Prevod

Nekoč je živel mlad kmet, ki mu je bilo ime Hans. Njegov bratranec mu je hotel poiskati bogato ženo. Posedel ga je za peč in dal dobro zakuriti. Nato je prinesel lonec mleka in dobršno mero belega kruha, mu položil v roko bleščeč, na novo skovan vinar in rekel: »Hans, tale vinar trdno drži, beli kruh nadrobi v mleko in ostani tu. Ne gani se z mesta, dokler se ne vrnem.« »Prav,« je rekel Hans, »vse bom storil, kakor si naročil.« Snubač si je nato oblekel stare zakrpane hlače, odšel v drugo vas k bogati kmečki hčeri in rekel: »Ali bi se hoteli poročiti z mojim bratrancem Hansom? Dobili boste vrlega in pametnega moža, ki vam bo gotovo všeč.« Skopuški oče je vprašal: »Kako pa je z njegovim premoženjem? Ali ima kaj nadrobiti v lonec?« »Ljubi prijatelj,« je odgovoril snubač, »moj mladi bratranec sedi na toplem, v roki ima lep novčič in tudi nadrobiti ima kaj. Pa tudi zaplat — tako so tam pravili zemljiškim posestim — gotovo nima nič manj kakor jaz,« in se pri tem potrepljal po zakrpanih hlačah. »Če se potrudite in greste z menoj, vam pri priči pokažem, da je vse tako, kakor pravim.« Skopuh ni hotel izpustiti tako lepe priložnosti in je rekel: »Če je tako, nimam nič več proti poroki.« Na določeni dan so torej praznovali svatbo. Ko je mlada žena hotela na polje, da bi si ogledala ženinove posesti, je Hans najprej slekel nedeljsko obleko in si oblekel zakrpano suknjo ter rekel: »Da si ne umažem dobre obleke.« Nato sta skupaj odšla na polje. Kjer se je ob poti pokazala vinska trta ali kjer so se razprostirale razmejene njive in travniki, je Hans pokazal s prstom, nato pa se potrepljal po veliki ali majhni zaplati na suknji in rekel: »Ta zaplata je moja in tista tudi, ljuba moja, le dobro poglej.« S tem je hotel povedati, naj žena ne zija po prostranem polju, temveč naj gleda njegovo obleko, kajti ta je bila njegova.

»Ali si bil tudi ti na svatbi?« »Seveda sem bil, in to v vsej svečani opravi. Moj naglavni okras je bil iz snega, pa je posijalo sonce in se mi je stopil; moja obleka je bila iz pajčevine, pa sem šel skozi trnje in to mi jo je raztrgalo; moji copati so bili iz stekla, pa sem zadel ob kamen, da so rekli cink! in se razleteli na dvoje.«