O besedilu
Motovilka
- Vir
- Grimmove pravljice
- Avtor
- Jacob in Wilhelm Grimm
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Deutsch
- Čas branja
- 6 min branja
- Obseg
- 5 strani
- Naslov izvirnika
- Rapunzel
O izvirniku
Grimmove pravljice
Gozdovi, čarobni predmeti in ljudska logika evropske pripovedne tradicije. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Grimmove pravljice v jeziku Deutsch.
Besedilo
Motovilka
Nekoč sta živela mož in žena, ki sta si že dolgo zaman želela otroka. Nazadnje je žena začela upati, da bo ljubi Bog uslišal njuno željo. Na zadnji strani hiše sta imela majhno okno, skozi katero se je odpiral pogled na prekrasen vrt, poln najlepših rož in zelišč. Toda vrt je obdajal visok zid in nihče si ni upal vanj, saj je pripadal čarovnici, ki je imela veliko moč in se je je bal ves svet. Nekega dne je žena stala pri tem oknu in gledala na vrt. Zagledala je gredico, zasajeno z najlepšim motovilcem. Bil je tako svež in zelen, da so se ji pocedile sline in si ga je silno zaželela jesti. Želja je bila iz dneva v dan močnejša, in ker je vedela, da ga ne more dobiti, je začela hirati ter postajala vse bolj bleda in bolehna. Mož se je prestrašil in jo vprašal: »Kaj ti je, ljuba žena?« – »Oh,« je odgovorila, »če ne dobim motovilca z vrta za najino hišo, bom umrla.« Mož, ki jo je imel rad, si je mislil: »Raje ji prinesem motovilca, pa naj stane, kar hoče, kakor da bi pustil svojo ženo umreti.« V večernem mraku je torej preplezal zid čarovničinega vrta, na hitro izruval pest motovilca in ga prinesel ženi. Takoj si je iz njega pripravila solato in jo z velikim tekom pojedla. Toda tako zelo, tako zelo ji je teknila, da si je naslednji dan motovilca želela še trikrat bolj. Če naj bi imela mir, je moral mož še enkrat na vrt. V večernem mraku se je zato spet odpravil tja, ko pa je splezal čez zid, se je silno prestrašil, saj je pred njim stala čarovnica. »Kako si drzneš,« je rekla in ga jezno pogledala, »plezati na moj vrt in mi kakor tat krasti motovilec? To se ti bo slabo godilo.« – »Oh,« je odgovoril, »bodite milostni in mi prizanesite. To sem storil le iz hude stiske: moja žena je skozi okno zagledala vaš motovilec in tako silno si ga želi, da bi umrla, če ga ne bi dobila jesti.« Čarovničina jeza se je nekoliko polegla in rekla mu je: »Če je res tako, kakor praviš, ti dovolim odnesti motovilca, kolikor ga hočeš, vendar imam en pogoj: dati mi moraš otroka, ki ga bo rodila tvoja žena. Dobro mu bo in zanj bom skrbela kakor mati.« Mož je v strahu privolil v vse. Ko je žena rodila, se je čarovnica takoj prikazala, dala otroku ime Rapunzel in ga odnesla s seboj.
Rapunzel je zrasla v najlepšega otroka pod soncem. Ko je bila stara dvanajst let, jo je čarovnica zaprla v stolp sredi gozda, ki ni imel ne stopnic ne vrat, le čisto na vrhu je bilo majhno okence. Kadar je čarovnica hotela noter, se je postavila pod stolp in zaklicala:
»Rapunzel, Rapunzel, spusti mi svoje lase.« Rapunzel je imela dolge, prekrasne lase, tenke kakor predeno zlato. Ko je zaslišala čarovničin glas, je odvezala kiti, ju zgoraj ovila okoli okenske kljuke in spustila lase dvajset komolcev globoko. Čarovnica je nato po njih splezala navzgor.
Čez nekaj let se je zgodilo, da je kraljevi sin jezdil skozi gozd in prišel mimo stolpa. Zaslišal je petje, tako milo, da se je ustavil in prisluhnil. Pela je Rapunzel, ki si je v svoji samoti krajšala čas s prepevanjem. Kraljevi sin je hotel splezati k njej in je iskal vrata v stolp, vendar jih ni našel. Odjezdil je domov, a petje mu je tako ganilo srce, da je vsak dan prihajal v gozd in poslušal. Ko je nekoč tako stal za drevesom, je zagledal čarovnico, ki se je bližala stolpu, in slišal, kako je zaklicala navzgor:
»Rapunzel, Rapunzel, spusti svoje lase.« Rapunzel je spustila kiti in čarovnica je splezala k njej. »Če je to lestev, po kateri se pride gor, bom tudi jaz poskusil srečo.« Naslednji dan, ko se je začelo mračiti, je prišel k stolpu in zaklical:
»Rapunzel, Rapunzel, spusti svoje lase.« Lasje so takoj padli navzdol in kraljevi sin je splezal po njih. Rapunzel se je sprva silno prestrašila, ko je k njej vstopil moški, saj ga njene oči še nikoli niso videle. Toda kraljevi sin ji je začel prijazno govoriti in ji povedal, da mu je njeno petje tako ganilo srce, da mu ni dalo miru in jo je moral videti. Rapunzel se je nehala bati, in ko jo je vprašal, ali bi ga vzela za moža, ter je videla, da je mlad in lep, si je mislila: »Ta me bo imel rajši kakor stara gospa Gothel.« Privolila je in položila svojo roko v njegovo. Rekla je: »Rada bi šla s teboj, vendar ne vem, kako naj pridem dol. Vsakokrat, ko prideš, mi prinesi predeno svile. Iz nje bom spletla lestev, in ko bo končana, bom splezala dol, ti pa me boš vzel na svojega konja.« Dogovorila sta se, da bo dotlej prihajal k njej vsak večer, saj je podnevi prihajala starka. Čarovnica ni ničesar opazila, dokler ji ni Rapunzel nekoč rekla: »Povejte mi, gospa Gothel, kako to, da vas je toliko težje vleči gor kakor mladega kraljevega sina? On je v trenutku pri meni.« – »Oh, ti brezbožni otrok,« je zavpila čarovnica, »kaj moram slišati od tebe! Mislila sem, da sem te ločila od vsega sveta, ti pa si me vendarle prevarala!« V jezi je zgrabila Rapunzeline lepe lase, jih nekajkrat ovila okoli leve roke, z desno pograbila škarje in švist, švast, že so bili odrezani in lepi kiti sta ležali na tleh. Bila je tako neusmiljena, da je ubogo Rapunzel odpeljala v pustinjo, kjer je morala živeti v veliki žalosti in bedi.
Še isti dan, ko je pregnala Rapunzel, je čarovnica zvečer pritrdila odrezani kiti na okensko kljuko. Ko je prišel kraljevi sin in zaklical:
»Rapunzel, Rapunzel, spusti svoje lase,« je spustila lase navzdol. Kraljevi sin je splezal gor, toda tam ni našel svoje ljube Rapunzel, temveč čarovnico, ki ga je gledala s hudobnim in strupenim pogledom. »Aha,« je posmehljivo vzkliknila, »po svojo ljubo si prišel, toda lepa ptička ne sedi več v gnezdu in ne poje več. Mačka jo je odnesla in tudi tebi bo še izpraskala oči. Rapunzel je zate izgubljena, nikoli več je ne boš videl.« Kraljevi sin je bil od bolečine ves iz sebe in je v obupu skočil s stolpa. Ostal je živ, toda trnje, v katero je padel, mu je prebodlo oči. Slep je taval po gozdu, jedel le koreninice in jagode ter samo žaloval in jokal za svojo ljubo ženo. Tako je nekaj let blodil v bedi, dokler ni nazadnje prišel v pustinjo, kjer je Rapunzel skromno živela z dvojčkoma, dečkom in deklico, ki ju je rodila. Zaslišal je glas, ki se mu je zdel tako znan, da se je napotil za njim. Ko je prišel bliže, ga je Rapunzel prepoznala, mu planila okoli vratu in zajokala. Dve njeni solzi sta mu omočili oči in te so se spet zbistrile, da je videl kakor nekoč. Odpeljal jo je v svoje kraljestvo, kjer so ga z veseljem sprejeli, in še dolgo sta živela srečno in zadovoljno.
Izvirnik
Rapunzel
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Ein Märchen der Brüder Grimm
Es war einmal ein Mann und eine Frau, die wünschten sich schon lange vergeblich ein Kind, endlich machte sich die Frau Hoffnung, der liebe Gott werde ihren Wunsch erfüllen. Die Leute hatten in ihrem Hinterhaus ein kleines Fenster, daraus konnte man in einen prächtigen Garten sehen, der voll der schönsten Blumen und Kräuter stand; er war aber von einer hohen Mauer umgeben, und niemand wagte hineinzugehen, weil er einer Zauberin gehörte, die große Macht hatte und von aller Welt gefürchtet ward. Eines Tages stand die Frau an diesem Fenster und sah in den Garten hinab, da erblickte sie ein Beet, das mit den schönsten Rapunzeln bepflanzt war; und sie sahen so frisch und grün aus, dass sie lüstern ward und das größte Verlangen empfand, von den Rapunzeln zu essen. Das Verlangen nahm jeden Tag zu, und da sie wusste, dass sie keine davon bekommen konnte, so fiel sie ganz ab, sah blass und elend aus. Da erschrak der Mann und fragte: "Was fehlt dir, liebe Frau?" - "Ach," antwortete sie, "wenn ich keine Rapunzeln aus dem Garten hinter unserm Hause zu essen kriege, so sterbe ich." Der Mann, der sie lieb hatte, dachte: "Eh du deine Frau sterben läßest, holst du ihr von den Rapunzeln, es mag kosten, was es will." In der Abenddämmerung stieg er also über die Mauer in den Garten der Zauberin, stach in aller Eile eine Handvoll Rapunzeln und brachte sie seiner Frau. Sie machte sich sogleich Salat daraus und aß sie in voller Begierde auf. Sie hatten ihr aber so gut, so gut geschmeckt, dass sie den andern Tag noch dreimal soviel Lust bekam. Sollte sie Ruhe haben, so musste der Mann noch einmal in den Garten steigen. Er machte sich also in der Abenddämmerung wieder hinab, als er aber die Mauer herabgeklettert war, erschrak er gewaltig, denn er sah die Zauberin vor sich stehen. "Wie kannst du es wagen," sprach sie mit zornigem Blick, "in meinen Garten zu steigen und wie ein Dieb mir meine Rapunzeln zu stehlen? Das soll dir schlecht bekommen." - "Ach," antwortete er, "lasst Gnade für Recht ergehen, ich habe mich nur aus Not dazu entschlossen: meine Frau hat Eure Rapunzeln aus dem Fenster erblickt, und empfindet ein so großes Gelüsten, dass sie sterben würde, wenn sie nicht davon zu essen bekäme." Da ließ die Zauberin in ihrem Zorne nach und sprach zu ihm: "Verhält es sich so, wie du sagst, so will ich dir gestatten, Rapunzeln mitzunehmen, soviel du willst, allein ich mache eine Bedingung: Du musst mir das Kind geben, das deine Frau zur Welt bringen wird. Es soll ihm gut gehen, und ich will für es sorgen wie eine Mutter." Der Mann sagte in der Angst alles zu, und als die Frau in Wochen kam, so erschien sogleich die Zauberin, gab dem Kinde den Namen Rapunzel und nahm es mit sich fort.
Rapunzel ward das schönste Kind unter der Sonne. Als es zwölf Jahre alt war, schloss es die Zauberin in einen Turm, der in einem Walde lag, und weder Treppe noch Türe hatte, nur ganz oben war ein kleines Fensterchen. Wenn die Zauberin hinein wollte, so stellte sie sich hin und rief:
"Rapunzel, Rapunzel,
Laß mir dein Haar herunter."
Rapunzel hatte lange prächtige Haare, fein wie gesponnen Gold. Wenn sie nun die Stimme der Zauberin vernahm, so band sie ihre Zöpfe los, wickelte sie oben um einen Fensterhaken, und dann fielen die Haare zwanzig Ellen tief herunter, und die Zauberin, stieg daran hinauf.
Nach ein paar Jahren trug es sich zu, dass der Sohn des Königs durch den Wald ritt und an dem Turm vorüberkam. Da hörte er einen Gesang, der war so lieblich, dass er still hielt und horchte. Das war Rapunzel, die in ihrer Einsamkeit sich die Zeit vertrieb, ihre süße Stimme erschallen zu lassen. Der Königssohn wollte zu ihr hinaufsteigen und suchte nach einer Türe des Turms, aber es war keine zu finden. Er ritt heim, doch der Gesang hatte ihm so sehr das Herz gerührt, dass er jeden Tag hinaus in den Wald ging und zuhörte. Als er einmal so hinter einem Baum stand, sah er, dass eine Zauberin herankam, und hörte, wie sie hinaufrief:
"Rapunzel, Rapunzel,
Laß dein Haar herunter."
Da ließ Rapunzel die Haarflechten herab, und die Zauberin stieg zu ihr hinauf. "Ist das die Leiter, auf welcher man hinaufkommt, so will ich auch einmal mein Glück versuchen." Und den folgenden Tag, als es anfing dunkel zu werden, ging er zu dem Turme und rief:
"Rapunzel, Rapunzel,
Laß dein Haar herunter."
Alsbald fielen die Haare herab, und der Königssohn stieg hinauf.
Anfangs erschrak Rapunzel gewaltig, als ein Mann zu ihr hereinkam, wie ihre Augen noch nie einen erblickt hatten, doch der Königssohn fing an ganz freundlich mit ihr zu reden und erzählte ihr, dass von ihrem Gesang sein Herz so sehr sei bewegt worden, dass es ihm keine Ruhe gelassen und er sie selbst habe sehen müssen. Da verlor Rapunzel ihre Angst, und als er sie fragte, ob sie ihn zum Mann nehmen wollte, und sie sah, dass er jung und schön war, so dachte sie: "Der wird mich lieber haben als die alte Frau Gothel," und sagte ja, und legte ihre Hand in seine Hand. Sie sprach: "Ich will gerne mit dir gehen, aber ich weiß nicht, wie ich herabkommen kann. Wenn du kommst, so bringe jedesmal einen Strang Seide mit, daraus will ich eine Leiter flechten, und wenn die fertig ist, so steige ich herunter und du nimmst mich auf dein Pferd." Sie verabredeten, dass er bis dahin alle Abend zu ihr kommen sollte, denn bei Tag kam die Alte. Die Zauberin merkte auch nichts davon, bis einmal Rapunzel anfing und zu ihr sagte: "Sag Sie mir doch, Frau Gothel, wie kommt es nur, sie wird mir viel schwerer heraufzuziehen als der junge Königssohn, der ist in einem Augenblick bei mir." - "Ach du gottloses Kind," rief die Zauberin, "was muss ich von dir hören, ich dachte, ich hätte dich von aller Welt geschieden, und du hast mich doch betrogen!" In ihrem Zorne packte sie die schönen Haare der Rapunzel, schlug sie ein paarmal um ihre linke Hand, griff eine Schere mit der rechten, und ritsch, ratsch waren sie abgeschnitten, und die schönen Flechten lagen auf der Erde. Und sie war so unbarmherzig, dass sie die arme Rapunzel in eine Wüstenei brachte, wo sie in großem Jammer und Elend leben musste.
Denselben Tag aber, wo sie Rapunzel verstoßen hatte, machte abends die Zauberin die abgeschnittenen Flechten oben am Fensterhaken fest, und als der Königssohn kam und rief:
"Rapunzel, Rapunzel,
Laß dein Haar herunter."
so ließ sie die Haare hinab. Der Königssohn stieg hinauf, aber er fand oben nicht seine liebste Rapunzel, sondern die Zauberin, die ihn mit bösen und giftigen Blicken ansah. "Aha," rief sie höhnisch, "du willst die Frau Liebste holen, aber der schöne Vogel sitzt nicht mehr im Nest und singt nicht mehr, die Katze hat ihn geholt und wird dir auch noch die Augen auskratzen. Für dich ist Rapunzel verloren, du wirst sie nie wieder erblicken." Der Königssohn geriet außer sich vor Schmerzen, und in der Verzweiflung sprang er den Turm herab: das Leben brachte er davon, aber die Dornen, in die er fiel, zerstachen ihm die Augen. Da irrte er blind im Walde umher, aß nichts als Wurzeln und Beeren, und tat nichts als jammern und weinen über den Verlust seiner liebsten Frau. So wanderte er einige Jahre im Elend umher und geriet endlich in die Wüstenei, wo Rapunzel mit den Zwillingen, die sie geboren hatte, einem Knaben und Mädchen, kümmerlich lebte. Er vernahm eine Stimme, und sie deuchte ihn so bekannt; da ging er darauf zu, und wie er herankam, erkannte ihn Rapunzel und fiel ihm um den Hals und weinte. Zwei von ihren Tränen aber benetzten seine Augen, da wurden sie wieder klar, und er konnte damit sehen wie sonst. Er führte sie in sein Reich, wo er mit Freude empfangen ward, und sie lebten noch lange glücklich und vergnügt.
Nadaljuj z branjem