O besedilu
Meseci
- Vir
- Pentameron
- Avtor
- Giambattista Basile
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Neapolitan
- Čas branja
- 8 min branja
- Obseg
- 7 strani
- Naslov izvirnika
- Jornata V II LI MISE
O izvirniku
Pentameron
Baročna, divja starejša plast evropske pravljice, polna obratov in pretiravanj. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Pentameron v jeziku Neapolitan.
Besedilo
Meseci
_Cianne in Lise sta brata, prvi bogat, drugi reven. Ker Lise živi v revščini in mu bogati brat prav nič ne pomaga, odide po svetu in naleti na takšno srečo, da silno obogati. Drugi iz zavisti poskuša doseči enako srečo, vendar se mu obrne tako zelo v škodo, da se brez bratove pomoči ne more rešiti hude nesreče._ _Smeh, ki ga je ob tej pripovedi sprožila prinčeva nezgoda, je bil tako nebrzdan, da je vsem skoraj popustil mehur; in smejali bi se še do jutranje zarje, drug čez drugega, če ne bi Cecca namignila, da je pripravljena povedati svojo zgodbo. Zato so vsi zaprli usta in začela je pripovedovati._ Z zlatimi črkami bi bilo treba zapisati rek, da molk še nikomur ni škodoval. Jeziki nekaterih opravljivk, ki nikoli ne znajo reči nič dobrega, temveč kar naprej krojijo in šivajo, strižejo in zbadajo, pa si, brez skrbi, nakopljejo pošten delež težav. Ko se namreč računi seštejejo, se je vselej pokazalo in se še kaže, da lepa beseda pridobi ljubezen in korist, grda pa sovraštvo in pogubo. Poslušajte, kako se je to zgodilo, in priznali boste, da imam za cel stot prav.
Pravijo, da sta nekoč živela dva rodna brata: Cianne, ki je živel tako udobno kakor kak grof, in Lise, ki je komaj imel za golo življenje. A kolikor je bil prvi reven po imetju, toliko je bil drugi ubog v duši: še srat ne bi vstal, da bi si olajšal telo. Ubogi Lise je zato v obupu zapustil domovino in se odpravil po svetu. Hodil je in hodil, dokler ni nekega večera po nadvse težavnem dnevu prispel do gostilne, kjer je našel dvanajst mladeničev, ki so sedeli okoli ognja. Ko so videli nesrečnega Liseja, vsega otrplega in skoraj shiranega od mraza, tako zaradi ostre zime kakor zaradi pičle obleke, so ga povabili, naj prisede k ognjišču. Povabilo je sprejel, saj je toploto še kako potreboval, in se začel greti. Medtem ga je eden izmed mladeničev, ves razmršen in s tako čemernim obrazom, da bi se mu človek moral nasmehniti, vprašal: »Kaj praviš na to vreme, prijatelj?« »Kaj naj bi rekel?« je odgovoril Lise. »Zdi se mi, da vsi meseci v letu opravljajo svojo dolžnost. Mi pa, ki še sami ne vemo, kaj zahtevamo, bi radi predpisovali zakone nebu; želimo si, da bi bilo vse po naši volji, pri tem pa se ne poglobimo kaj prida v to, ali je tisto, kar nam pade na pamet, dobro ali slabo, koristno ali škodljivo. Tako si pozimi, kadar dežuje, želimo sonca v levu, avgusta pa nalivov iz oblakov, ne da bi pomislili, da bi se ob takem vremenu letni časi postavili na glavo, seme bi propadlo, letina bi šla po zlu, telesa bi zbolela in narava bi pobegnila, kolikor bi jo nesle noge. Pustimo torej nebu, naj gre svojo pot, saj je prav zato ustvarilo drevesa, da z lesom pomagajo zoper zimski mraz, z listjem pa zoper poletno vročino.« »Govoriš kakor Samson,« je rekel mladenič, »vendar mi ne moreš zanikati, da je ta marec, v katerem smo zdaj, presneto nadležen z vso to zmrzaljo in dežjem, snegom in točo, vetrovi, sunki, meglo, viharji in drugimi nevšečnostmi, zaradi katerih se nam življenje zagabi.« »O tem ubogem mesecu govoriš slabo,« je odgovoril Lise, »nič pa ne poveš o koristih, ki nam jih prinaša. Saj prav on, ko privede pomlad, začne porajanje vseh stvari; in če nič drugega, poskrbi, da sonce okusi srečo sedanjega časa, ko ga spusti v hišo ovna.« Mladeniču so bile Lisejeve besede zelo všeč, kajti bil je prav sam mesec marec, ki se je z enajstimi brati znašel v tisti gostilni. Da bi nagradil Lisejevo dobroto, saj ni znal slabo govoriti niti o tako neprijetnem mesecu, da ga še pastirji nočejo omenjati, mu je dal lepo skrinjico in rekel: »Vzemi jo. Premisli, kaj potrebuješ, in si kar zaželi: ko boš odprl to skrinjico, bo vse pred teboj.«
Liso se je mladeniču zahvalil z nadvse ponižnimi besedami, si položil skrinjico pod glavo namesto blazine in zaspal. Komaj je sonce s čopiči svojih žarkov začelo s svetlobo popravljati nočne sence, že se je poslovil od mladeničev in se odpravil na pot. Toda od gostilne se ni oddaljil niti petdeset korakov, ko je odprl skrinjico in rekel: »Ljubi moj, ali ne bi mogel dobiti nosilnice, obložene z volnenim blagom, z malo ognja v njej, da bi skozi ta sneg potoval lepo na toplem?« Komaj je izgovoril te besede, že se je pojavila nosilnica z nosači, ki so ga dvignili in posadili vanjo. Ukazal jim je, naj gredo proti njegovemu domu. Ko je prišel čas, da si napolni lica, je odprl skrinjico in rekel: »Naj pride kaj za pod zob!« In glej, vsule so se vse nebeške dobrote; gostija je bila tolikšna, da bi se na njej lahko najedlo deset kronanih kraljev. Nekega večera so prišli do gozda, ki soncu ni dovolil vstopa, ker je prihajalo iz sumljivih krajev. Lise je odprl skrinjico in rekel: »Na tem lepem kraju, kjer potok po kamnih prepleta svoje melodije, da bi spremljal enakomerni napev svežih vetrov, bi rad nocoj počival.« In glej, pod šotorom iz povoščenega platna se je pojavila postelja z zastori iz finega škrlatnega blaga, s pernicami, špansko odejo in rjuhami, tako lahkimi, da bi jih lahko odpihnil. Ko si je zaželel hrane, je bila nemudoma pripravljena kredenca s srebrnino, kakršna bi pristajala princu, pod drugim šotorom pa pogrnjena miza z jedmi, katerih vonj se je širil sto milj daleč. Ko se je najedel, je šel spat. In ko je petelin, sončev vohun, obvestil svojega gospodarja, da so sence opešale in se utrudile ter da je zdaj čas, da jim kot izkušen vojščak udari v hrbet in jih razbije, je odprl skrinjico in rekel: »Rad bi lepo obleko, ker me bo danes videl brat in bi mu rad zbudil skomine.« In pri priči je pred seboj zagledal gosposko opravo iz finega črnega žameta, z okraski iz rdečega kamelota in široko čipko čez podlogo iz rumene volnice, tako da se je zdelo, kakor bi gledal cvetoč travnik. Lise se je oblekel, sedel v nosilnico in prispel domov. Ko ga je Cianne videl prihajati tako razkošno opravljenega in v takem udobju, je hotel izvedeti, kakšna sreča ga je doletela. Brat mu je povedal o mladeničih, ki jih je našel v gostilni, in o darilu, ki so mu ga dali, pogovor z njimi pa je zadržal za zobmi. Cianne je komaj čakal, da se poslovi od brata; rekel mu je, naj gre počivat, ker je utrujen, sam pa se je takoj odpravil na pot s poštnimi konji in prispel do tiste gostilne. Tam je našel iste mladeniče in začel z njimi kramljati. Ko mu je mladenič zastavil enako vprašanje, kaj meni o mesecu marcu, je na široko odprl gobec in začel govoriti: »O, naj Bog pokonča ta prekleti mesec, sovražnika sifilitikov, nadlogo pastirjev, ki razburka telesne sokove in razdeva telesa! Mesec, ki ga omenimo, kadar hočemo človeku napovedati pogubo, in rečemo: le pojdi, marec te je že obril! Mesec, po katerem poimenujemo najhujšega predrzneža, ko rečemo: za kaj se pa marec meni? Skratka, svet bi imel srečo, zemlja blagostanje in ljudje bogastvo, če bi ga izbrisali s seznama njegovih bratov!« Mesec marec, ki mu je Cianne tako pošteno opral glavo, se je do jutra pretvarjal, medtem pa tuhtal, kako bi mu poplačal ta lepi govor. Ko je Cianne hotel oditi, mu je dal lep bič in rekel: »Kadar si česa zaželiš, samo reci: Bič, daj mi jih sto! Pa boš videl bisere, nanizane na ločje.«
Cianne se je mladeniču zahvalil in začel pritiskati na ostroge. Biča ni hotel preizkusiti, dokler ni prispel domov. Komaj je prestopil prag, že je šel v skrivno sobo, da bi spravil denar, ki si ga je obetal od biča, in mu rekel: »Bič, daj mi jih sto!« In bič mu jih je naložil toliko, da bi moral reči: »Pridi še po ostanek!« Po nogah in obrazu mu je spletal tak kontrapunkt, kakor bi bil skladatelj; na njegove krike je pritekel Lise. Ko je videl, da biča ni mogoče ukrotiti, saj je divjal kakor konj, ki se je iztrgal z vajeti, je odprl skrinjico in ga ustavil. Nato je vprašal Cianneja, kaj se mu je zgodilo. Ko je slišal zgodbo, mu je rekel, naj ne krivi nikogar drugega kakor samega sebe, saj si je neumnostjo sam nakopal nesrečo. Storil je kakor kamela, ki si je želela rogove, pa je izgubila ušesa. Naj se torej nauči prihodnjič brzdati jezik, saj je bil prav ta ključ, ki mu je odklenil skladišče te nadloge. Če bi o mladeničih govoril lepo, bi ga morda doletela enaka sreča, še toliko bolj, ker je lepa beseda blago, ki nič ne stane, pa navadno prinaša nepričakovan dobiček. Nazadnje ga je potolažil, naj si ne želi več udobja, kakor mu ga je naklonilo nebo, saj njegova skrinjica zadostuje, da bi do vrha napolnila trideset hiš skopuhov, in bo tudi on gospodar vsega njegovega imetja: velikodušnemu človeku je namreč nebo zakladnik. Čeprav bi ga kak drug brat zaničeval zaradi krutosti, s katero je ravnal z njim v njegovi bedi, sam meni, da je bila prav njegova skopost ugoden veter, ki ga je prinesel v to pristanišče; zato mu želi biti hvaležen in mu poplačati to uslugo. Ko je Cianne to slišal, ga je prosil odpuščanja za nekdanjo brezsrčnost. Sklenila sta trdno družabništvo in skupaj uživala srečo. Odtlej je Cianne o vsem govoril dobro, naj je bilo še tako slabo, _kajti pes, ki se je opekel z vročo vodo,_ _se boji tudi mrzle._
Izvirnik
Jornata V II LI MISE
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
_Cianne, e Llise fratielle, l’uno ricco, e l’autro povero. Lise ped essere povero, e niente ajutato da lo frate ricco, se parte, e ncontra tale fortuna, che se fa straricco: l’autro cerca pe ’nvidia la medesema sciorte, e le resce accossì ccontraria, che non se po scazzecare da na desgrazia granne, senza l’ajuto dell’autro frate._ _Lo riso, che mmattette a chella scommerzione pe la desgrazia de lo Prencepe, fu accossì spotestato, che l’avette a scennere la polletra ad ogn’uno de lloro, e se nne sarriano jute contrapuntianno rise pe fi a la rosa, se Cecca non avesse fatto signo, che era all’ordene pe sbufarare lo sujo, pe la quale cosa fatto no sequestro a le bocche de tutte, accommenzaje a dicere._ È Mutto de scrivere a llettere de catafarco; che maje lo stare zitto
fece nozemiento a nnesciuno. Ma la lengua de certe mmozzecutole, che non sanno maje dicere bene, e sempre tagliano, e ccoseno, e sempre fuorfechejanno, e pogneno, non te curare, ca nne cauzano bene de la costejone, ca a lo scotolare de li sacche sempre s’è bisto, e se vede ca dove lo dire bene s’acquista amore, ed utile, lo ddire male se guadagna nemicizia, e rroina, e ssentite de che mmanera, ca mme darrite no cantaro de ragione.
Dice, ch’era na vota duje frate carnale, Cianne, che steva commodo commodo comme a no Conte, e Llise, che n’aveva manco la vita, ma quanto l’uno era povero de fortuna, tanto l’autro era meschino d’animo, che non se sarria auzato de cacare pe rrefrescarese lo spirito, tanto che lo povero Lise desperato lassaje la patria, e se la dette a cammenare lo munno, e tanto cammenaje, che na sera arrivaje co na jornata pessema a na taverna, dove trovaje dudece giuvene sedute ’ntuorno a lo ffuoco, li quali visto lo nigro Lise tutto aggrancato, che era adesa tisico de lo friddo sì pe la stascione, che era forte, comme pe li vestite, ch’erano lasche, lo commetaro a ssedere a canto a lo focolaro, lo quale azzettato lo ’nvito, ca nn’aveva no granne abbesuogno, se mese
a scarfare, e scarfannose fu addemandato da uno de chille giuvene, ch’era tutto ngrifato co na cera brosca da fare sorrejere; Che te pare pajesano de sto tiempo? che mme vo parere? disse Lise, mme pare, ca tutte le mise dell’anno fanno lo debeto lloro: ma nuje, che non sapimmo chello, che addemannammo, volimmo dare legge a lo Cielo, e ddesederanno le ccose a mmuodo nuostro, non pescammo troppo a ffunno se sia bene, o male, utele, o danno, chello, che nce vene ’n crapiccio, tanto che lo Vierno, quanno chiove, vorriamo lo Sole Lione, e lo mese d’Agusto le scarrecate de le nnuvole, non penzanno, che se chesto fosse, le stasciune jarriano a ccapo culo, le semmiente se perderriano, le rraccovote jarriano a mmitto, le cuorpe se ntamarriano, e la natura
jarria a gamme ’n cuollo, perrò lassammo fare a lo cielo lo curzo sujo, ca perzò ha fatto l’arvole, pe rremmediare co llegna a lo regore de lo Vierno, e co le frunne a lo caudo de la Stata. Tu parle da Sanzone, disse chillo giovene, ma non me puoje già negare, che chisto mese de Marzo, dove simmo, non sia troppo mpertenente co ttante jelate, e cchioppete, neve, e grannole, viente, refole, neglie, e ttempeste, ed autre fruscole, che nce fa venire ’n fastidio la vita. Tu dice lo mmale de sso povero Mese, respose Lise, ma non parle già dell’utele, che nce porta: pocca isso dà principio, co lo mmettere nnanze la Primmavera, a la ngenerazione de le ccose, e quanno maje autro isso è ccausa, che lo Sole prova la felecetà de lo tiempo presente, co starelo trasire
a la casa de lo montone. Appe gran gusto sto giovene de le pparole de Lise, perchè appunto era lo stisso mese de Marzo, che coll’autre unnece fratielle era capetato a chella Taverna, e pe rremonerare la bontà de Lise, che non avenno saputo dire male de no Mese tanto tristo, che mmanco li Pasture lo vonno mentoare, le deze na bella cascettella, decennole: Pigliate chesta, vide tutto chello, che t’abbesogna, e cerca puro, che rraprenno sta casciolella, te lo ttrovarraje nnante.
Liso co pparole granne de sommessione rengraziaje chillo giovene, e puostose la cascetta a ccapo comme coscino, se mese a ddormire, e non tanto priesto lo Sole co li pennielle de li ragge venne a rretoccare de chiaro l’ombre de la notte, che lecenziatose da chille giuvane, se mese ’n cammino, ma non fu cinquanta passe allontanato da la taverna, che rraprenno la cascetella, disse: O bene mio, e non porria avere na lettica nforrata de friso, co no poco de fuoco drinto, e cammenasse caudo caudo pe drinto ste nneve? Non accossì priesto appe scomputo de dire, che comparze na lettica co li lettechiere, che pigliatolo pesole, e puostolo drinto, isso le decette, che cammenassero verzo la casa soja; e comme fu l’ora de menare li guoffole, aperta la casciolella,
disse: Venga rrobba da magnare, e lloco te vediste sbrommare lo bene de lo Cielo, e fu tale lo banchetto, che nce potevano manciare diece Rrì de corona. Arrivate na sera a no vosco, che non deva pratteca a lo Sole pe benire da luoche sospette, aperta la cascettella, e decenno a sto bello luoco, dove sto sciummo fa contrapunte ncoppa le pprete, pe accompagnare lo canto fermo de li viente frische, io vorria reposare sta notte; lloco te vediste armare na travacca de scarlato fino sotto a na tenna de ncerato, co mmatarazze de penne, coperta de Spagna, e llenzola, sciosciale, ca vola; e demannanno da manciare, subeto fu puosto ’n ordene no repuosto d’argentaria a facce de no Prencepe, ed aparata na tavola sotto n’autra tenna de vevanne, che l’addore
jeva ciento miglia. Manciato che appe, jette a ddormire, e quanno lo Gallo, ch’è spione de lo Sole, avisaje lo patrone, ca l’ombre erano allentate, e stracque, e ca mo era tiempo, comme a ssordato pratteco, de darele a la coda, e farene scafaccio, aperta la cascia, decenno, vorria no bello vestito, perchè ogge m’ha da vedere fratemo, e le vorria fare cannagola, e nnitto ’nfatto se vedde n’abeto de Segnore de velluto ’n quaranta, nigro, co vernille de ciambellotto russo, co no picco granne sopra na nforra de lanetta gialla, che bedive no campo de sciure, e bestutose Lise, se mettette drinto la lettica, e arrivaje a la casa. Cianne, vedennolo venire accossì sforgiuto, e co ttanta commodetate, voze sapere, che ffortuna era stata la soja; lo quale
le contaje de li Giuvene, ch’aveva trovato a chella taverna, e de lo presiente, che l’avevano fatto, ma tenne fra li diente lo descurzo passato co chille Giuvene. Cianne non vedde l’ora de lecenziarese da lo frate, decennole, che ghiesse a rreposare, ch’era stracquo, e ssubeto se mese pe le pposte, ed arrivaje a cchella taverna, dove trovato li medeseme Giuvene, se mese a chiacchiariare co lloro, e ffattole chillo giovene la medesema ’nterrogazione, che le pareva de sto Mese de Marzo, isso aprenno de cannarone, commenzaje a dire; O che Dio lo sconfonna sto mese mmarditto, nnemmico de li nfranzesate, odiuso de li pecorare, ’ntrovolamiento de l’umure, scasamiento de li cuorpe. Mese che bolenno annonziare quarche rroina a n’ommo, se le
dice; và ca Marzo te n’ha raso: Mese che quanno vuoje dare a uno lo titolo maggiore de presentuso, se le dice: che ccura Marzo? nsomma è no mese, che sarria la fortuna de lo munno, la ventura de la terra, la recchezza dell’uommene, se le fosse sborrato la chiazza de la Squatra de li fratielle. Lo Mese de Marzo, che se sentette fare sta lavata de capo da Cianne, sfarzaje la casa nsino a la matina, co ppenziero de le nzoccare lo bello trascurzo, e bolennose Cianne partire le dette no bello scorriato, decennole: Sempre che te vene desederio de quarcosa, e tu dì: Scorriato dammene ciento, e bedarraje perne nfilate a lo junco.
Cianne ringraziato lo Giovane, accomenzaje a toccare de sperone, e non voze fare prova de lo scorriato, finchè n’arrevaje a la casa soja, dove appena puosto lo pede, trasette a na cammara segreta pe cconservare li denare, che sperava da lo scorrejato, a lo quale dicette: Scorriato, dammene ciento, e lo scorriato se non ce ne deze, di che torna pe lo riesto, facenno contrapunto de compositore de museca pe le gamme, e pe la facce de manera che a li strille corze Lise, e bedenno ca lo scorriato non se poteva tenere, ca faceva comme a ccavallo scapolo, aperze la cascettella, e lo facette fermare; e ddommannato Cianne, che l’era socciesso, ntese la storia, e le decette, che non se lamentasse d’autro, che de se medesemo, che se aveva causato da se stisso lo male,
comme a tturdo, e che aveva fatto comme a lo cammelo, che desideranno avere le ccorna, perdette l’aurecchie, ma che nvezzasse n’autra vota a ttenere frieno a la lengua, la quale era stata la chiava, che l’aveva apierto lo magazeno de sta desgrazia; perchè se isso diceva bene de chille Giuvene, correva fuorze la medesema Fortuna, tanto cchiù ca lo ddire bene è na mercanzia, che non costa niente, e sole avanzare guadagno, che non se crede. All’utemo lo conzolaje, che non cercasse chiù commodetà de chello, che l’aveva dato lo Cielo, ca la cascetta soja vastava a nchire a scafaccio trenta case d’avare, e ca isso sarria stato patrone de tutto lo bene sujo, perchè a l’ommo liberale lo Cielo è ttesauriero, e ca si be n’autro frate l’averria nsavuorio pe la
canetate, che l’aveva usate nne le mmeserie soje, tutta vota penzava ca la meschenezza soja era stato lo viento prospero, che l’aveva portato a sto puorto, e perzò nce ne voleva avere grazia, ed aveva anemo de recanoscere sto piacere. Sentute ste ccose Cianne, le cercaje perdonanzia de lo nzamoramiento passato, e fatto na lega de poteca, se gaudettero nziemme la bona ventura, e dall’ora nnante Cianne disse bene d’ogni cosa, pe ttrista che ffosse, _Ca lo cane scaudato d’acqua cauda,_ _Ha paura perzì de l’acqua fredda._
Nadaljuj z branjem
