Prevod
Nekoč je živel kmet, ki je imel veliko denarja in premoženja, a naj je bil še tako bogat, nekaj mu je vendarle manjkalo do sreče: z ženo nista imela otrok. Kadar je z drugimi kmeti hodil v mesto, so se mu pogosto posmehovali in ga spraševali, zakaj nima otrok. Tedaj se je razjezil in ob prihodu domov rekel: »Hočem otroka, pa četudi bi bil jež!« Nato je njegova žena rodila otroka, ki je bil zgoraj jež, spodaj pa deček. Ko ga je zagledala, se je prestrašila in rekla: »Vidiš, nad naju si priklical prekletstvo!« Mož pa je odvrnil: »Kaj pomaga vse to govorjenje, dečka je treba krstiti, le botra mu ne moreva dobiti.« Žena je rekla: »Tudi drugega imena mu ne moreva dati kakor Hans mein Igel.« Ko je bil krščen, je župnik dejal: »Zaradi bodic ne more ležati v pravi postelji.« Zato so za pečjo pripravili malo slame in nanjo položili Hansa mein Igel. Tudi pri materi ni mogel sesati, saj bi jo zbodel s svojimi bodicami. Tako je osem let ležal za pečjo, oče pa se ga je naveličal in si mislil: Ko bi le umrl! Toda ni umrl, temveč je še naprej ležal tam. Nekoč je bil v mestu semenj in kmet se je namenil tja. Ženo je vprašal, kaj naj ji prinese. »Malo mesa in nekaj žemelj, kar pač potrebujemo v gospodinjstvu,« je rekla. Nato je vprašal še deklo; ta si je želela par cokel in nogavice z vzorčastimi všitki. Nazadnje je rekel tudi: »Hans mein Igel, kaj pa bi rad ti?« – »Očka,« je odvrnil, »prinesi mi, prosim, dude!« Ko se je kmet vrnil domov, je ženi izročil, kar ji je kupil, meso in žemlje, nato je dekli dal cokle in nogavice z vzorčastimi všitki, nazadnje pa je stopil za peč in Hansu mein Igel izročil dude. Ko je Hans mein Igel dobil dude, je rekel: »Očka, pojdite h kovaču in dajte podkovati mojega petelinčka, potem bom odjezdil in se nikoli več vrnil.« Oče je bil vesel, da se ga bo znebil, in dal je podkovati petelina. Ko je bilo delo opravljeno, je Hans mein Igel sedel nanj in odjezdil. S seboj je vzel tudi prašiče in osle, ki jih je nameraval pasti v gozdu. V gozdu je moral petelin z njim poleteti na visoko drevo. Tam je sedel in pasel osle in prašiče in tako je minilo mnogo let, dokler ni čreda postala zelo velika, oče pa o njem ni vedel ničesar. Kadar je sedel na drevesu, je igral na dude in njegova glasba je bila zelo lepa. Nekoč se je mimo pripeljal kralj, ki se je izgubil, in zaslišal glasbo. Začudil se je in poslal služabnika pogledat, od kod prihaja. Služabnik se je razgledal, vendar ni videl ničesar razen majhne živali na vrhu drevesa: videti je bila kot petelinček, na katerem je sedel jež in igral. Kralj je služabniku naročil, naj ga vpraša, zakaj sedi tam in ali nemara ve, kod vodi pot v njegovo kraljestvo. Hans mein Igel je splezal z drevesa in rekel, da mu bo pokazal pot, če mu kralj pisno obljubi tisto, kar mu bo ob prihodu domov prvo prišlo naproti na kraljevem dvoru. Kralj si je mislil: To lahko brez težav storim, saj Hans mein Igel tako ali tako ne razume in lahko napišem, kar hočem. Vzel je pero in črnilo ter nekaj napisal. Ko je bilo to opravljeno, mu je Hans mein Igel pokazal pot in kralj se je srečno vrnil domov. Ko ga je hči zagledala že od daleč, je bila tako vesela, da mu je stekla naproti in ga poljubila. Tedaj se je spomnil Hansa mein Igel in ji povedal, kaj se mu je pripetilo: nenavadni živali bi moral pisno obljubiti tisto, kar mu bo doma prvo prišlo naproti; žival je sedela na petelinu kakor na konju in igrala lepo glasbo. Toda napisal je, da tega ne bo dobila, saj Hans mein Igel tako ali tako ne zna brati. Princesa se je tega razveselila in rekla, da je prav tako, saj sama nikakor ne bi šla z njim.
Hans mein Igel pa je pasel osle in prašiče, bil vselej dobre volje, sedel na drevesu in igral na dude. Zgodilo se je, da se je z drugim kraljem pripeljalo njegovo spremstvo služabnikov in tekačev. Kralj se je izgubil in ni znal najti poti domov, saj je bil gozd tako velik. Tudi on je od daleč zaslišal lepo glasbo in vprašal svojega tekača, kaj neki bi to bilo, ter mu naročil, naj gre pogledat. Tekač je stopil pod drevo in zagledal petelinčka, na njem pa Hansa mein Igel. Vprašal ga je, kaj počne tam zgoraj. »Svoje osle in prašiče pasem; kaj pa želite vi?« Tekač mu je povedal, da so se izgubili in ne znajo nazaj v kraljestvo, ter ga vprašal, ali bi jim pokazal pot. Hans mein Igel je splezal z drevesa in staremu kralju rekel, da mu bo pokazal pot, če mu da v last tisto, kar mu bo doma prvo prišlo naproti pred kraljevim gradom. Kralj je privolil in Hansu mein Igel podpisal obljubo, da bo tisto dobil. Ko je bilo to opravljeno, je Hans mein Igel na petelinčku odjezdil pred njim in mu pokazal pot, kralj pa se je srečno vrnil v svoje kraljestvo. Ko je prispel na dvor, je zavladalo veliko veselje. Imel je eno samo hčer, ki je bila zelo lepa. Stekla mu je naproti, se mu vrgla okoli vratu, ga poljubila in se veselila, da se je njen stari oče vrnil. Vprašala ga je tudi, kod po svetu je bil tako dolgo. Povedal ji je, da se je izgubil in se skoraj ne bi več vrnil, toda ko se je vozil skozi velik gozd, je visoko na drevesu sedel nekdo, ki je bil napol jež, napol človek, jezdil je petelina in igral lepo glasbo. Ta mu je pomagal iz gozda in mu pokazal pot, sam pa mu je v zameno obljubil tisto, kar mu bo prvo prišlo naproti na kraljevem dvoru. In to je bila ona, zato mu je zdaj tako žal. Hči pa mu je obljubila, da bo svojemu staremu očetu na ljubo rada odšla z njim, ko pride ponjo.
Hans mein Igel pa je pasel svoje prašiče in ti so imeli mladiče, tako da jih je bilo nazadnje toliko, da je bil ves gozd poln. Tedaj ni hotel več živeti v gozdu in je očetu sporočil, naj izpraznijo vse hleve v vasi, saj prihaja s tako veliko čredo, da bo lahko klal vsakdo, ki bo le hotel. Oče se je ob tej novici razžalostil, saj je mislil, da je Hans mein Igel že zdavnaj umrl. Hans mein Igel pa je sedel na svojega petelinčka, gnal prašiče pred seboj v vas in jih dal zaklati. Hu! Takšno klanje in sekanje je bilo, da se je slišalo dve uri hoda daleč. Nato je Hans mein Igel rekel: »Očka, dajte mojega petelinčka še enkrat podkovati pri kovaču, potem bom odjezdil in se svoj živi dan ne bom več vrnil.« Oče je dal petelinčka podkovati in bil vesel, da se Hans mein Igel ne namerava več vrniti.
Hans mein Igel je odjezdil v prvo kraljestvo. Tam je kralj ukazal, naj vsi streljajo, sekajo in zbadajo vsakogar, ki bi prijezdil na petelinu in imel pri sebi dude, da ne bi mogel v grad. Ko je torej Hans mein Igel prijezdil, so planili nadenj z bajoneti, toda on je petelina spodbodel z ostrogami in poletel čez vrata pred kraljevo okno. Tam je pristal in mu zaklical, naj mu da, kar je obljubil, sicer bo njemu in njegovi hčeri vzel življenje. Kralj je hčer z lepimi besedami pregovarjal, naj gre ven k njemu, da reši svoje in njegovo življenje. Oblekla se je v belo, oče pa ji je dal kočijo s šestimi konji, imenitne služabnike, denar in premoženje. Sedla je v kočijo, Hans mein Igel pa s svojim petelinom in dudami poleg nje. Nato so se poslovili in odpeljali, kralj pa je mislil, da je ne bo nikoli več videl. A zgodilo se je drugače, kakor je pričakoval, kajti ko so se nekoliko oddaljili od mesta, je Hans mein Igel kraljevi hčeri slekel lepe obleke in jo s svojo ježevo kožo zbadal, dokler ni bila vsa krvava. Rekel je: »To je plačilo za vašo zahrbtnost. Pojdi, nočem te!« In jo nagnal domov; sramota pa jo je spremljala vse življenje.
Hans mein Igel je na svojem petelinčku in z dudami jezdil naprej v drugo kraljestvo, kjer je kralju prav tako pokazal pot. Ta pa je ukazal, naj ob prihodu nekoga, kakršen je Hans mein Igel, izkažejo čast z orožjem, ga brez ovir pospremijo noter, vzklikajo: »Živel!« in ga pripeljejo v kraljevi grad. Ko ga je kraljeva hči zagledala, se je prestrašila, saj je bil silno nenavadnega videza. Vendar si je mislila, da drugače ne gre, ker je očetu tako obljubila. Zato je Hansu mein Igel zaželela dobrodošlico in se poročila z njim. Povabili so ga h kraljevi mizi, ona pa je sedla ob njegovo stran in skupaj sta jedla in pila. Ko se je zvečerilo in sta se odpravljala spat, se je zelo bala njegovih bodic. On pa ji je rekel, naj se ne boji, saj se ji ne bo zgodilo nič hudega. Staremu kralju je naročil, naj določi štiri može, ki bodo stražili pred vrati spalnice in zakurili velik ogenj. Ko bo stopil v spalnico in se hotel uleči v posteljo, bo zlezel iz svoje ježeve kože in jo pustil ležati pred posteljo. Tedaj naj možje hitro priskočijo, jo vržejo v ogenj in ostanejo ob njem, dokler je povsem ne pogoltnejo plameni. Ko je ura odbila enajst, je odšel v spalnico, slekel ježevo kožo in jo pustil pred posteljo. Možje so prihiteli, jo hitro pobrali in vrgli v ogenj. Ko je zgorela, je bil rešen uroka in je ležal v postelji kot navaden človek, vendar je bil črn kot oglje, kakor bi bil ožgan. Kralj je poslal po svojega zdravnika, ki ga je umil, namazal z zdravilnimi mazili in natrl z balzamom. Tedaj je njegova koža postala bela in pred njimi je bil lep mlad mož. Ko je kraljeva hči to videla, se je razveselila. Naslednje jutro sta veselo vstala, jedla in pila, in šele zdaj so zares praznovali poroko. Stari kralj pa je Hansu mein Igel izročil kraljestvo.
Ko je minilo nekaj let, se je z ženo odpeljal k očetu in mu povedal, da je njegov sin. Oče pa je rekel, da nima sina; imel je le enega, a ta se je rodil z bodicami kakor jež in odšel po svetu. Tedaj se mu je dal prepoznati in stari oče se je silno razveselil ter z njim odšel v njegovo kraljestvo.
