oče bliskovitega groma, ki zbiraš temne oblake, kaj si rekel! Smrtnega moža, ki mu je usoda že davno odmerila konec, hočeš znova rešiti bridke smrti?

Stori to, a drugi bogovi ti ne bomo vsi pritrdili.« Zevs, zbiralec oblakov, ji je odgovoril: »Le pogumno, Tritogeneja, ljubi otrok! Nisem govoril s trdnim namenom, rad pa bi ti ustregel. Stori, kakor si se namenila, in ne odlašaj več.«

S temi besedami je spodbudil Ateno, ki si je tega že prej želela; pognala se je z olimpskih vrhov. Hitri Ahil pa je neprestano zasledoval in gnal Hektorja. Kakor pes v gorah preganja jelenjega mladiča, ki ga je splašil z ležišča, skozi soteske in globeli, in četudi se mu ta skrije, počepnil pod grm, vztrajno teče po sledu, dokler ga ne najde, tako Hektor ni mogel uiti hitronogemu Pelejevemu sinu.

Vsakič, ko je poskusil planiti proti Dardanskim vratom pod trdno zgrajene stolpe, da bi ga od zgoraj morda obvarovali s puščicami, ga je Ahil prehitel in mu zaprl pot proti ravnini, sam pa je vselej tekel na strani mesta.

Kakor v sanjah človek ne more dohiteti bežečega, pa tudi bežeči ne more pobegniti in zasledovalec ne dohiteti, tako ga Ahil ni mogel ujeti, Hektor pa ne uiti.

Kako bi Hektor ubežal smrtnim usodam, ko mu ne bi še zadnjič, prav poslednjič, pristopil Apolon in mu vlil moči ter okrepil urna kolena?

Božanski Ahil je vojakom odkimaval in jim ni dovolil izstreliti na Hektorja bridkih puščic, da si ne bi kdo z zadetkom pridobil slave, sam pa bi ostal drugi.

Ko sta četrtič prispela do vrelcev, je oče razpel zlato tehtnico in nanjo položil dve usodi bride smrti, eno Ahilovo, drugo Hektorja, krotitelja konj; prijel jo je na sredi in dvignil. Hektorjev usodni dan se je nagnil navzdol, proti Hadu, in Fojbos Apolon ga je zapustil.

K Pelejevemu sinu je prišla svetlooka boginja Atena, stopila tik ob njega in ga nagovorila s krilatimi besedami: »Zdaj, slavni Ahil, Zevsu ljubi, upam, da bova Ahajcem pri ladjah prinesla veliko slavo, ko pokončava Hektorja, čeprav je nenasiten v boju.

Zdaj nama ne more več uiti, četudi bi se daljnometni Apolon še tako trudil in se valjal pred očetom Zevsom, nosilcem egide.

Ti se zdaj ustavi in oddahni, jaz pa bom šla k njemu in ga prepričala, da se ti postavi po robu v boju.« Tako je rekla Atena, on pa jo je ubogal in se v srcu razveselil; obstal je, oprt na jesenovo sulico z bronasto ostjo.

Ona ga je zapustila in dohitela božanskega Hektorja, po postavi in močnem glasu podobna Dejfobu; stopila je k njemu in ga nagovorila s krilatimi besedami: »Brat, res te hudo stiska hitri Ahil, ko te z urnimi nogami preganja okoli Priamovega mesta. Daj, ustaviva se in ga pričakajva ter se braniva!«

Odgovoril ji je veliki Hektor z vihrajočo čelado: »Dejfob, že prej si mi bil najljubši med brati, sinovi, ki sta jih rodila Hekaba in Priam; zdaj pa sem sklenil, da te bom še bolj cenil, ker si si zaradi mene, ko si me zagledal, drznil stopiti izza obzidja, drugi pa ostajajo znotraj.«

Odgovorila mu je svetlooka boginja Atena: »Brat, oče in častita mati sta me res dolgo izmenoma rotila in prosila, pa tudi tovariši okoli njiju, naj ostanem tam; tako zelo vsi trepetajo pred njim. Toda v prsih mi je srce razjedala bridka žalost.

Zdaj se pogumno spopadiva naravnost z njim in ne varčujva s sulicami, da vidiva, ali bo Ahil oba ubil in odnesel krvavi plen k votlim ladjam ali pa ga bo premagala tvoja sulica.«

Tako je govorila Atena in ga zvijačno vodila. Ko sta se približala drug drugemu, je prvi spregovoril veliki Hektor z vihrajočo čelado: »Ne bom več bežal pred teboj, Pelejev sin, kakor prej, ko sem trikrat obtekel veliko Priamovo mesto in si nisem upal počakati tvojega prihoda; zdaj pa me srce žene, da ti stopim naproti. Ubil te bom ali pa padel.

Daj, pokličiva bogove za priče; ti bodo najboljši pričevalci in varuhi najinega dogovora. Ne bom strašno oskrunil tvojega telesa, če mi Zevs nakloni zmago in ti vzamem življenje, temveč bom, ko ti slečem slovito bojno opravo, Ahil, tvoje truplo vrnil Ahajcem; tako stori tudi ti.«

Izpod čela ga je pogledal hitronogi Ahil in rekel: »Hektor, osovraženi, nikar mi ne govori o dogovorih! Kakor med levi in ljudmi ni zvestih priseg in volkovi in jagnjeta niso složnega srca, temveč si nenehno snujejo pogubo, tako tudi midva ne moreva biti prijatelja in med nama ne bo nobene prisege, dokler eden ne pade in s krvjo nasiti Aresa, neomajnega bojevnika.

Prikliči si vso svojo hrabrost; zdaj moraš biti res spreten suličar in neustrašen bojevnik. Ni ti več rešitve; Palada Atena te bo takoj pokončala z mojo sulico. Zdaj boš naenkrat plačal vse gorje mojih tovarišev, ki si jih v besnenju pobil s sulico.«

Tako je rekel, zavihtel sulico dolge sence in jo vrgel. Slavni Hektor jo je videl leteti naravnost proti sebi in se ji izognil; pravočasno je počepnil, bronasta sulica pa je švignila čez njega in se zapičila v zemljo. Palada Atena jo je izpulila in vrnila Ahilu, ne da bi Hektor, pastir ljudstva, to opazil.

Hektor je nagovoril brezgrajnega Pelejevega sina: »Zgrešil si! Torej vendarle nisi, bogovom podobni Ahil, od Zevsa izvedel moje usode, čeprav si tako govoril. Bil si le spreten besednik in zvijačen govorec, da bi se te ustrašil ter pozabil na pogum in moč.

Ne boš mi zasadil sulice v hrbet, ko bi bežal, temveč mi jo zarini v prsi, ko planem naravnost nate, če ti je bog to naklonil. Zdaj pa se izogni moji bronasti sulici! Ko bi se le vsa zarila v tvoje telo!

Trojancem bi bila vojna lažja, če bi ti umrl, saj si njihova največja nesreča.« Tako je rekel, zavihtel sulico dolge sence in jo vrgel; zadel je sredo Pelejevega ščita, ni zgrešil, a sulica je odbila daleč od ščita. Hektor se je razjezil, ker je njegov hitri izstrelek zaman zletel iz roke; obstal je potrt, druge jesenove sulice pa ni imel.

Glasno je zaklical Dejfoba z belim ščitom in ga prosil za dolgo sulico, a njega ni bilo nikjer blizu. Tedaj je Hektor v srcu spoznal resnico in rekel: »Gorje! Bogovi so me zares poklicali v smrt. Mislil sem, da je junak Dejfob ob meni, a on je za obzidjem, mene pa je prevarala Atena.

Zdaj je bridka smrt tik ob meni, nič več daleč, in ni ji mogoče uiti. Očitno je bilo to že dolgo po volji Zevsu in njegovemu sinu, daljnometnemu bogu, ki sta me prej dobrohotno varovala; zdaj pa me je dosegla usoda.

Naj vsaj ne umrem brez boja in brez slave, temveč storim veliko dejanje, za katero bodo slišali tudi prihodnji rodovi.« Tako je rekel in izvlekel ostri meč, velik in močan, ki mu je visel ob boku; zbral se je in planil kakor visoko leteči orel, ki se skozi temne oblake spušča na ravnino, da ugrabi nežno jagnje ali plašnega zajca. Tako je planil Hektor in vihtel ostri meč.

Pognal se je tudi Ahil in srce mu je napolnil divji bes; prsi si je zakril z lepim, umetelno izdelanim ščitom in nagnil sijočo čelado s štirimi grebeni; okoli nje je plapolala lepa zlata griva, ki jo je Hefajst gosto razporedil po grebenu.

Kakor med zvezdami v globoki noči sveti večernica, najlepša zvezda na nebu, tako se je bleščala ostra ost sulice, ki jo je Ahil vihtel v desnici, snujoč pogubo božanskemu Hektorju in opazujoč njegovo lepo telo, kje bi ga bilo najlaže raniti.

Vse drugo telo mu je pokrivala lepa bronasta oprava, ki jo je slekel mogočnemu Patroklu, ko ga je ubil; razgaljen pa je bil del, kjer ključnici nad rameni obdajata vrat, grlo, kjer se življenje najhitreje konča. Tja mu je božanski Ahil v silnem naletu zasadil sulico; ost je šla naravnost skozi mehki vrat, vendar jesenova sulica s težko bronasto ostjo ni prerezala sapnika, da mu je še lahko odgovoril z besedami.

Zgrudil se je v prah, božanski Ahil pa je zmagoslavno rekel: »Hektor, ko si plenil Patrokla, si gotovo mislil, da boš ostal živ, in se nisi menil zame, ker sem bil daleč, nespametnež! A daleč od njega je pri votlih ladjah ostal mnogo močnejši maščevalec, jaz, ki sem ti spodnesel kolena. Tebe bodo psi in ptice sramotno trgali, njega pa bodo Ahajci pokopali.«

Z ugašajočo močjo mu je odgovoril Hektor z vihrajočo čelado: »Rotim te pri tvojem življenju, tvojih kolenih in starših, ne pusti, da me pri ahajskih ladjah raztrgajo psi, temveč sprejmi obilo brona in zlata, darove, ki ti jih bosta dala oče in častita mati, moje telo pa vrni domov, da bodo Trojanci in trojanske žene mrtvega izročili ognju.«

Izpod čela ga je pogledal hitronogi Ahil in rekel: »Pes, ne roti me pri kolenih in ne pri starših! Ko bi me le bes in srce lahko pripravila do tega, da bi ti rezal meso in ga jedel surovega za vse, kar si storil! Tako gotovo ni nikogar, ki bi od tvoje glave odgnal pse, četudi bi semkaj pripeljali desetkrat ali dvajsetkrat tolikšno odkupnino in obljubili še več, četudi bi Dardanov potomec Priam ukazal, naj te odtehtajo z zlatom; niti tedaj te častita mati ne bo položila na ležišče in objokovala sina, ki ga je rodila, temveč si te bodo vsega razdelili psi in ptice.«

Umirajoči Hektor z vihrajočo čelado mu je rekel: »Res te dobro poznam in vidim, da te nisem mogel prepričati; železno srce imaš v prsih.

A pazi, da ne prikličem nate jeze bogov tistega dne, ko te bosta Paris in Fojbos Apolon, čeprav si tako vrl, pokončala pri Skajskih vratih.«

Ko je to izrekel, ga je zagrnil konec smrti; duša mu je zletela iz udov in odšla v Had, objokujoč svojo usodo, zapuščajoč možatost in mladost.

Božanski Ahil ga je nagovoril tudi mrtvega: »Umri! Jaz pa bom sprejel svojo usodo takrat, ko jo bodo hoteli dopolniti Zevs in drugi nesmrtni bogovi.«

Tako je rekel, iz trupla izvlekel bronasto sulico in jo odložil, nato pa mu je z ramen slekel krvavo bojno opravo. Drugi ahajski sinovi so pritekli okoli njega in občudovali Hektorjevo postavo in čudovito podobo; nihče ni stopil k njemu, ne da bi ga ranil.

In marsikdo je pogledal soseda ter rekel: »Glej, kako zelo mehkejši je zdaj Hektor na otip, kakor je bil takrat, ko nam je ladje zažigal s plamtečim ognjem!« Tako je kdo rekel, stopil bliže in ga zabodel.

Ko je hitronogi božanski Ahil slekel Hektorjevo opravo, je stopil med Ahajce in spregovoril s krilatimi besedami: »Prijatelji, voditelji in vladarji Argivcev, ker so nam bogovi dali premagati tega moža, ki nam je prizadel več gorja kot vsi drugi skupaj, dajte, z orožjem preizkusimo mesto, da spoznamo, kaj nameravajo Trojanci: bodo zdaj, ko je ta padel, zapustili mestno višavo ali pa vztrajali, čeprav Hektorja ni več?

Toda zakaj mi srce razpreda take misli? Pri ladjah leži neobjokovan in nepokopan mrtvi Patrokel. Njega ne bom pozabil, dokler bom med živimi in se bodo moja kolena še gibala; četudi mrtvi v Hadu pozabljajo na umrle, se bom jaz tudi tam spominjal ljubega tovariša.

Zdaj pa, ahajski mladeniči, zapojmo paján in se vrnimo k votlim ladjam ter odpeljimo tega s seboj. Pridobili smo si veliko slavo: ubili smo božanskega Hektorja, ki so ga Trojanci v mestu častili kakor boga.«

Tako je rekel in božanskemu Hektorju zasnoval sramotno ravnanje. Na obeh nogah mu je zadaj prebodel kiti med peto in gležnjem, skoznju pretaknil jermene iz goveje kože in ga privezal na voz, glavo pa pustil, da se je vlekla po tleh. Nato je stopil na voz, dvignil nanj slovito bojno opravo in z bičem pognal konja; voljno sta poletela.

Za vlečenim telesom se je dvigal oblak prahu, temni lasje so se razsipali naokrog in glava, nekoč tako lepa, je vsa ležala v prahu; tedaj je Zevs sovražnikom dovolil, da ga oskrunijo na njegovi rodni zemlji.

Tako je bila njegova glava vsa umazana od prahu; mati pa si je pulila lase in sijočo tančico vrgla daleč od sebe ter ob pogledu na sina glasno zakričala. Ljubi oče je bridko zastokal, ljudstvo okoli njega pa je po vsem mestu pretresal jok in tožba.

Bilo je prav tako, kakor da bi ves visoko zgrajeni Ilion od vrha do tal požiral ogenj. Ljudje so komaj zadrževali obupanega starca, ki je hotel planiti skozi Dardanska vrata.

Valjal se je po umazanih tleh in vse rotil, vsakega moža posebej klical po imenu: »Nehajte, prijatelji, in me, četudi vas skrbi zame, pustite samega iz mesta k ahajskim ladjam!

Prosil bom tega brezobzirnega moža strašnih dejanj, morda bo spoštoval moja leta in se usmilil starosti; tudi on ima takšnega očeta, Peleja, ki ga je spočel in vzgojil v pogubo Trojancem, najbolj pa je med vsemi meni prizadejal bolečino.

Toliko cvetočih sinov mi je ubil! A za vsemi, čeprav sem žalosten, ne žalujem toliko kakor za enim, za katerim me bo ostra bolečina odnesla v Had, za Hektorjem. Ko bi bil le umrl v mojih rokah! Tedaj bi se do sitega najokala in nažalovala njegova nesrečna mati, ki ga je rodila, in jaz sam.«

Tako je govoril v solzah, meščani pa so z njim vzdihovali; med Trojankami je Hekaba začela bridko žalostinko: »Otrok moj, nesrečnica sem! Zakaj naj še živim v strašnem trpljenju, ko si ti mrtev? Ti si mi bil noč in dan ponos v mestu in opora vsem, Trojancem in Trojankam, ki so te v mestu sprejemali kakor boga; res si jim bil v veliko slavo, dokler si živel, zdaj pa sta te dosegli smrt in usoda.«

Tako je govorila v solzah, Hektorjeva žena pa še ni ničesar izvedela; noben zanesljiv glasnik ni prišel k njej in ji povedal, da je njen mož ostal zunaj vrat. V notranji sobi visoke hiše je na statvah tkala dvojno škrlatno tkanino in vanjo vpletala pisane cvetove.

Lepolase služabnice v hiši je poklicala in jim naročila, naj nad ogenj postavijo velik trinožnik, da bo imel Hektor toplo kopel, ko se vrne iz boja. Uboga, ni vedela, da ga je daleč od kopeli svetlooka Atena pokončala po Ahilovih rokah.

Tedaj je s stolpa zaslišala krike in tožbe; udi so ji vztrepetali in tkalski čolniček ji je padel na tla. Znova je nagovorila lepolase služabnice: »Pridita, dve naj gresta z menoj, da vidim, kaj se je zgodilo.

Slišala sem glas častite tašče; v mojih prsih pa srce tako razbija, da mi sili v usta, in kolena mi otrpevajo. Priamovim otrokom se gotovo bliža nesreča.

Ko bi le nikdar ne slišala take vesti! A strašno se bojim, da je božanski Ahil mojega drznega Hektorja samega odrezal od mesta in ga preganja po ravnini ter bo ukrotil tisto pogubno srčnost, ki ga je obvladovala; nikoli ni ostajal med množico mož, temveč je tekel daleč pred njimi in v svojem pogumu ni nikomur odstopil.«

Tako je rekla in kakor menada planila skozi dvorano, srce ji je razbijalo; služabnice so šle z njo. Ko je prispela do stolpa in množice mož, je obstala na obzidju, se ozrla naokrog in ga zagledala, kako ga vlečejo pred mestom; hitri konji so ga neusmiljeno vlekli k votlim ahajskim ladjam.

Temna noč ji je zagrnila oči, zgrudila se je vznak in izgubila zavest. Z glave so ji daleč odletela bleščeča pokrivala, naglavni obroč, mrežica in pleteni trak ter tančica, ki ji jo je dala zlata Afrodita tistega dne, ko jo je Hektor z vihrajočo čelado odpeljal iz Eetionove hiše, potem ko je izročil nešteta poročna darila.

Okrog nje so se v velikem številu zbrale svakinje in jetrve, ki so jo podpirale, ko je vsa pretresena skoraj omahnila v smrt. Ko pa je spet zadihala in se ji je zavest povrnila, je med Trojankami v pretrganem joku spregovorila: »Hektor, jaz nesrečnica! Z isto usodo sva se rodila oba: ti v Troji, v Priamovi palači, jaz pa v Tebah pod gozdnatim Plakom, v Eetionovi hiši, kjer me je vzredil od malega, on nesrečnik, mene nesrečnico. O, da me nikdar ne bi bil spočel!

Zdaj odhajaš v Hadove dvore, v globine zemlje, mene pa puščaš v bridki žalosti kot vdovo v palači. Najin otrok je še čisto majhen, otrok, ki sva ga rodila ti in jaz, oba nesrečna. Ti mu, Hektor, ne boš več v oporo, ker si umrl, in tudi on ne tebi.

Četudi uide vojni z Ahajci, ki prinaša toliko solza, ga bosta odslej vselej spremljala trpljenje in gorje; drugi mu bodo namreč jemali polja.

Dan, ko otrok postane sirota, mu vzame vse vrstnike; ves čas poveša glavo in lica mu močijo solze. V stiski se zateka k očetovim prijateljem, enega vleče za plašč, drugega za hiton; kdo izmed njih se ga usmili in mu za hip ponudi čašo, a zmoči si le ustnice, ne pa tudi neba.

Otrok, ki ima še oba starša, ga odžene od gostije, ga udari z rokami in ga ozmerja: ›Poberi se! Tvoj oče ne gostuje z nami!‹

In ves objokan se vrača otrok k materi vdovi, Astianaks, ki je nekoč na očetovih kolenih jedel le mozeg in tolsto ovčje salo. Ko pa ga je premagal spanec in se je nehal otroško igrati, je spal v postelji, v pestunjinem naročju, na mehkem ležišču, s srcem, polnim ugodja. Zdaj pa bo moral prestati toliko gorja, oropan ljubega očeta, Astianaks, kakor mu pravijo Trojanci, ker si jim ti edini branil vrata in mogočno obzidje.

Zdaj pa bodo tebe ob ladjah z ukrivljenimi premci, daleč od staršev, razjedali migetajoči črvi, ko se bodo psi nasitili tvojega golega telesa. Doma pa ležijo tvoja oblačila, nežna in lepa, ki so jih izdelale ženske roke.

Vsa jih bom sežgala v plamenečem ognju, ne tebi v korist, saj ne boš ležal v njih, temveč tebi v slavo pred Trojanci in Trojankami.«

Tako je govorila v solzah, ženske pa so z njo žalovale.