Prevod
Zdaj vam bom povedal zgodbo o sreči. Srečo poznamo vsi: nekateri jo srečujejo leto za letom, drugi le v posameznih letih, kakšen dan; da, najdejo se celo ljudje, ki jo v vsem življenju srečajo enkrat samkrat, a srečamo jo prav vsi.
Ni mi treba pripovedovati, saj to ve vsakdo, da ljubi Bog pošlje otročička in ga položi materi v naročje — naj bo v bogatem gradu ali v premožni hiši, pa tudi na odprtem polju, kjer piha mrzel veter. Vendar morda ne ve vsakdo, čeprav je tudi to res, da ljubi Bog, ko prinese otroka, prinese zanj tudi dar sreče; le da ga ne položi kar na očeh tik obenj. Položi ga nekam na svet, kjer bi ga človek najmanj pričakoval, pa vendar ga vselej najde; in to je tisto veselo. Lahko ga položi v jabolko; tako je bilo pri učenjaku po imenu Newton: jabolko je padlo z drevesa in tako je našel svojo srečo. Če te zgodbe ne poznaš, prosi koga, ki jo pozna, naj ti jo pove; jaz imam povedati drugo zgodbo, in ta govori o hruški.
Živel je reven mož, ki se je rodil v revščini, v revščini odraščal in se v revščini tudi oženil. Po poklicu je bil sicer strugar in je izdeloval predvsem ročaje in obročke za dežnike; a komaj se je prebijal iz dneva v dan.
»Nikoli ne bom našel sreče!« je govoril. Ta zgodba se je zares zgodila in lahko bi povedali, v kateri deželi in v katerem kraju je mož živel, vendar to zdaj ni pomembno.
Rdeče, kisle jerebikove jagode so kakor najrazkošnejši okras krasile okolico njegove hiše in vrta. Na vrtu je rasla tudi hruška, vendar ni obrodila niti ene same hruške, pa vendar je bila prav v tem drevesu skrita sreča, skrita v nevidnih hruškah.
Neko noč je divjal strašen vihar; v časopisih so poročali, da je veliko poštno kočijo dvignil s ceste in jo zalučal proč kakor cunjo. Prav lahko je torej odlomil tudi veliko vejo s hruške.
Vejo so odnesli v delavnico in mož je iz nje za šalo izstružil veliko hruško, nato še eno veliko, potem manjšo in nazadnje nekaj čisto majhnih. Drevo mora vendar enkrat obroditi hruške, je rekel in jih dal otrokom, da bi se z njimi igrali.
V deževni deželi sodi dežnik med življenjske potrebščine. Vsa družina je imela enega samega za skupno rabo; če je veter premočno zapihal, se je dežnik obrnil navzven, nekajkrat se je celo polomil, toda mož ga je vselej nemudoma popravil. Najbolj nadležno pa je bilo, da se je gumb, ki naj bi ga držal skupaj, kadar je bil zložen, vse prepogosto odtrgal ali pa se je obroček, ki so ga nataknili nanj, prelomil.
Nekega dne se je gumb spet odtrgal; mož ga je iskal po tleh in pri tem pobral eno najmanjših izstruženih hruškic, eno tistih, ki jih je dal otrokom za igro.
»Gumba ni nikjer!« je rekel mož. »Toda tale stvarca bo najbrž prav tako uporabna!« Vanjo je izvrtal luknjo, skoznjo potegnil vrvico in hruškica se je lepo zataknila v prelomljeni obroček. Zares, dežnika še nikoli ni nič tako dobro držalo skupaj.
Ko je moral mož naslednje leto poslati ročaje za dežnike v prestolnico, kamor je dobavljal tovrstno blago, je priložil tudi nekaj izstruženih lesenih hruškic s polovičnim obročkom in prosil, naj jih preizkusijo. Tako so prišle v Ameriko. Tam so kmalu ugotovili, da hruškica drži veliko bolje kot kateri koli drug gumb, in od trgovca so zdaj zahtevali, naj se vsi dežniki, ki jih bo odtlej pošiljal, zapenjajo s hruškico.
No, zdaj je bilo dela na pretek! Na tisoče hrušk! Lesene hruške na vseh dežnikih! Mož je moral pošteno prijeti za delo. Stružil je in stružil. Vse hruškovo drevo se je spremenilo v drobne lesene hruške! Te so prinašale šilinge, prinašale so tolarje!
»V tej hruški je bila skrita moja sreča!« je rekel mož. Zdaj je imel veliko delavnico s pomočniki in vajenci. Vedno je bil dobre volje in je govoril: »Sreča se lahko skriva v paličici!«
Tako pravim tudi jaz, ki pripovedujem to zgodbo. Znani rek pravi: »Vzemi belo paličico v usta, pa boš neviden!« Toda to mora biti prava paličica, tista, ki nam jo ljubi Bog podari v dar sreče. Jaz sem jo dobil in tudi jaz lahko kakor tisti mož pridobivam žvenketajoče zlato, bleščeče zlato, najboljše od vsega: tisto, ki se lesketa v otroških očeh, tisto, ki zveni iz otroških ust, pa tudi iz ust očeta in matere. Berejo zgodbe in jaz stojim sredi njihove sobe, vendar neviden, saj imam v ustih belo paličico; in ko začutim, da jih veseli, kar pripovedujem, tedaj tudi jaz rečem: sreča se lahko skriva v paličici!