Prevod

Nekoč je živel plemič, ki se je drugič oženil, in sicer z najbolj ošabno in prevzetno žensko, kar jih je bilo kdaj videti. Imela je dve hčeri, ki sta bili enakega značaja kakor ona in sta ji bili v vsem podobni. Mož pa je imel mlado hčer, tako milo in dobrosrčno, da ji ni bilo para; to je podedovala po materi, ki je bila najboljša ženska na svetu. Komaj je bila poroka mimo, že je mačeha pokazala svojo zlobno nrav. Ni mogla trpeti dobrih lastnosti mlade deklice, ob katerih sta se njeni hčeri zdeli še bolj zoprni. Naložila ji je najbolj umazana hišna opravila: pomivala je posodo in čistila stopnice, ribala gospejino sobo in sobe njenih gospodičen. Spala je čisto na vrhu hiše, na podstrešju, na borni slamnjači, medtem ko sta njeni sestri prebivali v sobah s parketom, kjer sta imeli postelji po najnovejši modi in ogledala, v katerih sta se lahko ogledovali od nog do glave. Uboga deklica je vse potrpežljivo prenašala in se ni upala potožiti očetu, ki bi jo oštel, saj je bil povsem pod ženino oblastjo. Ko je opravila delo, se je zatekla v kot ob ognjišču in sedla v pepel, zato so ji v hiši navadno pravili Pepelna rit; mlajša sestra, ki ni bila tako nesramna kakor starejša, pa jo je klicala Pepelka. A Pepelka je bila kljub svojim revnim oblačilom stokrat lepša od sester, čeprav sta bili ti razkošno oblečeni.

Naneslo je, da je kraljev sin priredil ples in nanj povabil vse imenitne ljudi. Povabljeni sta bili tudi naši gospodični, saj sta v deželi uživali velik ugled. Kako sta bili veseli in kako zaposleni z izbiranjem oblek in pričesk, ki bi jima najbolje pristajale! Za Pepelko pa je to pomenilo novo nadlogo, saj je morala likati njuno perilo in jima nabirati manšete. Govorili sta samo še o tem, kako se bosta oblekli.

»Jaz,« je rekla starejša, »bom oblekla svojo obleko iz rdečega žameta in si nadela angleške čipke.« »Jaz,« je rekla mlajša, »bom imela samo svoje navadno krilo, zato pa si bom nadela ogrinjalo z zlatimi cvetovi in diamantni okras, ki nikakor ni od muh.« Poslali sta po dobro frizerko, da bi jima uredila čepici z dvema vrstama naborkov, in dali kupiti lepotne obliže pri najboljši izdelovalki. Poklicali sta Pepelko, da bi jo vprašali za nasvet, saj je imela dober okus. Pepelka jima je svetovala, kakor je najbolje znala, in se celo ponudila, da ju bo počesala; to sta radi sprejeli. Medtem ko jima je urejala lase, sta jo spraševali: »Pepelka, ali bi tudi ti rada šla na ples?« »Oh, gospodični, norčujeta se iz mene; to ni zame.« »Prav imaš; kako bi se šele smejali, če bi videli Pepelno rit na plesu!«

Katera druga bi jima nalašč pokvarila pričeski, Pepelka pa je bila dobrosrčna in ju je počesala prelepo. Skoraj dva dni nista nič jedli, tako sta bili iz sebe od veselja. Več kot ducat vezalk sta strgali, ko sta si tako močno zategovali steznika, da bi bil njun pas čim tanjši, in ves čas sta tičali pred ogledalom. Naposled je prišel srečni dan. Odšli sta, Pepelka pa je gledala za njima, dokler je le mogla. Ko sta ji izginili izpred oči, je zajokala. Njena botra jo je videla vso objokano in jo vprašala, kaj ji je. »Tako rada bi … Tako rada bi …« Tako silno je jokala, da ni mogla dokončati. Botra, ki je bila vila, ji je rekla: »Rada bi šla na ples, kajne?«

»Oh, da,« je vzdihnila Pepelka. »No, boš pridna deklica?« je vprašala botra. »Poskrbela bom, da boš šla.« Odpeljala jo je v svojo sobo in ji rekla: »Pojdi na vrt in mi prinesi bučo.«

Pepelka je nemudoma odšla, utrgala najlepšo bučo, kar jih je našla, in jo prinesla botri, ne da bi si mogla misliti, kako ji bo ta buča pomagala priti na ples. Botra jo je izdolbla, pustila samo lupino in se je dotaknila s čarobno paličico. Buča se je pri priči spremenila v lepo, vso pozlačeno kočijo.

Nato je pogledala v mišnico, v kateri je našla šest živih miši. Pepelki je naročila, naj nekoliko privzdigne vratca, in vsako miš, ki je pritekla ven, se je dotaknila s paličico. Miš se je v hipu spremenila v lepega konja in tako je nastala čudovita vprega šestih konj, lepo mišje sivih in lisastih.

Ko je botra premišljevala, iz česa bi naredila kočijaža, je Pepelka rekla: »Pogledala bom, ali je v pasti kakšna podgana; iz nje bova naredili kočijaža.« »Prav imaš,« je rekla botra, »pojdi pogledat.«

Pepelka ji je prinesla past, v kateri so bile tri velike podgane. Vila je izbrala tisto z najimenitnejšimi brki, in ko se je je dotaknila s paličico, se je spremenila v krepkega kočijaža z enimi najlepših brkov, kar jih je bilo kdaj videti.

Nato ji je rekla: »Pojdi na vrt; za zalivalko boš našla šest kuščarjev. Prinesi mi jih.« Komaj jih je Pepelka prinesla, že jih je botra spremenila v šest lakajev. Ti so se v svojih bogato okrašenih opravah takoj povzpeli na zadnji del kočije in se tam držali, kakor da vse življenje ne bi počeli nič drugega.

Vila je tedaj rekla Pepelki: »No, zdaj imaš vse, kar potrebuješ za pot na ples. Ali nisi vesela?« »Sem, toda ali naj grem kar takšna, v teh grdih oblačilih?« Botra se je le dotaknila s paličico in njena oblačila so se v hipu spremenila v obleko iz zlatega in srebrnega blaga, vso posuto z dragimi kamni. Nato ji je podarila še par steklenih čeveljčkov, najlepših na svetu.

Tako opravljena je sedla v kočijo, toda botra ji je posebej zabičala, da ne sme ostati čez polnoč. Opozorila jo je, da se bo kočija spremenila nazaj v bučo, konji v miši in lakaji v kuščarje, njena stara oblačila pa bodo spet takšna kakor prej, če bo na plesu ostala le trenutek predolgo.

Botri je obljubila, da bo prav gotovo odšla s plesa pred polnočjo. Odpravila se je, vsa iz sebe od veselja. Kraljevemu sinu so sporočili, da je pravkar prispela imenitna princesa, ki je nihče ne pozna, in pohitel ji je naproti. Ponudil ji je roko, ko je stopala iz kočije, in jo odpeljal v dvorano, kjer so bili zbrani gostje. Tedaj je vse utihnilo; ples se je ustavil in violine so onemele, saj so vsi zamaknjeno občudovali lepoto neznanke. Slišati je bilo le šepetanje: »Oh, kako je lepa!« Celo kralj, čeprav že star, ni mogel odvrniti pogleda od nje in je potiho dejal kraljici, da že dolgo ni videl tako lepe in ljubke osebe. Vse dame so pozorno opazovale njeno pričesko in obleko, da bi si že naslednji dan priskrbele podobni, če bi le našle dovolj lepo blago in dovolj spretne mojstre.

Kraljev sin jo je posadil na najčastnejše mesto, nato pa jo je popeljal na ples. Plesala je tako ljubko, da so jo še bolj občudovali. Prinesli so imenitno pogostitev, toda mladi princ ni ničesar okusil, tako je bil zatopljen v občudovanje deklice. Ona pa je sedla k sestrama in bila z njima nadvse prijazna. Z njima je delila pomaranče in limone, ki ji jih je podaril princ. To ju je silno presenetilo, saj je nista prepoznali.

Medtem ko so tako kramljale, je Pepelka zaslišala, da ura bije petnajst minut pred polnočjo. Nemudoma se je globoko priklonila zbranim gostom in odšla, kakor hitro je mogla.

Brž ko je prišla domov, je poiskala botro, se ji zahvalila in povedala, da bi rada tudi naslednji večer šla na ples, saj jo je kraljev sin povabil. Ko je botri pripovedovala o vsem, kar se je zgodilo na plesu, sta sestri potrkali na vrata. Pepelka jima je šla odpret. »Kako pozno se vračata,« jima je rekla, zehala, si mencala oči in se pretegovala, kakor da bi se pravkar zbudila. V resnici pa ji vse od njihovega slovesa niti na misel ni prišlo, da bi zaspala.

»Če bi prišla na ples,« ji je rekla ena od sester, »ti prav gotovo ne bi bilo dolgčas. Prišla je najlepša princesa, kar jih je mogoče videti. Do naju je bila nadvse prijazna in nama je dala pomaranče in limone.« Pepelka je komaj zadrževala veselje. Vprašala ju je, kako je princesi ime, a sta ji odgovorili, da je nihče ne pozna, da si kraljev sin zaradi tega beli glavo in da bi dal vse na svetu, samo da bi izvedel, kdo je. Pepelka se je nasmehnila in rekla: »Torej je bila res zelo lepa? Moj bog, kakšno srečo imata! Ali je ne bi mogla tudi jaz videti? Oh, gospodična Javote, posodite mi svojo rumeno obleko, ki jo nosite vsak dan.« »Seveda,« je odvrnila gospodična Javotte, »prav gotovo! Da bi posodila svojo obleko takšni umazani Pepelni riti? Morala bi biti čisto nora!«

Pepelka je takšno zavrnitev pričakovala in je bila vesela, da jo je doletela, saj bi se znašla v hudi zadregi, če bi ji sestra res hotela posoditi obleko.

Naslednji večer sta sestri spet odšli na ples in Pepelka prav tako, le da je bila še lepše opravljena kakor prvič. Kraljev sin ji je bil ves čas ob strani in ji nenehno šepetal sladke besede. Mladi gospodični ni bilo niti malo dolgčas in pozabila je, kaj ji je zabičala botra. Tako je zaslišala prvi udarec polnoči, ko je bila prepričana, da še niti enajst ni. Planila je pokonci in zbežala lahkotno kakor srna. Princ je pohitel za njo, a je ni mogel dohiteti. Med begom ji je z noge zdrsnil eden od steklenih čeveljčkov, ki ga je princ skrbno pobral. Pepelka je prišla domov vsa zasopla, brez kočije, brez lakajev in v svojih bornih oblačilih. Od vsega sijaja ji je ostal le en čeveljček, par tistemu, ki ga je izgubila. Stražarje pri vratih palače so vprašali, ali so videli oditi princeso. Rekli so, da niso videli nikogar razen zelo revno oblečenega dekleta, ki je bilo bolj podobno kmetici kakor gospodični.

Ko sta se sestri vrnili s plesa, ju je Pepelka vprašala, ali sta se spet dobro zabavali in ali je bila tam tudi lepa dama. Odgovorili sta, da je bila, vendar je pobegnila, ko je odbila polnoč, in sicer tako naglo, da je izgubila enega svojih steklenih čeveljčkov, najlepšega na svetu. Kraljev sin ga je pobral in ga ves preostanek plesa samo gledal; prav gotovo je bil močno zaljubljen v lepotico, ki ji je pripadal čeveljček. Govorili sta resnico, saj je kraljev sin nekaj dni pozneje dal ob zvokih trobent razglasiti, da se bo poročil s tisto, ki ji bo čeveljček kot ulit. Najprej so ga pomerjale princese, nato vojvodinje in vse dame na dvoru, a zaman. Prinesli so ga tudi k sestrama, ki sta se na vse pretege trudili stlačiti nogo vanj, vendar jima ni uspelo. Pepelka ju je opazovala in prepoznala svoj čeveljček, zato je smeje rekla: »Naj še jaz pogledam, ali mi je morda prav.« Sestri sta se začeli smejati in se norčevati iz nje. Plemič, ki je skrbel za pomerjanje čeveljčka, pa si je Pepelko pozorno ogledal, videl, da je zelo lepa, in dejal, da je to povsem prav, saj mu je bilo naročeno, naj ga da pomeriti vsem dekletom. Pepelko je posadil in približal čeveljček njeni drobni nogi; videl je, da je noga zlahka zdrsnila vanj in da ji je čeveljček kot ulit. Sestri sta silno ostrmeli, še bolj pa sta bili osupli, ko je Pepelka iz žepa vzela drugi čeveljček in si ga obula. Tedaj je prišla botra in se s paličico dotaknila Pepelkinih oblačil, ki so postala še veličastnejša od vseh prejšnjih.

Šele tedaj sta sestri v njej prepoznali lepotico, ki sta jo videli na plesu. Vrgli sta se ji k nogam in jo prosili odpuščanja za vse grdo ravnanje, ki ga je morala prenašati zaradi njiju. Pepelka ju je dvignila, objela in jima rekla, da jima iz srca odpušča ter ju prosi, naj jo odslej vedno imata radi. Tako opravljeno so odpeljali k mlademu princu. Zdela se mu je še lepša kakor kdaj prej in čez nekaj dni se je poročil z njo. Pepelka, ki je bila tako dobrosrčna, kakor je bila lepa, je sestrama dala bivati v palači in ju še istega dne omožila z dvema imenitnima dvornima gospodoma.

NAUK Lepota je za žensko redek zaklad, ki ga občudovati nihče se ne naveliča; a tisto, čemur pravimo milina, je neprecenljivo in vredno še več.

Prav to je botra Pepelki podarila, ko jo je vzgajala in učila, tako skrbno in tako dobro, da je iz nje kraljico naredila: (takšen nauk nam ta zgodba razkriva.)

Lepotice, ta dar je več vreden od lepe pričeske, če hočete osvojiti srce in ga pridobiti zase. Milina je pravi dar vil; brez nje ne moreš nič, z njo pa vse.

ŠE EN NAUK Nedvomno je velika prednost imeti bister um, pogum, plemenit rod, zdravo pamet in druge podobne vrline, ki nam jih naklonijo nebesa;

a čeprav jih imate, vam pri vzponu ne bodo nič pomagale, če nimate botrov ali boter, ki bi poskrbeli, da pridejo do veljave.