Waltey
Tifon in Venerin strah
Ovid, Metamorphoses 5.332-5.384
Ovidove preobrazbe · OvidO besedilu
Tifon in Venerin strah
- Vir
- Ovidove preobrazbe
- Avtor
- Ovid
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Latin
- Čas branja
- 3 min branja
- Obseg
- 2 strani
- Naslov izvirnika
- Typhoeus and the Fear of Venus
O izvirniku
Ovidove preobrazbe
Pesniški tok antičnih preobrazb, kjer bogovi, ljudje in narava stalno menjavajo obliko. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Ovidove preobrazbe v jeziku Latin.
Besedilo
Tifon in Venerin strah
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost členitve: srednja Do tod je ob kitari pela njena usta: zdaj smo bile na vrsti me, Aonide. A morda nimaš prostega časa in ne utegneš prisluhniti našim pesmim.« »Nikar ne oklevaj, po vrsti mi povej svojo pesem,« reče Palada in sede v rahlo senco gaja. Muza pripoveduje: »Odločilni nastop v tekmi smo zaupale eni sami.
Vstane Kaliopa, z bršljanom spetimi razpuščenimi lasmi, in s palcem preizkusi otožno zveneče strune, nato ob njihovih zvokih zapoje to pesem: »Prva je Cerera z ukrivljenim plugom razrahljala grudo, prva je zemlji dala žito in blago hrano, prva je dala zakone: vse je Cererin dar. Njo moram opevati. Ko bi le zmogla zapeti pesem, vredno boginje: boginja je vsekakor vredna pesmi.
Ogromni otok Trinakrija je zvaljen na velikanove ude in pod svojo silno težo stiska Tifoja, ki si je drznil upati na nebeški prestol. Sicer se napenja in se pogosto bori, da bi znova vstal, a desnico mu pritiska avzonski Pelor, levico ti, Pahin, noge mu tišči Lilibej, glavo mu teži Etna: pod njo na hrbtu ležeči divji Tifoj bruha pesek in iz ust izmetava plamene. Pogosto se trudi odriniti težo zemlje in s telesom prevaliti mesta in mogočne gore.
Zato se zemlja trese in sam kralj molčečih se boji, da se tla ne bi odprla in razkrila v širokem breznu ter bi vanj vdrla dnevna svetloba prestrašila trepetajoče sence. V strahu pred to pogubo je vladar zapustil svoje temno bivališče in se na vozu, ki so ga vlekli črni konji, previdno vozil okoli temeljev sicilske zemlje. Ko je dovolj temeljito preveril, da se nikjer nič ne maje, in odložil strah, ga Eričina s svoje gore, kjer je sedela, zagleda med potjo ter objame svojega krilatega sina in reče: »Moje orožje, moje roke, moja moč, sin moj, vzemi, Kupido, puščice, s katerimi premaguješ vse, in hitre strelice nameri v prsi boga,
ki mu je žreb namenil poslednji del trojnega kraljestva. Ti premaguješ nebeščane in samega Jupitra, ti si podjarmil morske bogove in celo tistega, ki morskim bogovom vlada. Zakaj je Tartar še nedotaknjen? Zakaj ne razširiš materine in svoje oblasti? Gre za tretjino sveta. Pa vendar naju v nebesih — tolikšna je že najina potrpežljivost — prezirajo in skupaj z menoj slabi tudi Amorjeva moč.
Mar ne vidiš, da sta se mi Palada in Diana, ki luča puščice, odrekli? Tudi Cererina hči bo ostala devica, če bova to dopustila: saj goji enake želje. Ti pa v prid najinemu skupnemu kraljestvu, če ti je kaj mar zanj, združi boginjo z njenim stricem.« Tako reče Venera. On odpre tul in po materini volji izmed tisoč puščic izbere eno, od katere nobena ni ostrejša, nobena zanesljivejša in nobena bolje ne uboga loka; nato upre koleno vanj, ukrivi prožni roženi lok in z ostro nazobčano puščico zadene Dita v srce.
Izvirnik
Typhoeus and the Fear of Venus
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Source ID: ovid_metamorphoses_story_035 Citation: Ovid, Metamorphoses 5.332-5.384 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 332: Hactenus ad citharam vocalia moverat ora: 333: poscimur Aonides. Sed forsitan otia non sint, 334: nec nostris praebere vacet tibi cantibus aures.”
335: “Ne dubita, vestrumque mihi refer ordine carmen” 336: Pallas ait nemorisque levi consedit in umbra. 337: Musa refert: “Dedimus summam certaminis uni. 338: Surgit et inmissos hedera conlecta capillos 339: Calliope querulas praetemptat pollice chordas, 340: atque haec percussis subiungit carmina nervis: 341: “Prima Ceres unco glaebam dimovit aratro, 342: prima dedit fruges alimentaque mitia terris, 343: prima dedit leges: Cereris sunt omnia munus.
344: Illa canenda mihi est. Utinam modo dicere possem 345: carmina digna dea: certe dea carmine digna est. 346: Vasta giganteis ingesta est insula membris 347: Trinacris et magnis subiectum molibus urget 348: aetherias ausum sperare Typhoea sedes. 349: Nititur ille quidem pugnatque resurgere saepe, 350: dextra sed Ausonio manus est subiecta Peloro, 351: laeva, Pachyne, tibi, Lilybaeo crura premuntur, 352: degravat Aetna caput: sub qua resupinus harenas 353: eiectat flammamque ferox vomit ore Typhoeus.
354: Saepe remoliri luctatur pondera terrae 355: oppidaque et magnos devolvere corpore montes. 356: Inde tremit tellus, et rex pavet ipse silentum, 357: ne pateat latoque solum retegatur hiatu 358: inmissusque dies trepidantes terreat umbras. 359: Hanc metuens cladem tenebrosa sede tyrannus 360: exierat, curruque atrorum vectus equorum 361: ambibat Siculae cautus fundamina terrae.
362: Postquam exploratum satis est loca nulla labare, 363: depositoque metu, videt hunc Erycina vagantem 364: monte suo residens, natumque amplexa volucrem 365: “arma manusque meae, mea, nate, potentia”, dixit, 366: “illa, quibus superas omnes, cape tela, Cupido, 367: inque dei pectus celeres molire sagittas, 368: cui triplicis cessit fortuna novissima regni. 369: Tu superos ipsumque Iovem tu numina ponti 370: victa domas ipsumque, regit qui numina ponti.
371: Tartara quid cessant? cur non matrisque tuumque 372: imperium profers? agitur pars tertia mundi. 373: Et tamen in caelo, quae iam patientia nostra est, 374: spernimur, ac mecum vires minuuntur Amoris. 375: Pallada nonne vides iaculatricemque Dianam 376: abscessisse mihi? Cereris quoque filia virgo, 377: si patiemur, erit: nam spes adfectat easdem. 378: At tu, pro socio, siqua est ea gratia, regno 379: iunge deam patruo.” Dixit Venus. Ille pharetram 380: solvit et arbitrio matris de mille sagittis 381: unam seposuit, sed qua nec acutior ulla 382: nec minus incerta est nec quae magis audiat arcus,
383: oppositoque genu curvavit flexile cornum 384: inque cor hamata percussit harundine Ditem.
Nadaljuj z branjem
