Prevod

Hans je sedem let služil pri svojem gospodarju, tedaj pa mu je rekel: »Gospodar, moja služba se je iztekla, zdaj bi se rad vrnil domov k materi. Dajte mi moje plačilo.« Gospodar mu je odgovoril: »Zvesto in pošteno si mi služil, in kakršna je bila služba, takšno naj bo plačilo,« ter mu dal kos zlata, velik kakor Hansova glava. Hans je iz žepa potegnil robec, vanj zavil kepo zlata, si jo oprtal na ramo in se odpravil proti domu. Ko je tako hodil in prestavljal nogo pred nogo, je zagledal jezdeca, ki je veselo in živahno prijezdil mimo na iskrem konju. »Ah,« je na ves glas rekel Hans, »kako lepo je jezditi! Človek sedi kakor na stolu, ob noben kamen se ne spotakne, čevlje si prihrani, pa še napreduje, da sam ne ve, kako.« Jezdec, ki ga je slišal, se je ustavil in zaklical: »Ej, Hans, zakaj pa hodiš peš?« »Kaj pa naj drugega,« je odgovoril, »ko moram tole kepo odnesti domov. Zlata je sicer, ampak zaradi nje ne morem držati glave pokonci, pa še v ramo me tišči.« »Veš kaj,« je rekel jezdec, »zamenjajva: jaz ti dam svojega konja, ti pa meni svojo kepo.« »Iz srca rad,« je rekel Hans, »ampak povem vam, precej se boste namučili z njo.« Jezdec je sestopil, vzel zlato in pomagal Hansu na konja, mu trdno položil vajeti v roke ter rekel: »Če hočeš prav hitro naprej, tleskni z jezikom in zakliči: hop, hop!«

Hans je bil presrečen, ko je sedel na konju in tako sproščeno in brezskrbno jezdil naprej. Čez nekaj časa mu je prišlo na misel, da bi lahko šlo še hitreje, pa je začel tleskati z jezikom in klicati: »Hop, hop!« Konj se je pognal v hiter dir in, še preden se je Hans zavedel, ga je vrgel s hrbta, da je obležal v jarku, ki je ločeval njive od ceste. Konj bi tudi pobegnil, če ga ne bi ustavil kmet, ki je prihajal po poti in pred seboj gnal kravo. Hans se je ves polomljen pobral in spet postavil na noge. Bil pa je nejevoljen in je rekel kmetu: »Jahanje je prav klavrna zabava, zlasti če človek naleti na takšno kljuse, kot je tole, ki te stresa in vrže na tla, da si lahko zlomiš vrat. Nikoli več ne sedem na konja. Vaša krava je pa čisto nekaj drugega: za njo gre človek lepo počasi, povrhu pa ima vsak dan zagotovljeno mleko, maslo in sir. Kaj vse bi dal, da bi imel takšno kravo!« »No,« je rekel kmet, »če bi vam s tem naredil tako veliko veselje, vam jo rade volje zamenjam za konja.« Hans je ves presrečen privolil, kmet pa se je zavihtel na konja in hitro odjezdil.

Hans je mirno gnal kravo pred seboj in premišljeval o srečni kupčiji. »Če imam le kos kruha, tega mi pa menda že ne bo zmanjkalo, lahko jem zraven maslo in sir, kolikorkrat se mi zahoče. Če sem žejen, pomolzem kravo in pijem mleko. Srce, kaj bi si še želelo?« Ko je prišel do gostilne, se je ustavil in od samega veselja pojedel prav vse, kar je imel s seboj, kosilo in večerjo, za zadnjih nekaj vinarjev pa si je dal natočiti pol kozarca piva. Potem je gnal kravo naprej, ves čas proti vasi, kjer je živela njegova mati. Bolj ko se je bližalo poldne, bolj je pritiskala vročina, Hans pa je prišel na pustopolje, čez katero je bilo še dobro uro hoda. Postalo mu je tako vroče, da se mu je od žeje jezik lepil na nebo. »Temu se da pomagati,« je pomislil Hans, »zdaj bom pomolzel kravo in se okrepčal z mlekom.« Privezal jo je k suhemu drevesu, in ker ni imel vedra, je podnjo nastavil svojo usnjeno čepico. A naj se je še tako trudil, iz nje ni pritekla niti kapljica mleka. Ker se je pri molži tako nerodno vedel, ga je nestrpna žival nazadnje z zadnjo nogo tako silovito brcnila v glavo, da se je zvrnil na tla in nekaj časa sploh ni vedel, kje je. K sreči je prav tedaj prišel mimo mesar, ki je na samokolnici peljal mladega prašiča. »Kaj pa se tukaj godi!« je vzkliknil in pomagal dobremu Hansu vstati. Hans mu je povedal, kaj se je zgodilo. Mesar mu je podal svojo steklenico in rekel: »Na, popijte malo in pridite k sebi. Ta krava pač ne bo dala mleka; stara žival je, kvečjemu še za vleko ali zakol.« »Ej, ej,« je rekel Hans in si pogladil lase, »kdo bi si mislil! Seveda je dobro, če lahko takšno žival zakolješ za domačo hišo; koliko mesa dobiš! Ampak govedine ne maram posebno, zame ni dovolj sočna. Da, ko bi človek imel takšnega mladega prašiča! Ta je čisto drugačnega okusa, pa še klobase dobiš za povrh.« »Poslušajte, Hans,« je tedaj rekel mesar, »vam na ljubo bom zamenjal in vam dal prašiča za kravo.« »Bog vam povrni vašo prijaznost,« je rekel Hans, mu izročil kravo ter si dal prašička odvezati s samokolnice in vrv, na katero je bil privezan, podati v roke.

Hans je šel naprej in premišljeval, kako se mu vendar vse izteče po željah: tudi če ga doleti kakšna neprijetnost, se takoj spet vse popravi. Kmalu se mu je pridružil mladenič, ki je pod pazduho nosil lepo belo gos. Pozdravila sta se in Hans je začel pripovedovati o svoji sreči in o tem, kako ugodno je vsakič kaj zamenjal. Mladenič mu je povedal, da nese gos na krstno gostijo. »Kar privzdignite jo,« je nadaljeval in jo prijel za peruti, »da vidite, kako je težka. Celih osem tednov so jo pitali. Kdor bo ugriznil v to pečenko, si bo moral na obeh straneh ust obrisati maščobo.« »Res,« je rekel Hans in jo stehtal v eni roki, »ta pa ima svojo težo, ampak tudi moj prašič ni kar kakšna svinja.« Medtem se je mladenič zaskrbljeno oziral na vse strani in zmajeval z glavo. »Poslušajte,« je nato začel, »z vašim prašičem pa morda ni vse v redu. V vasi, skozi katero sem prišel, so ravno županu ukradli prašiča iz hleva. Bojim se, res se bojim, da imate prav tega na vrvi. Poslali so ljudi, da ga poiščejo, in slabo bi se vam pisalo, če bi vas ujeli z njim. Še najmanj, kar bi vas čakalo, bi bila temna ječa.« Dobrega Hansa je postalo strah. »O Bog,« je rekel, »pomagajte mi iz stiske! Tukajšnje kraje poznate bolje kakor jaz. Vzemite mojega prašiča in mi prepustite svojo gos.« »S tem bom sicer precej tvegal,« je odgovoril mladenič, »ampak nočem biti kriv, da vas doleti nesreča.« Vzel je torej vrv v roke in prašiča hitro odgnal po stranski poti, dobri Hans pa je, rešen skrbi, z gosjo pod pazduho nadaljeval pot proti domu. »Če dobro premislim,« je govoril sam pri sebi, »sem s to menjavo še na boljšem: najprej dobim dobro pečenko, potem obilico maščobe, ki bo kapljala iz nje, in to mi bo za tri mesece kruha z gosjo mastjo, nazadnje pa še lepo belo perje. Z njim si bom dal napolniti vzglavnik in na njem bom zaspal, ne da bi me bilo treba zazibati. Kako vesela bo moja mati!«

Ko je prišel skozi zadnjo vas, je tam ob svojem vozičku stal brusilec škarij. Njegov brus se je vrtel in brnel, on pa je zraven pel: »Škarje brusim, kolo vrtim, plašč po vetru obračam, kamor želim.«

Hans se je ustavil in ga opazoval, nazadnje pa ga je ogovoril: »Vam pa dobro gre, ko ste pri brušenju tako veseli.« »Da,« je odgovoril brusilec škarij, »obrt ima zlato dno. Pravi brusilec je mož, ki vsakič, ko seže v žep, najde v njem denar. Kje pa ste kupili to lepo gos?« »Nisem je kupil, ampak sem jo zamenjal za svojega prašiča.« »Pa prašiča?« »Tega sem dobil za kravo.« »In kravo?« »To sem dobil za konja.« »Pa konja?« »Zanj sem dal kepo zlata, veliko kakor moja glava.« »In zlato?« »No, to je bilo moje plačilo za sedem let službe.« »Vedno ste se znali znajti,« je rekel brusilec. »Če vam zdaj uspe še to, da boste ob vsakem vstajanju slišali denar cingljati v žepu, ste si zagotovili srečo.« »Kako pa naj to dosežem?« je vprašal Hans. »Brusilec morate postati kakor jaz. Za to pravzaprav ne potrebujete nič drugega kot brusni kamen, vse drugo pride že samo od sebe. Tule imam enega, sicer je nekoliko poškodovan, zato pa zanj tudi ne zahtevam nič drugega kot vašo gos. Bi hoteli?« »Kako lahko sploh še sprašujete!« je odgovoril Hans. »Saj bom postal najsrečnejši človek na svetu. Če imam denar vsakič, ko sežem v žep, čemu naj bi me še skrbelo?« Podal mu je gos in vzel brusni kamen. »No,« je rekel brusilec ter pobral navaden težak kamen, ki je ležal poleg njega, »tu imate za povrh še en krepak kamen. Na njem boste lahko lepo tolkli in si poravnali stare žeblje. Vzemite ga in ga skrbno spravite.«

Hans si je oprtal kamna in z veselim srcem šel naprej. Oči so mu sijale od radosti. »Prav gotovo sem se rodil v srečni srajčki!« je vzkliknil. »Vse, kar si zaželim, se mi izpolni, kakor nedeljskemu otroku.« Ker pa je bil na nogah že od svita, se ga je počasi lotevala utrujenost. Tudi lakota ga je mučila, saj je od veselja nad kravo, ki jo je bil dobil, naenkrat pojedel vso zalogo hrane. Nazadnje je le še s težavo hodil naprej in se je moral kar naprej ustavljati, kamna pa sta ga pri tem neusmiljeno tiščala. Ni se mogel otresti misli, kako lepo bi bilo, če mu ju ravno zdaj ne bi bilo treba nositi. Počasi kakor polž se je privlekel do vodnjaka sredi polja, da bi si tam odpočil in se okrepčal s svežo vodo. Da pa kamnov med sedanjem ne bi poškodoval, ju je previdno položil poleg sebe na rob vodnjaka. Nato je sedel in se hotel skloniti, da bi pil, pri tem pa je bil nepazljiv, malce dregnil vanju in oba kamna sta čofnila v globino. Ko je Hans na lastne oči videl, kako sta potonila, je od veselja skočil pokonci, nato pa pokleknil in se s solzami v očeh zahvalil Bogu, da mu je naklonil še to milost in ga na tako lep način, ne da bi si moral karkoli očitati, rešil težkih kamnov, ki sta mu bila edina še v napoto. »Nihče pod soncem ni tako srečen kakor jaz!« je vzkliknil. Z lahkim srcem in prost slehernega bremena je nato odskakljal naprej, dokler ni prišel domov k materi.