Diomedov pogum

Besedilo

Diomedov pogum

Tedaj je Palada Atena Tidejevemu sinu Diomedu vlila moč in pogum, da bi se odlikoval med vsemi Argejci in si pridobil plemenito slavo. Iz čelade in ščita mu je prižgala neutrudni ogenj, podoben jesenski zvezdi, ki najjasneje zasije, ko se okopa v Okeanu. Takšen ogenj mu je prižgala nad glavo in rameni ter ga pognala v sredo boja, kjer se je gnetlo največ mož.

Med Trojanci je živel Dares, bogat in neoporečen Hefajstov svečenik. Imel je dva sinova, Fegeja in Idaja, oba vešča vseh bojnih spretnosti. Ločila sta se od drugih in planila Diomedu naproti: onadva z bojnega voza, on pa peš s tal.

Ko so se drug drugemu približali, je Fegej prvi zalučal sulico, ki meče dolgo senco. Njena ost je poletela čez Tidejevo levo ramo in ga ni zadela. Nato je z bronastim orožjem udaril Tidejev sin; iz njegove roke izpuščena sulica ni zgrešila, temveč je Fegeja zadela v prsi med bradavicama in ga vrgla z voza.

Idaj je skočil na tla in zapustil prelepi voz; ni se upal stopiti nad mrtvega brata in ga braniti. Tudi sam ne bi ubežal črni smrti, a Hefajst ga je obvaroval in rešil, ko ga je zagrnil v temo, da njegovega starega očeta ne bi povsem strla žalost.

Sin velikodušnega Tideja je odgnal konje in jih izročil tovarišem, naj jih odpeljejo k votlim ladjam. Ko so srčni Trojanci videli Daresova sinova, enega bežečega, drugega mrtvega ob vozu, se je vsem vznemirilo srce. Svetlooka Atena pa je silovitega Aresa prijela za roko in mu rekla: »Ares, Ares, poguba smrtnikov, krvavi morilec, rušilec obzidij! Ali ne bi pustila Trojancev in Ahajcev, naj se bojujejo, oče Zevs pa naj podeli zmago, komur hoče? Midva se umakniva in se izogniva Zevsovi jezi.«

Tako je rekla in silovitega Aresa odpeljala iz boja ter ga posedla ob peščenih bregovih Skamandra. Danajci pa so pognali Trojance v beg in vsak izmed njihovih voditeljev je ubil po enega moža. Prvi je vladar mož Agamemnon vrgel z voza mogočnega Odija, poglavarja Halizoncev. Ko se je ta prvi obrnil v beg, mu je zasadil sulico v hrbet med rameni in jo pognal skozi prsi. S treskom je padel in orožje je zažvenketalo na njem.

Idomenej je ubil Fajsta, sina Majonca Bora, ki je prišel iz rodovitne Tarne. Idomenej, slaven po sulici, ga je z dolgim kopjem zabodel v desno ramo, ko se je vzpenjal na voz. Padel je z njega in objela ga je grozljiva tema.

Idomenejevi spremljevalci so mu slekli bojno opravo. Atrejev sin Menelaj pa je z ostro sulico ubil Skamandrija, Strofijevega sina, veščega lova. Odličen lovec je bil, saj ga je sama Artemida naučila zadevati vse divje živali, ki jih redijo gozdovi v gorah. Toda tedaj mu nista pomagali ne Artemida, ki sipa puščice, ne spretnost v streljanju na daljavo, po kateri je prej slovel. Atrejev sin Menelaj, slaven po sulici, ga je, ko je bežal pred njim, zabodel v hrbet med rameni in mu kopje pognal skozi prsi. Zgrudil se je z obrazom navzdol in orožje je zažvenketalo na njem.

Merion je ubil Ferekla, sina tesarja Harmonida, ki je znal z rokami izdelati vsakršne umetelne reči; Palada Atena mu je bila namreč posebno naklonjena. Prav on je Aleksandru zgradil lepo uravnovešene ladje, začetnice nesreče, ki so prinesle pogubo vsem Trojancem in tudi njemu samemu, saj ni poznal božjih prerokb.

Ko ga je Merion med zasledovanjem dohitel, ga je zadel v desno zadnjico. Ost je prodrla naravnost pod kostjo skozi mehur. Z ječanjem se je zgrudil na kolena in smrt ga je zagrnila.

Meges je ubil Pedaja, Antenorjevega sina. Bil je nezakonski otrok, vendar ga je plemenita Teano skrbno vzgajala enako kakor lastne otroke, da bi ustregla svojemu možu. Filejev sin, slaven po sulici, se mu je približal in ga z ostrim kopjem zadel v tilnik. Bron mu je prodrl pod jezikom in se prebil med zobmi. Padel je v prah in z zobmi ugriznil v hladni bron.

Evripil, Evajmonov sin, je ubil plemenitega Hipsenorja, sina srčnega Dolopiona, ki je bil Skamandrov svečenik in ga je ljudstvo častilo kakor boga. Evripil, svetli Evajmonov sin, je planil za Hipsenorjem, ki je bežal pred njim, ga z mečem udaril po ramenu in mu odsekal krepko roko. Krvava roka je padla na ravnico, njegove oči pa sta zagrnili temna smrt in neizprosna usoda.

Tako so se trudili v silovitem boju. Za Tidejevega sina pa ne bi mogel razločiti, na kateri strani je, ali se giblje med Trojanci ali med Ahajci. Divjal je po ravnici kakor narasla reka, hudournik, ki v naglem toku podira nasipe. Ne ustavijo ga trdno zgrajeni nasipi ne ograde bujnih polj, ko nenadoma privre pod težo Zevsovega deževja; številna lepa dela krepkih mož se zrušijo pod njim. Tako so se pred Tidejevim sinom lomile strnjene trojanske vrste; čeprav jih je bilo mnogo, mu niso vzdržale nasproti.

Ko ga je svetli Likaonov sin zagledal, kako divja po ravnici in pred seboj razganja bojne vrste, je nemudoma napel ukrivljeni lok proti Tidejevemu sinu. Med njegovim naletom ga je zadel v desno ramo, v izbočeni del oklepa. Ostra puščica je preletela skozenj in prodrla na drugi strani, oklep pa se je obarval s krvjo.

Tedaj je svetli Likaonov sin glasno zaklical: »Na noge, srčni Trojanci, krotilci konj! Zadet je najboljši med Ahajci! Pravim vam, da ne bo dolgo prenesel silovite puščice, če me je res spodbudil vladar, Zevsov sin, ko sem se odpravljal iz Likije!«

Tako se je bahal, a hitra puščica Diomeda ni premagala. Umaknil se je, obstal pred konji in vozom ter rekel Stenelu, Kapanejevemu sinu: »Brž, dragi Kapanejev sin, stopi z voza in mi iz rame izvleci ostro puščico.«

Tako je rekel. Stenel je skočil z voza na tla, stopil k njemu in mu hitro puščico potegnil skozi ramo. Kri je brizgnila skozi tkano tuniko.

Tedaj je Diomed, glasni bojevnik, molil: »Usliši me, neutrudna hči Zevsa, nosilca egide! Če si kdaj meni in mojemu očetu naklonjeno stala ob strani v pogubni vojni, bodi mi tudi zdaj naklonjena, Atena! Daj mi, da ubijem moža, in pripelji ga pred mojo sulico, njega, ki me je prvi zadel in se zdaj baha ter pravi, da ne bom več dolgo gledal svetle sončne luči.«

Tako je molil in Palada Atena ga je uslišala. Olajšala mu je ude, noge in roke, stopila blizu in mu spregovorila s krilatimi besedami: »Zdaj se pogumno bojuj s Trojanci, Diomed! V prsi sem ti vlila neustrašno moč tvojega očeta, kakršno je imel konjenik Tidej, vihtilec ščita. Z oči sem ti tudi odstranila meglo, ki jih je prej zastirala, da boš jasno razločil boga od človeka.

Če se ti torej zdaj približa kak bog, da bi te preizkusil, se ne bojuj naravnost z drugimi nesmrtnimi bogovi. Če pa pride v boj Zevsova hči Afrodita, jo rani z ostrim bronom.«

Tako je rekla svetlooka Atena in odšla. Tidejev sin se je znova vrnil med bojevnike v prvih vrstah. Že prej si je v srcu želel boja s Trojanci, zdaj pa ga je prevzela trikrat tolikšna bojna vnema. Bil je kakor lev, ki preskoči ogrado k volnatim ovcam na polju, pastir pa ga le oplazi z udarcem in ga ne ubije. S tem mu podžge moč, nato pa se mu ne upa več upreti, temveč se skrije v stajo in zapusti ovce, ki se v strahu razbežijo. Druga ob drugi se gnetejo v kup, lev pa v svojem besu preskoči visoko ogrado. S takšno vnemo se je mogočni Diomed pognal med Trojance.

Tam je ubil Astinoja in Hipirona, pastirja ljudstev. Prvega je z bronasto sulico zadel nad prsno bradavico, drugega pa je z velikim mečem udaril po ključnici ob ramenu ter mu ramo odsekal od vratu in hrbta.

Pustil ju je in se pognal za Abantom in Poliidom, sinovoma starega Evridamanta, razlagalca sanj. Starec jima ob odhodu ni prav razložil sanj, saj ju je mogočni Diomed ubil. Nato je šel nad Ksanta in Toona, Fajnopova sinova, oba rojena v njegovih poznih letih. Očeta je izčrpavala bridka starost in ni imel drugega sina, ki bi mu zapustil premoženje.

Diomed je tam ubil oba in jima vzel ljubo življenje, očetu pa zapustil jok in bridko žalost, saj ju ni dočakal živih ob vrnitvi iz boja. Oddaljeni dediči so si razdelili njegovo imetje.

Nato je zasačil dva sinova Priama, Dardanovega potomca, Ehemonа in Hromija, ki sta bila na istem vozu. Kakor lev plane med govedo in zlomi vrat teletu ali kravi, ki se pase v goščavi, tako je Tidejev sin oba proti njuni volji neusmiljeno spravil z voza, nato pa jima slekel bojno opravo. Konje je izročil svojim tovarišem, naj jih odpeljejo k ladjam.

Enej ga je zagledal, kako pustoši vrste mož, in se odpravil skozi boj in vrvež sulic iskat bogovom podobnega Pandara, da bi ga kje našel. Našel je plemenitega in krepkega Likaonovega sina, stopil predenj in mu rekel: »Pandar, kje so tvoj lok, krilate puščice in tvoja slava? V njej se nihče od tukajšnjih mož ne more kosati s teboj in tudi v Likiji se nihče ne ponaša, da je boljši od tebe.

Daj, dvigni roke k Zevsu in izstreli puščico na tega moža, ki tako gospoduje v boju in je Trojancem prizadejal že toliko gorja, saj je mnogim hrabrim možem spodnesel kolena. Razen če je morda bog, ki se je razjezil na Trojance zaradi žrtev; strašna je namreč božja jeza.«

Svetli Likaonov sin mu je odgovoril: »Enej, svetovalec Trojancev v bronastih oklepih, po vsem ga primerjam z bojevitim Tidejevim sinom. Prepoznavam ga po ščitu in čeladi z visokim nastavkom ter po konjih, ki jih vidim. Vendar ne vem zagotovo, ali ni bog.

Če pa je res mož, za katerega ga imam, hrabri Tidejev sin, potem ne divja tako brez božje pomoči. Nekdo izmed nesmrtnikov stoji ob njem, z rameni ovitimi v oblak, in ta je mojo hitro puščico, ki ga je že dosegla, odvrnil drugam.

Že sem namreč izstrelil puščico nanj in ga zadel v desno ramo naravnost skozi izbočeni oklep. Mislil sem že, da ga bom poslal k Hadu, pa ga vendar nisem premagal. Gotovo je tu kak jezen bog.

Nimam pa pri sebi konj in voza, na katerega bi stopil. V Likaonovi palači stoji enajst lepih vozov, čvrstih, pravkar izdelanih in še povsem novih. Pregrinjala so razgrnjena čeznje, ob vsakem pa stojita dva konja ter zobljeta beli ječmen in piro.

Stari suličar Likaon mi je v svoji lepo zgrajeni hiši ob odhodu veliko naročal. Velevаl mi je, naj se s konji in vozom postavim na čelo Trojancev v silovitih bojih. Toda nisem ga ubogal, čeprav bi bilo tako mnogo bolje. Konjem sem hotel prizanesti, da jim v množici zbranih mož ne bi zmanjkalo krme, saj so vajeni jesti do sitega.

Zato sem jih pustil doma in peš prišel v Ilion, zanašajoč se na lok. Ta pa mi, kakor kaže, ni bil v pomoč. Že na dva prvaka sem streljal, na Tidejevega in Atrejevega sina, in obema sem z zadetkom res pognal kri, vendar sem ju le še bolj razvnel.

V zlo usodo sem torej snel ukrivljeni lok s klina tistega dne, ko sem povedel Trojance v ljubi Ilion, da bi ustregel plemenitemu Hektorju. Če se vrnem in s svojimi očmi spet uzrem domovino, ženo in veliko hišo z visokim ostrešjem, naj mi tujec nemudoma odseka glavo, če tega loka ne zlomim z lastnimi rokami in ga vržem v svetli ogenj! Nekoristen spremljevalec mi je.«

Enej, voditelj Trojancev, mu je odgovoril: »Ne govori tako! Nič se ne bo spremenilo, dokler se midva s konji in vozom ne postaviva temu možu nasproti ter se z njim ne pomeriva z orožjem.

Daj, stopi na moj voz, da boš videl, kakšni so trojanski konji, ki znajo po ravnici urno drveti sem in tja, tako v zasledovanju kakor v begu. Tudi naju bosta varno pripeljala v mesto, če Zevs spet podeli zmago Tidejevemu sinu Diomedu.

Vzemi zdaj bič in bleščeče vajeti, jaz pa bom stopil z voza in se bojeval. Ali pa ti pričakaj tega moža, jaz pa bom skrbel za konje.«

Svetli Likaonov sin mu je odgovoril: »Enej, sam drži vajeti in vodi svoja konja. Z vajenim voznikom bosta laže vlekla ukrivljeni voz, če bova morala spet bežati pred Tidejevim sinom. Sicer bi se v strahu utegnila splašiti in naju ne bi hotela odpeljati iz boja, ker bi pogrešala tvoj glas. Tedaj bi sin velikodušnega Tideja planil nad naju, naju oba ubil in odgnal konja s trdnimi kopiti.

Zato sam vozi svoj voz in svoja konja, jaz pa ga bom pričakal z ostro sulico, ko se približa.« Tako sta govorila, nato stopila na pisani voz in željna boja pognala hitra konja proti Tidejevemu sinu.

Zagledal ju je Stenel, svetli Kapanejev sin, in nemudoma spregovoril Tidejevemu sinu s krilatimi besedami: »Tidejev sin Diomed, dragi mojemu srcu! Vidim dva mogočna moža, ki se približujeta, željna boja s teboj, oba neizmerno močna. Prvi je Pandar, vešč lokostrelstva, ki se ponaša, da je Likaonov sin. Drugi je Enej, ki se ponaša, da je sin plemenitega Anhiza, njegova mati pa je Afrodita.

Daj, umakniva se na vozu! Ne divjaj mi tako skozi prve bojne vrste, da ne izgubiš ljubega življenja.« Mogočni Diomed ga je mrko pogledal in rekel: »Ne govori mi o begu, saj me, kakor sodim, ne boš prepričal.

Ni v moji naravi, da bi se bojeval z umikanjem ali se plazil od strahu. Moja moč je še neomajna. Ne mika me stopiti na voz; takšen, kakršen sem, jima pojdem naproti. Palada Atena mi ne dovoli bežati.

Njuni hitri konji ne bodo obeh odnesli nazaj od naju, četudi se enemu morda posreči ubežati. Še nekaj ti bom povedal, ti pa si vtisni v srce: če mi Atena, bogata z domislicami, podeli slavo, da ubijem oba, zadrži tukaj najina hitra konja in pripni vajeti na obod voza. Nato ne pozabi planiti k Enejevima konjema in ju odgnati od Trojancev k Ahajcem z lepimi golenskimi ščitniki.

Iz tistega rodu sta namreč, ki ga je dal daljnovidni Zevs Trosu v odškodnino za sina Ganimeda, saj so bili to najboljši konji pod zarjo in soncem. Od tega rodu si je vladar mož Anhiz skrivaj pridobil potomstvo, ko je brez Laomedontove vednosti dal pripustiti svoje kobile. Šest žrebet se mu je skotilo v hiši.

Štiri je sam obdržal in jih redil ob jaslih, dva pa je dal Eneju, oba izvedena v bojnem begu. Če bi ju ujela, bi si pridobila plemenito slavo.«

Tako sta se pogovarjala, onadva pa sta se medtem na hitrih konjih že približala. Prvi je spregovoril svetli Likaonov sin: »Srčni bojevnik, sin slavnega Tideja! Hitra puščica, moje ostro strelo, te torej ni premagala. Zdaj bom poskusil s sulico, da vidim, ali te zadenem.«

Rekel je, zavihtel sulico, ki meče dolgo senco, in jo zalučal. Zadel je Tidejev ščit; bronasta ost je preletela skozenj in se dotaknila oklepa. Tedaj je svetli Likaonov sin glasno zavpil: »Preboden si skozi ledje! Mislim, da ne boš več dolgo zdržal; meni pa si naklonil veliko slavo!«

Mogočni Diomed mu je brez strahu odgovoril: »Zgrešil si in me nisi zadel! Toda mislim, da se vidva ne bosta odpočila, preden vsaj eden izmed vaju ne pade in s krvjo nasiti Aresa, neuklonljivega bojevnika.«

Tako je rekel in zalučal sulico. Atena jo je usmerila v nos ob očesu in prebila je bele zobe. Neizprosni bron mu je pri korenu odsekal jezik, ost pa je pogledala ven pod brado. Padel je z voza in na njem je zažvenketala pisana, bleščeča bojna oprava. Njegovi urnonogi konji so se splašili; njemu pa sta se tam razvezala življenje in moč.

Enej je skočil z voza s ščitom in dolgo sulico, saj se je bal, da bi Ahajci odvlekli mrtvega. Hodil je okoli njega kakor lev, ki zaupa svoji moči, pred seboj držal sulico in povsem okrogli ščit ter strašno kričal, odločen ubiti vsakogar, ki bi mu prišel naproti. Tidejev sin pa je v roko vzel kamen, silno breme, ki ga ne bi mogla nositi niti dva moža, kakršni so smrtniki dandanes. Sam ga je zlahka vihtel.

Z njim je Eneja zadel v kolk, kjer se stegnenica obrača v kolčnem sklepu; temu pravijo sklepna ponvica. Zdrobil mu je ponvico in pretrgal obe kiti, hrapavi kamen pa mu je odrl kožo. Junak se je zgrudil na kolena in se s krepko roko oprl ob zemljo. Črna noč mu je zagrnila oči.

Tam bi bil vladar mož Enej pogubljen, če ga ne bi hitro opazila Zevsova hči Afrodita, njegova mati, ki ga je rodila Anhizu, ko je ta pasel govedo. Beli roki je ovila okoli ljubega sina in ga spredaj pokrila z gubo svetlega oblačila, da bi ga obvarovala izstrelkov in mu ne bi kateri izmed Danajcev s hitrimi konji zasadil brona v prsi ter mu vzel življenje.

Tako je svojega ljubega sina odnašala iz boja. Kapanejev sin pa ni pozabil naročil, ki mu jih je dal Diomed, glasni bojevnik. Svoja konja s trdnimi kopiti je zadržal stran od bojnega hrušča in pripel vajeti na obod voza. Nato je planil k Enejevima konjema z lepima grivama ter ju odgnal od Trojancev k Ahajcem z lepimi golenskimi ščitniki.

Izročil ju je dragemu tovarišu Dejipilu, ki ga je med vsemi vrstniki najbolj cenil, ker sta bila enakih misli, in mu velel, naj ju odpelje k votlim ladjam. Sam pa je stopil na svoj voz, vzel bleščeče vajeti in željan boja pognal konja s krepkimi kopiti za Tidejevim sinom. Ta je z neusmiljenim bronom zasledoval Kiprido, saj je vedel, da ni bojevita boginja in da ne sodi med tiste, ki vodijo može v vojni, ne med Atene ne med Enije, rušilke mest.

Ko jo je med zasledovanjem skozi množico dohitel, je sin velikodušnega Tideja skočil naprej, iztegnil roko in jo z ostro sulico ranil v nežno roko. Kopje je nemudoma predrlo kožo skozi nesmrtno oblačilo, ki so ga izdelale same Harite, tik nad dlanjo. Iztekla je nesmrtna kri boginje, ihor, kakršen teče blaženim bogovom. Ti namreč ne jedo kruha in ne pijejo ognjevitega vina, zato nimajo krvi in se imenujejo nesmrtni.

Glasno je kriknila in izpustila sina iz rok. Fojbos Apolon ga je vzel v svoje roke in ga obvaroval s temnim oblakom, da mu ne bi kateri izmed Danajcev s hitrimi konji zasadil brona v prsi ter mu vzel življenje. Diomed, glasni bojevnik, pa je za njo zavpil: »Umakni se iz vojne in boja, Zevsova hči! Ali ti ni dovolj, da zapeljuješ nebojevite ženske?

Če boš še zahajala v vojno, se boš, menim, tresla pred njo, tudi če boš zanjo slišala kje drugje!« Tako je rekel. Zbegana je odšla, hudo trpeča. Iris, hitra kakor veter, jo je prijela in odpeljala iz množice, izmučeno od bolečin; njena lepa koža je temnela.

Nato je na levi strani bojišča našla silovitega Aresa, ki je tam sedel. V megli so bili njegova naslonjena sulica in hitra konja. Padla je na kolena pred ljubega brata, ga goreče prosila in zaprosila za konja z zlatima naglavnima trakovoma: »Ljubi brat, poskrbi zame in mi daj konja, da pridem na Olimp, kjer je dom nesmrtnikov.

Silno me muči rana, ki mi jo je zadal smrtnik, Tidejev sin, ki bi se zdaj bojeval celo z očetom Zevsom!« Tako je rekla in Ares ji je dal konja z zlatima naglavnima trakovoma. Stopila je na voz, v srcu potrta, poleg nje pa je stopila Iris in vzela vajeti v roke. Z bičem ju je pognala in voljno sta poletela.

Kmalu sta prispeli na visoki Olimp, dom bogov. Tam je Iris, urna kakor veter, ustavila konja, ju izpregla iz voza in jima položila nesmrtno krmo. Plemenita Afrodita pa je padla v naročje svoje matere Dione. Ta je objela hčer, jo pobožala z roko in ji rekla: »Kdo izmed nebesnikov ti je, ljubi otrok, brez razloga storil kaj takega, kakor da bi te zalotil pri kakem zločinu?«

Smehljiva Afrodita ji je odgovorila: »Ranil me je Tidejev sin, srčni Diomed, ker sem iz boja odnašala svojega ljubega sina Eneja, ki mi je daleč najdražji izmed vseh.

To ni več strašni spopad med Trojanci in Ahajci: Danajci se že bojujejo tudi z nesmrtniki!« Diona, plemenita med boginjami, ji je odgovorila: »Potrpi, moj otrok, in vzdrži, čeprav trpiš! Mnogi izmed nas, ki prebivamo v olimpijskih domovih, smo že prestali hude bolečine od ljudi, ko smo drug drugemu povzročali gorje.

Trpel je Ares, ko sta ga Otos in mogočni Efialt, Alojeva sinova, vklenila v močne vezi. Trinajst mesecev je ležal zvezan v bronasti posodi. Tam bi bil pogubljen celo Ares, nenasitni bojevnik, če njuna prelepa mačeha Eriboja ne bi povedala Hermesu. Ta ga je skrivaj odnesel, že povsem izčrpanega, saj so ga strašne vezi premagovale.

Trpela je Hera, ko jo je mogočni Amfitrionov sin s puščico s tremi ostmi zadel v desno dojko. Tedaj jo je zgrabila neznosna bolečina.

Tudi mogočni Had je med drugimi pretrpel hitro puščico, ko ga je isti mož, sin Zevsa, nosilca egide, v Pilosu med mrtvimi zadel in mu povzročil bolečine. Odšel je v Zevsov dom na visoki Olimp, v srcu prizadet in preboden od bolečin. Puščica mu je tičala v krepki rami in ga mučila.

Pajeon mu je nasul na rano zdravila, ki blažijo bolečine, in ga ozdravil, saj ni bil smrtnik. Brezobzirni nasilnež! Ni se bal zavržnih dejanj, temveč je z lokom mučil bogove, ki prebivajo na Olimpu.

Nate pa ga je naščuvala svetlooka boginja Atena. Nespametni Tidejev sin v svojem srcu ne ve, da ne živi dolgo, kdor se bojuje z nesmrtniki, in da mu otroci ob kolenih ne kličejo »očka«, ko se vrne iz vojne in strašnega boja.

Zato naj Tidejev sin, čeprav je silno močan, zdaj pazi, da se ne spopade z nekom, ki je močnejši od tebe. Sicer bo preudarna Ajgialeja, Adrastova hči, z jokom prebujala svoje domače iz spanja, hrepeneč po možu svoje mladosti, najboljšem med Ahajci, ona, plemenita žena Diomeda, krotilca konj.«

Tako je rekla in ji z obema rokama obrisala ihor z roke. Roka se je zacelila in hude bolečine so se polegle. Atena in Hera pa sta vse to opazovali ter z zbadljivimi besedami dražili Zevsa, Kronosovega sina.

Prva je spregovorila svetlooka boginja Atena: »Oče Zevs, ali se boš name kaj razjezil zaradi tega, kar bom rekla? Kiprida je gotovo nagovarjala katero izmed Ahajk, naj odide s Trojanci, ki jih ima zdaj tako neznansko rada. Ko je božala eno teh Ahajk v lepih oblačilih, si je ob zlati zaponki opraskala nežno roko.«

Tako je rekla, oče mož in bogov pa se je nasmehnil. Poklical je zlato Afrodito in ji rekel: »Moj otrok, vojna opravila niso bila dodeljena tebi. Ti se posvečaj ljubkim opravilom zakonske ljubezni, za vse to pa bosta skrbela siloviti Ares in Atena.«

Tako so se pogovarjali med seboj. Diomed, glasni bojevnik, pa je planil nad Eneja, čeprav je vedel, da sam Apolon nad njim drži varujoče roke. Niti mogočnega boga se ni bal, temveč je še naprej hotel ubiti Eneja in mu sleči slavno bojno opravo.

Trikrat je planil naprej, željan njegove smrti, in trikrat mu je Apolon silovito odbil svetli ščit. Ko pa je četrtič navalil kakor božanstvo, mu je Apolon, ki deluje na daljavo, strašno zagrozil in rekel: »Pazi, Tidejev sin, in se umakni! Ne domišljaj si, da si enak bogovom, kajti nikoli ni enak rod nesmrtnih bogov in ljudi, ki hodijo po zemlji.«

Tako je rekel. Tidejev sin se je nekoliko umaknil, da bi se izognil jezi Apolona, ki strelja na daljavo. Apolon pa je Eneja odnesel proč od množice na sveti Pergam, kjer je stal njegov tempelj.

Tam sta ga Leto in Artemida, ki sipa puščice, v velikem svetišču zdravili in mu vračali sijaj. Apolon s srebrnim lokom pa je ustvaril privid, podoben Eneju samemu in njegovi bojni opravi. Okoli tega privida so si Trojanci in plemeniti Ahajci na prsih sekali lepo zaokrožene ščite iz volovskih kož in lahke usnjene ščitke.

Tedaj je Fojbos Apolon spregovoril silovitemu Aresu: »Ares, Ares, poguba smrtnikov, krvavi morilec, rušilec obzidij! Ali ne bi šel nad tega moža in ga pregnal iz boja, Tidejevega sina, ki bi se zdaj bojeval celo z očetom Zevsom?

Najprej je od blizu ranil Kiprido v roko ob zapestju, nato pa se je pognal še nadme kakor božanstvo.« Tako je rekel in sam sedel na vrh Pergama. Pogubni Ares pa je odšel spodbujat trojanske vrste, prevzel podobo urnega Akamanta, voditelja Tračanov, in nagovoril Priamove sinove, Zevsove varovance: »O sinovi Priama, kralja, ki ga varuje Zevs! Kako dolgo boste še dopuščali, da Ahajci pobijajo vaše ljudstvo?

Mar vse dotlej, ko se bodo bojevali že ob lepo zgrajenih vratih? Na tleh leži mož, ki smo ga cenili enako kakor plemenitega Hektorja: Enej, sin velikodušnega Anhiza. Dajte, rešimo hrabrega tovariša iz bojnega hrušča!«

S temi besedami je vsakomur razvnel moč in srce. Tedaj je Sarpedon ostro pograjal plemenitega Hektorja: »Hektor, kam je izginila tvoja moč, ki si jo imel nekoč?

Govoril si, da boš mesto branil brez vojske in zaveznikov, sam s svojimi svaki in brati. Zdaj pa nobenega od njih ne morem videti niti opaziti; stiskajo se od strahu kakor psi okoli leva. Bojujemo se mi, ki smo vendar samo zavezniki!«

Saj tudi jaz sem prišel kot zaveznik iz daljne dežele; daleč je namreč Likija ob vrtinčastem Ksantu, kjer sem pustil ljubo ženo in majhnega sina, pa tudi veliko imetja, kakršnega si želi vsak siromak.

A vendar spodbujam Likijce in tudi sam hrepenim po boju z možem; čeprav tu nimam ničesar, kar bi mi Ahajci lahko odnesli ali odgnali. Ti pa stojiš brez dela in niti drugim vojakom ne velevaš, naj vztrajajo in branijo svoje žene.

Glejte, da ne boste kakor ujeti v zanke vseobsegajoče mreže postali plen in lovina sovražnih mož; ti bodo kmalu razdejali vaše lepo naseljeno mesto.

Za vse to moraš skrbeti noč in dan, prositi voditelje daleč slovitih zaveznikov, naj neomajno vztrajajo, in od sebe odvrniti ostre očitke.

Tako je govoril Sarpedon in njegove besede so Hektorja zbodle v srce. Nemudoma je v polni bojni opravi skočil z voza na tla in vihtéč ostra kopja šel na vse strani skozi vojsko, spodbujal može k boju in razvnel strašno bitko.

Obrnili so se in se postavili nasproti Ahajcem; Argejci pa so jih strnjeni pričakali in niso zbežali. Kakor veter raznaša pleve po svetih mlatiščih, ko možje vejejo žito in zlatolasa Demetra ob naglem vetru ločuje zrnje od plev, kupi plev pa se belijo, tako so bili tedaj Ahajci od zgoraj beli od prahu, ki so ga med njimi konjska kopita dvigala vse do bronastega neba, ko so se spet spopadli; vozníki pa so obračali vozove.

Z močnimi rokami so udarjali naravnost predse; okoli bitke pa je siloviti Ares razgrnil noč in pomagal Trojancem, hiteč povsod naokrog. Izpolnjeval je naročila Fojba Apolona z zlatim mečem, ki mu je velel, naj Trojancem razvname srce, ko je videl, da je Palada Atena odšla; ona je namreč pomagala Danajcem.

Sam pa je Eneja iz bogatega svetišča poslal ven in pastirju ljudstev vlil pogum v prsi. Enej je stopil med tovariše in ti so se razveselili, ko so ga videli prihajati živega in nepoškodovanega, polnega plemenite bojne moči; a nič ga niso spraševali.

Kajti tega jim ni dopuščal novi boj, ki so ga zanetili bog s srebrnim lokom, Ares, poguba smrtnikov, in Erida v svojem neutrudnem besu. Oba Ajanta, Odisej in Diomed so Danajce spodbujali k boju; ti pa se tudi sami niso bali ne silovitosti Trojancev ne njihovega naleta, temveč so vztrajali kakor oblaki, ki jih Kronion v brezvetrju ustavi nad visokimi gorskimi vrhovi, da mirujejo, dokler spi moč Boreasa in drugih silnih vetrov, ki temne oblake razganjajo s svojim žvižgajočim pišem. Tako so Danajci neomajno čakali Trojance in niso bežali.

Atrejev sin je hodil skozi množico in glasno veleval: »Prijatelji, bodite možje in si vzemite pogumno srce! V srditih spopadih naj vas bo sram drug pred drugim. Med možmi, ki poznajo sram, jih več ostane živih, kakor pade; kdor pa beži, si ne pridobi ne slave ne rešitve.«

Tako je dejal, naglo zalučal kopje in zadel moža v prvi vrsti, Dejikoonta, tovariša velikodušnega Eneja, Pergazovega sina, ki so ga Trojanci častili kakor Priamove otroke, saj se je vedno vneto bojeval med prvimi.

Vladar Agamemnon ga je s kopjem zadel v ščit; ta pa ni zadržal osti, temveč je bron prodrl skoznjo in mu skozi pas prebodel spodnji del trebuha. Zgrmel je na tla in orožje je zažvenketalo na njem.

Tedaj je Enej ubil dva najboljša danajska moža, Dioklejeva sinova, Kretona in Orsiloha. Njun oče je prebival v lepo zgrajenih Ferah, bogat z imetjem; njegov rod je izviral od rečnega boga Alfeja, ki široko teče skozi pilijsko deželo. Ta je rodil Ortiloha, vladarja mnogih mož; Ortiloh pa je rodil velikodušnega Diokleja in Diokleju sta se rodila sinova dvojčka, Kreton in Orsiloh, vešča vseh bojnih spretnosti.

Ko sta dorasla, sta se na črnih ladjah z Argejci odpravila v Ilion, deželo lepih konj, da bi priborila čast Atrejevima sinovoma, Agamemnonu in Menelaju; tam pa ju je zagrnil konec smrti.

Kakor dva leva, ki ju je na gorskih vrhovih mati vzredila v goščavi globokega gozda, potem pa ropata govedo in krepke ovce ter pustošita človeške staje, dokler tudi sama ne padeta pod ostrim bronom v rokah mož, tako sta ta dva, premagana od Enejevih rok, padla kakor visoki jelki.

Padlih se je usmilil Menelaj, Aresu ljub, in stopil skozi prve vrste, odet v bleščeči bron, vihtéč kopje. Ares mu je razvnemal pogum, ker je snoval, da bi ga Enej s svojimi rokami pogubil.

Opazil ga je Antiloh, sin velikodušnega Nestorja, in stopil skozi prve vrste; za pastirja ljudstev se je namreč bal, da se mu ne bi kaj zgodilo in bi jim tako ves trud šel po zlu.

Moža sta držala roke in ostra kopja obrnjena drug proti drugemu, željna boja; Antiloh pa je stopil tik ob pastirja ljudstev. Enej, čeprav urni bojevnik, ni vztrajal, ko je videl, da mu nasproti stojita dva moža drug ob drugem.

Ko sta mrtve odvlekla med ahajsko vojsko, sta nesrečnika izročila v roke tovarišem, sama pa sta se vrnila in bojevala v prvih vrstah.

Tam sta ubila Pilajmena, Aresu enakega, voditelja velikodušnih paflagonskih ščitonoscev. Njega je Atrejev sin Menelaj, slovit po kopju, stoječega zabodel in ga zadel v ključnico; Antiloh pa je zadel Midona, njegovega vozníka in spremljevalca, plemenitega Atimnijevega sina, ko je obračal konje s čvrstimi kopiti. S kamnom ga je zadel v komolec in iz rok so mu v prah padle vajeti, bele od slonovine.

Antiloh je planil nanj in ga z mečem udaril v sence; ta pa je hropeč padel z lepo izdelanega voza z glavo naprej v prah, na teme in ramena.

Dolgo je obtičal pokonci, saj je padel v globok pesek, dokler ga konja nista zadela in podrla v prah. Antiloh ju je udaril z bičem in odgnal med ahajsko vojsko.

Hektor ju je opazil med vrstami in planil proti njima z glasnim krikom; za njim so šle strnjene trojanske čete. Vodila sta jih Ares in mogočna Enio; ona je s seboj nosila brezobzirni bojni Metež, Ares pa je v dlaneh vihtel velikansko kopje in stopal zdaj pred Hektorjem, zdaj za njim.

Ko ga je zagledal, je Diomed, silni bojni klicač, vztrepetal. Kakor nebogljen popotnik, ki prehodi prostrano ravnino in obstane pred deročo reko, ki se zliva v morje, pa ob pogledu na njene peneče se valove steče nazaj, tako se je tedaj Tidejev sin umaknil in rekel vojakom: »Prijatelji, kako se čudimo, da je božanski Hektor tako izvrsten suličar in neustrašen bojevnik! A vedno mu stoji ob strani kateri od bogov in odvrača pogubo; tudi zdaj je ob njem tisti Ares v podobi smrtnega moža.

Zato se umikajte nazaj, a ves čas ostajajte obrnjeni proti Trojancem, in si ne drznite z bogovi meriti moči v boju.« Tako je dejal, Trojanci pa so se jim že močno približali.

Tedaj je Hektor ubil dva moža, vešča boja, ki sta bila na istem vozu, Menesta in Anhiala. Padlih se je usmilil veliki Ajant, Telamonov sin; stopil je čisto blizu, zalučal bleščeče kopje in zadel Amfija, Selagovega sina, ki je v Pajzu prebival bogat z imetjem in žitnimi polji. Toda usoda ga je pripeljala k Priamu in njegovim sinovom za zaveznika.

Telamonov Ajant ga je zadel v pas in kopje z dolgo senco mu je obtičalo v spodnjem delu trebuha. Zgrmel je na tla, slavni Ajant pa je pritekel, da bi mu snel orožje. Trojanci so nanj usuli kopja, ostra in bleščeča; mnoga je prestregel njegov ščit.

Oprl je nogo ob truplo in iz mrtveca izpulil bronasto kopje; druge lepe bojne oprave pa ni mogel več sneti z njegovih ramen, saj so ga stiskali izstrelki.

Zbal se je, da bi ga ponosni Trojanci silovito obkolili, saj so številni hrabri možje stali okoli njega s kopji v rokah. Čeprav je bil velik, močan in sijajen junak, so ga odrinili od sebe; umaknil se je in opotekaje odšel.

Tako so se ti trudili v srditi bitki; Tlepolema, Heraklovega sina, plemenitega in velikega, pa je mogočna usoda pognala proti bogovom enakemu Sarpedonu. Ko sta se, stopajoč drug proti drugemu, približala, sin in vnuk Zevsa, zbiralca oblakov, je Tlepolem prvi spregovoril: »Sarpedon, svetovalec Likijcev, zakaj moraš tu trepetati kakor mož, nevešč boja?

Lažejo, ko pravijo, da si potomec Zevsa, nosilca egide, saj močno zaostajaš za tistimi možmi, ki so se Zevsu rodili v davnih rodovih. Kakšen pa je bil, pravijo, silni Herakles, moj neustrašni oče z levjim srcem! Nekoč je prišel sem zaradi Laomedontovih konj s samo šestimi ladjami in malo možmi, pa je razdejal mesto Ilion in opustošil njegove ulice. Ti pa imaš strahopetno srce in tvoji vojaki ginejo.

Ne verjamem, da boš Trojancem v pomoč, čeprav si prišel iz Likije in si še tako močan; jaz te bom premagal in poslal skozi Hadova vrata.«

Sarpedon, voditelj Likijcev, mu je odgovoril: »Tlepolem, tisti je res uničil sveti Ilion, a zaradi nespameti slavnega Laomedonta, ki mu je za dobro delo vrnil z žaljivimi besedami in mu ni izročil konj, zaradi katerih je prišel iz daljave.

Tebi pa pravim, da boš tukaj od mene dobil smrt in črno pogubo; ko te bo premagalo moje kopje, boš meni dal slavo, svojo dušo pa Hadu, slovitemu po konjih.«

Tako je govoril Sarpedon, Tlepolem pa je dvignil jesenovo kopje. Hkrati sta njuni dolgi kopji poleteli iz rok; Sarpedon ga je zadel v sredino vratu in boleča ost je prodrla skoznjo. Temna noč mu je zagrnila oči.

Tlepolem pa je z dolgim kopjem zadel Sarpedona v levo stegno; ost je silovito prodrla skozenj in oplazila kost, toda oče je še odvrnil pogubo.

Plemeniti tovariši so bogovom enakega Sarpedona odnesli iz bitke; dolgo kopje ga je težilo, ko se je vleklo za njim. Nikomur ni prišlo na misel in nihče ni pomislil, da bi mu iz stegna izpulil jesenovo kopje, da bi lahko stopil na nogo; tako so hiteli in toliko opravka so imeli z njim.

Na drugi strani so Ahajci z lepimi golenskimi oklepi Tlepolema odnesli iz bitke. Opazil jih je božanski Odisej z vztrajnim srcem in v prsih mu je vzplamtela srditost. Nato je v mislih in srcu premišljal, ali naj zasleduje sina gromovitega Zevsa ali naj mnogim Likijcem vzame življenje.

Velikodušnemu Odiseju ni bilo usojeno, da bi z ostrim bronom ubil mogočnega Zevsovega sina; zato je Atena njegovo srce obrnila proti množici Likijcev. Tam je ubil Kojrana, Alastorja in Hromija, Alkandra, Halija, Noemona in Pritanisa.

Božanski Odisej bi ubil še več Likijcev, ko ga ne bi hitro opazil veliki Hektor z bleščečo čelado. Stopil je skozi prve vrste, odet v bleščeči bron, in Danajcem prinašal strah. Njegovega prihoda se je razveselil Sarpedon, Zevsov sin, in mu žalostno dejal: »Priamov sin, nikar me ne pusti ležati Danajcem za plen, temveč me ubrani! Potem naj me življenje zapusti v vašem mestu, saj mi očitno ni bilo usojeno, da bi se vrnil domov v ljubo rodno deželo in razveselil ljubo ženo ter majhnega sina.«

Tako je dejal, a Hektor z bleščečo čelado mu ni odgovoril; planil je mimo, željan, da bi čim prej pregnal Argejce in mnogim vzel življenje.

Plemeniti tovariši pa so bogovom enakega Sarpedona posedli pod prelep hrast Zevsa, nosilca egide. Iz stegna mu je jesenovo kopje izvlekel močni Pelagon, njegov ljubi tovariš.

Zavest ga je zapustila in oči mu je zagrnila megla; a spet je prišel k sebi in Boreasov piš, ki je vel okoli njega, je oživljal njegovo hudo izčrpano dušo.

Argejci pred Aresom in Hektorjem v bronasti opravi niso bežali proti črnim ladjam, pa tudi v boju se jima niso postavljali po robu, temveč so se ves čas umikali, odkar so izvedeli, da je med Trojanci Ares.

Koga sta tedaj najprej in koga nazadnje ubila Hektor, Priamov sin, in bronasti Ares? Bogovom enakega Tevtranta, za njim Oresta, krotilca konj, suličarja Treha iz Etolije in Ojnomaosa, Helena, Ojnopovega sina, in Oresbija s pisanim pasom, ki je prebival v Hili in si zelo prizadeval za bogastvo, ob Kefiziškem jezeru; okoli njega so drugi Beotijci prebivali na nadvse rodovitni zemlji.

Ko je boginja belih rok Hera opazila, da v srditi bitki pobijata Argejce, je nemudoma Ateni namenila krilate besede: »Gorje, neutrudna hči Zevsa, nosilca egide! Zaman sva obljubili Menelaju, da se bo vrnil domov, potem ko bo razdejal trdno obzidani Ilion, če bova pustili pogubnemu Aresu tako besneti.

Daj, poskrbiva tudi midve za silovito obrambo!« Tako je dejala in svetlooka boginja Atena je ubogala. Častitljiva boginja Hera, hči velikega Kronosa, je šla pripravljat konje z zlatimi naglavnimi jermeni; Heba pa je vozu hitro namestila okrogli kolesi, bronasti, z osmimi naperami, na obeh straneh železne osi.

Njuna platišča so bila iz neuničljivega zlata, čeznje pa so bili pritrjeni bronasti obroči, čudoviti na pogled; vrteči se pesti sta bili na obeh straneh srebrni. Ogrodje voza je bilo prepleteno z zlatimi in srebrnimi jermeni, okoli njega pa sta tekli dve zaobljeni ograji.

Iz njega je molel srebrn ojes; na njegov konec je privezala lep zlat jarem in nanj namestila lepe zlate jermene. Hera pa je pod jarem pripeljala hitronoge konje, željna spopada in bojnega hrupa.

Atena, hči Zevsa, nosilca egide, pa je na očetova tla spustila mehko oblačilo, pisano, ki ga je sama izdelala in stkala s svojimi rokami. Nadela si je hiton Zevsa, zbiralca oblakov, in se oborožila za vojno, ki prinaša solze.

Čez ramena si je vrgla resasto egido, strašno, ki jo je na vseh straneh obdajal Strah; na njej so bili Spor, Bojna moč in mrzla Gonja, pa tudi Gorgonina glava, glava strašne pošasti, grozna in srhljiva, znamenje Zevsa, nosilca egide.

Na glavo si je poveznila zlato čelado z dvojnim grebenom in štirimi izboklinami, dovolj veliko za bojevnike stotih mest. Stopila je na bleščeči voz in zgrabila kopje, težko, veliko in čvrsto, s katerim podira vrste junaških mož, kadar se nanje razsrdi hči mogočnega očeta.

Hera je z bičem naglo pognala konje; sama od sebe so zarjovela nebeška vrata, ki jih čuvajo Hore. Njim sta zaupana veliko nebo in Olimp, da odgrinjajo in spet zapirajo gosto oblačno zaveso.

Skozi ta vrata sta pognali konje, vajene ostroge, in našli Kroniona, sedečega ločeno od drugih bogov na najvišjem vrhu mnogogrebenskega Olimpa. Tam je boginja belih rok Hera ustavila konje in najvišjega Zevsa, Kronosovega sina, vprašala: »Oče Zevs, se ne jeziš na Aresa zaradi teh silovitih dejanj, ker je toliko najboljših ahajskih mož pogubil brez razloga in brez vsake mere? Mene to boli, onadva pa brezskrbno uživata, Kiprida in Apolon s srebrnim lokom, ker sta naščuvala tega norca, ki ne pozna nobene postave.

Oče Zevs, se boš jezil name, če Aresa hudo udarim in preženem iz bitke?« Zevs, zbiralec oblakov, ji je odgovoril: »Le naščuj proti njemu Ateno, voditeljico plena; ona ga je najbolj vajena spravljati v hude bolečine.«

Tako je dejal in boginja belih rok Hera je ubogala; z bičem je pognala konja in ta sta rada poletela med zemljo in zvezdnatim nebom.

Kolikor daleč vidi mož skozi megleno daljavo, ko sedi na razgledni višini in zre čez vinsko temno morje, tolikšno razdaljo preskočijo glasno rezgetajoči konji bogov. Ko sta prispeli v Trojo do obeh rek, kjer Simois in Skamander združujeta svoje tokove, je boginja belih rok Hera ustavila konje, jih izpregla iz voza in jih ovila v gosto meglo; Simois pa jim je pognal ambrozijo za pašo.

Boginji sta odšli s korakom, podobnim plašnim golobicam, željni pomagati argejskim možem. Ko sta prispeli tja, kjer je največ najboljših bojevnikov stalo okoli silnega Diomeda, krotilca konj, strnjenih kakor levi, ki žro surovo meso, ali divji merjasci, katerih moč ni majhna, je boginja belih rok Hera obstala in zaklicala, prevzela podobo velikodušnega Stentorja z bronastim glasom, ki je kričal tako glasno kakor petdeset drugih: »Sram vas bodi, Argejci, ničvredneži, le na pogled občudovanja vredni! Dokler je božanski Ahil hodil v boj, Trojanci nikoli niso stopali izpred Dardanskih vrat, saj so se bali njegovega silnega kopja; zdaj pa se daleč od mesta bojujejo ob votlih ladjah!«

S temi besedami je vsakomur razvnemala moč in pogum. Svetlooka boginja Atena pa je pohitela k Tidejevemu sinu in vladarja našla ob njegovih konjih in vozu, kako si hladi rano, ki mu jo je s puščico zadal Pandar.

Znoj ga je namreč mučil pod širokim jermenom okroglega ščita; ta ga je drgnil in roka ga je bolela. Privzdigoval je jermen in si brisal temno kri.

Boginja se je dotaknila konjskega jarma in dejala: »Res je Tidej rodil sina, ki mu je kaj malo podoben! Tidej je bil majhen po postavi, a pravi bojevnik. Tudi kadar mu nisem dovolila, da bi se bojeval ali razkazoval svojo moč, ko je sam, daleč od Ahajcev, prišel kot sel v Tebe med številne Kadmejce, in sem mu velevala, naj v palači mirno uživa gostijo, je vendar s svojim neukrotljivim srcem, kakor vselej, izzival kadmejske mladeniče in jih v vseh preizkušnjah premagoval zlahka; tako mogočna pomočnica sem mu bila.

Tebi pa vendar stojim ob strani in te varujem ter ti iz vsega srca velevaм, naj se bojuješ s Trojanci. Toda bodisi ti je utrujenost od silnih naletov prežela ude bodisi te hromi strah. Potemtakem nisi potomec hrabrega Tideja, Ojnejovega sina!«

Močni Diomed ji je odgovoril: »Prepoznam te, boginja, hči Zevsa, nosilca egide; zato ti bom odkrito povedal in ničesar ne bom prikril.

Ne hromi me strah in tudi ne omahujem, temveč se še spominjam naročil, ki si mi jih dala: nisi mi dovolila, da bi se naravnost bojeval z drugimi blaženimi bogovi; le če bi Zevsova hči Afrodita prišla v boj, naj jo raním z ostrim bronom.

Zato se zdaj sam umikam in tudi drugim Argejcem sem velel, naj se vsi zberejo tukaj; prepoznam namreč Aresa, ki gospoduje v bitki.«

Svetlooka boginja Atena mu je nato odgovorila: »Tidejev sin Diomed, ljubljenec mojega srca, ne boj se ne Aresa ne katerega drugega nesmrtnika, saj ti jaz tako mogočno stojim ob strani. Daj, poženi konje s čvrstimi kopiti naravnost proti Aresu, udari ga od blizu in se ne ustraši silovitega Aresa, tega besnečega zla, tega nestanovitneža, ki je še nedavno meni in Heri zatrjeval, da se bo bojeval proti Trojancem in pomagal Argejcem, zdaj pa je med Trojanci, na one pa je pozabil.«

S temi besedami je Stenela z voza potegnila na tla, z roko ga je povlekla nazaj, on pa je urno odskočil. Sama je stopila na voz ob božanskega Diomeda, vneta boginja; bukova os je glasno zaškripala pod težo, saj je nosila strašno boginjo in najboljšega moža.

Palada Atena je prijela bič in vajeti ter nemudoma pognala konje s čvrstimi kopiti naravnost proti Aresu. Ta je prav tedaj plenil orožje z velikanskega Perifanta, daleč najboljšega Etolca, slavnega Ohezijevega sina. Njega je plenil krvavi Ares, Atena pa si je nadela Hadovo čelado, da je silni Ares ne bi videl.

Ko je Ares, poguba smrtnikov, zagledal božanskega Diomeda, je velikanskega Perifanta pustil ležati tam, kjer ga je ubil in mu vzel življenje, sam pa je krenil naravnost proti Diomedu, krotilcu konj.

Ko sta se, stopajoč drug proti drugemu, približala, je Ares prvi prek jarma in konjskih vajeti sunil z bronastim kopjem, željan, da bi mu vzel življenje. Svetlooka boginja Atena pa je kopje zgrabila z roko in ga odrinila od voza, da je zletelo v prazno.

Nato je planil Diomed, silni bojni klicač, z bronastim kopjem; Palada Atena ga je potisnila Aresu v spodnji del trebuha, kjer si je zavezoval pas. Tam ga je zadel, ranil in mu raztrgal lepo kožo, potem pa kopje spet izpulil. Bronasti Ares je zarjovel tako glasno, kakor zakriči devet ali deset tisoč mož, ko se v vojni spopadejo v Aresovem boju.

Ahajce in Trojance je zagrabila groza in vztrepetali so; tako glasno je zarjovel Ares, nenasiten boja. Kakor se iz oblakov prikaže temna megla, ko po pripeki vstane viharni veter, tak se je Tidejevemu sinu Diomedu kazal bronasti Ares, ko se je z oblaki vzpenjal v širno nebo.

Hitro je prispel v domovanje bogov, na strmi Olimp, in s potrtim srcem sedel ob Zevsa, Kronosovega sina. Pokazal mu je nesmrtno kri, ki je tekla iz rane, ter mu tožeč namenil krilate besede: »Oče Zevs, se ne jeziš, ko vidiš ta nasilna dejanja?

Vedno moramo bogovi prenašati najstrašnejše muke zaradi volje drug drugega, ko pomagamo ljudem. Vsi se prepiramo s teboj, saj si rodil nespametno hčer, pogubno, ki ima vedno v mislih brezpravna dejanja.

Vsi drugi bogovi, kar nas je na Olimpu, te ubogamo in vsak ti je podrejen; nje pa ne krotiš ne z besedo ne z dejanjem, temveč ji popuščaš, ker si sam rodil tega pogubnega otroka. Zdaj je Tidejevega sina, prevzetnega Diomeda, naščuvala, naj besni proti nesmrtnim bogovom.

Najprej je od blizu ranil Kiprido v roko pri zapestju, nato pa je kakor bog planil še name. A hitre noge so me odnesle; sicer bi še dolgo trpel muke tam med strašnimi kupi mrtvecev ali pa bi živ, a brez moči, obležal pod udarci brona.«

Zevs, zbiralec oblakov, ga je mrko pogledal in dejal: »Nikar mi ne sedi ob strani in ne cvili, nestanovitnež! Od vseh bogov, ki prebivajo na Olimpu, si mi najbolj zoprn; vedno so ti ljubi prepir, vojne in bitke.

V sebi imaš neukrotljivo in nepopustljivo srditost svoje matere Here, ki jo še sam komaj obvladam z besedami. Zato mislim, da to trpiš po njenem nasvetu.

Vendar ne bom dopustil, da bi še dolgo prenašal bolečine, saj si moj potomec in tvoja mati te je rodila meni. Če bi se tako poguben rodil kateremu drugemu bogu, bi že zdavnaj ležal globlje od Uranovih sinov.«

Tako je dejal in Pajanu velel, naj ga ozdravi. Pajan mu je na rano potresel zdravila, ki blažijo bolečine, in ga pozdravil, saj vendar ni bil smrten.

Kakor figov sok naglo sesiri belo mleko, ki je še tekoče, pa se ob mešanju hitro strdi, tako je hitro ozdravil silovitega Aresa.

Heba ga je umila in mu nadela lepa oblačila; sedel je ob Zevsa, Kronosovega sina, ves ponosen na svojo slavo. Boginji pa sta se vrnili v dom velikega Zevsa, argejska Hera in Atena iz Alalkomen, potem ko sta Aresa, pogubo smrtnikov, odvrnili od pobijanja mož.