Prevod

Nekoč je živel balonar, ki ga je doletela nesreča: balon je počil, mož je strmoglavil in se ubil. Dve minuti prej je svojega dečka spustil na zemljo s padalom in to je bila dečkova sreča. Ostal je nepoškodovan in hodil po svetu z obilico znanja, ki bi mu prišlo prav, če bi hotel postati balonar, vendar ni imel ne balona ne denarja, da bi si ga priskrbel.

Živeti pa je moral, zato se je začel učiti spretnostnih umetnij in govorjenja s trebuhom, čemur pravimo trebuhogovorstvo. Bil je mlad in čeden, in ko so mu zrasli brki ter se je lepo oblekel, bi ga človek lahko imel za grofovskega sina. Damam se je zdel lep, neko dekle pa sta njegova lepota in spretnost tako prevzeli, da je šlo z njim v tuja mesta in dežele. Tam se je imenoval profesor; z manj se pač ni mogel zadovoljiti.

Ves čas je mislil le na to, kako bi si priskrbel zračni balon in se s svojo ženko dvignil v nebo, a denarja še nista imela. »Saj bo prišel!« je govoril. »Ko bi le res!« je rekla ona.

»Saj sva še mlada! In zdaj sem profesor. Tudi drobtine so kruh!« Zvesto mu je pomagala, sedela je pri vratih in prodajala vstopnice za predstavo, kar je bilo pozimi precej mrzlo veselje. Pomagala mu je tudi pri neki umetniji. Ženo je spravil v mizni predal, v velik mizni predal. Tam je zlezla v zadnji predal in tako je v sprednjem ni bilo več videti. Bilo je kakor slepilo.

Toda nekega večera, ko je izvlekel predal, je izginila tudi iz njegovega življenja. Ni je bilo v sprednjem predalu, ne v zadnjem, ne v vsej hiši, nikjer je ni bilo videti ne slišati. To je bila njena spretnostna umetnija. Nikoli več se ni vrnila. Vsega je imela dovolj, njega pa je prevzela žalost; izgubil je dobro voljo, ni se znal več smejati in uganjati norčij, zato tudi gledalcev ni bilo več. Zaslužek je bil vse slabši, obleka vse bolj oguljena. Nazadnje je imel samo še veliko bolho, dediščino po ženi, in zato jo je imel tako rad. Začel jo je dresirati, učil jo je spretnostnih umetnij, učil jo je salutirati s puško in streljati s topom, seveda majhnim.

Profesor je bil ponosen na bolho, ona pa je bila ponosna sama nase. Nekaj se je naučila, v sebi je imela človeško kri in obiskala je največja mesta; videli so jo princi in princese ter ji naklonili svoje vzvišeno odobravanje. To je bilo natisnjeno v časopisih in na plakatih. Vedela je, da je slavna in da lahko preživlja profesorja, celo vso družino.

Bila je ponosna in slavna, pa vendar sta s profesorjem, kadar sta potovala z vlakom, sedela v četrtem razredu. Ta pripelje prav tako hitro kakor prvi. Molče sta si obljubila, da se nikoli ne bosta ločila in nikoli poročila: bolha bo ostala samska, profesor pa vdovec. Tako sta bila na istem.

»Tja, kjer si požel največ uspeha,« je dejal profesor, »ne smeš iti dvakrat!« Poznal je ljudi in tudi to je svojevrstna učenost. Nazadnje je prepotoval vse dežele razen dežele divjakov. In tako si je zaželel še tja. Resda tam jedo krščanske ljudi, je vedel profesor, toda on ni bil pravi kristjan, bolha pa ni bila pravi človek, zato je menil, da si lahko drzneta odpotovati tja in dobro zaslužiti.

Potovala sta s parnikom in jadrnico. Bolha je kazala svoje umetnije, zato sta imela med potjo brezplačen prevoz in tako prispela v deželo divjakov. Tam je vladala mala princesa; stara je bila komaj osem let, vendar je vladala. Očetu in materi je vzela oblast, saj je bila odločna, obenem pa neznansko ljubka in poredna.

Brž ko je bolha salutirala s puško in ustrelila s topom, se je princesa tako zagledala vanjo, da je rekla: »Njo ali pa nobene!« Od ljubezni je povsem podivjala, čeprav je bila divja že prej.

»Ljubi, mali, razumni otrok!« je dejal njen oče. »Ko bi le mogli iz nje najprej narediti človeka!« »To prepusti meni, stari!« je rekla, in to niso bile lepe besede za malo princeso, ki govori s svojim očetom, toda bila je divjakinja.

Bolho je položila na svojo drobno dlan. »Zdaj si človek in boš vladala z menoj, vendar moraš delati, kar hočem jaz, sicer te ubijem in pojem profesorja.«

Profesor je dobil za bivališče veliko dvorano. Stene so bile iz sladkornega trsa in lahko bi jih hodil lizat, toda ni bil sladkosned. Za spanje je dobil visečo mrežo in v njej mu je bilo, kakor da leži v zračnem balonu, ki si ga je od nekdaj želel in o katerem je nenehno razmišljal.

Bolha je ostala pri princesi, sedela ji je na drobni dlani in na nežnem vratu. Princesa si je izpulila las in profesor ga je moral bolhi zavezati okoli noge; tako jo je imela privezano na velik kos korale, ki ga je nosila v ušesni mečici.

Kako čudoviti časi so bili to za princeso, pa tudi za bolho, je mislila princesa, toda profesor ni bil zadovoljen. Bil je popotnik, rad je potoval iz mesta v mesto in v časopisih bral o svoji vztrajnosti in bistroumnosti, s katerima je bolho naučil vseh človeških opravil. Dan za dnem je ležal v viseči mreži, lenaril in dobival dobro hrano: sveža ptičja jajca, slonje oči in pečena žirafja stegna. Ljudožerci ne živijo samo od človeškega mesa, to je poslastica. »Otroška plečka s pikantno omako,« je govorila princesina mati, »je najimenitnejša poslastica.«

Profesor se je dolgočasil in si želel oditi iz dežele divjakov, vendar je moral vzeti bolho s seboj, saj je bila njegov čudež in njegov vsakdanji kruh. Kako naj jo ujame in dobi nazaj? To ni bilo tako lahko.

Napel je vse svoje umske moči in nazadnje dejal: »Zdaj pa vem!« »Princesin oče, privoščite mi kakšno delo! Smem prebivalce te dežele izuriti v salutiranju? Temu v največjih deželah sveta pravijo omika!«

»In česa lahko naučiš mene?« je vprašal princesin oče. »Svoje največje umetnije,« je rekel profesor, »kako ustreliti s topom, da se vsa zemlja strese in z neba popadajo najokusnejše ptice, že pečene! To pa je pravi pok!«

»Prinesi top!« je rekel princesin oče. Toda v vsej deželi ni bilo drugega topa kakor tisti, ki ga je prinesla bolha, in ta je bil premajhen. »Ulil bom večjega!« je dejal profesor. »Samo priskrbite mi vse potrebno! Potrebujem fino svileno blago, šivanko in sukanec, vrvi in vrvice, pa trebušne kapljice za zračne balone, ki jih napihnejo, privzdignejo in dvignejo v zrak. Te povzročijo pok v topovem trebuhu.«

Dobil je vse, kar je zahteval. Vsa dežela se je zbrala, da bi si ogledala veliki top. Profesor jih ni poklical, dokler ni bil balon povsem pripravljen, da ga napolni in se dvigne.

Bolha je sedela na princesini dlani in opazovala. Balon se je polnil, se bočil in komaj so ga še zadrževali, tako divji je bil. »Dvigniti ga moram v zrak, da se ohladi,« je dejal profesor in sedel v košaro, ki je visela pod njim. »Sam ga ne morem obvladati. S seboj moram imeti izurjenega tovariša, da mi pomaga. Tukaj tega ne zna nihče razen bolhe!«

»Le nerada dovolim!« je rekla princesa, vendar je bolho le podala profesorju, ki jo je položil na svojo dlan. »Spustite vrvice in vrvi!« je rekel. »Zdaj gre balon!«

Mislili so, da je rekel: »Top!« Balon pa se je dvigal više in više, nad oblake, proč od dežele divjakov. Mala princesa, njen oče in mati ter vse ljudstvo so stali in čakali. Še zdaj čakajo, in če ne verjameš, odpotuj v deželo divjakov; tam vsak otrok govori o bolhi in profesorju in verjame, da se bosta vrnila, ko se top ohladi. Toda ne bosta se vrnila, doma sta pri nas, v svoji domovini, vozita se z vlakom, v prvem razredu, ne v četrtem. Dobro zaslužita in imata velik balon. Nihče ne sprašuje, kako sta prišla do balona in od kod ga imata; premožna sta in spoštovana, bolha in profesor.