Prevod

I. Začetek. V Københavnu, na Østergade, v eni izmed hiš nedaleč od Kongens Nytorv, je bila velika družba; takšno družbo je pač treba kdaj pa kdaj prirediti, potem je to opravljeno in si lahko spet sam povabljen. Polovica gostov je že sedela za igralnimi mizami, druga polovica pa je čakala, kaj bo sledilo gostiteljičinim besedam: »No, zdaj pa si moramo kaj izmisliti!« Tako daleč so prišli in pogovor je tekel, kakor je pač mogel. Med drugim je nanesel tudi na srednji vek. Nekateri so ga imeli za veliko boljšega od našega časa; pravosodni svetnik Knap je to mnenje zagovarjal celo tako vneto, da mu je gostiteljica takoj pritrdila, in oba sta se potem razburjala nad Ørstedovimi besedami v almanahu o starih in novih časih, v katerih je naš vek v bistvenem postavljen nad vse druge. Pravosodni svetnik je imel dobo kralja Hansa za najlepšo in najsrečnejšo.

Med vsem tem govorjenjem za in proti, ki ga je le za hip prekinil prihod časopisa, v katerem pa ni bilo nič vrednega branja, stopimo v prednjo sobo, kjer so hranili vrhnja oblačila, palice, dežnike in galoše. Tam sta sedeli dve dekleti, mlada in stara; človek bi pomislil, da sta prišli spremljat svojo gospodarico, kakšno staro gospodično ali vdovo, toda če si ju pogledal nekoliko natančneje, si kmalu spoznal, da nista navadni služkinji: za to so bile njune roke preveč nežne, njuna drža in vsi gibi preveč kraljevski, kajti prav takšni so bili, pa tudi obleki sta imeli prav posebno drzen kroj. Bili sta dve vili. Mlajša sicer ni bila Sreča sama, temveč ena izmed služkinj njenih sobaric, ki raznašajo manjše darove Sreče; starejša pa je bila videti tako globoko resna: bila je Žalost. Ta svoje opravke vedno opravlja sama, osebno, saj tako ve, da so dobro opravljeni.

Pripovedovali sta si, kje sta bili tistega dne. Tista, ki je bila služkinja Srečinih sobaric, je doslej opravila le nekaj nepomembnih opravkov: kakor je rekla, je rešila nov klobuk pred nalivom, poštenemu človeku priskrbela pozdrav imenitne ničle in podobne reči; toda kar jo je še čakalo, je bilo nekaj povsem nenavadnega.

»Povedati ti moram,« je rekla, »da imam danes rojstni dan, in v počastitev tega so mi zaupali par galoš, ki naj jih prinesem človeštvu. Te galoše imajo takšno lastnost, da je vsakdo, ki si jih obuje, v trenutku na kraju ali v času, kjer si najbolj želi biti; vsaka želja glede časa ali kraja se takoj izpolni in človek je tako naposled vendarle srečen tu spodaj!«

»Kar verjemi!« je rekla Žalost. »Postal bo silno nesrečen in blagoslavljal trenutek, ko se bo galoš spet znebil!« »Kaj pa govoriš!« je rekla druga. »Zdaj jih bom postavila sem k vratom; kdo se bo zmotil in postal srečnež!«

Takšen je bil njun pogovor.

II. Kako se je godilo pravosodnemu svetniku. Bilo je že pozno; pravosodni svetnik Knap, zatopljen v dobo kralja Hansa, je hotel domov, in naneslo je tako, da si je namesto svojih galoš obul Srečini ter stopil na Østergade. Toda čarobna moč galoš ga je prestavila nazaj v čas kralja Hansa, zato je stopil naravnost v blato in brozgo na ulici, saj v tistih časih še ni bilo tlakovcev.

»To je pa grozno, kako blatno je tukaj!« je rekel pravosodni svetnik. »Ves pločnik je izginil in vse svetilke so ugasnjene!« Luna še ni bila dovolj visoko, poleg tega je bil zrak precej meglen, tako da se je vse naokrog izgubljalo v temi. Na najbližjem vogalu je sicer visela svetilka pred Marijino podobo, toda svetlobe skorajda ni dajala; opazil jo je šele, ko je stal tik pod njo in mu je pogled padel na naslikano podobo matere z otrokom.

»To je najbrž,« si je mislil, »kakšna prodajalna umetnin, kjer so pozabili pospraviti izvesek!« Mimo njega je šlo nekaj ljudi v oblačilih tiste dobe. »Kakšni pa so bili! Najbrž prihajajo z maškarade!«

Nenadoma so zadoneli bobni in piščali, zasvetile so svetle bakle; pravosodni svetnik se je ustavil in zagledal nenavadno povorko, ki je šla mimo. Čisto spredaj je korakala cela četa bobnarjev, ki so prav spretno udarjali po svojih glasbilih; za njimi so šli telesni stražarji z loki in samostreli. Najimenitnejši v sprevodu je bil neki duhovnik. Pravosodni svetnik je začudeno vprašal, kaj vse to pomeni in kdo je ta mož.

»To je škof Zelandije!« so mu odgovorili. »Ljubi bog, kaj je pa škofa obsedlo?« je vzdihnil pravosodni svetnik in zmajal z glavo; škof to vendar nikakor ni mogel biti. Zatopljen v te misli je, ne da bi gledal levo ali desno, šel po Østergade in čez Højbroplads. Mostu na Slotspladsen ni mogel najti; v mraku je razločil nizek rečni breg in nazadnje naletel na dva moža s čolnom.

»Bi gospod rad prevoz na Holmen?« sta vprašala. »Na Holmen?« je rekel pravosodni svetnik, ki seveda ni vedel, po kateri dobi hodi. »Jaz hočem v Christianshavn, na Lille Torvegade!«

Moža sta ga gledala. »Samo povejta mi, kje je most!« je rekel. »Prav sramotno je, da ni prižgana nobena svetilka, pa še takšno blato je, kot bi hodil po močvirju!«

Dlje ko je govoril s čolnarjema, manj ju je razumel. »Ne razumem vajine bornholmščine!« je nazadnje jezno rekel in jima obrnil hrbet. Mostu ni mogel najti, pa tudi ograje ni bilo nikjer! »Pravi škandal, kakšno je tukaj!« je dejal. Še nikoli se mu njegov čas ni zdel tako beden kakor ta večer. »Mislim, da bom vzel izvoščka!« si je rekel. Toda kje so bili izvoščki? Nobenega ni bilo videti. »Moral se bom vrniti na Kongens Nytorv, tam gotovo stojijo kočije, sicer ne bom nikoli prišel v Christianshavn!«

Odpravil se je torej na Østergade in jo že skoraj prehodil, ko je posijala luna. »Ljubi bog, kakšno ogrodje so pa postavili!« je rekel, ko je zagledal Østerport, ki so takrat stala na koncu Østergade.

Nazadnje je vendarle našel vratca in skozi njih prišel na naš Nytorv, toda tam je bil velik travnik; tu in tam je štrlel kak grm, čez travnik pa je tekel širok kanal ali potok. Na nasprotnem bregu je stalo nekaj ubornih lesenih kolib za holandske ladjarje, po katerih je kraj dobil ime Hallandsås.

»Ali vidim tako imenovano fatamorgano ali pa sem pijan!« je zastokal pravosodni svetnik. »Kaj vendar je to! Kaj vendar je to?« Spet se je obrnil, trdno prepričan, da je bolan. Ko je prišel nazaj v ulico, si je hiše ogledal nekoliko natančneje: večina je imela leseno ogrodje, mnoge pa samo slamnato streho.

»Ne, prav nič mi ni dobro!« je vzdihnil. »Pa sem spil samo en kozarec punča! Očitno ga ne prenesem! In sploh je bilo hudo narobe, da so nam dali punč in toplega lososa! To bom tudi povedal trgovčevi ženi! Naj se vrnem in jim povem, kako se počutim? Ampak tako nerodno je! In ali so sploh še pokonci?«

Iskal je hišo, toda ni je mogel najti. »To je vendar grozno! Østergade sploh ne prepoznam več! Niti ene trgovine ni! Same stare, bedne podrtije vidim, kakor da bi bil v Roskildu ali Ringstedu! Ah, bolan sem! Nič ne pomaga, če mi je nerodno! Toda kje za božjo voljo je trgovčeva hiša? Ni več takšna kot prej! Tam notri pa so vendar še ljudje pokonci; ah, prav gotovo sem bolan!«

Naletel je na priprta vrata, skozi katerih špranjo je padala svetloba. To je bilo eno izmed takratnih prenočišč, nekakšna pivnica. Soba je spominjala na holsteinske veže; nekaj dobrih ljudi, ladjarjev, københavnskih meščanov in dva učenjaka, je sedelo ob vrčih, zatopljenih v pogovor, in komaj so se zmenili za prišleka.

»Oprostite,« je pravosodni svetnik rekel gostilničarki, ki je prišla k njemu, »tako hudo mi je postalo! Bi mi lahko priskrbeli izvoščka do Christianshavna?«

Ženska ga je pogledala in zmajala z glavo, nato pa ga ogovorila po nemško. Pravosodni svetnik je domneval, da ne zna dansko, zato je svojo željo povedal v nemščini; to jo je skupaj z njegovo obleko utrdilo v prepričanju, da je tujec. Kmalu je razumela, da mu je slabo, in mu dala vrč vode, sicer nekoliko somornice, ki so jo prinesli iz vodnjaka.

Pravosodni svetnik si je podprl glavo z roko, globoko zajel sapo in premišljeval o vseh nenavadnostih okoli sebe. »Je to nocojšnji Dagen?« je vprašal, da bi kaj rekel, ko je videl, kako je ženska premaknila velik list papirja.

Ni razumela, kaj misli, vendar mu je podala list. Bil je lesorez, ki je prikazoval nebesno prikazen, videno v mestu Köln. »To je zelo staro!« je rekel pravosodni svetnik in se kar razvedril, ko je naletel na tako star primerek. »Kje pa ste dobili ta redki list? Zelo zanimiv je, čeprav je vse skupaj izmišljotina! Takšne nebesne prikazni razlagamo s tem, da so ljudje videli severni sij; najbrž nastanejo zaradi elektrike!«

Tisti, ki so sedeli najbliže in slišali njegove besede, so ga začudeno pogledali; eden izmed njih je vstal, spoštljivo snel klobuk in z nadvse resnim obrazom dejal: »Vi ste gotovo zelo učen mož, monsieur!«

»O, ne!« je odgovoril pravosodni svetnik. »O tej ali oni reči se znam pogovarjati, kakor se človek pač mora znati!« »Modestia je lepa vrlina!« je rekel mož. »Sicer pa moram glede vaših besed povedati: mihi secus videtur, vendar za zdaj rad zadržim svoj judicium!«

»Smem vprašati, s kom imam čast govoriti?« je vprašal pravosodni svetnik. »Sem baccalaureus Svetega pisma!« je odgovoril mož.

Ta odgovor je pravosodnemu svetniku zadostoval, saj je naziv ustrezal obleki. Gotovo je, si je mislil, kakšen star vaški učitelj, nenavaden posebnež, kakršne še srečaš tam gori na Jutlandiji.

»Tukaj sicer ni locus docendi,« je začel mož, »vendar vas prosim, da se potrudite in spregovorite! Gotovo ste veliko brali stare pisce!« »O, seveda!« je odgovoril pravosodni svetnik. »Rad berem stare koristne spise, všeč pa so mi tudi novejši, samo Zgodbe iz vsakdanjega življenja ne; teh imamo v resničnosti dovolj!«

»Zgodbe iz vsakdanjega življenja?« je vprašal naš baccalaureus. »Da, mislim te nove romane, ki jih imamo.« »O,« se je nasmehnil mož, »v njih je vendar veliko bistroumnosti in berejo jih na dvoru; kralju je še posebno všeč roman o gospodu Iffvenu in gospodu Gaudianu, ki pripoveduje o kralju Artusu in njegovih junakih za okroglo mizo; o njem se je šalil s svojimi visokimi gospodi!«* * Holberg v svoji Zgodovini danskega kraljestva pripoveduje, da se je kralj Hans nekega dne, ko je bral roman o kralju Artusu, pošalil z znanim Ottom Rudom, ki ga je imel zelo rad: »Gospod Iffvent in gospod Gaudian, ki ju najdem v tej knjigi, sta bila izredna viteza; takšnih vitezov dandanes ni več!« Otto Rud mu je odgovoril: »Če bi bili takšni junaki, kakršen je kralj Artus, bi se gotovo našlo tudi veliko vitezov, kakršna sta gospod Iffvent in gospod Gaudian!«

»Tega pa še nisem prebral!« je rekel pravosodni svetnik. »Gotovo je kak povsem nov roman, ki ga je izdal Heiberg!« »Ne,« je odgovoril mož, »ni ga izdal Heiberg, temveč Godfred von Gehmen!«

»Torej je to avtor!« je rekel pravosodni svetnik. »To je zelo staro ime! Ali ni bil to prvi tiskar na Danskem?« »Da, to je naš prvi tiskar!« je odgovoril mož. Tako je šlo še kar dobro. Zdaj je eden izmed dobrih meščanov spregovoril o strašni kugi, ki je razsajala pred nekaj leti, in s tem mislil na tisto iz leta 1484; pravosodni svetnik je domneval, da govorijo o koleri, in pogovor je prav lepo tekel. Vojna s pomorskimi roparji iz leta 1490 je bila še tako sveža, da je niso mogli preskočiti; angleški roparji so zajeli ladje na sidrišču, so pripovedovali, pravosodni svetnik, ki je dodobra podoživel dogodke iz leta 1801, pa jim je imenitno pritegnil pri zabavljanju čez Angleže. Sicer pa pogovor ni šel tako dobro; vsak hip so drug z drugim govorili kakor na pogrebu. Dobri baccalaureus je bil preveč neveden, njemu pa so celo najpreprostejše svetnikove izjave zvenele preveč drzne in fantastične. Gledala sta se, in kadar je postalo prehudo, je baccalaureus spregovoril latinsko, misleč, da ga bodo tako bolje razumeli, vendar tudi to ni pomagalo.

»Kako se počutite?« je vprašala gostilničarka in pravosodnega svetnika potegnila za rokav. Tedaj se je spet zavedel svojega položaja, saj je med pogovorom povsem pozabil vse, kar se je zgodilo prej.

»Ljubi bog, kje sem!« je rekel in ob tej misli se mu je zavrtelo. »Pili bomo klaret! Medico in bremensko pivo!« je zavpil eden izmed gostov. »In vi boste pili z nami!«

Vstopili sta dve dekleti, ena je imela dvobarvno čepico. Točili sta pijačo in se priklanjali; pravosodnega svetnika je ledeno spreletelo po hrbtu. »Kaj vendar je to! Kaj vendar je to!« je govoril, toda moral je piti z njimi. Dobrega moža so precej krepko prijeli; bil je ves obupan, in ko mu je eden rekel, da je pijan, o njegovih besedah ni niti malo podvomil. Samo prosil jih je, naj mu priskrbijo izvoščka, pa so mislili, da govori moskovsko.

Še nikoli ni bil v tako surovi in prostaški družbi; človek bi mislil, da se je dežela vrnila v poganstvo, je pomislil. »To je najstrašnejši trenutek v mojem življenju!« Tedaj pa mu je prišlo na misel, da bi se sklonil pod mizo, priplazil do vrat in poskusil uiti. Toda ko je bil že pri izhodu, so drugi opazili, kaj namerava, ga zgrabili za noge in tedaj so mu na njegovo srečo zdrsnile galoše z nog — in z njimi je izginila vsa čarovnija.

Pravosodni svetnik je pred seboj povsem jasno zagledal prižgano svetilko in za njo veliko hišo; poznal je njo in sosednje hiše. Bil je na Østergade, kakršno vsi poznamo; ležal je z nogami proti hišnemu vhodu, prav nasproti pa je sedel nočni čuvaj in spal.

»Moj stvarnik, ali sem ležal tu na ulici in sanjal!« je rekel. »Da, to je Østergade! Kako blaženo svetla in pisana je! Prav strašno je, kako je moral tisti kozarec punča učinkovati name!«

Čez dve minuti je sedel v izvoščkovi kočiji, ki ga je peljala v Christianshavn. Premišljeval je o strahu in stiski, ki ju je prestal, in iz srca hvalil srečno resničnost, naš čas, ki je bil kljub vsem pomanjkljivostim vendar veliko boljši od tistega, v katerem je bil malo prej. In glejte, to je bilo od pravosodnega svetnika pametno!

III. Čuvajeva pustolovščina. »Tam pa res leži par galoš!« je rekel čuvaj. »Gotovo so poročnikove, tistega, ki stanuje tam zgoraj. Čisto ob vhodu ležijo!«

Poštenjak bi rad pozvonil in jih izročil, saj je zgoraj še gorela luč, vendar ni hotel zbuditi drugih ljudi v hiši, zato tega ni storil.

»Gotovo je prav toplo, če imaš na nogah takšni reči!« je rekel. »Kako mehko usnje imata!« Lepo sta se mu prilegali na noge. »Kako čuden je vendar svet! Zdaj bi lahko šel v svojo dobro posteljo, pa glej, ali gre? Gor in dol po sobi drobenclja! To je srečen človek! Nima ne žene ne otročajev! Vsak večer je v družbi. Ko bi bil jaz on, da, potem bi bil srečen človek!«

Ko je izrekel svojo željo, so galoše, ki si jih je obul, začele delovati: čuvaj je postal poročnik z vso njegovo osebnostjo in mislimi vred. Stal je zgoraj v sobi in med prsti držal majhen rožnat list, na katerem je bila pesem, pesem samega gospoda poročnika; kajti kdo ni bil vsaj enkrat v življenju pri volji za pesnjenje, in če takrat zapišeš misel, že imaš verz. Na njem je pisalo:

»Ko bi bil bogat!« »Ko bi bil bogat!« sem prosil mnogokrat, ko segal sem komaj za en komolec v svet. Ko bi bil bogat! Častnik postal bi tedaj, dobil sabljo, uniformo, perjanico za okras.

Prišel je čas, ko sem postal častnik, a bogat, žal, nisem bil nikdar! Pomagal mi je Bog! Mlad in življenja vesel sem nekega večera sedel, sedemletna deklica me je na usta poljubila, saj bogat sem bil v pripovedkah in pravljicah, v denarju pa le reven fant; a otroku so bile mar samo pravljice. Tedaj sem bil bogat, a žal ne v zlatu, to ve Bog!

»Ko bi bil bogat!« še zmeraj prosim Boga; sedemletna deklica je zdaj odrasla, tako je lepa, pametna, predobra. Ko bi razumela pravljico mojega srca, ko bi mi kakor prej — tako mislim — bila naklonjena! A reven sem in zato, žal, molčim, tako hoče Bog!

Ko bi bil bogat s tolažbo in mirom, ne bi se moja žalost zlila na papir! Ti, ki te ljubim, če me razumeš, beri to kot pesem iz mladostnih dni!

A najbolje je, če je ne razumeš; reven sem, moja prihodnost je, žal, temna; tebe naj blagoslovi Bog! Da, takšne verze piše človek, kadar je zaljubljen, toda preudaren mož jih ne da natisniti. Poročnik, ljubezen in pomanjkanje: to je trikotnik ali, kar je prav toliko, polovica razbite kocke Sreče. To je čutil tudi poročnik, zato je naslonil glavo na okenski okvir in globoko vzdihnil:

»Ubogi čuvaj tam na ulici je veliko srečnejši od mene! Ne pozna tega, čemur jaz pravim pomanjkanje! Ima dom, ženo in otroke, ki jokajo ob njegovi žalosti in se veselijo njegovega veselja! O, srečnejši bi bil, kakor sem, če bi se lahko kar v trenutku preselil vanj, kajti srečnejši je od mene!«

V istem hipu je bil čuvaj spet čuvaj, kajti Srečini galoši sta ga bili spremenili v poročnika, toda kakor smo videli, se je v njegovi koži počutil še veliko manj zadovoljnega in si je najbolj želel biti to, kar je bil v resnici. Torej je bil čuvaj spet čuvaj.

»To so bile grde sanje!« je rekel. »Ampak prav nenavadne. Zdelo se mi je, da sem poročnik tam zgoraj, in to ni bilo prav nič prijetno. Pogrešal sem ženo in otročaje, ki mi s poljubi skoraj oči iztaknejo!«

Spet je sedel in dremal; sanje mu niso hotele iz misli, galoše pa je še vedno imel na nogah. Po nebu je šinil utrinek.

»Pa je šla!« je rekel. »Saj jih je še dovolj! Rad bi si te reči ogledal nekoliko od bliže, posebno luno, saj mi vsaj ne bo izginila med prsti. Ko umremo, je rekel študent, ki mu moja žena pere težko perilo, letimo z ene na drugo. To je laž, bi pa znalo biti prav zabavno. Ko bi lahko za hip skočil tja gor, telo pa bi mirno ostalo tukaj na stopnicah!«

Glejte, na svetu so reči, pri katerih moramo biti zelo previdni, preden jih izrečemo, še veliko previdnejši pa moramo biti, če imamo na nogah Srečini galoši. Samo poslušajte, kako se je godilo čuvaju.

Kar se tiče nas ljudi, skoraj vsi poznamo hitrost pare; preizkusili smo jo bodisi na železnici bodisi na ladji čez morje. Toda ta let je kakor potovanje lenivca ali polžji pohod v primerjavi s hitrostjo svetlobe; ta leti devetnajstmilijonkrat hitreje od najboljšega dirkalnega konja, elektrika pa je še hitrejša. Smrt je električni sunek, ki nas zadene v srce; na krilih elektrike odleti osvobojena duša. Sončna svetloba potrebuje osem minut in nekaj sekund za pot, dolgo več kot dvajset milijonov milj; z električno hitro pošto potrebuje duša za isto pot manj minut. Razdalja med nebesnimi telesi zanjo ni nič večja, kakor je za nas razdalja med hišami naših prijateljev v istem mestu, tudi če stojijo precej blizu druga druge. Toda ta električni sunek v srce nas stane uporabe telesa tu spodaj, razen če nimamo, kakor tukajšnji čuvaj, na nogah Srečinih galoš.

V nekaj sekundah je čuvaj preletel dvainpetdeset tisoč milj do lune, ki je, kakor vemo, narejena iz snovi, veliko lažje od naše zemlje, in je, kot bi rekli, mehka kakor sveže zapadli sneg. Znašel se je na enem izmed neštetih obročastih gorovij, ki jih poznamo z velikega zemljevida lune doktorja Mädlerja; saj ga vendar poznaš? Na notranji strani se je gorovje strmo spuščalo v kotanjo, globoko celo dansko miljo. Tam spodaj je ležalo mesto, podobno beljaku v kozarcu vode, prav tako mehko, s stolpi in kupolami ter balkoni v obliki jader, prosojnimi in zibajočimi se v redkem zraku; naša zemlja je kakor velika ognjeno rdeča krogla lebdela nad njegovo glavo.

Tam je bilo toliko bitij in vsa so bila najbrž to, čemur bi rekli ljudje, vendar so bila videti povsem drugačna od nas. Imela so tudi jezik, toda nihče seveda ne more zahtevati, da bi ga čuvajeva duša razumela; pa ga je vendar razumela.

Čuvajeva duša je jezik prebivalcev lune zelo dobro razumela. Razpravljali so o naši zemlji in dvomili, da bi bila lahko naseljena; zrak tam mora biti pregost, da bi v njem lahko živelo kako razumno lunino bitje. Menili so, da so živa bitja samo na luni, da je ona pravi svet, na katerem živijo starodavni prebivalci nebesnih teles.

Toda vrnimo se na Østergade in poglejmo, kako je s čuvajevim telesom. Brez življenja je sedelo na stopnicah, buzdovan mu je padel iz roke, oči pa so gledale proti luni za pošteno dušo, ki se je sprehajala tam zgoraj.

»Koliko je ura, čuvaj?« je vprašal mimoidoči. Toda čuvaj ni odgovoril; mož ga je zato čisto rahlo frcnil po nosu in ravnotežja je bilo konec. Telo je z vso dolžino zgrmelo na tla, saj je bil človek vendar mrtev. Tistega, ki ga je frcnil, je prevzela velika groza; čuvaj je bil mrtev in mrtev je ostal. To so prijavili in o tem so govorili, zjutraj pa so telo odnesli v bolnišnico.

To bi utegnila biti prav lepa potegavščina za dušo, če bi se vrnila in po vsej verjetnosti iskala telo na Østergade, pa ga ne bi našla. Najbrž bi najprej stekla na policijsko postajo, nato v urad za oglase, da bi od tam razglasili poizvedbo med izgubljenimi predmeti, in nazadnje v bolnišnico. Vendar se lahko potolažimo s tem, da je duša najbistrejša, kadar je sama zase; telo jo samo poneumlja.

Kakor rečeno, čuvajevo telo je prišlo v bolnišnico, kjer so ga odnesli v umivalnico, in prvo, kar so tam naredili, je bilo seveda to, da so mu sezuli galoše. Tedaj se je morala duša vrniti; takoj se je usmerila naravnost k telesu in mož je v hipu oživel. Zatrjeval je, da je preživel najstrašnejšo noč svojega življenja; niti za dve marki ne bi hotel še enkrat občutiti česa takega, toda zdaj je bilo vendar konec.

Še istega dne so ga odpustili, galoše pa so ostale v bolnišnici.

IV. Pomemben trenutek za glavo. Deklamacijska točka. Nadvse nenavadno potovanje. Vsak Københavčan ve, kakšen je vhod v Frederiksovo bolnišnico v Københavnu, ker pa to zgodbo najbrž berejo tudi ljudje, ki niso iz Københavna, ga moramo na kratko opisati.

Bolnišnico loči od ulice precej visoka ograja, v kateri so debele železne palice tako daleč narazen, da so se, kakor pripovedujejo, zelo suhi mladi zdravniki lahko stisnili skoznje in se tako odpravili na kratke obiske v mesto. Del telesa, ki ga je bilo najteže spraviti skozi, je bila glava; torej so bile tukaj, kakor pogosto na svetu, najmanjše glave najsrečnejše. Toliko bo za uvod dovolj.

Eden izmed mladih prostovoljcev, za katerega bi lahko rekli, da ima debelo glavo, samo v telesnem smislu, je bil prav tisti večer dežuren. Dež je lil kot iz škafa, toda kljub obema ovirama je moral ven, samo za četrt ure; to se mu ni zdelo vredno zaupati vratarju, če se je lahko izmuznil med železnimi palicami. Tam so ležale galoše, ki jih je čuvaj pozabil; še na misel mu ni prišlo, da so Srečini. V takšnem vremenu bi bile lahko prav koristne, zato si jih je obul. Zdaj je bilo treba poskusiti, ali se lahko stisne skozi, saj tega še nikoli ni poskusil. In tako je stal tam.

»Bog daj, da bi imel glavo že zunaj!« je rekel in takoj je, čeprav je bila zelo debela in velika, zlahka in srečno zdrsnila skozi; to so galoše že znale urediti. Toda zdaj bi moralo ven še telo, on pa je obtičal.

»Uh, predebel sem!« je rekel. »Mislil sem, da bo najteže spraviti skozi glavo! Ne morem skoz.« Zdaj je hotel naglo potegniti glavo nazaj, pa ni šlo. Vrat je lahko brez težav premikal, toda to je bilo tudi vse. Najprej ga je pograbila jeza, nato pa mu je razpoloženje zdrknilo globoko pod ničlo. Galoše sreče so ga spravile v najstrašnejši položaj, in na nesrečo mu ni prišlo na misel, da bi si zaželel prostosti; ne, trudil se je in se ni premaknil nikamor. Dež je lil, na ulici ni bilo videti žive duše. Do zvonca pri vratih ni mogel seči; kako naj se vendar reši? Predvideval je, da utegne tu obtičati do jutra; tedaj bo treba poslati po kovača, da prežaga železne palice, a to ne bo šlo tako hitro. Vsa deška šola v modrih uniformah nasproti bo na nogah, ves Nyboder bo pridrvel gledat, kako stoji na sramotilnem odru; ljudi se bo nagnetlo še precej več kakor lani ob orjaški agavi. »Uh! Kri mi sili v glavo, še zmešalo se mi bo! Saj se mi že meša! O, ko bi bil spet prost, bi gotovo minilo!«

Glejte, to bi moral reči že prej. V hipu, ko je izrekel to misel, je bila njegova glava prosta in planil je noter, ves iz sebe od strahu, v katerega so ga spravile galoše sreče.

A nikar ne mislimo, da se je s tem vse končalo; ne, še huje bo. Minila je noč in za njo še ves naslednji dan, po galoše pa ni prišel nihče.

Zvečer naj bi bila predstava v malem gledališču v Kannikestræde. Dvorana je bila nabito polna; med recitacijami so podali novo pesem. Poslušajmo jo. Naslov se je glasil:

Tetina očala. Modrost moje babice vsakdo pozna, v »starih časih« bi na grmadi zgorela. Ve vse, kar se godi, in še več kakor to, naravnost v prihodnje leto zre njeno oko, celo v »štirideseto« — to ni kar tako, a povedati ničesar noče prav jasno.

Kaj neki se v prihodnjem letu bo zgodilo? Kaj nenavadnega bo nas doletelo? Rad videl bi, kaj meni usoda nameni, umetnosti, deželi in državi obenem, a babica pravi, da tega razkriti ne sme.

Tako sem jo nadlegoval in nazadnje dosegel svoje; sprva molčala je, potem godrnjala je malo. A njena pridiga je naletela na gluha ušesa, saj sem vendar njen lastni ljubljenček!

»Za tokrat ti željo izpolnim,« je rekla in svoja očala mi dala. »Zdaj pojdi tja, kamor te volja bo gnala, tja, kjer se mnogo dobrih ljudi bo zbralo. Postavi se tako, da jih najbolje vidiš, in skozi moja očala množico poglej; pri priči bodo vsi, verjemi mi na besedo, kakor igralne karte, razgrnjene po mizi.

Iz njih lahko prerokuješ, kaj se bo zgodilo!« Zahvalil sem se, stekel proč in hotel to poskusiti. A kam, sem pomislil, največ ljudi zahaja? Na Langelinie? Tam se človek prehladi.

Na Østergade? Bah! Tam je vse blatno! Kaj pa v gledališče? To bi bilo krasno, večerna predstava pride ravno prav — — in tu sem zdaj! Sam se vam predstavljam;

dovolite, da uporabim tetina očala, samo da vidim — nikar ne odhajajte! — da vidim, ali ste podobni kupčku kart, iz katerega lahko prerokujem, kaj prinese čas.

— Vaš molk bom vzel za pritrditev; v zahvalo boste tudi vi deležni razodetja. Pri tej igri smo udeleženi prav vsi. Prerokoval bom vam, sebi, deželi in državi; zdaj pa poglejmo, kaj nam karte povedo.

(In si je nataknil očala.) Da, res je! Ne, zdaj se moram smejati! O, ko bi prišli sem gor in sami pogledali! Koliko fantov je med temi kartami in srčevih dam je tukaj za cele vrste.

Tisto črno tam sta križ in pik. — Zdaj bom kmalu dobil pravi pregled. Tam vidim pikovo damo, ki je z vso resnobo svoje misli obrnila h karovemu fantu.

O, od tega prizora sem že skoraj pijan! Tu leži za to gledališče veliko denarja in tujci z drugega konca sveta. A to ni tisto, kar smo hoteli izvedeti.

O stanovih? Poglejmo! — Da, v prihodnosti — —! Toda o tem bo treba pozneje brati; če zdaj vse izblebetam, bom časopisu škodil, nočem mu z mize odnesti najboljšega grižljaja.

Kaj pa gledališče? — Novosti? Okus? Ton? Ne, z vodstvom hočem ostati v dobrih odnosih. Moja prihodnost? Da, saj veste, lastna usoda nam vsem silno pri srcu leži!

Vidim! — Ne morem povedati, kaj vidim, a slišali boste, takoj ko se zgodi. Kdo med nami tukaj je najsrečnejši? Najsrečnejši? Tega bom zlahka našel!

To je vendar — ne, to bi koga spravilo v zadrego, da, morda bi jih celo več užalostilo! Kdo bo živel najdlje? Tista gospa, tisti gospod? Ne, kaj takega povedati bi bilo še huje!

O čem naj torej prerokujem? — Ne? — O tem? Ne — O onem? Ne! O —? Nazadnje še sam ne vem več; v zadregi sem, človeka tako hitro užališ. No, pogledal bom, kaj verjamete in mislite,

da bom z vso svojo preroško močjo razkril. Verjamete? Ne, kaj pravite? Vsi po vrsti mislite, da na koncu ne bo nič iz tega, dobro veste, da dobite le zven in žvenket.

Torej bom utihnil, visoko spoštovana družba, dolžan sem vam priznati vaše mnenje! Pesem je bila odlično podana in recitator je požel velik uspeh. Med gledalci je bil tudi bolnišnični pripravnik, ki je, kot kaže, pozabil na svojo dogodivščino prejšnje noči. Galoše je imel na nogah, saj jih ni nihče prišel iskat, in ker je bila ulica blatna, so mu lahko dobro služile.

Pesem mu je bila všeč. Njena zamisel ga je močno zaposlovala; tudi sam bi rad imel takšna očala. Morda bi, če bi jih pravilno uporabljal, lahko ljudem pogledal naravnost v srce. To bi bilo po njegovem pravzaprav zanimivejše kakor videti, kaj se bo zgodilo prihodnje leto; tisto bo človek že izvedel, tega drugega pa nikoli. »Kar predstavljam si vso tisto vrsto gospodov in gospa v prvi klopi — ko bi jim lahko pogledal naravnost v prsi! Da, tam bi morala biti odprtina, nekakšna trgovina; oh, kako bi moje oči hodile po trgovinah! Pri tisti gospe bi gotovo našel veliko modno prodajalno! Pri oni je trgovina prazna, vendar bi jo bilo treba očistiti; našle pa bi se tudi čisto solidne trgovine! Ah, da!« je vzdihnil. »Eno poznam, kjer je vse solidno, vendar že ima trgovskega pomočnika; to je edina slaba reč v vsej trgovini! Iz te ali one bi klicali: ‘Izvolite, stopite noter!’ Da, ko bi le lahko stopil noter in se kakor drobna, ljubka misel sprehodil skozi srca!«

Glejte, to je galošam zadoščalo. Pripravnik se je ves skrčil in začelo se je skrajno nenavadno potovanje naravnost skozi srca gledalcev v prvi vrsti. Prvo srce, skozi katero je šel, je bilo žensko; a v hipu se mu je zazdelo, da je v ortopedskem zavodu, kakor imenujejo hišo, kjer zdravnik odpravlja človeške izrastke in ljudem pomaga, da se zravnajo. Znašel se je v sobi, kjer na stenah visijo mavčni odlitki iznakaženih udov. Razlika je bila le ta, da jih v zavodu naredijo, ko bolnik pride, tukaj v srcu pa so jih naredili in shranili, ko so dobri ljudje odšli. Tu so hranili odlitke prijateljic, njihovih telesnih in duševnih napak.

Kmalu je bil v drugem ženskem srcu, a to se mu je zdelo kakor velika, sveta cerkev. Bela golobica nedolžnosti je plahutala nad glavnim oltarjem; kako rad bi pokleknil! A moral je hitro naprej, v naslednje srce. Še vedno je slišal zvoke orgel in zdelo se mu je, da je postal nov, boljši človek; ni se čutil nevrednega stopiti v naslednje svetišče, ki se je razodelo kot revna podstrešna sobica z bolno materjo. Toda skozi odprto okno je sijalo toplo božje sonce, iz majhnega lesenega korita na strehi so prikimavale lepe vrtnice in dve nebesno modri ptici sta peli o otroškem veselju, medtem ko je bolna mati prosila blagoslova za svojo hčer.

Zdaj se je po vseh štirih plazil skozi prenatrpano mesnico; povsod je naletel na meso in samo meso. To je bilo srce bogatega, uglednega moža, čigar ime gotovo najdemo v mestnem imeniku.

Zdaj je bil v srcu njegove soproge; to je bil star, razpadajoč golobnjak. Možev portret je služil za vetrokaz in bil povezan z vrati, tako da so se odpirala in zapirala, kakor hitro se je mož obrnil.

Nato je prišel v sobano z ogledali, kakršno imamo v gradu Rosenborg, le da so ta ogledala povečevala do neverjetnih razsežnosti. Sredi tal je kakor dalajlama sedel neznatni jaz tega človeka in osupel občudoval svojo veličino.

Zatem se mu je zazdelo, da je v tesnem etuiju za šivanke, polnem ostrih igel. »To je gotovo srce stare neporočene gospodične!« je moral pomisliti. A ni bilo tako; bilo je srce čisto mladega vojaka z več odlikovanji, prav takega, ki so mu pravili mož duha in srca.

Ves omotičen je grešni pripravnik prišel iz zadnjega srca v vrsti. Ni mogel urediti svojih misli, menil pa je, da ga je zanesla njegova preveč bujna domišljija.

»Ljubi Bog,« je vzdihnil, »gotovo se me loteva norost! Pa tudi neodpustljivo vroče je tukaj! Kri mi sili v glavo!« In zdaj se je spomnil velikega dogodka prejšnjega večera, ko mu je glava obtičala med železnimi palicami pri bolnišnici. »Gotovo sem tam staknil to!« je pomislil. »Pravočasno moram ukrepati. Ruska kopel bi utegnila pomagati. Ko bi že ležal na najvišji polici!«

In že je ležal na najvišji polici v parni kopeli, vendar povsem oblečen, s škornji in galošami vred; s stropa so mu na obraz kapljale vroče vodne kaplje.

»Uh!« je zavpil in planil dol, da bi se oprhal. Tudi strežaj je glasno zavpil, ko je tam zagledal oblečenega človeka. Pripravnik pa se je toliko zbral, da mu je zašepetal: »Za stavo gre!« Toda prvo, kar je storil, ko se je vrnil v svojo sobo, je bilo, da si je dal na tilnik velik obliž s špansko muho in še enega vzdolž hrbta, da bi mu izvlekla norost.

Naslednje jutro je imel ves hrbet krvav; to je bil njegov dobitek od galoš sreče.

V. Prepisovalčeva preobrazba. Nočni čuvaj, ki ga najbrž še nismo pozabili, se je medtem spomnil galoš, ki jih je našel in odnesel v bolnišnico. Šel jih je iskat, a ker jih ne poročnik ne kdo drug v ulici ni hotel priznati za svoje, jih je oddal na policijski urad.

»Videti so prav kakor moje galoše!« je rekel eden od gospodov prepisovalcev, ko si je ogledoval najdeni predmet in jih postavil poleg svojih. »Potrebno je več kot čevljarjevo oko, da jih ločiš med seboj!«

»Gospod prepisovalec!« je rekel policist, ki je vstopil z nekaj papirji. Prepisovalec se je obrnil in se pogovoril z možem, ko pa je bilo pogovora konec in je pogledal galoše, je bil v veliki zadregi, ali so njegove tiste na levi ali tiste na desni. »Gotovo tiste, ki so mokre!« je pomislil. Toda prav tu se je zmotil, kajti mokre so bile galoše sreče; a zakaj se ne bi mogla zmotiti tudi policija! Obul jih je, spravil nekaj papirjev v žep, druge pa pod pazduho; doma jih bo moral prebrati in prepisati. Toda bilo je ravno nedeljsko dopoldne in vreme je bilo lepo. Sprehod do Frederiksberga, je pomislil, bi mi dobro del! In je šel tja.

Nihče ni mogel biti mirnejši in marljivejši od tega mladega moža; iz srca mu privoščimo ta mali sprehod, saj mu bo po tolikem sedenju gotovo zelo koristil. Sprva je le hodil, ne da bi mislil na karkoli, zato galoše niso imele priložnosti pokazati svoje čarobne moči.

V drevoredu je srečal znanca, mladega pesnika, ki mu je povedal, da se bo naslednji dan odpravil na poletno potovanje. »No, že spet odhajate!« je rekel prepisovalec. »Vi ste pa res srečen, svoboden človek. Lahko poletite, kamor želite, mi drugi pa imamo verigo okrog noge!«

»Toda priklenjena je na drevo, ki vam daje kruh!« je odvrnil pesnik. »Ni vam treba skrbeti za jutrišnji dan, in ko se postarate, dobite pokojnino!«

»Vseeno se vam bolje godi!« je rekel prepisovalec. »Sedeti in pesniti je vendar veselje! Ves svet vam govori prijazne reči, pa še svoj gospodar ste! Le poskusite sedeti na sodišču ob tistih dolgočasnih zadevah!«

Pesnik je zmajal z glavo, prepisovalec prav tako; vsak je ostal pri svojem mnenju in razšla sta se. »Posebna sorta ljudi so ti pesniki!« je rekel prepisovalec. »Rad bi poskusil stopiti v takšno naravo, sam postati pesnik; prepričan sem, da ne bi pisal takšnih jokavih verzov kakor drugi! — — To je res pravi pomladni dan za pesnika! Zrak je tako nenavadno čist, oblaki tako lepi in zelenje tako diši! Da, že mnogo let se nisem počutil tako kakor v tem trenutku.«

Že opažamo, da je postal pesnik; navzven to sicer ni bilo očitno, kajti neumno si je predstavljati pesnika drugačnega od drugih ljudi. Med njimi utegnejo biti mnogo bolj pesniške narave, kakor je marsikateri velik in priznan pesnik; razlika je le v tem, da ima pesnik boljši duševni spomin, da lahko ohrani zamisel in občutje, dokler se jasno in razločno ne prelijeta v besede, drugi pa tega ne zmorejo. Toda prehod iz vsakdanje narave v nadarjeno je vedno preobrazba in to je prepisovalec zdaj doživel.

»Kako čudovit vonj!« je rekel. »Kako me spominja na vijolice pri teti Lone! Da, to je bilo, ko sem bil še majhen deček! Ljubi Bog, že celo večnost nisem pomislil na to! Dobra stara gospodična! Živela je tam za Borzo. Vedno je imela v vodi vejico ali nekaj zelenih poganjkov, pa naj je bila zima še tako huda. Vijolice so dišale, medtem ko sem na zamrznjeno šipo polagal ogrete bakrene šilinge in delal kukalne luknjice. Kako zanimiv razgled! Zunaj v kanalu so ladje vkleščene v ledu stale brez posadk; ena sama kričeča vrana je bila vsa posadka. Ko pa je zavel pomladni zrak, je postalo živahno; ob petju in vzklikih hura so žagali led, ladje premazali s katranom in opremili z jadrovjem, nato pa so odplule v tuje dežele. Jaz sem ostal tukaj in moram vedno ostati, vedno sedeti na policijskem uradu in gledati druge, kako prihajajo po potne liste za pot v tujino; to je moja usoda! Oh, da!« je globoko vzdihnil, a se v istem hipu nenadoma ustavil. »Ljubi Bog, kaj mi vendar je! Tako še nikoli nisem mislil ali čutil! Gotovo je kriv pomladni zrak! Hkrati je tesnobno in prijetno!« Segel je v žep po svoje papirje. »Ti mi bodo dali drugega opravka za misli!« je rekel in z očmi preletel prvi list. »Gospa Sigbrith, izvirna tragedija v petih dejanjih,« je prebral. »Kaj pa je to! In saj je moja lastna pisava. Sem jaz napisal to tragedijo? Spletka na obzidju ali veliki molitveni dan, vodvil. — Toda od kod mi to? Nekdo mi je moral vtakniti v žep; tu je pismo!« Da, bilo je od gledališkega vodstva; igri sta bili zavrnjeni, pa tudi pismo ni bilo prav nič vljudno napisano. »Hm! Hm!« je rekel prepisovalec in sedel na klop. Njegove misli so bile tako žive, srce tako mehko; nehote je utrgal eno najbližjih cvetic, preprosto drobno pasjo kamilico. Kar nam botanik pove šele v mnogih predavanjih, mu je ona razodela v eni minuti. Povedala mu je mit o svojem rojstvu, povedala o moči sončne svetlobe, ki je razpela nežne cvetne lističe in jih prisilila, da zadišijo; tedaj je pomislil na življenjske boje, ki prav tako prebujajo čustva v naših prsih. Zrak in svetloba sta bila snubca cvetice, toda svetloba je bila izvoljena; k svetlobi se je nagibala, in ko je ta izginila, je zvila lističe in zaspala v objemu zraka. »Svetloba me krasi!« je rekla cvetica. »Toda zrak ti daje dihati!« je zašepetal pesnikov glas.

V bližini je stal deček in s palico udarjal po blatnem jarku; vodne kaplje so brizgale med zelenimi vejami in prepisovalec je pomislil na milijone nevidnih živalic, ki so v kapljah letele tako visoko, da je bilo glede na njihovo velikost to zanje isto, kakor če bi nas zavrtinčilo visoko nad oblake. Ko je razmišljal o tem in o vsej spremembi, ki se je zgodila z njim, se je nasmehnil: »Spim in sanjam! Vseeno je nenavadno, kako naravno lahko človek sanja in se obenem zaveda, da so to samo sanje. Ko bi se jutri, ko se zbudim, lahko spomnil vsega tega! Zdaj se mi zdi, da sem nenavadno dobro razpoložen! Vse tako jasno vidim, tako bister sem, a prepričan sem, da bo tisto, česar se jutri spomnim, sama neumnost; to sem že doživel! Z vsem modrim in sijajnim, kar človek v sanjah sliši in govori, je tako kakor z zlatom podzemnih bitij: ko ga dobiš, je bogato in čudovito, pri dnevni svetlobi pa so to samo kamni in uvelo listje. Ah,« je otožno vzdihnil in pogledal pojoče ptice, ki so tako zadovoljno skakale z veje na vejo. »Njim se godi mnogo bolje kakor meni! Leteti je čudovita umetnost; srečen, kdor se rodi z njo! Da, če bi se moral v kaj spremeniti, bi hotel biti takle mali škrjanec!«

V istem hipu so se mu krila suknje in rokavi združili v peruti, obleka je postala perje in galoše krempeljci. Prav dobro je to zaznal in se v sebi zasmejal: »No, zdaj pa res vidim, da sanjam! Toda tako smešnih sanj še nikoli nisem imel.« Poletel je med zelene veje in zapel, a v njegovem petju ni bilo poezije, kajti pesniška narava je izginila. Galoše so lahko, kakor vsakdo, ki kaj opravi temeljito, delale le eno stvar naenkrat. Hotel je biti pesnik in je to postal; zdaj je hotel biti ptiček, toda ko je postal to, je prejšnja lastnost prenehala.

»Prav zanimivo je,« je rekel. »Podnevi sedim na policijskem uradu med najresnejšimi spisi, ponoči pa lahko sanjam, da kot škrjanec letam po vrtu Frederiksberg. O tem bi se, pri vragu, dalo napisati celo ljudsko komedijo!«

Zdaj je poletel v travo, obračal glavo na vse strani in s kljunom udarjal po prožnih travnih bilkah, ki so se mu glede na njegovo sedanjo velikost zdele velike kakor palmove veje v severni Afriki.

Minil je komaj trenutek in okrog njega je nastala črna noč. Čezenj je padel predmet, ki se mu je zdel ogromen; bila je velika čepica, ki jo je neki deček iz Nybodra vrgel čez ptiča. Podnjo je segla roka in zgrabila prepisovalca čez hrbet in peruti, da je zacvilil. V prvem preplahu je glasno zaklical: »Ti predrzni smrkolin! Jaz sem prepisovalec na policijskem uradu!« Toda dečku je to zvenelo samo kot pipipi! Udaril je ptiča po kljunu in odkorakal.

V drevoredu je srečal dva šolarja iz omikanega sloja — kot človeka sta mu res pripadala, po pameti pa sta bila med zadnjimi na šoli. Kupila sta ptiča za osem šilingov in tako je prepisovalec prišel v København, k neki družini v Gothersgade.

»Še dobro, da sanjam!« je rekel prepisovalec. »Sicer bi se, pri vragu, razjezil! Najprej sem bil pesnik, zdaj sem škrjanec! Da, prav pesniška narava me je spravila v to živalco! Vendar je to pomilovanja vredno, zlasti če padeš v roke kakšnim dečkom. Prav rad bi vedel, kako se bo to končalo!«

Dečka sta ga odnesla v zelo elegantno sobo; sprejela ju je debela, smejoča se gospa, ki pa ni bila prav nič zadovoljna, da sta s seboj prinesla navadnega poljskega ptiča, kakor je imenovala škrjanca. Vendar bo za danes zamižala na eno oko in smeta ga dati v prazno kletko ob oknu! »Morda bo zabaval Poppedrenga!« je dodala in se nasmejala veliki zeleni papigi, ki se je imenitno gugala na svojem obroču v razkošni medeninasti kletki. »Poppedreng ima rojstni dan!« je rekla z neumno naivnostjo, »zato mu bo mali poljski ptiček voščil!«

Poppedreng ni odgovoril niti besede, temveč se je imenitno gugal sem in tja; zato pa je glasno zapel lep kanarček, ki so ga prejšnje poletje prinesli sem iz njegove tople, dišeče domovine.

»Kričač!« je rekla gospa in čez kletko vrgla bel robec. »Pipi!« je vzdihnil kanarček. »Kakšen strašen snežni metež!« In s tem vzdihom je utihnil.

Prepisovalca ali, kakor je rekla gospa, poljskega ptiča so dali v majhno kletko tik ob kanarčkovi, nedaleč od papige. Edina človeška fraza, ki jo je Poppedreng znal izblebetati in je pogosto izpadla prav komično, je bila: »No, bodimo vendar ljudje!« Vse drugo, kar je kričal, je bilo prav tako nerazumljivo kakor kanarčkovo žvrgolenje, le prepisovalcu ne, saj je bil zdaj tudi sam ptič; svoje tovariše je prav dobro razumel.

»Letal sem pod zeleno palmo in cvetočim mandljevcem!« je pel kanarček. »Z brati in sestrami sem letal nad čudovitimi cvetlicami in nad kristalno čistim jezerom, kjer so na dnu prikimavale rastline. Videl sem tudi mnogo lepih papig, ki so pripovedovale najzabavnejše zgodbe, tako dolge in tako številne!«

»To so bili divji ptiči,« je odvrnila papiga. »Niso bili omikani. No, bodimo vendar ljudje! — Zakaj se ne smeješ? Če se temu lahko smejijo gospa in vsi gostje, se lahko tudi ti. Velika pomanjkljivost je, če ne znaš uživati v smešnem. No, bodimo vendar ljudje!«

»O, se spominjaš lepih deklet, ki so plesala pod razpetim šotorom ob cvetočih drevesih? Se spominjaš sladkih sadežev in hladilnega soka v samoniklih zeliščih?«

»O, da!« je rekla papiga. »Toda tukaj mi je mnogo bolje! Dobro hrano imam in ljubeče ravnajo z menoj; vem, da sem pametna glava, in več ne zahtevam. Bodimo vendar ljudje! Ti si pesniška duša, kakor temu pravijo; jaz imam temeljito znanje in duhovitost, ti imaš tisto genialnost, a nobene preudarnosti, ves se izgubljaš v teh visokih naravnih tonih in zato te pokrivajo. Meni tega ne naredijo, ne, ker sem jih stala precej več! S kljunom vzbujam spoštovanje in znam stresti ‘šalo! šalo! šalo!’ No, bodimo vendar ljudje!«

»O, moja topla, cvetoča domovina!« je pel kanarček. »Pel bom o tvojih temno zelenih drevesih, o tvojih tihih morskih zalivih, kjer veje poljubljajo bistro vodno gladino, pel bom o radosti vseh svojih bleščečih bratov in sester, tam, kjer rastejo ‘rastlinski studenci puščave’¹!«

¹ Kaktusi. »Nehaj vendar s temi jokavimi napevi,« je rekla papiga. »Povej kaj, čemur se lahko smejemo! Smeh je znamenje najvišje duhovne stopnje. Poglej, ali se pes ali konj zna smejati! Ne, jokati zna, smejati pa se je dano samo ljudem. Ho, ho, ho!« se je zasmejal Poppedreng in dodal svojo šalo: »Bodimo vendar ljudje.«

»Ti mali sivi danski ptiček,« je rekel kanarček, »tudi tebe so ujeli! V tvojih gozdovih je gotovo hladno, a vendar je tam svoboda. Poleti ven! Pozabili so te zapreti; zgornje okno je odprto. Leti, leti!«

In prepisovalec je to tudi storil; švig, pa je bil iz kletke. V istem hipu so zaškripala priprta vrata v sosednjo sobo in prožno, z zelenimi, svetlečimi se očmi, se je prikradla hišna mačka ter se pognala za njim. Kanarček je prhutal v kletki, papiga je mahala s perutmi in kričala: »Bodimo vendar ljudje!« Prepisovalec je občutil smrtni strah in odletel skozi okno, nad hišami in ulicami; nazadnje se je moral malo spočiti.

Hiša nasproti se mu je zdela nekam domača; eno okno je bilo odprto in poletel je skozenj. Bila je njegova lastna soba; sedel je na mizo. »Bodimo vendar ljudje!« je rekel, ne da bi pomislil, kaj govori; ponovil je za papigo. In v istem hipu je bil spet prepisovalec, le da je sedel na mizi.

»Bog pomagaj!« je rekel. »Kako sem prišel sem gor in tako zaspal! Pa tudi sanje so bile nemirne. Kakšna neumnost je bila vsa ta zgodba!«

VI. Najboljše, kar so prinesle galoše. Naslednji dan zgodaj zjutraj, ko je prepisovalec še ležal v postelji, je nekdo potrkal na njegova vrata. Bil je sosed iz istega nadstropja, študent, ki se je pripravljal na duhovniški poklic; vstopil je.

»Posodi mi svoje galoše,« je rekel. »Na vrtu je tako mokro, sonce pa čudovito sije in rad bi tam spodaj pokadil pipo.« Obul je galoše in bil kmalu na vrtu, kjer sta rasli sliva in hruška. Celo tako majhen vrt, kakršen je bil ta, velja v Københavnu za veliko razkošje.

Študent je hodil sem in tja po stezici; ura je bila šele šest. Z ulice se je oglasil poštni rog. »O, potovati! Potovati!« je vzkliknil. »To je vendar največja sreča na svetu! To je najvišji cilj mojih želja! Tedaj bi se ta nemir, ki ga čutim, polegel. Toda daleč bi moral iti! Rad bi videl čudovito Švico, potoval po Italiji in —«

Da, še dobro, da so galoše začele učinkovati nemudoma, sicer bi se preveč potepal tako zase kakor za vse nas. Potoval je. Bil je sredi Švice, a z osmimi drugimi stlačen v notranjost poštne kočije; bolela ga je glava, vrat je imel ves utrujen, kri pa mu je zastajala v nogah, ki so otekale in jih je tiščalo v škornjih. Lebdel je med dremežem in budnostjo. V desnem žepu je imel kreditno pismo, v levem potni list, v majhni usnjeni mošnji na prsih pa nekaj všitih zlatih luidorov; v vsakih sanjah se mu je prikazalo, da je izgubil katero od teh dragocenosti, zato se je vročično zdrznil in z roko najprej zarisal trikotnik od desne proti levi in nato navzgor k prsim, da bi otipal, ali jih še ima. Dežniki, palice in klobuki so se pozibavali v mreži nad njim in precej zastirali razgled, ki je bil nadvse veličasten. Postrani se je oziral nanj, medtem ko mu je srce pelo, kar je v Švici pel vsaj en pesnik, ki ga poznamo, a tega doslej še ni dal natisniti:

Da, tu je lepo, kot srce si želi, Montblanc pred očmi se mi dviga. Ko le bi denar mi do konca zdržal, nič več me ne žrla bi briga! Veličastna, resnobna in mračna je bila vsa narava naokrog. Smrekovi gozdovi so bili videti kakor šopi resja na visokih pečinah, katerih vrhovi so se skrivali v oblačni megli; zdaj je začelo snežiti; pihal je mrzel veter.

»Uh!« je zavzdihnil. »Ko bi bili že na drugi strani Alp, tam bi bilo poletje in s kreditnim pismom bi si že dvignil denar; zaradi skrbi zanj sploh ne morem uživati v Švici. Oh, ko bi bil na drugi strani!«

In že je bil na drugi strani; bil je globoko v Italiji, med Firencami in Rimom. Trazimensko jezero je v večerni svetlobi ležalo kakor žareče zlato med temnomodrimi gorami; tu, kjer je Hanibal premagal Flaminija, so se zdaj trte spokojno držale za zelene prste; ljubki, napol goli otroci so ob cesti pod skupino dišečih lovorovih dreves pasli čredo kot oglje črnih prašičev. Ko bi znali to sliko zares pričarati, bi vsi vzkliknili: »Prelepa Italija!« Toda tega ni rekel ne bogoslovec ne kateri od njegovih sopotnikov v kočiji italijanskega kočijaža.

Na tisoče strupenih muh in komarjev je priletavalo k njim; zaman so opletali naokrog z mirtino vejico, muhe so jih kljub temu pikale; v kočiji ni bilo človeka, ki ne bi imel obraza oteklega in krvavega od pikov. Ubogi konji so bili videti kakor mrhovina, muhe so sedele na njih v debelih plasteh in le za hip je pomagalo, če je kočijaž stopil s kočije in jih postrgal z živali. Zdaj je sonce zašlo, kratek, a leden mraz je spreletel vso naravo, kar ni bilo prav nič prijetno; toda gore in oblaki naokrog so se obarvali z najlepšo zeleno barvo, tako čisto, tako sijočo — le pojdite si to sami ogledat, bolje je kakor brati opis! Bilo je neprimerljivo! Tako so menili tudi popotniki, toda — želodec je bil prazen, telo utrujeno in vse hrepenenje srca se je obračalo k prenočišču; a kakšno bo? To so iskali s precej večjo vnemo kakor lepote narave.

Cesta je vodila skozi oljčni gaj, kakor da bi se doma vozil med grčastimi vrbami; tu je stala samotna gostilna. Pred njo je posedalo kakih deset pohabljenih beračev; najbolj zdrav med njimi je bil videti kakor »najstarejši sin lakote, ki je dosegel polnoletnost«¹, drugi so bili bodisi slepi, bodisi so imeli usahle noge in so se plazili po rokah, bodisi so imeli shirane roke z dlanmi brez prstov. Kakor da bi sama beda pogledala iz cunj. »Eccellenza, miserabili!« so stokali in iztegovali bolne ude. Gostilničarka sama je sprejela goste bosonoga, razmršenih las in oblečena le v umazano bluzo. Vrata so bila povezana z vrvico; tla v sobah so bila napol razkopan opečni tlak; pod stropom so letali netopirji, in smrad v notranjosti — — ¹ Snarleyyow.

»Naj nam pogrne kar spodaj v hlevu!« je rekel eden od popotnikov. »Tam vsaj vemo, kaj vdihujemo!« Odprli so okna, da bi prišlo noter malo svežega zraka, toda hitreje kakor ta so se v notranjost stegnile usahle roke in zaslišalo se je večno jadikovanje: miserabili, Eccellenza! Na stenah je bilo veliko napisov, polovica jih je udrihala po bella Italia.

Prinesli so hrano; juha je bila iz vode, začinjena s poprom in žarkim oljem, nato pa še enkrat isto olje na solati; pokvarjena jajca in ocvrti petelinji grebeni so bili imenitne jedi; celo vino je imelo zoprn priokus, bilo je prava zdravilna brozga.

Za čez noč so pred vrata postavili kovčke; eden od popotnikov je stražil, medtem ko so drugi spali; stražo je imel bogoslovec. Oh, kako zadušljivo je bilo v sobi! Vročina je pritiskala, komarji so brenčali in pikali, miserabili zunaj pa so stokali v spanju.

»Da, potovati je že lepo!« je zavzdihnil študent. »Ko le človek ne bi imel telesa! Ko bi to lahko počivalo, duh pa bi medtem letel. Kamorkoli pridem, mi nekaj manjka in stiska srce; hočem nekaj boljšega od tega, kar imam ta hip; da, nekaj boljšega, najboljše, toda kje je in kaj je to! Pravzaprav že vem, kaj hočem: priti hočem do srečnega cilja, najsrečnejšega med vsemi!«

In komaj je izgovoril te besede, že je bil doma; dolge bele zavese so visele pred oknom in sredi sobe je stala črna krsta, v njej pa je ležal sam v svojem tihem smrtnem spanju. Želja se mu je izpolnila, telo je počivalo, duh je potoval. Nikogar ne razglašaj za srečnega, dokler ni v grobu, je rekel Solon; tu so se njegove besede znova potrdile.

Vsako truplo je sfinga nesmrtnosti; tudi sfinga v tej črni krsti nam ni odgovorila na tisto, kar je živi dva dni prej zapisal:

O mogočna smrt, tvoj molk prebuja grozo; za tabo le grobovi so ostali. Se Jakobova lestev misli bo zlomila? Bom le kot trava v vrtu Smrti vstal?

Najhujših muk pogosto svet ne vidi! Ti, ki si sam ostal do zadnjega diha, na svetu marsikaj bolj stiska srce kakor prst, ki jo nasujejo na tvojo krsto!

Po sobi sta se premikali dve postavi; obe poznamo: bili sta vila Žalosti in poslanka Sreče; sklonili sta se nad mrtvega. »Vidiš,« je rekla Žalost, »kakšno srečo so pravzaprav prinesle človeštvu tvoje galoše?«

»Vsaj njemu, ki tu spi, so prinesle trajno dobro!« je odgovorila Radost. »Oh, ne!« je rekla Žalost. »Sam je odšel, ni bil poklican! Njegova duhovna moč tu še ni bila dovolj velika, da bi tam lahko prejel zaklade, ki naj bi jih prejel po svojem poslanstvu! Izkazala mu bom dobroto!«

In sezula mu je galoše; tedaj se je smrtni spanec končal in oživljeni je vstal. Žalost je izginila, z njo pa tudi galoše; očitno jih je imela za svojo last.