Prevod
Indijanci svoje mrtve pokopavajo na mnogo načinov. Ponekod je običajen pokop v zemljo, drugod trupla polagajo na drevesa. Južnoameriški Indijanci so svoje mrtve mumificirali, neznano pa jim ni bilo niti upepeljevanje. Sovražniki se za tiste, ki so jih pobili, niso več menili, potem ko so jim za trofejo sneli skalpe, čeprav so jih med ubijanjem včasih še dodatno oskrunili s pohabljanjem.
Sachem's Head blizu Guilforda v Connecticutu se tako imenuje zato, ker je Uncas nekemu Pekotu odsekal glavo in jo položil v rogovilo hrasta, ki je rasel tam. Še leta je ostala tam in se sušila. Da bi Polanovo truplo po boju na jezeru Sebago leta 1756 obvarovali pred takšno usodo, so ga njegovi bratje položili pod korenine krepkega mladega bukovega drevesa, ki so ga izruvali iz zemlje. V vdolbino so ga položili v bojni opravi, s srebrnim križem na prsih ter lokom in puščicami v roki; ko so nato sprostili težo, ki je pritiskala na deblo, se je mlado drevo sunkoma vrnilo na svoje mesto in pozneje zraslo visoko v nebo ter dostojno zaznamovalo Indijančev grob. Poglavarja Blackbirda iz plemena Omaha so po njegovi želji pokopali na vrhu strmega brega ob zgornjem toku Missourija, na hrbtu njegovega najljubšega konja, povsem opremljenega za pot, s skalpi, ki jih je uplenil, obešenimi na uzdo.
Ko Komanč umre, ga pokopljejo na zahodni strani tabora, da bi njegova duša lahko sledila zahajajočemu soncu in čim hitreje prišla v svet duhov. Z njim pokopljejo njegov lok, puščice in dragocenosti, ob grobu pa ubijejo njegovega najboljšega ponija, da bi se med svojimi tovariši na srečnih loviščih prikazal na konju in opremljen. Neki stari Komanč, ki je umrl blizu Fort Silla, ni imel sorodnikov in je bil reven, zato je njegovo pleme menilo, da bo zanj dovolj kakršen koli konj, na katerem bo lahko jezdil po rajskih poljanah. Ubili so staro kljuse z obolelimi skočnimi sklepi in ga pustili tam. Dva tedna pozneje je pokojnik, za katerim ni nihče žaloval, prigalopiral v tabor plemena Wichita na konju s povešenimi uhlji, prirezanim repom, ovčjim vratom, kostnimi zadebelitvami na bicljih in rebri, podobnimi rešetki, ter rekel, da hoče kosilo. Ko je dobil kos mesa, ki so mu ga svečano podali na koncu droga za šotor, se je pokazal še svojim ljudem. Prestrašil jih je s srepimi očmi in vdrtimi lici ter jim povedal, da se je vrnil, da bi jih strašil, ker so skopuška in brezobzirna svojat: nebeški vratar ga namreč ni hotel spustiti noter na tako klavrnem konju. Prestrašeni prebivalci so razdrli tabor. Tako pripadniki plemena Wichita kot Komanči so se vsi skupaj odpravili v Fort Sill po zaščito in odtlej so ob vsakem odhodu človeka brez svojcev v svet duhov žrtvovali najboljše konje, kar so jih premogli.
Miti in legende
