Prevod

_Kralj Roccaforte se zaljubi v glas neke starke in jo, prevaran z oslinjenim prstom, vzame k sebi v posteljo; ko pa odkrije njene gube, jo ukaže vreči skozi okno. Obvisi na drevesu, sedem vil jo začara in spremeni v prelepo mladenko, kralj pa jo vzame za ženo. Njena sestra, ki ji zavida srečo, se da odreti, da bi tudi sama postala lepa, in umre._ _Ni bilo človeka, ki mu Ciommetellina pripoved ne bi ugajala; vsi so uživali za dva, ko so videli Cannelora rešenega in ljudožerca, ki je tako neusmiljeno pokončeval uboge lovce, kaznovanega. Nato so pozvali Ghiacovo, naj s svojim pečatom zapečati to pismo kratkočasja, in začela je takole._ Prekleta razvada, ki se nas žensk tako trdovratno drži, da hočemo biti lepe, nas pripelje tako daleč, da zavoljo pozlate okvirja obraza pokvarimo sliko mesa, uničimo kosti zob in, da bi razsvetlile ude, zasenčimo pogled; tako se nam, še preden bi morale plačati svoj davek času, naselijo v oči krmežlji, na obraz gube in med kočnike škrbine. Če pa si zasluži grajo mladenka, ki se iz prevelike nečimrnosti predaja takim vragolijam, koliko bolj je kazni vredna starka, ki se hoče kosati z dekleti ter si s tem nakoplje posmeh ljudi in lastno pogubo! O tem vam bom pripovedovala, če mi le za hip posodite ušesa.

Na vrtu, na katerega je gledalo okno kralja Roccaforte, sta se naselili dve starki, ki sta bili povzetek vseh nesreč, zapisnik vseh spačenosti in glavna knjiga vse grdote. Lase sta imeli razmršene in štrleče, čelo zgubano in grčasto, obrvi zvite in ščetinaste, veke otekle in povešene, oči uvele in vdrte, obraz rumenkast in naguban, usta razvlečena in kriva; skratka, brado kakor bradata koza, kosmate prsi, hrbet z grbo namesto trebuha, roke skrivljene, noge kruljave in mlahave ter stopala kakor kavlje. Da ju v tej grdi podobi ne bi videlo niti sonce, sta se skrivali v pritlični luknji pod okni tega gospoda, ki je bil tako na tesnem, da niti prdniti ni mogel, ne da bi zadelo v nos ti dve grdi oteklini. Zaradi vsake malenkosti sta se razburjali in zganjali hrup: zdaj sta trdili, da jima je jasminov cvet, ki je padel od zgoraj, napravil buško na glavi, zdaj, da jima je raztrgano pismo potolklo ramo, zdaj, da jima je ščepec prahu zdrobil stegno. Ko je kralj slišal tolikšno pretiravanje z nežnostjo, je sklepal, da pod njim prebiva sama srž vsega rahlega, najfinejši kos mehke skute in smetana vse občutljivosti. Zato ga je do zadnje koščice prešinila želja in do mozga pograbilo hrepenenje, da bi videl ta čudež in prišel stvari do dna. Začel je vzdihovati navzgor in navzdol, se odkašljevati, čeprav ni imel katarja, in nazadnje govoriti vse bolj odkrito in brez ovinkov: »Kje, kje se skrivaš, dragulj, sijaj in najlepši okras sveta? Pridi, pridi ven, sonce, ogrej cesarja! Razkrij te prelepe čare, pokaži svetilki dišeče prodajalne ljubezni! Pomoli ven glavico, menjalnico vsega lepotnega bogastva! Ne bodi tako skopa s svojim pogledom; odpri vrata ubogemu sokolu! Daj mi miloščino, če mi jo že hočeš dati! Pusti mi videti glasbilo, iz katerega prihaja ta lepi glas; daj, da vidim zvon, ki tako zveni; dovoli mi uzreti to ptico! Ne dopusti, da bi se kakor pontska ovca pasel samo z vetrom, ker mi odrekaš pogled na to prečudovito lepoto!« Takšne in še druge besede je izgovarjal kralj, a lahko bi zvonil na vse pretege: starki sta si zamašili ušesa, in to je le prilivalo olja na ogenj. Kralj se je čutil kakor železo, ki ga v peči razbelja želja, drže klešče misli in obdeluje kladivo ljubezenskega trpljenja, da bi nastal ključ, s katerim bi odprl skrinjico draguljev, po katerih je umiral od hrepenenja. Toda zato se ni umaknil, temveč je še naprej pošiljal prošnje in stopnjeval obljube, ne da bi si kdaj privoščil oddiha. Starki, ki sta se od kraljeve naklonjenosti in njegovih obljub že začeli važiti in šopiriti, sta sklenili, da ne bosta zamudili priložnosti, da ujameta to ptico, ki se je sama ponujala v kletko. Ko je torej nekega dne kralj spet obupaval pri oknu, sta mu skozi ključavnico z zamolklim glaskom povedali, da bo največja milost, ki mu jo bosta lahko naklonili čez osem dni, pogled na en sam prst njune roke. Kralj, ki je kot izkušen vojak vedel, da se trdnjave osvajajo ped za pedjo, te ponudbe ni odklonil; upal je, da bo prst za prstom zavzel utrjeno mesto, ki ga je oblegal. Poznal je tudi stari pregovor: vzemi, kar ti dajo, in prosi za več. Sprejel je torej nepreklicni rok osmih dni, ko naj bi videl osmo čudo sveta. Starki pa v tem času nista počeli drugega, kakor da sta si sesali prste kot lekarnar, ki je izpraznil posodo s sirupom, z namenom, da bo ob dogovorjenem času tista, ki bo imela bolj gladek prst, tega pokazala kralju. Ta je medtem kakor na natezalnici čakal na določeno uro, ko bo lahko utešil svojo željo. Štel je dneve, premetaval noči, tehtal ure, meril trenutke, beležil hipce in preiskoval vsak drobec časa, ki mu je bil odmerjen do pričakovanega užitka. Zdaj je prosil sonce, naj si poišče kakšno bližnjico čez nebeška polja, da bo prihranilo pot in prej kot navadno izpreglo ognjeni voz ter napojilo konje, utrujene od dolgega potovanja. Zdaj je rotil noč, naj razžene temo, da bi mogel videti luč, ki je še nikoli ni uzrl, pa ga je že držala v žgalni peči ljubezenskih plamenov. Zdaj se je jezil na čas, češ da si je nalašč nadel bergle in svinčene čevlje, da ne bi prehitro prišla ura, ko bo z ljubljeno poravnal račun in izterjal obveznost, dogovorjeno med njima. A kakor je hotelo levje sonce, je nazadnje prišel čas in kralj se je osebno odpravil na vrt, potrkal na vrata ter rekel: »Pokaži ga, pokaži!« Ena od stark, bolj obložena z leti, je na preizkusnem kamnu ugotovila, da je njen prst boljše kakovosti od sestrinega, in ga pomolila skozi ključavnico ter pokazala kralju. To pa ni bil prst, temveč ostra špica, ki mu je prebodla srce; ne špica, temveč kamen, ki ga je zadel v glavo. Kaj govorim o špici in kamnu? Bila je goreča žveplenka za netivo njegovih poželenj, razbeljena vžigalna vrvica za smodnik njegovih želja! A kaj govorim o špici, kamnu, žveplenki in vžigalni vrvici? Bil je trn pod repom njegovih misli, še več, klistir iz figovega peclja, ki je iz njega iztisnil ves veter ljubezenske strasti v neizmernem nalivu vzdihov. Držal je njeno roko in poljubljal tisti prst, ki se je iz čevljarjeve rašpe spremenil v zlatarjevo gladilno orodje;

in začel govoriti: »O skrinjica sladkosti, o seznam radosti, o register ljubezenskih privilegijev! Zaradi tebe sem postal skladišče bridkosti, shramba tesnobe in carinarnica trpljenja;

je mogoče, da se kažeš tako neizprosno in trdo, da te moje tožbe prav nič ne ganejo? Ah, lepo srce moje, če si skozi luknjo že pokazala rep, pomoli zdaj še gobček in skuhajva žolco zadovoljstva! Če si mi, o morje lepote, že pokazala eno školjko, pokaži še svoje meso; razkrij mi oči sokola selca in pusti, da se nahranijo z mojim srcem! Kdo zapira zaklad tega lepega obraza v stranišče? Kdo nalaga tej prelepi robi karanteno v tem brlogu? Kdo zapira moč ljubezni v takšno ječo? Dvigni se iz te jame, reši se iz tega hleva, pridi iz te luknje! Skoči ven, polžica, podaj roko Coli in iztrži zame, kolikor sem vreden! Saj vendar veš, da sem kralj, ne kakšna buča, in da lahko delam in razdiram. Toda tisti slepi slepar, sin šepavca in vlačuge, ki ima neomejeno oblast nad žezli, hoče, da sem ti podložen in te kot milosti prosim za tisto, kar bi si lahko vzel po lastni volji. Vem pa tudi, kakor je rekel modri mož, da se Venero ujame z nežnostjo, ne z grožnjami.« Starka, ki je dobro vedela, kje ima hudič rep, prekaljena lisica, stara mačka, zvita, pretanjena in do vseh muh prebrisana, je pomislila, da nadrejeni, kadar prosi, v resnici ukazuje, in da trma podložnika gospodarju razburka žolč, ki potem izbruhne v krvavo grižo pogube. Zato je popustila in z glaskom odrte mačke dejala: »Moj gospod, ker se blagovolite ponižati pred tisto, ki je pod vami, in se spustiti od žezla k preslici, iz kraljevske dvorane v hlev, od razkošja k cunjam, od veličine k bedi, s terase v klet in s konja na osla, ne morem, ne smem in nočem ugovarjati volji tako velikega kralja. Ker torej hočete to zvezo princa in dekle, ta preplet slonovine in topolovine, ta spoj diamantov in črepinj, sem pripravljena in nared, da ustrežem vašim željam. Prosim vas le za eno milost kot prvo znamenje vaše naklonjenosti: da me sprejmete v svojo posteljo ponoči in brez sveče, kajti srce mi ne dopušča, da bi me kdo videl golo.« Kralj, ki se je kar šopiril od veselja, ji je z roko na roki prisegel, da bo to z največjim veseljem storil. Tako je na usta, smrdeča po asafetidi, pritisnil sladek poljub in odšel; komaj je čakal, da sonce neha orati nebeška polja, ki naj bi jih zasejali zvezdam, da bo sam lahko zasejal njivo, na kateri je nameraval požeti cele mernike radosti in stote zadovoljstva. Ko pa je prišla noč, ki je ob pogledu na tolike trgovce z ribiškimi mrežami in plašči kakor sipa izpustila črnilo, si je starka nategnila vse telesne gube, jih zbrala v šop za hrbtom in tesno povezala z vrvico. Nato jo je služabnik v temi prijel za roko in pripeljal v kraljevo spalnico, kjer je odložila svoje cunje in zlezla v posteljo. Kralj, ki je čakal kakor vžigalna vrvica ob topu, se je, ko jo je zaslišal prihajati in legati, ves natrl z mošusom in cibetom, se temeljito poškropil z dišečo vodo ter se kakor lovski pes pognal v posteljo. Še sreča za starko, da je bil tako močno odišavljen, saj se zato niso zavohali smrad njenih ust, zadah pazduh in kužni puh te grde kreature. Komaj pa je legel in jo začel tipati, je na njenem hrbtu otipal tisti zvitek ter zaznal suhe izrastke in mlahave mehurje, ki so viseli za prodajalno nesrečne starke. Ves je otrpnil, vendar za zdaj ni hotel ničesar reči, da bi se bolje prepričal, kako stvar stoji. Na silo se je lotil dela in zasidral v smrdljivem zalivčku, misleč, da je ob obali Posillipa; plul je na okorni tovorni ladji, čeprav je mislil, da gre na pohod z galejo. Toda komaj je starko premagal prvi spanec, je kralj iz pisalne mize iz ebenovine in srebra vzel jelenovo mošnjo z vžigalnim priborom, prižgal svetilko in preiskal posteljo. Ko je namesto nimfe odkril harpijo, namesto gracije furijo in namesto ljubke deklice gorgono, se je tako razbesnel, da je hotel prerezati vrv, s katero se je privezal na to ladjo. Pihal je od jeze in priklical vse služabnike; ko so zaslišali klic k orožju, so kakor četa v samih srajcah prihiteli gor. Kralj se je zvijal kakor hobotnica in jim rekel:

»Poglejte, kako me je ta stara ogaba nasamarila! Mislil sem, da bom objel sesno teličko, pa sem dobil bivoličjo posteljico; verjel sem, da sem ujel pisanega goloba, pa mi je v rokah ostala ta sova; zamišljal sem si kraljevski grižljaj, zdaj pa držim v krempljih to gnusobo, ki jo lahko le prežvečiš in izpljuneš.

Toda to in še hujše doleti tistega, ki kupuje mačka v žaklju. Ona me je tako osramotila in ona bo iz sebe iztisnila pokoro za to. Zato jo nemudoma zgrabite, takšno, kakršna je, in jo vrzite skozi okno!« Ko je starka to slišala, se je začela braniti z brcami in ugrizi ter kričati, da se pritožuje zoper to sodbo, saj jo je vendar sam kakor z vozom privlekel v svojo posteljo. Poleg tega bo v svoj zagovor privedla sto učenih pravnikov, predvsem pa besedilo: stara kokoš da dobro juho, in še drugo, da stare poti ne kaže zapustiti zaradi nove. Kljub vsemu so jo zgrabili za roke in noge ter jo vrgli na vrt. Njena sreča je bila, da je z lasmi obvisela na figovi veji in si ni prelomila vratu. Zgodaj zjutraj pa, še preden je sonce prevzelo posest nad ozemljem, ki mu ga je prepustila noč, so šle mimo vrta neke vile, ki zaradi nekakšne zagrenjenosti niso nikoli ne govorile ne se smejale. Ko so videle tisto grdo prikazen viseti z drevesa, prikazen, ki je še pred časom spravila sence na svet, jih je pograbil tako silovit smeh, da so skoraj počile. Ko pa so enkrat odvezale jezike, še dolgo niso zaprle ust ob tem imenitnem prizoru. Da bi ji poplačale to zabavo in ta užitek, ji je vsaka podelila svoj čudežni dar; druga za drugo so ji zaželele, naj postane mlada, lepa, bogata, plemenita, krepostna, ljubljena in srečna. Ko so vile odšle, se je starka znašla na tleh, sedeč na naslanjaču iz škrlatnega žameta z zlatimi resami, pod istim drevesom, ki se je spremenilo v baldahin iz zelenega žameta na zlati podlagi. Njen obraz je postal obraz petnajstletne deklice, tako lepe, da bi bile vse druge lepotice ob njej kakor ponošeni škornji ob čednem, tesno prilegajočem se čeveljčku. V primerjavi s to gosposko ljubkostjo bi vse druge gracije veljale za staro železje in ulično nesnago; kjer je ona zmagovala v igri očarljivosti in sladkih besed, bi vse druge razglasile bankrot. Bila je tudi tako nališpana, okrašena in razkošna, da si gledal pravo veličanstvo: zlato je slepilo, dragulji so se bleščali, cvetlice so ti s svojim sijajem udarjale v obraz. Okrog nje je stalo toliko služabnikov in družic, da se je zdelo, kakor da je tam romarski praznik. Medtem si je kralj ogrnil odejo, si nataknil čevlje in pogledal skozi okno, da bi videl, kaj se je zgodilo s starko. Ko je uzrl tisto, česar nikoli ne bi pričakoval, je z usti, odprtimi za celo ped, kakor začaran dolgo ogledoval od glave do peta to prelepo postavo. Zdaj je občudoval lase, deloma razsute po ramenih, deloma spete z zlato vezjo, ki so soncu vzbujali zavist; zdaj je gledal obrvi, zastrupljena samostrela, ki sta prebadala srca; zdaj je strmel v oči, svetilki ljubezenske straže; zdaj je občudoval usta, ljubezensko stiskalnico, v kateri so gracije teptale radost in iz nje iztiskale sladko grško vino ter opojni napoj užitka. Potem se je obračal kakor kolovrat in izgubljal pamet ob svetlikajočih se nakitih, ki so ji viseli okoli vratu, ter ob bogatih oblačilih, ki jih je imela na sebi. Sam pri sebi je govoril: »Ali sem v prvem snu ali sem buden? Sem pri zdravi pameti ali blodim? Sem jaz ali nisem jaz? S katere mize je priletela ta prelepa biljardna krogla in zadela kralja tako, da sem izgubil ravnotežje? Pogubljen sem, uničen sem, če se ne zberem! Kako je vzšlo to sonce?

Kako je pognala ta cvetlica? Kako se je izvalila ta ptica, da kakor v past privablja moje želje? Katera ladja jo je pripeljala v te kraje? Iz katerega oblaka je deževala? Kakšne poplave lepote me odnašajo v morje bridkosti!« Med temi besedami je zdrvel po stopnicah in stekel na vrt. Stopil je pred pomlajeno starko, se priklonil skoraj do tal in ji rekel: »O kljunček mojega golobčka, o piščalka milin, pisana golobica z Venerinega voza, zmagoslavna kočija ljubezni! Če ti srce ni otrdelo kakor kamen v reki Sarno, če ti v ušesa niso zasejali trstičnih semen in če ti v oči ni padel lastovičji iztrebek, sem prepričan, da boš slišala in videla bolečine in muke, ki jih je tvoja lepota naravnost in od blizu zlila v moje prsi. Če iz pepelnice tega obraza ne verjameš, kakšen lug vre v mojih prsih, in iz plamenov mojih vzdihov ne verjameš, kakšna peč gori v mojih žilah, lahko, razumna in preudarna, iz zlatih las sklepaš, kakšna vrv me veže, iz črnih oči, kakšno oglje me žge, in iz rdečih lokov teh ustnic, kakšna puščica me prebada. Zato ne zapahni vrat usmiljenja, ne dvigni mostu milosti in ne zamaši cevi sočutja! Če pa me ne sodiš vrednega pomilostitve od tega lepega obraza, mi daj vsaj varstvo prijaznih besed, popotnico kakšne obljube in listino pričakovanja dobrega upanja; sicer bom pobral šila in kopita, ti pa boš izgubila svoj kalup.« Te in tisoč drugih besed mu je privrelo iz globočine prsi in se dotaknilo pomlajene starke v živo, tako da ga je nazadnje sprejela za moža. Vstala je s sedeža, kralj jo je prijel za roko in skupaj sta odšla v kraljevsko palačo. Tam so nemudoma pripravili veličastno gostijo in poslali vabila vsem plemkinjam v deželi. Med drugimi je pomlajena nevesta želela tudi svojo sestro, a koliko opravkov in pregovarjanja je bilo treba, da so jo našli in pripeljali na gostijo! Od velikega strahu se je namreč tako dobro skrila in zarila v svoj brlog, da ni bilo za njo niti sledi. Ko pa je po božji volji vendarle prišla in sedla poleg sestre, ki jo je le stežka prepoznala, so se vsi začeli veseliti. Ubogi starki pa je želodec grizla drugačna lakota: pokala je od zavisti, ko je videla, kako sestra vsa sije. Vsak hip jo je potegnila za rokav in rekla: »Kaj si naredila, sestra moja, kaj si naredila? Blagor tebi s to verižico!« Sestra pa je odgovarjala: »Jej, potem bova govorili.« Kralj je spraševal, kaj potrebuje, nevesta pa je, da bi jo prikrila, rekla, da si želi malo zelene omake. Kralj je takoj dal prinesti česnovo omako, popoprano gorčico in tisoč drugih začimbnih omak za zbujanje teka. Toda starki se je sladka začinjena omaka zdela grenka kakor kravji žolč in spet je potegnila sestro za rokav ter ponovila: »Kaj si naredila, sestra moja, kaj si naredila? Saj ti ne bom skrivaj pokazala fige!« Sestra pa je odgovorila: »Tiho, več časa imava kot denarja. Zdaj jej, naj ti dobro dene, potem bova govorili.« Radovedni kralj je vprašal, kaj hoče; nevesta, ki se je zapletla kakor piščanec v predivo in bi bila rada brez tega razbijanja po glavi, je odgovorila, da si želi kaj sladkega. Tedaj so se vsule tortice, pritekli so mandljevi pudingi in z jasnega neba so začeli deževati sladkorčki. Toda starka, ki jo je zagrabila prava obsedenost in se ji je v trebuhu vrtelo vreteno, je spet zaigrala isto vižo, dokler nevesta ni mogla več vzdržati in ji je, da bi se je otresla, rekla: »Odreti sem se dala, sestra moja.« Ko je zavistnica to slišala, je zamrmrala: »No, tega nisi rekla gluhemu! Tudi jaz bom poskusila srečo, saj ima vsaka duša svoje želje. Če mi stvar uspe, se ne boš veselila sama; tudi jaz hočem svoj delež, do zadnjega koščka koromača.« Tako je rekla, in ko so medtem pospravili mize, se je pretvarjala, da mora po nujnem opravku, nato pa je naravnost stekla v brivnico. Tam je našla mojstra, ga potegnila v stranski prostor in mu rekla: »Tu imaš petdeset dukatov, pa me odri od glave do peta.« Brivec, ki jo je imel za noro, ji je odgovoril: »Pojdi, sestra moja, saj ne govoriš sama; prav gotovo imaš družbo v glavi.« Starka pa mu je s kamnitim obrazom ugovarjala: »Ti si nor, ker ne poznaš svoje sreče! Kajti poleg petdesetih dukatov ti bom, če se mi nekaj posreči, omogočila, da boš sami sreči držal brivsko skledo pod brado. Zato vzemi orodje v roke in ne izgubljaj časa, saj bo to tvoja sreča!« Brivec se je dolgo upiral, prepiral in ugovarjal, nazadnje pa se je pustil zvleči za nos in ravnal po pregovoru: osla priveži, kamor hoče gospodar. Posedel jo je na pručko in začel mesariti tisto ubogo kožo, iz katere je vsepovsod kapljala in curljala kri. Ona pa je tu in tam, kot da bi jo samo bril, rekla: »Oh, kdor hoče biti lep, mora trpeti!« On jo je še naprej pripravljal za gostijo, ona pa ponavljala ta rek; tako sta v dvoglasju ubirala strune glasbila njenega telesa vse do rozete pri popku. Tam so ji pošle moči in spodaj je izstrelila še poslovilni strel ter z lastno pogubo potrdila Sannazarov verz:

_Zavist, moj sin, samo sebe prebode._ Pripoved je končala ravno tedaj, ko je soncu ostala le še ura časa, da se kakor nadležen študent izseli iz nebeškega stanovanja. Princ je dal poklicati Fabiella in Ghiacovuccia, prvega skrbnika garderobe in drugega hišnega oskrbnika, naj za ta dan postrežeta še s poobedkom. In že sta bila tam, urna kakor narednika: prvi v črnih hlačah, spetih z jermenom, in zvonasto krojeni suknji z gumbi, velikimi kakor jelenova žogica, ter s ploščato čepico, potegnjeno do ušes; drugi s kapo, široko kakor krožnik, s suknjo, izbočeno čez trebuh, in hlačami iz belega tarantskega blaga. Stopila sta izza žive meje iz mirte kakor na oder in spregovorila takole:

KUPEL. EKLOGA. _Fabiello in Jacovuccio._ _Fa._ Kam tako hitiš, kam se tako podiš, o Jacovuccio? _Jac._ To stvarco nesem domov.

_Fab._ Je kaj lepega? _Jac._ Prav to, in ničvrednega. _Fab._ Pa vendar? _Jac._ Kupel je. _Fab._ Čemu ti bo? _Jac._ Ko bi ti vedel!

_Fab._ Hej, pazi, kaj delaš, in stran od mene! _Jac._ Zakaj? _Fab._ Kdo ve, kakšne sleparije te bodo še oslepile; saj me razumeš. _Jac._ Razumem te,

vendar si sto milj daleč od resnice. _Fab._ Kaj pa delam? _Jac._ Kdor ne ve, naj bo tiho in naj zapre usta. _Fab._ Vem, da nisi zlatar, niti žganjekuh;

zdaj pa sam izpelji sklep. _Jac._ Stopiva malo vstran, Fabiello, saj hočem, da ostrmiš in osupneš. _Fab._ Pojdiva, kamor želiš. _Jac._ Stopiva pod tale nadstrešek; tako te bom presenetil, da boš kar iz kože skočil.

_Fab._ Brat, hitro povej do konca, saj me že ves žgečkaš. _Jac._ Počasi, brat moj, kako si neučakan! Povej, ali te je mati tudi tako naglo rodila? Dobro si oglej to pripravo. _Fab._ Saj jo vidim: posodica je, v kateri čistijo srebro.

_Jac._ V črno si zadel, uganil si v prvem poskusu. _Fab._ Pokrij jo, da ne pride mimo kakšen tepec in naju ne spravi v ječo.

_Jac._ Kako si jo polniš od strahu! Lahko se nehaš tresti, saj ni takšna, v kateri gnetejo testo s toliko zvijačami, da iz trinajst in pet napravijo tri ničvredne polene. _Fab._ Pa mi povej, za kaj jo uporabljaš?

_Jac._ Da prečiščujem stvari tega sveta in ločujem česen od fige. _Fab._ Veliko prediva si si naložil v česanje! Kmalu se boš postaral, prav kmalu boš osivel.

_Jac._ Lej, marsikdo na svetu bi dal zadnji zob in kočnik, da bi imel takšno napravo, ki bi že ob prvem preizkusu pokazala madež vsega, kar kdo nosi v sebi, in vrednost vsake obrti, vsakega položaja. Kajti v njej vidiš, ali je buča votla ali je v njej kaj soli, ali je stvar ponarejena ali pristna.

_Fab._ Kaj hočeš s tem povedati? _Jac._ Poslušaj, kam merim, in bolje ti bom razložil. Po zunanjem videzu in na prvi pogled je marsikaj dragoceno; vse slepi oči, vse zaslepljuje ljudi, vse je zgolj videz. Ne ostajaj na površju, ne glej samo lupine, temveč jo predri in prodri v notranjost, kajti kdor ne lovi v globini, je na tem svetu velik tepec. Uporabi ta preizkusni lonček, da ugotoviš, ali je stvar prava ali ponarejena, ali je le olupljena čebula ali bogata pita.

_Fab._ To je naravnost osupljivo, pri življenju Lanfuse! _Jac._ Le poslušaj me do konca in se čudi. Pojdiva naprej, odpri ušesa, saj boš slišal prave čudeže. Poslušaj zdaj, denimo: kar pokaš od zavisti.

Napihuješ se in ti raste golša ob pogledu na gospoda grofa ali viteza, ker se vozi v kočiji, ker ga vidiš obdanega s tolikšno služinčadjo, s tolikšno sodrgo in drhaljo.

Eden mu priklanja glavo kakor pes, drugi se mu dobrika kakor jagnje, tretji pred njim snema čepico, četrti pravi: »Vaš ponižni služabnik.« On pa razsipava s svilo in zlatom. Ko se igračka, mu pahljajo, in celo nočna posoda mu je iz srebra.

Ne pusti se takoj osvojiti temu razkošju in videzu, ne vzdihuj in ne požiraj sline. Postavi ga v ta lonček, pa boš videl, koliko nadlog in koliko gorja se skriva pod žametnim sedlom.

Odkril boš, koliko gadov je zvitih med cvetjem in travo. Ko dvigneš pokrov sedeža, okrašenega z resami in vezeninami iz svilnatih niti in bleščic, boš spoznal, ali stvar diši ali smrdi.

Ima zlat umivalnik, a vanj pljuva kri; požira izbrane grižljaje, a ti se mu zatikajo v grlu. In če dobro premeriš in še bolje pretehtaš, je tisto, kar imaš za dar sreče, kazen nebes.

Hrani toliko vran, ki mu kljujejo oči; redi toliko psov, ki lajajo okoli njega; plačuje svoje sovražnike, ki ga vlečejo za nos, ga živega izsesavajo in mu mešajo glavo. Eden ga od tod draži z grimasami in praznim blebetanjem;

drugi ga od tam napihuje z mehom. Prvi se kaže kot blag pobožnjak, a je volk pod ovčjo kožo, na zunaj lep, v drobovju pa grd, in ga napeljuje h krivicam in nasilju.

Drugi mu plete spletke, tretji mu prinaša novice in govorice ter mu spravlja ubogo glavo v nevarnost, četrti ga izdaja in žene v blaznost. Tako nikoli ne spi mirno, nikoli ne jé z užitkom in se nikoli ne smeje iz srca.

Če jé, mu glasba razbija glavo; če spi, ga sanje strašijo. Tesnoba ga muči kakor Titija njegova ptica. Njegove gizdavosti so kakor voda in sadje: stoji sredi njih, pa vseeno koprni od lakote.

Razum, ki ga izganja iz razuma, je Iksionovo kolo, ki mu nikoli ne da miru. Načrti in prividi so kamni, ki jih Sizif vali na goro, potem pa se zgrmijo nazaj v dolino. Sedi na zlatem stolu, vloženem s slonovino in posejanem s pozlačenimi žebljički;

pod nogami ima blazine iz brokata in dragocenega žameta ter turške preproge, nad betico pa mu visi ostro rezilo, ki ga drži en sam las. Zato je ves čas na trnih, ves čas se mu tanko piše in ga grabi strah, ves čas ga gloda nemir, ves čas trepeta in živi ves zbegan, ves prestrašen.

In nazadnje, čisto nazadnje, sta vse to razkošje in veličina le senci in smeti, malo zemlje v ozki jami pa enako pokrije kralja kakor berača.

_Fab._ Prav imaš, pri duši mojega očeta! Res je še huje, kot praviš, kajti čim večji so gospodje, tem globlje jih zadevajo nesreče.

Skratka, prav je rekel tisti mož iz Trecchiene, ki je hodil naokrog in prodajal orehe: ni vse zlato, kar se sveti. _Jac._ Poslušaj še tole, pa boš obstal kakor vkopan.

Nekateri slavijo vojno in jo povzdigujejo do nebes. Ko pa napoči ura, ko zaplapola zastava in zaslišijo bobnanje, se nemudoma vpišejo med vojake, ker jih za vrat vleče nekaj novčičev, raztresenih po mizi.

Pobere sveže kovan denar, se napravi kakor kak Jud, si nadene svoj okras in je s perjanico in vsem jermenjem videti kakor poštna mula. Če ga prijatelj vpraša: »Kam greva?«

veselo odvrne, da mu noge komaj še sežejo do tal: »Na vojno, na vojno!« Veseljači po krčmah, se šopiri med murvami, hodi po prenočiščih, odkupuje listke, zganja hrup in trušč ter ne bi popustil niti Gradassu.

Gorje mu, če se stali v tem lončku, kajti vse to veselje, to bahanje in širokoustenje se mu spremeni v žalost in muke. Mraz ga otrdi, vročina ga razkraja, lakota ga gloda, napor ga ubija; nevarnost mu je vedno ob boku, nagrada pa daleč.

Rane dobiva v gotovini, plačo na up; trpljenje je dolgo, užitki kratki, življenje negotovo, smrt zanesljiva. Nazadnje bodisi izčrpan od toliko nadlog pobegne in se v treh sunkih nauči, ali je konopljina vrv stenj ali zanka;

bodisi ga docela razmesarijo ali ostane pohabljen. In nič drugega mu ne preostane kakor podpora bergle, vzdrževanje s srbečico ali, kot še najmanjše zlo, hiranje v kakem bolnišničnem kotu.

_Fab._ Razkril si vso gnilobo, temu ni kaj ugovarjati. Res je, še kako res, saj je izkupiček ubogega vojaka ta, da se vrne berač ali razbit na kosce.

_Jac._ Kaj pa porečeš o človeku, ki se ves gizdav sprehaja po prstih, se pavje šopiri, se napihuje in hvali, da izvira iz rodu in krvi Ahila ali Aleksandra? Ves dan riše rodovna drevesa in iz kostanjevega štora poganja hrastovo vejo.

Ves dan piše zgodovine in rodovnike očetov, ki nikoli niso imeli otrok. Hoče, da bi bil človek, ki prodaja olje na četrtinke, plemič na vse štiri strani.

Ponareja listine na pergamentu, ki jih postara v dimu, da poteši nečimrnost in napuh; kupuje si grobnice in jih obleplja z nagrobnimi napisi z neštetimi dolgoveznimi besedami.

Da bi zakrpal rodovne cunje, mastno plačuje skrpucala; da bi uglasil zvonove, razsipava za zvonike; in da bi postavil kak temelj pod podrte hiše, zapravi celo premoženje za kamenje.

A ko ga preizkusiš v lončku, ima prav tisti, ki se najbolj vzpenja, ki si največ domišlja, se najbolj šopiri in širokousti, še vedno žulje od motike. _Fab._ Zadel si tja, kjer boli. Bolje se ne da povedati; udaril si žebljico na glavico.

Ob tem se spomnim — in dobro si zapomni te besede — da je neki moder mož rekel: ni hujšega od kmeta, ki se povzpne. _Jac._ Poglej zdaj tepca, nadutega bedaka, ki si domišlja visoko gosposko in se s silnim dostojanstvom tako postavlja, da te napihuje kakor balon. Trobi prazne besede, izpljuva okrogle stavke in se širokousti, viha in krivi gobec ter si med govorjenjem sesa ustnice.

Odmerja korake. Ugani, za kaj se ima! Napihuje se in slini: »Hej, pripeljite rjavo ali lisasto kobilo! Pokličite dvajset mojih ljudi! Poglejte, ali bi se moj nečak grof prišel nekoliko sprehodit.

Kdaj mi bo naš blagajnik prinesel kočijo? Povejte mojstru, da hočem še pred večerom hlače, vezene z zlatom. Odgovorite tisti dami, ki koprni po meni, da jo bom nemara, nemara celo vzljubil.«

Toda ko ga postaviš na preizkus v ta lonček, ne najdeš pri njem niti beliča. Vse je slamnati ogenj; čim bolj se zateguje, tem bolj mu vse opleta. Venomer govori o zlatnikih, sam pa nima niti drobiža; dela se bahača, a v mošnji nima ničesar; ovratnik ima nabran, sam pa je ves razcapan.

Trebuh zadovoljen, žep brez novca. Skratka, vsaka brada mu postane bradica, vsak drog klinček, vsaka pita močnik, in veliki top se izkaže za ničlo.

_Fab._ Blagoslovljen bodi ta tvoj jezik! Kako si ga razgalil, kako natančno premeril! Skratka, velja stari rek, da je bahač kakor napihnjen mehur.

_Jac._ Kdor hodi za dvorom, začaran od te grde čarovnice, se napihuje z vetrom in se hrani z dimom pečenke. Z mehurji, polnimi upanja, čaka na milne mehurčke iz mila in luga, ki popokajo po poti, še preden prispejo. Od tolikšnega blišča ostane z odprtimi usti; za staro cunjo, za srebanje juhe iz sklede in za zastarel, trd hlebček proda svobodo, ki je tako dragocena.

Kdor to lažno zlato preizkusi s pepelom, bo zagledal blodnjake goljufije in izdaje; našel bo, brat, brezna prevar in pretvarjanja; odkril bo prostrane pokrajine grizljavih, zlobnih jezikov.

Zdaj ga nosijo na dlani, zdaj ga pahnejo na dno; zdaj je gospodarju ljub, zdaj ga ta niti videti noče; zdaj je berač, zdaj bogataš, zdaj tolst in visok, zdaj skrčen in suh.

Služi, se muči in gara, poti se kakor pes, več teka kakor hodi in celo vodo nosi z ušesi. A izgublja čas, delo in seme.

Vse gre v veter, vse je vrženo v morje. Naredi, kar hočeš, vse je zaman. Snuj načrte in zasnove iz upanja, zaslug in naporov: že najmanjši nasprotni veter podre ves trud na tla.

Nazadnje vidiš, da so predte postavili burkeža, vohuna, Ganimeda, trdega usnjarja ali koga, ki ima hišo z dvojnimi vrati, ali človeka z dvema obrazoma.

_Fab._ Brat, vračaš mi življenje! Verjemi, da sem se v tem kratkem času, ob tem enem samem pogovoru, naučil več kakor v vseh letih, ki sem jih prebil v šoli.

Učenjakov nasvet: kdor na dvoru služi, na slami umre. _Jac._ Slišal si, kaj je dvorjan; zdaj poslušaj o tistem, ki služi pri nižjih opravilih. Vzameš služabnika, čednega, urejenega in čistega, lepo vzgojenega; stokrat se ti prikloni, uredi hišo, nosi vodo, pristavi jed, skrtači obleke, skrtači mulo in pomije krožnike.

Če ga pošlješ na trg, se vrne, preden se posuši pljunek. Nikoli ne stoji z rokami v bok, nikoli ne lenari, splakuje kozarce in odnaša nesnago.

A če ga podvržeš pravemu preizkusu, ugotoviš, da je vsaka novost lepa in da oslov tek ne traja dolgo. Po treh dneh odkriješ, da je premetenec in lenuh do kosti.

Zagrizen zvodnik, slepar, požeruh in hazarder. Ko nakupuje, si vzame svoj delež; ko daje muli krmo, ji namesto grozda odmeri jagodo. Zapelje ti deklo, pretakne ti žepe in ti nazadnje, za nameček, z enim samim spretno zavitim zamahom vse počisti ter jo popiha. Pa pojdi privezovat prašiče h kumaram!

_Fab._ To so tehtne besede, v njih je sam sok. Gorje nesrečniku, ki naleti na prekanjenega služabnika. _Jac._ Zdaj pa poglej bahača, prvaka vseh razparanih jopičev, glavnega mojstra razbijalcev vrčev, poveljnika vodij tolp, veljaka med vratolomneži, pravega nadtrobača pretepačev, predstojnika pogumnih mož.

Domišlja si in se bahá, da straši ljudi, da ti že z enim zasukom oči požene strah v kosti. Koraka kakor suličar, plašč ima privihan, klobuk potisnjen na oči, ovratnik privzdignjen, brke zavihane in oči izbuljene. Z eno roko v boku puha in topota; še slamice so mu napoti in tudi z muhami bi se rad spoprijel.

Vedno hodi z orožjem in ga slišiš govoriti le o klanju: kako nekoga prebode, drugega preluknja, tretjega razmesari, mu iztrga vranico, drobovje ali kožo, mu razbije glavo, ga zadavi ali prereže; enega zakolje, drugega potolče, tretjega razpara, četrtega udari po buči, petemu raztrešči možgane; temu iztrga čreva, onemu jetra, enega premlati, drugega nabuta, tretjega zmečka, četrtega razseka.

Ko ga slišiš bahati se, naj se zemlja kar zatrese! Enega vpiše v knjigo pokojnih, drugega spravi s sveta, tretjega pošlje k prednikom; iz enega iztisne vse novce, drugega nasoli, tega zasadi v zemljo, onega spremeni v suho meso; sto jih zvrne, sto jih zmečka, vedno s truščem in kravalom.

Razbija glave in seka kite na nogah. Toda njegov meč je kljub vsej razkazovani moči in hrabrosti še deviški glede krvi in ovdovel glede časti. Ta lonček pa ti ga razkrije kot navaden baker: ustno junačenje je trepetanje srca, bojeviti pogledi so umikanje nog.

Grom z vzhoda je drget od strahu; klanje v sanjah pomeni prejemanje udarcev v budnosti. Vse tiste grozeče odredbe pomenijo le prepoved za meč, ki se kakor spodobna ženska sramuje pokazati gol.

Če se kaže strupenega, se venomer izmika; če gloda leve, iz sebe spušča zajce. Če izziva, ga prešijejo in mu dajo podlogo; če grozi, ga zmečkajo in mu vrnejo z obrestmi.

Če meče kocke bahaštva, vedno naleti na nasprotnika. V besedah je junak, v dejanjih pa ga hitro zmanjka. Seže po jeklu, nato pa železo spet pospravi.

Išče prepir in se umika; bolj je bežen kot bojevit. Ko najde koga, ki ga ustavi in mu pokaže, kar mu gre, koga, ki mu poravna jopič, koga, ki ga oklesti in mu jih naloži; koga, ki mu uredi poti, mu razčeše volno, ga udari po križu, ga ostriže, mu požvižga po ušesih, mu zatrese kočnike, mu najde šibko mesto, ga nabuta, iz njega iztisne kri ali mu naredi buško.

Ali ga počeše, ga uredi za praznike, ga obdela s pestjo, ga oplazi s kolom, ga zgrabi za tilnik, ga prime za brado ali mu splakne zobe z zaušnicami, udarci s hrbtno stranjo dlani, treskanjem, buškami, klofutami, udarci po klobuku, po glavi in po možganih, z brcami, ki zapirajo štacune, in sunki v trebuh, ter ga zgrabi za vrat ali mu privije prste.

Skratka, dobiva vbode in odnaša ureznine; glas ima možat, v teku pa je srnjak. Seje pljunke, žanje modrice, in ko se ti zdi, da bo planil kakor oven, razgnal celo vojsko in pometel s sodrgo,

se zjutraj zdani in pokaže, da je le izrabljen konj. Zbeži, jo ucvre, se pobere in odnese, se spravi s poti, izgine, se izmuzne, se požene proč in ustreli svoj poslovilni strel; vzame noge pod pazduho in smukne stran.

Pobere svoje bisage: »Pomagaj mi, peta, saj te obuvam!« Pete mu tolčejo po ramenih, noge ima zajčje in vihti svoj dvonožni meč. Kakor velik strahopetec jo maha in beži. Naj bi jih dobival in še končal v ječi?

_Fab._ To je natančen portret teh uličnih razbijačev. Kako je živ! In ne reci, da ne najdeš več kot enega takšnega, ki z jezikom prebija oklepe, zares pa ni vreden niti psa, ki bi lovil prepelice.

_Jac._ Laskavec te hvali in povzdiguje onkraj Luninega kroga; vedno ti pritrjuje, te pita in vabi na limanice, ti napihuje jadra in ti nikoli ne ugovarja.

Če si grd kakor ljudožerec ali Ezop, pravi, da si Narcis; če imaš brazgotino na obrazu, prisega, da je lepotna pika, prava slikarska umetnina. Če si strahopetec, zatrjuje, da si Herkul ali Samson.

Če si nizkega rodu, priča, da si grofovskega porekla. Skratka, vedno te gladi in boža. A glej, da se ne privežeš na besede teh požrešnih blebetačev.

In glej, da se ne opiraš nanje. Ne verjemi jim niti trohice, ne ceni jih niti za las, ne pusti se premotiti njihovemu lajanju, temveč jih preizkusi v tem lončku. Tako boš z lastnimi rokami otipal, da imajo dva obraza, enega spredaj in drugega zadaj, ter da imajo na jeziku eno, v srcu pa drugo.

Vse je prikrita igra in pretvarjanje: norčuje se iz tebe, vleče te za nos, te goljufa, pase na praznih obljubah, ima za bedaka; zapleta te, lovi in slepi, te prevara, zaslepi in ti podtakne laž.

Ko ti pritrjuje, vedi, da prav tedaj pluješ v nevihto. Z nasmeškom grize, s hvalnicami te maže, tebe napihuje, tvojo mošnjo pa prazni. Njegov edini namen je, da te zbada in izžema; z lovskimi psi svojih hvalnic, s praznim dolgovezenjem in blebetanjem ti iz srca izvleče perjanice. Samo zato, da bi izprosil nekaj srebrnikov za vlačuge ali krčme, ti prodaja mehurje za svetilke.

_Fab._ Naj se jim izgubi seme, tem zamaskiranim ljudem, ki bi jih morali strpati v vrečo! Zunaj Narcis, znotraj požrešni zajedavec. _Jac._ Zdaj poslušaj o ženski, ki poljublja vsakega, ki pride, in vsakega, ki gre.

Vidiš ljubko dekletce, lepotico, pravi biser, golobico, dragulj, zaklad, slikovito ptičico, vilo Morgano, okroglo luno pred pustom, kakor s čopičem naslikano. Popil bi jo v kozarcu vode: zalogaj za gospoda, dekletce, ki iztrga srce.

S kitami te zveže, z očmi ti iztrga drobovje, z glasom te razmesari. A ko jo preizkusiš v lončku — uh, koliko ognja zagledaš, koliko zank in pasti, koliko lovilnih mrež in spletk, koliko prediva in klobčičev! Tisoč limanic nastavljajo, tisoč zvijač si izmišljajo, tisoč pasti in naklepov, zased in ukrepov, spletk in protispletk, zapletov in razpletov. Vleče kakor kavelj, pušča kri kakor brivec, goljufa kakor ciganka; in tisočkrat misliš, da je vino, ki ga nalivaš, v resnici pa je meso, ki ga izgubljaš.

Ko govori, snuje; ko hodi, tke; ko se smeje, zapleta; ko se te dotakne, te obarva. In če te že ne pošlje v bolnišnico, ravna s teboj kakor s ptičem ali živaljo, saj te s svojo preklicano spretnostjo pusti brez perja ali brez dlake.

_Fab._ Če bi zapisal vse, kar si povedal, bi se ta zgodba prodajala po šest novčičev, saj bi se iz nje dalo učiti. Človeka bi naučila budnosti, da se ne bi izročal tem razuzdankam, kajti ponarejen denar so, poguba mesa in omake.

_Jac._ Če po naključju zagledaš na oknu žensko, ki se ti zdi kakor vila, s svetlimi lasmi, podobnimi verižicam iz sira caciocavallo,

s čelom kakor draguljem, z očmi, ki vsako zase govorijo s teboj, in z ustnicama kakor rezinama pršuta; postavno lepotico, visoko in ravno kakor prapor — in komaj vanjo upreš oči, že umiraš ves medel, koprniš in hrepeniš, ti bedak, ti buča —, znaj jo preizkusiti v lončku. Kajti tisto, kar se ti zdi izredna lepota, se bo izkazalo za odišavljeno stranišče, ometano steno, ferrarsko masko. Nevesta je razgrnila svoje preproge: kite so umetne, obrvi obarvane s sajem iz ponve, obraz rdeč kakor skleda od okre, belega apna in laka. Gladi se, maže, lošči, obklada in pleska; sama mazila in dišave, same krpice, lončki, praški in stekleničke. Ob vseh teh pripravah je videti, kakor da namerava zdraviti ranjenca.

Koliko napak, koliko pomanjkljivosti zakrivajo obleke in spodnja krila! In če sezuje cokle z vsemi tistimi podlogami in šopi, boš videl, kako se velikan spremeni v pritlikavca.

_Fab._ Pri veri, kar rasteš mi pred očmi! Spreminjam se v mumijo, ostajam osupel, ves sem iz sebe. Vsaka misel, brat, ki jo izpljuneš, je vredna sedemdeset skudov.

Po teh izrekih lahko tolčeš s kladivom, pa jih ne premakneš niti za las od starega reka: ženska je kakor kostanj, zunaj lepa, znotraj pa črviva.

_Jac._ Pojdiva k trgovcu, ki menjuje in premenjuje denar, zavaruje ladje in išče poravnave. Trguje, spletkari in goljufa, ima deleže pri davkih, sklepa posle in vleče dobičke, gradi ladje in zida ter si dobro polni svoj kanal.

Hišo si okrasi kakor nevesto, razkazuje se kakor grof, šelesti v svili in z resami, vzdržuje služabnike, dekle in svobodne ženske, da mu vsi zavidajo.

Gorje mu, če ga preizkusiš v lončku! To je bogastvo v zraku, premoženje v dimu, steklena sreča, izpostavljena tisočerim vetrovom in tveganju valov. Lep je njegov videz, a vara oči; prav ko vidiš največ denarja, kako se mu vali naproti v deročem toku, izgubi vso igro zaradi ene same napake.

_Fab._ Lahko ti jih naštejem na tisoče, ki so opustošili hiše in jim je bogastvo izginilo kakor privid: zdaj me vidiš, zdaj me ne vidiš. Na tem svetu so živeli na račun tega in onega, s pičlo pametjo, dobrim loncem in slabo oporoko.

_Jac._ Poglej zaljubljenca: za srečne šteje ure, ki jih troši in raztresa v službi ljubezni. Sladki se mu zdijo plameni in verige, dragocena puščica, ki ga prebada zaradi velike lepote.

Priznava, da od umiranja koprni, od življenja pa trpi. Muke imenuje veselje, glavobole in opekline zabavo, tesnobo in udarce užitek. Noben obrok mu ne koristi, noben spanec ga ne nasiti; sanja buden in trpi brez bolezni. Brez plačila opravlja obhode okoli ljubljenih vrat.

Ne da bi bil stavbenik, snuje načrte in gradi gradove v zraku; ne da bi bil rabelj, nenehno muči lastno življenje. In ob vsem tem cveti in se redi, nabira toliko več sala, kolikor bolj ga puščica bode in trga?

Toliko bolj praznuje in se veseli, kolikor bolj ga ogenj žge, ter ima za presrečno usodo, da je zvezan z vrvjo. A če ga preizkusiš v lončku, spoznaš, da je to veja norosti, vrsta jetike, nenehno omahovanje med strahom in upanjem, nenehno visenje med dvomi in sumi.

Nenehna muka kakor pri mački gospoda Vasileja, ki zdaj joka, zdaj se smeje; trudna in omotična hoja, govorjenje v presledkih in pretrgano, nenehno pošiljanje možganov na pašo.

Srce je vedno kakor umazana cunja, obraz kakor izprano perilo, prsi vroče, duša zmrznjena. In četudi nazadnje ogreje led in okruši kamen tiste, ki jo ljubi, tiste, ki mu je tem bliže, čim bolj je oddaljena, komaj okusi sladkost, že mu je žal.

_Fab._ Gorje tistemu, ki naleti na te lažne uteži! Gorje tistemu, ki stopi v to past, kajti ta slepec odmerja užitke po prstih, trpljenje pa na sežnje.

_Jac._ In ubogi pesnik? Usipa oktave in izpihuje sonete, uničuje papir in črnilo, suši možgane ter obrablja komolce in čas samo zato, da bi ga ljudje imeli za preročišče na svetu.

Hodi kakor obseden, ves izmučen in zmeden, premišljuje o domislicah, ki jih mesi v domišljiji, in po ulici govori sam s seboj ter išče na tisoče novih besed.

Stolpaste zenice, tekoče vzpenjanje cvetov in listja, mrtvaški in vreščeči valovi, živi rubini spolzkega upanja — o, kako neizmerna predrznost!

A ko ga preizkusiš v lončku, se ves razblini v dim. »O, kako lepo sestavljeno!« In pri tem ostane. Kaj pa madrigal? Le strošek. Ko izmeriš globino, ugotoviš, da čim več verzov napišeš, tem manj je zaslužka. Hvali tistega, ki ga prezira, poveličuje tistega, ki ga muči, hrani večni spomin na tistega, ki ga pozablja, in razdaja svoj trud tistemu, ki mu nikoli ne da niti beliča.

Tako zapravlja življenje: poje za slavo in joka zaradi revščine. _Fab._ Zares so minili tisti blaženi časi obilja, ko so vsakega pesnika nosili na dlani.

V tej nesrečni dobi so mecenati zmleti, in zlasti v Neaplju, kjer mi od žalosti poka srce, je lovor ostal zadaj za zeljnim listjem.

_Jac._ Tudi astrolog dobiva od vsepovsod nešteta vprašanja: eden hoče vedeti, ali bo dobil sina, drugi, ali mu bodo časi naklonjeni, tretji, ali bo dobil pravdo, četrti, ali ga čaka nesreča; eden sprašuje, ali njegova gospa misli nanj, drugi, ali bo grmelo ali bo toča.

In tam pripoveduje takšne izmišljotine, da bi jih bilo treba odbijati z drogom; pol jih ugane, pri stotih se zmoti. A v tem lončku lahko vidiš, ali je prah ali moka.

Ko riše kvadrate, sam ostaja dolg in pretegnjen; ko zariše hiše, nima ne doma ne ognjišča. Kaže like in razkriva grde zgodbe, vzpenja se med zvezde in pade z zadnjico na tla.

Nazadnje je strgan in razcapan, sama vlakna in uši, hlače mu padajo, in tedaj vidiš najresničnejšo astrologijo, saj pokaže svoj astrolab s kroglo vred.

_Fab._ Spravljaš me v smeh, brat, čeprav mi ni do njega. A še bolj mi gre na krohot ob tistih, ki takšnim ljudem verjamejo. Kajti domišlja si, da bo drugim napovedal prihodnost, sam pa ne predvidi, kaj bo doletelo njega; strmi v zvezde in se spotakne v jamo.

_Jac._ Spet drug se ima za velikega učenjaka, si ravna hlače, premerja besede in izpljuva okrogle stavke ter se ima za najboljšega na svetu. Če beseda nanese na poezijo, preskoči Petrarco z obema nogama.

Če nanese na filozofijo, da Aristotelu petnajst točk prednosti in še odpustek. V računanju mu Cantone ni kos; v vojni umetnosti je Cornazzaro pogorel; v stavbarstvu naj se Evklid kar vrne domov; v glasbi premaga Venoso; v pravu je Farinaccio odpisan, v jeziku pa osramoti Boccaccia.

Niza modre izreke in bruha nasvete, pa ni dober niti za igro z žetoni. Ko pa pride do preizkusa, se nazadnje izkaže, da je med polico knjig zgolj prazen koš.

_Fab._ O, kako živalska je prevelika domišljavost! Neki vrli učenjak je rad govoril: kdor misli, da največ zna, je največji nevednež. _Jac._ In kam naj uvrstim alkimijo in alkimista?

Ta je sam s seboj zadovoljen, že zdaj se ima za srečnega in obljublja, da bo čez dvajset ali trideset let dosegel velike reči; pripoveduje o osupljivih odkritjih, do katerih se je dokopal z destiliranjem v alembiku;

upa, da bo obogatel; ko pa vse skupaj prestane preizkus v talilnem lončku, se izkaže, da je požrlo vse njegovo imetje, in šele tedaj vidi, kako sleparska je ta umetnost; vidi, kako je zaslepljen, zapeljan in zadimljen, kako je stebre svojega upanja postavil na steklene posode;

kako je vse svoje misli in načrte položil v dim; in medtem ko z mehom razpihuje plamene, z besedami hrani hrepenenje tistega, ki čaka na nekaj, kar nikoli ne pride.

V lovu za skrivnostmi si nakoplje sloves norca; da bi našel prvotno snov, izgubi lastno podobo; misli, da bo pomnožil zlato, pa le zmanjšuje tisto, kar ima;

domišlja si, da bo ozdravil bolne kovine, sam pa konča v bolnišnici; namesto da bi strdil živo srebro, da ne bi več bežalo in poskakovalo, s svojim garanjem raztaplja lastno življenje;

in medtem ko misli, da bo vsako kovino spremenil v čisto zlato, se sam iz človeka spremeni v konja. _Fab._ Brez dvoma je norost lotiti se takega podviga: videl sem že sto hiš, ki so zaradi tega propadle in šle na dno, uspelo pa ni še nikomur. Od prevelikega upanja nazadnje obupa, a še kar hodi naokrog zadimljen in sestradan.

_Jac._ No, povej, bi za tri novčiče rad še kaj več? _Fab._ Z odprtimi usti stojim in poslušam. _Jac._ Jaz bi lahko nadaljeval do jutranje zarje. _Fab._ Kar nadaljuj, zdaj ko ti tako dobro teče.

_Jac._ Bi že, ko mi duša ne bi visela na koncu jezika, saj je ura za jed že minila. Zato jo popihajva od tod; če ti je prav, pridi v mojo delavnico, pa bova skupaj kaj prigriznila: v beračevi hiši ne manjka krušnih krajcev.

_Besede te ekloge so spremljale tako ljubke kretnje in tako posrečene grimase, da bi od smeha skoraj izpulile zobe vsem, ki so jih slišali. In ker so črički klicali ljudi k počitku, je princ odslovil ženske in jim naročil, naj naslednje jutro spet pridejo nadaljevat začeto delo, sam pa se je s sužnjo umaknil v svoje sobane._ Konec prvega dne.

DRUGI DAN ZABAV ZA OTROKE. Zarja je prišla namazat kolesa Sončevega voza in je od napornega tolčenja zelišč s tolkačem v možnarju pordela kakor zrelo jabolko, ko je Taddeo vstal iz postelje, se dodobra pretegnil in poklical sužnjo. V hipu sta se oblekla in šla na vrt, kjer sta našla vseh deset žensk, ki so že prispele. Vsakemu so dali nabrati po štiri sveže fige; te so s svojo beraško obleko, obešenčevim vratom in vlačuginimi solzami vsem vzbujale skomine. Nato so se lotili tisočerih iger, da bi si krajšali čas do kosila; izpustili niso ne Anca Nicola ne Rrota de li cauce ne Guarda mogliere ne Covalera; Compagno mio feruto sò; ne Banno, e commannamiento ne Ben venga lo Masto ne Rrentinola mia Rentinola; ne Sareta la Botta ne Ssauta parmo;

ne Preta ’nzino ne Pesce marino ne Agnelo ne Anola tranola pizza fontanola ne Rrè mmazziero ne Gatta cecata ne Lampa a la lampa ne stienne mia cortina ne ttafero, e ttammurro ne ttravo luongo;

ne Gallenelle ne lo viecchio n’è benuto ne scarreca varrile ne Mammara a Nnocella ne Saglie pengola ne Forasciute ne Sgarriglia Mastodatto ne Vienela vienela ne che tiene ’mmano l’aco, e lo ffilo;

ne auciello auciello, maneca de fierro ne Grieco, o Acito ne Aprite aprite porte a ppovero Farcone. Ko pa je napočila ura, da si napolnijo želodce, so sedli za mizo. Po jedi je princ rekel Zezi, naj se izkaže kot vrla ženska in začne svojo pripoved. Ta jih je imela v glavi toliko, da so ji kar kipele iz nje; sklicala jih je na posvet in med vsemi izbrala tole, ki vam jo bom zdaj povedal.