Prevod
_Nosečnica jé peteršilj z vrta neke ljudožerke. Ko jo ta zaloti pri tatvini, ji obljubi otroka, ki ga nosi pod srcem. Rodi se ji hči Petrosinella; ljudožerka jo vzame k sebi in zapre v stolp.
Neki princ jo odpelje od tam; s pomočjo treh želodov ubežita ljudožerki, in ko jo pripelje domov, postane princesa._ _Tako zelo si želim ohranjati princeso dobre volje, da vso minulo noč, ko ni bilo od nikoder slišati niti glasu, nisem počela drugega, kakor prebrskavala stare skrinje v svoji glavi in stikala po vseh zakotjih spomina. Med zgodbami, ki jih je pripovedovala pokojna gospa Chiarella Usciolo, vdova mojega strica — Bog ji daj nebesa, vam pa zdravje —, sem izbrala tiste, ki so se mi zdele najprimernejše, da vam vsak dan postrežem z eno. Če si le nisem oči narobe nataknila, mislim, da vam bodo v veselje. In četudi ne bodo oborožene čete, ki bi razgnale tegobe vaše duše, bodo vsaj trobente, ki bodo prebudile moje tovarišice, da se podajo na bojišče z večjo močjo, kot jo premore moja malenkost, in z obiljem svoje domiselnosti nadomestijo pomanjkljivost mojih besed._ Nekoč je živela nosečnica po imenu Pascaddozia. Ko se je nagnila skozi okno, ki je gledalo na vrt neke ljudožerke, je zagledala lepo gredo peteršilja. Tako močno se ji ga je zahotelo, da ji je kar slabo postajalo. Ker se ni mogla več upirati skušnjavi, je počakala, da je ljudožerka odšla, in ga nabrala polno pest. Ko pa se je ljudožerka vrnila domov in hotela pripraviti omako, je opazila, da je nekdo posegel v njeno gredo, in rekla: »Naj se mi vrat zlomi, če zalotim tega dolgoprsteža, pa ga ne pripravim do tega, da bo obžaloval! Tako se bo vsak naučil jesti s svojega krožnika, ne pa šariti po tujih loncih.« Toda uboga nosečnica je še naprej hodila na vrt, dokler je nekega jutra ni zalotila ljudožerka. Vsa besna in razjarjena ji je rekla: »Pa sem te ujela, tatica, kradljivka! Mar plačuješ najemnino za ta vrt, da prihajaš tako brez sramu pulit moja zelišča? Pri moji veri, za pokoro te ne bom poslala v Rim!« Nesrečna Pascaddozia se je začela opravičevati, češ da je hudič ni zapeljal v to pregreho zaradi požrešnosti ali volčje lakote, temveč zato, ker je noseča in se boji, da bi se njen otrok rodil z obrazom, posutim s peteršiljem. Ljudožerka bi ji morala biti celo hvaležna, da ji ni poslala koga, ki bi jo prosil zanj. »Nevesta hoče besede,« je odvrnila ljudožerka, »mene pa s takim čvekanjem ne boš ujela:
tvoja življenjska najemnina je potekla, če mi ne obljubiš otroka, ki ga boš rodila, naj bo deček ali deklica.« Uboga Pascaddozia je, da bi se rešila nevarnosti, v kateri se je znašla, položila eno roko na drugo in prisegla, ljudožerka pa jo je pustila oditi. Ko je prišel čas poroda, je rodila deklico, lepo kakor dragulj. Ker je imela na prsih lepo znamenje v obliki peteršiljeve vejice, jo je poimenovala Petrosinella. Deklica je vsak dan zrasla za ped, in ko je dopolnila sedem let, jo je mati poslala k učiteljici. Kadar je na poti srečala ljudožerko, ji je ta rekla: »Povej materi, naj se spomni svoje obljube.« Tolikokrat ji je ponovila to lajno, da uboga mati ni mogla več poslušati iste pesmi in je nekega dne rekla: »Če spet srečaš tisto starko in bo zahtevala izpolnitev preklete obljube, ji odgovori: ‘Pa si jo vzemi.’« Petrosinella, ki še ni poznala sveta, je ob naslednjem srečanju z ljudožerko, ko ji je ta spet rekla isto, nedolžno odgovorila, kakor ji je naročila mati. Ljudožerka jo je zgrabila za lase in odnesla v gozd, kamor sončni konji nikoli niso zašli, saj se niso hoteli pasti na pašnikih tistih senc. Zaprla jo je v stolp, ki ga je pričarala, brez vrat in stopnic, z enim samim okencem. Skozenj je plezala gor in dol po Petrosinellinih dolgih, dolgih laseh, kakor mornar pleza po vrveh ladijskega jambora. Nekega dne, ko ljudožerke ni bilo v stolpu, je Petrosinella pomolila glavo skozi odprtino in razprostrla kite na soncu. Mimo je prišel sin nekega kneza. Ko je zagledal dva zlata prapora, ki sta vabila duše, naj se vpišejo v vojsko ljubezni, in sredi dragocenih valov uzrl obraz sirene, ki je očarala vsako srce, se je brezmejno zagledal v tolikšno lepoto. Poslal ji je prošnjo, spisano iz vzdihov, in odobreno mu je bilo mesto v njeni naklonjenosti. Kupčija je tako dobro stekla, da je princ prejemal prikimavanja in poljube rok, pomežike in poklone, zahvale in ponudbe, upe in obljube, lepe besede in sladke dobrikanje. Ko se je to nadaljevalo več dni, sta se tako zbližala, da sta se dogovorila za srečanje. Zgodilo naj bi se ponoči, ko se luna z zvezdami igra tihe skrivalnice; dekle naj bi ljudožerki dalo uspavalo in ga potem po svojih laseh potegnilo k sebi. Ko je prišla dogovorjena ura, se je princ prikazal pod stolpom. Petrosinella je na njegov žvižg spustila kite; prijel se jih je z obema rokama in rekel: »Potegni!« Ko ga je dvignila, je skozi okence smuknil v sobo in se pogostil s tistim peteršiljem v omaki ljubezni. Še preden je sonce svoje konje naučilo skakati skozi obroč zodiaka, se je po isti zlati lestvi spustil na tla in odšel po svojih opravkih. Ker sta to pogosto ponavljala, je vse skupaj opazila neka ljudožerkina botra. Prevzela je vlogo nadležne muhe in hotela svoj gobec vtakniti v drek, zato je ljudožerki povedala, naj bo pozorna, ker Petrosinella ljubimka z nekim mladeničem. Sumila je, da sta šla že precej daleč, saj je videla vse tisto spogledovanje in prihajanje in odhajanje; bala se je, da bosta pobrala šila in kopita ter se iz hiše izselila še pred majem. Ljudožerka se ji je zahvalila za koristno opozorilo in rekla, da bo že sama poskrbela, da jima zapre pot. Petrosinella tako ali tako ne more pobegniti, ker jo je začarala: če ne dobi v roke treh želodov, ki so skriti v kuhinjskem tramu, je vsak poskus pobega zaman. Medtem ko sta tako govorili, je Petrosinella, ki je imela našpičena ušesa in je že nekoliko sumila botro, slišala ves pogovor. Ko je noč razgrnila svoja črna oblačila, da jih ne bi razjedli molji, in je princ prišel kakor po navadi, ga je poslala splezat na tramove in poiskat želode. Ker jo je ljudožerka začarala, je vedela, kako jih mora uporabiti. Izdelala sta vrvno lestev, se oba spustila na tla in jo začela na vso moč ubirati proti mestu. Toda botra ju je videla odhajati in začela kričati ter klicati ljudožerko. Tako se je drla, da jo je prebudila. Ko je ljudožerka slišala, da je Petrosinella pobegnila, se je spustila po isti lestvi, privezani na okence, in stekla za zaljubljencema. Ko sta jo zagledala, kako se hitreje od neobrzdnega konja žene proti njima, sta mislila, da sta izgubljena. Toda Petrosinella se je spomnila želodov in enega nemudoma vrgla na tla. V hipu je iz njega planil tako strašen pes čuvaj, da Bog pomagaj! Z ogromnim odprtim gobcem se je lajaje pognal proti ljudožerki, da bi jo pogoltnil v enem grižljaju. A ker je bila zvitejša od samega zlodeja, je segla v žep, potegnila iz njega hlebček kruha in ga dala psu. Ta je povesil rep in njegova divjost se je polegla, ona pa se je spet pognala za ubežnikoma. Ko je Petrosinella videla, da se bliža, je vrgla drugi želod. Iz njega je skočil divji lev, ki je udarjal z repom ob tla, stresal grivo in na dve pedi široko razprl gobec, pripravljen, da ljudožerko raztrga na kosce. Ljudožerka se je obrnila, odrla osla, ki se je pasel sredi travnika, si nadela njegovo kožo in spet stekla proti levu. Ta je mislil, da je pred njim osel, in se je tako prestrašil, da še danes beži. Ko je tako preskočila še drugi jarek, se je ljudožerka spet pognala za ubogima mladima zaljubljencema. Slišala sta topotanje in videla oblak prahu, ki se je dvigal proti nebu, zato sta uganila, da jima je ljudožerka znova za petami. Ker se je še vedno bala, da bi jo lev zasledoval, si ni slekla oslovske kože. Petrosinella je vrgla še tretji želod in iz njega je skočil volk. Ne da bi ljudožerki dal čas, da si izmisli novo zvijačo, jo je požrl kot osla. Zaljubljenca sta bila zdaj rešena vseh nadlog in sta počasi odšla v prinčevo kraljestvo. Tam jo je z očetovim dovoljenjem vzel za ženo in po tolikšnih viharjih trpljenja sta spoznala, _Da ura v varnem pristanu_ _Izbriše sto let viharjev._
Izvirnik
_Na femmena prena se magna li petrosine dell’uorto de n’Orca, e ccoveta ’nfallo, le promette la razza, che aveva da fare: figlia Petrosinella; ll’Orca se la piglia, e la ’nchiude a na Torre: No Prencepe nne la fuje, e ’n vertù de tre gliantre gavitano lo pericolo de ll’Orca, e pportata a la casa de lo ’Nnammorato, deventa Prencepessa._ _E cossì granne lo desederio mio de mantenere allegra la Prencepessa, che tutta sta notte passata dove autro non se sente nè da capo, nè da pede, n’aggio fatto autro, che rrevotare le ccasce vecchie de lo cellevriello, e ccercare tutte li scaracuoncole de la memmoria, scieglienno fra le ccose, che ssoleva contare chella bon’arma de maddamma Chiarella Usciolo, veva de ziemo, che
Ddio l’aggia ’n groleja, e ’nsanetate vosta, che chille cunte, che mme sò pparzete cchiù a pproposeto de ve ne sborzare uno lo juorno; de le cquale, s’io non m’aggio cauzato ll’uocchie a la mmerza, me mmageno che averrite sfazione; o si non serveranno pe squatre armate da sbaragliare li fastidie de ll’anemo vuostro, saranno a lo manco trommette da scetare ste compagne meje a scire ’ncampagna co cchiù potenzia de le ppovere forze meje, pe sopprire co l’abbonnanzia de lo ’ngiegno loro a lo defietto de le pparole meje._ Era na vota na femmena prena chiammata Pascaddozia, la quale affacciatase a na fenestra, che sboccava a no ciardino de n’Orca, vedde no bello quatro de petrosine, de lo quale le venne tanto golio,
che se senteva ascevolire, tanto che non potenno resistere, abistato quanno scette l’Orca, nne cogliette na vrancata. Ma tornata l’Orca a la casa, e volenno fare la sauza, s’addonaje, ca ’nc’era menata la fauce, e ddisse: Me se pozza scatenare lo cuollo, si nce mmatto sto maneco d’ancino, e non ne lo faccio pentire, azzò se ’mpara ogne uno a mmagnare a lo tagliero sujo, e no scocchiariare pe le ppignate d’autro. Ma continoanno la povera prena a rrescennere all’uorto, nce fu na matina ’mmattuta da l’Orca, la quale tutta arraggiata, e ’nfelecata le disse: Aggiote ’ncappata, latra, mariola? E che nne paghe lo pesone de st’uorto, che biene co ttanta poca descrezzione a zeppoliarene l’erve meje? affè ca non te mannarraggio a Rroma pe
ppenetenzia. Pascaddozia nnegrecata commenzaje a scusarese, decenno, ca non pe ccannarizia, o lopa ch’avesse ’n cuorpo, l’aveva cecato lo Diascance a ffare st’arrore, ma pe d’essere prena, e dobbetava, che la facce de la criatura non nascesse semmenata de Petrosine; anze deveva averele grazia, che non l’avesse mannato quarche agliarulo. Parole vò la zita, (respose ll’Orca) no mme nce pische co sse chiacchiare: tu aje scomputo lo staglio de la vita, si non prommiette de dareme la criatura, che farraje, o mascolo o femmena, che se sia. La negra Pascaddozia pe scappare lo pericolo, dove se trovava, nne joraje co na mano ’ncoppa all’autra, cossì l’Orca la lassaje scapola. Ma venuto lo tiempo de partorire, fece na figliola cossì bella, ch’era na
gioja, che pe avere na bella cimma de Petrosino ’mpietto la chiammaje Petrosinella, la quale ogne ghiuorno crescenno no parmo, comme fu de sette anne, la mannaje a la Majesta, la quale sempre che ghieva pe la strata, e se scontrava coll’Orca, le deceva: dì a mmammata, che s’allecorda de la ’mprommessa; e ttanta vote fece sso taluorno, che la scura mamma non avenno cchiù cellevriello de sentire sta museca, le disse na vota, se te scuntre co la soleta vecchia, e te cercarrà sta mmardetta prommessa, e tu le respunne, pigliatella. Petrosinella, che non sapeva de scola, trovanno ll’Orca, e ffacennole la stessa proposta, le respose ’nocentemente comme l’aveva ditto la mamma, e ll’Orca afferratala pe li capille se ne la portaje a no vosco, dove
non trasevano maje li cavalle de lo Sole, pe n’essere affedate a li pascole de chell’ombre, mettennola dinto a na torre, che ffece nascere ped’arte, senza porte, nne scala, sulo co no fenestriello, pe lo quale pe li capille de Petrosinella, ch’erano luonghe luonghe, saglieva, e scenneva comme sole Bratto de nave pe le ’nsarte de l’arvolo. Ora soccesse, ch’essenno fora de chella torre l’Orca, Petrosinella cacciato la capo fora de chillo pertuso, e spase le ttrezze a lo Sole, passaje lo figlio de no Prencepe, lo quale vedenno doje bannere d’oro, che chiammavano l’arme ad assentarese a lo ruollo d’ammore, e mmiranno dinto a chell’onne preziose na facce de Serena, che ’ncantava li core, se ’ncrapicciaje fora de mesura de tanta bellizze; e mmannatole no
memmoriale de sospire, fu decretato, che se l’assentasse la chiazza a la grazia soja, e la mercanzia rescì de manera, che lo Prencepe appe calate de capo, e basate de mano, uocchie a zennariello, e lleverenzie, rengraziamiente, ed afferte, speranze, e prommesse, bone parole, e lliccasalemme: la quale cosa continuata pe cchiù ghiuorne s’addomestecaro de manera, che bennero ad appontamiento de trovarese ’nsieme: la quale cosa doveva essere la notte, quanno la Luna joqua a passara muta co le stelle, ch’essa averria dato l’adduobbio a ll’Orca, e nne l’averria aisato co li capille; e ccossì restate de commegna, venne ll’ora appontata, e lo Prencepe se consegnaje a la torre, dove fatte calare a ffisco le ttrezze de Petrosinella, e afferratose a
ddoje mano, disse, aisa; e ttirato ’ncoppa, schiaffatose sopra no fenestriello dinto la cammara, se fece no pasto de chillo Petrosino de la sauza d’ammore, e nnante che lo Sole ’nvezzasse li cavalle suoje a ssautare pe lo chirchio de lo zodiaco, se nne calaje pe la medesema scala d’oro a fare li fatte suoje; la quale cosa contenoanno spisse vote a ffare, se n’addonaje na Commare de ll’Orca, la quale pigliannose lo ’mpaccio de lo russo, voze mettere lo musso a lla mmerda, e disse a l’Orca, che stesse ’n cellevriello, ca Petrosinella faceva l’ammore co no cierto giovene, e sospettava, che non fossero passate cchiù ’nnante le ccose; perchè vedeva so moschito, e lo trafeco, che se faceva; e ddobetava, che ffatto non leva ejo, non fossero sfrattate
’nnante Majo da chella casa. Ll’Orca rengraziaje la Commare de lo buono avertemiento, e disse, ca sarria stato pensiero sujo de ’mpedire la strata; e Ppetrosinella, otra che non era possibole, che fosse potuta foire ped’averele fatto no ’ncanto, che si n’aveva ’n mano le gliantre mascole dinto a no travo de la cocina, era opera perza, che ppotesse sfilarennella. Ma mentre erano a sti ragionamiente, Petrosinella, che steva co l’aurecchie appezzute, ed aveva quarche sospetto de la Commare, ntese tutto lo trascurzo, e ccomme la notte spase li vestite nigre, perchè se conservassero da le ccarole, venuto a lo ssoleto lo Prencepe, lo fece saglire ’ncoppa li trave, e ttrovare le gliantre, le cquale sapenno comme s’avevano ad adoperare, ped’essere stata fatata da
l’Orca; fatta na scala de fonecella, se ne scesero tutte duje a bascio, e ccommenzaro a toccare de carcagna verzo la Cetate. Ma essenno viste a lo scire da la Commare, commenzaje a strillare, chiammanno ll’Orca, e ttanto fu lo strillatorio, che se scetaje; e ssentenno ca Petrosinella se n’era fojuta, se ne scese pe la medesema scala, ch’era legata a lo fenestriello, e commenzaje a ccorrere dereto li nnammorate, li quale comme la veddero venire cchiù de no cavallo scapolo a la vota lloro, se tennero perdute; ma lecordannose Petrosinella de le gliantre, ne jettaje subeto una ’n terra, ed eccote sguigliare no cane corzo cossì terribile, ch’o mamma mia, co ttanto de canna aperta abbajanno jese ’ncontra all’Orca pe se ne fare no voccone: ma chella ch’era cchiù
mmaliziosa de parasacco, puostese mano a la saccocciola, nne cacciaje na panella, e ddatola a lo cane, le fece calare la coda, e ammosciare la furia, e ttornata a ccorrere dereto a chille, che ffojevano, Petrosinella vistola abbecenare, jettaje la seconna gliantra, ed ecco scire no feroce Lione, che sbattenno la coda ’n terra, e scotolanno li crine co dduje parme de cannarone spaparanzato, s’era puosto all’ordene de fare scafaccio de ll’Orca; e l’Orca tornanno arreto scortecaje n’Aseno, che pasceva ’n miezo a no prato, e ppuostose la pella ’ncoppa, corze de nuovo ’ncontra chillo Lione, lo quale credennose, che ffosse no ciuccio, appe tanta paura, ch’ancora fuje; pe la quale cosa sautato sto secunno fuosso, l’Orca tornaje a ssecotare chille povere giuvane,
che sentenno lo scarponiare, e bedenno la nuvola de la porvere, che s’auzava a lo Cielo, conjetturaro ca l’Orca se ne veneva de nuovo, la quale avenno sempre sospetto, che no la secotasse lo Lione, non se avea levato la pelle dell’Aseno, ed avenno Petrosinella jettato la terza gallozza, nne scette no lupo, lo quale senza dare tiempo all’Orca de pigliare nuovo partito, se la ’nnorcaje comm’ad Aseno, e li nnamorate scenno de ’mpaccio, se ne jettero chiano chiano a lo Regno de lo Prencepe, dove co bona lecienzia de lo patre, se la pigliaje pe mmogliere, e provato dapò tante tempeste de travaglie, _Che n’ora de buon puorto_ _Fa scordare cient’anne de fortuna._
