Prevod

Pred stoletji, ko se je tolteška civilizacija razprostirala po Arizoni in morda po vsem Zahodu, so doline zasedala velika mesta — tista, katerih razvaline danes poznamo kot Mesto peči, Mesto kamnov in Mesto mrtvih. Ljudje so se ukvarjali z obrtmi in umetnostmi, ki so jih njihovi predniki poznali že pred gradnjo piramid v Egiptu. Montezuma je zasedel mehiški prestol in Azteki so bili podložno ljudstvo; Evropa je bila odkrila Ameriko in nanjo pozabila, v Ameriki pa je spomin na prihod Evropejcev živel le še v izročilu. Toda kakor drugi narodi so tudi Tolteki postali žrtev pretirane samozavesti, razkošja, razsipnosti in praznoverja, ki je hromilo duha. Na mejah njihove dežele so že prežala divja severna plemena, prepričana, da jo bodo kmalu osvojila, in včasih se je zdelo, da so se proti njim zarotile celo naravne sile.

Nekega dne so se vaščani vračali s polj, ko je vso pokrajino stresel potres. Hiše so se tresle, slišati je bilo bobnenje, ljudje so padali, ko so skušali priti na ulice, vodni zbiralniki pa so popokali in njihova vsebina se je razlila po razbeljenih tleh. Darovali so žrtev. Nato je sledil drugi sunek in v dar so izročili še eno človeško življenje. Ker so se tla še naprej vzpenjala in je potresni demon mrmral pod zemljo, je kralj duhovnikom izročil svojo hčer, da bi bilo njegovemu ljudstvu prizaneseno, čeprav si je mel roke in se tolkel po čelu, ko je gledal, kako jo vodijo proč, ter vedel, da bo čez eno uro njena kri tekla z oltarja.

Dekle je z odločnim korakom odšlo v votlino, kjer je stal oltar — v votlino v gorovju Superstition. Pokleknila je in zaprla oči, obredni duhovnik pa je izrekel molitev, stisnil nož iz žada in ji ga zasadil v srce. Zgrudila se je brez upiranja. In tedaj,