O besedilu
Obraz
- Vir
- Pentameron
- Avtor
- Giambattista Basile
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Neapolitan
- Čas branja
- 16 min branja
- Obseg
- 13 strani
- Naslov izvirnika
- Jornata III III LO VISO
O izvirniku
Pentameron
Baročna, divja starejša plast evropske pravljice, polna obratov in pretiravanj. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Pentameron v jeziku Neapolitan.
Besedilo
Obraz
_Renza, ki jo oče zapre v stolp, ker so mu prerokovali, da bo umrla zaradi velike kosti, se zaljubi v princa in s kostjo, ki ji jo prinese pes, preluknja zid ter pobegne. Ko pa vidi, kako njen ljubi, ki se je medtem oženil, poljublja nevesto, ji od žalosti poči srce, princ pa se od bolečine ubije._ _Medtem ko je Cecca z velikim žarom pripovedovala to zgodbo, se je v poslušalcih kuhala prava enolončnica užitka in odpora, tolažbe in tesnobe, smeha in solza: jokali so zaradi nesreče, ki je doletela Pento, in se smejali ob srečnem koncu njenih muk; trepetali so, ko so jo gledali v tolikšnih nevarnostih, in se veselili, ker se je rešila s tolikšno častjo; gnusile so se jim spletke, ki so jih kovali proti njej, in uživali so ob maščevanju, ki jih je doletelo. Medtem je Meneca, ki je že imela prižgan lunt ob petelinu svoje klepetave puške, poprijela za orožje in takole začela._ Pogosto se zgodi, da človek nesreči steče naravnost v naročje prav takrat, ko misli, da ji bo ubežal. Zato mora moder človek vse svoje zadeve prepustiti nebesom, ne pa iskati čarovniških krogov in zvezdogledskih vraž. Ko namreč hoče kot modrec vnaprej predvideti nevarnosti, kakor bedak zdrvi v pogubo. Da je to res, poslušajte.
Nekoč je živel kralj dežele Fuosso-stritto, ki je imel lepo hčer. Ker je želel izvedeti, kakšna usoda ji je zapisana v knjigi zvezd, je sklical vse čarodeje, zvezdogledce in ciganke v svoji deželi. Prišli so na kraljevi dvor in si ogledali, eni črte na dlani, drugi poteze na obrazu, tretji znamenja na telesu Renze, kajti tako je bilo hčeri ime, nato pa je vsak povedal svoje mnenje. Večina je nazadnje sklenila, da ji grozi nevarnost, da ji bo velika kost zamašila glavni odtok življenja. Ko je kralj to slišal, je hotel nevarnost prehiteti, še preden bi ga spodnesla, zato je dal zgraditi lep stolp in vanj zaprl hčer z dvanajstimi dvornimi gospodičnami in oskrbnico, ki naj bi ji stregle. Pod smrtno kaznijo jim je ukazal, naj ji vselej prinašajo meso brez kosti, da bi se izognila temu zloveščemu znamenju. Renza pa je zrasla in postala lepa kakor luna. Nekega dne je stala pri oknu z železno rešetko, ko je mimo stolpa prišel Cecio, sin kraljice dežele Vigna-larga. Ob pogledu na tolikšno lepoto ga je pri priči oblila vročica; ko pa je videl, da mu vrača pozdrav in se mu široko smehlja, se je opogumil, stopil bliže k oknu in ji rekel: »Pozdravljena, listina vseh privilegijev narave, arhiv vseh darov nebes! Pozdravljena, vseobsegajoče kazalo vseh nazivov lepote!« Ko je Renza slišala te hvalnice, je od zadrege postala še lepša in tako naložila nova polena na Ceciov ogenj; kakor pravi pregovor, mu je na opeklino zlila še vrelo vodo. Ker pa ni hotela za njim zaostajati v vljudnosti, mu je odgovorila:
»Dobrodošel, shramba vseh poslastic miline, skladišče vsega blaga kreposti, carinarnica vseh kupčij ljubezni!« Cecio pa je odvrnil: »Kako to, da je trdnjava Kupidovih sil zaprta v stolpu? Kako to, da je v ječi tista, ki sama jemlje duše v ujetništvo? Kako to, da je to zlato jabolko za železno rešetko?«
Ko mu je Renza povedala, kako je prišlo do tega, ji je Cecio dejal, da je sicer kraljičin sin, vendar vazal njene lepote, in da ji bo posadil krono na glavo, če bo privolila, da z njim pobegne v njegovo kraljestvo. Renza, ki jo je življenje med štirimi stenami že dušilo in je komaj čakala, da zadiha na prostem, je sprejela ponudbo. Rekla mu je, naj se vrne zjutraj, ko svit pokliče ptiče za priče krivice, ki mu jo je storila zarja, in tedaj bosta skupaj pobegnila. Poslala mu je poljub z okna in se umaknila v sobo, princ pa se je vrnil v svoje prenočišče. Renza je medtem premišljevala, kako bi se izmuznila in ukanila dvorne gospodične, ko je v njeno sobo prišel velik mastif, ki ga je kralj imel za čuvaja stolpa, z debelo kostjo v gobcu. Medtem ko jo je glodal pod posteljo, je Renza sklonila glavo in zagledala tega veseljaka. Zdelo se ji je, da ji ga je poslala sreča, da bi ji pomagal iz stiske, zato je psa spodila ven in vzela kost. Dvornim gospodičnam je natvezila, da jo boli glava in naj jo pustijo pri miru, da si odpočije, nato je zagozdila vrata in se s kostjo lotila dela, kakor da bi bila najeta delavka. Začela je krušiti kamen v zidu in toliko časa kopala in rahljala zidovje, da je napravila odprtino, skozi katero se je lahko brez težav splazila. Potem je raztrgala par rjuh in jih zvila v vrv. Ko se je s prizorišča neba dvignilo zagrinjalo senc, da bi nastopila Zarja in povedala uvod v tragedijo Noči, je zaslišala Ceciov žvižg. Konec rjuh je privezala na steber in se spustila na cesto pod stolpom. Cecio jo je objel, posadil na oslička s sedelno odejo in krenil proti deželi Vigna-larga.
Ko sta zvečer prispela v kraj z imenom Viso, sta tam našla prelepo palačo, kjer je Cecio na tej lepi posesti postavil mejnik v znamenje svoje ljubezenske lastnine. Toda sreča ima od nekdaj grdo navado, da pretrga prejo, pokvari igro in podre vse dobre temelje zaljubljencev. Zato je sredi njunega najlepšega veselja poslala sla s pismom Ceciove matere. Pisala mu je, da je ne bo več našel žive, če je ne pride nemudoma obiskat, saj je že skoraj pri zadnjih črkah abecede življenja. Ob tej slabi novici je Cecio rekel Renzi: »Srce moje, stvar je resna in hiteti moram od postaje do postaje, da pridem pravočasno. Zato ostani pet ali šest dni v tej palači; vrnil se bom ali pa takoj poslal pote.« Ko je Renza slišala to grenko novico, je planila v jok in mu odgovorila: »O moja nesrečna usoda! Kako hitro se je sod mojih užitkov izpraznil do usedline! Kako hitro je lonec mojega veselja ostal pri samem dnu! Kako hitro je v sodu moje sreče ostalo le še za zadnji požirek! Gorje meni, ko pa moji upi plavajo po vodi, se moji načrti spreminjajo v otrobe in se je vse moje zadovoljstvo razkadilo v dim!
Komaj sem se z ustnicami dotaknila te kraljevske omake, že se mi je grižljaj zataknil v grlu; komaj sem približala usta temu studencu sladkosti, že se mi je okus skalil; komaj sem zagledala vzhajajoče sonce, že mu lahko voščim lahko noč!« Te in druge besede so kakor puščice iz turških lokov njenih ustnic prebadale Ceciovo dušo, dokler ji ni rekel: »Pomiri se, lepa opora mojega življenja, svetla svetilka mojih oči, zdravilni hijacint mojega srca! Kmalu se bom vrnil in vse milje razdalje me ne bodo mogle niti za ped odtrgati od tvoje lepe podobe; tudi moč časa ne bo mogla iz te glave izbiti spomina nate.
Pomiri se, spočij si misli, osuši oči in me ohrani v srcu.« S temi besedami je zajahal konja in oddirjal proti svojemu kraljestvu. Renza, ki je videla, da jo je pustil kakor kumaro na vrtu, se je takoj odpravila po njegovih sledeh. Na travniku je našla konja, ki se je pasel, mu razvezala spone in z njim pognala po Ceciovi poti. Na cesti je srečala puščavnikovega pomočnika, stopila s konja in mu dala svoja oblačila, vsa okrašena z zlatom, v zameno pa vzela njegovo raševinasto kuto in vrv. Oblekla jo je in se opasala z vrvjo, ona, ki je duše vezala z ljubezensko zanko, nato pa spet zajahala in konja tako priganjala s petami, da je kmalu dohitela Cecia. »Srečno, moj plemeniti gospod,« ga je pozdravila. Cecio ji je odvrnil: »Dobrodošel, moj mladi brat! Od kod prihajaš in kam si namenjen?« Renza je odgovorila:
_Prihajam iz kraja, kjer v solzah živi_ _ženska, ki pravi: »O obraz moj mili,_ _kdo te iztrgal je iz moje bližine?«_ Ko je Cecio to slišal, je tistemu, ki ga je imel za mladeniča, rekel:
»Moj lepi mladenič, kako ljuba mi je tvoja družba! Zato mi napravi uslugo, prosim te na kolenih: nikoli se ne loči od mene in mi od časa do časa ponovi te verze, kajti prav za srce me prijemajo.« Tako sta se s pahljačo pogovora hladila med vročo potjo in prispela v deželo Vigna-larga. Tam sta odkrila, da je kraljica Ceciu že izbrala nevesto in ga s to zvijačo poklicala domov; nevesta je bila že pripravljena in ga je čakala. Ko je Cecio prispel, je prosil mater, naj mladeniča, ki ga je spremljal, obdrži v hiši in ravna z njim kakor z njegovim bratom. Mati je privolila, zato je bil mladenič ves čas ob njem in je z njim in nevesto jedel pri isti mizi. Zdaj pa si zamislite, kako je bilo pri srcu ubogi Renzi in kakšne grenke grižljaje je požirala! Kljub vsemu je od časa do časa ponovila verze, ki so bili Ceciu tako všeč. Ko pa so pospravili mizo in sta se mladoporočenca umaknila v manjšo sobo, da bi se pogovarjala na samem, je Renza dobila priložnost, da sama izlije gorje svojega srca. Šla je na vrt v isti višini kot dvorana, se zatekla pod murvo in takole začela tožiti.
»Gorje mi! Kruti Cecio, je to zahvala za ljubezen, ki jo čutim do tebe? Je to bogato plačilo za to, kako rada te imam? Je to napitnina, ki si jo zaslužim za vdanost, ki ti jo izkazujem? Zapustila sem očeta, pustila dom, poteptala svojo čast in se izročila v oblast pasjemu izrodku, samo zato, da vidim, kako mi zapiraš pot, mi pred nosom zaloputneš vrata in dvigneš most, ko sem že mislila, da bom zavzela to lepo trdnjavo! Da se znajdem na carini tvoje nehvaležnosti, ko sem mislila, da bom mirno prebivala v zavetju tvoje naklonjenosti! Da z menoj igraš otroško igro izganjanja, ko sem si domišljala, da se bova šla skrivalnice in me boš nazadnje ujel v objem! Sem zato sejala upe, da zdaj žanjem votle hlebce sira? Sem zato metala mreže želja, da zdaj vlečem na breg pesek nehvaležnosti? Sem zato zidala gradove v oblakih, da zdaj tresnem na tla? To je torej povračilo, ki ga dobim; tako mi vračaš milo za drago; to je plačilo, ki ga odnašam! Spustila sem vedro v vodnjak ljubezenskih želja, pa mi je v roki ostal le ročaj; na soncu sem razgrnila oprane načrte, pa jih je iz jasnega neba zalil dež; na ogenj hrepenenja sem postavila lonec svojih misli, pa so vanj padle saje nesreč. Toda kdo bi si mislil, ti verolomni podlež, da se bo zlato tvoje zvestobe izkazalo za baker?
Da bo v sodu tvojih obljub ostala le usedlina? Da bo kruh tvoje dobrote splesnel? Lepo ravnanje poštenjaka, lepi dokazi častnega človeka, lepo vedenje kraljevega sina: vleči me za nos, me slepiti in mi mazati oči; obljubljati mi širok plašč, potem pa mi dati pretesen jopič; obljubljati mi morja in gore, nato pa me vreči v temno jamo; kazati mi svetel obraz, da bi mi srce počrnelo! O vetrne obljube, o besede iz otrobov, o prisege iz ocvrte vranice! Štela sem do štiri, še preden sem imela kaj v vreči; znašla sem se sto milj proč, ko sem mislila, da sem že prišla v baronovo hišo! Zdaj je jasno: večerne besede veter odnese. Gorje mi! Mislila sem, da bova s tem krutežem kakor meso in noht, pa bova kakor pes in mačka; domišljala sem si, da bova s tem pasjim izrodkom kakor lonec in kuhalnica, pa bova kakor kača in krastača. Ne bom mogla trpeti, da mi druga s srečno karto iz rok iztrga zmagovalno kombinacijo mojih upov; ne bom mogla prenesti, da mi zada šah mat! O nesrečna Renza, kar zaupaj, kar se pusti oploditi z besedami mož brez postave in brez vere! Gorje tisti, ki se z njimi zaplete, nesrečna je tista, ki se jih oklene, brez sreče tista, ki leže na široko posteljo njihovih obljub. Toda nikar si ne domišljaj, da boš ušel: saj veš, da kdor otroke goljufa, žalostno konča. Saj veš, da na nebeškem sodišču ni podkupljivih pisarjev, ki bi ponarejali listine. Ko boš najmanj pričakoval, bo prišel tvoj dan, ker si s to sleparijo ukanil tisto, ki se ti je vsa dala na up, v gotovini pa dobila takšno gorje. A kaj ne vidim, da pravico razlagam vetru, vzdihujem v prazno, vzdihujem brez koristi in se pritožujem, vendar sama? On bo nocoj z nevesto poravnal račune in prestopil mejo;
jaz pa bom obračunala s smrtjo in naravi poplačala dolg. On bo ležal v beli postelji, dišeči po sveže opranem perilu, jaz pa v temni krsti, ki zaudarja po truplih. On se bo s srečno nevesto igral praznjenje soda, jaz pa igro: prijatelj moj, ranjena sem;
ostro palico si bom zarila med rebra, da življenju napravim konec.« Po teh in drugih besedah obupa je prišel čas, da bi razgibali zobe, in poklicali so jo k mizi. Toda gratinirane jedi in mesne obare so ji bile kakor arzenik in mleček: po glavi ji je hodilo vse kaj drugega kot želja po žvečenju, v želodcu jo je težilo vse kaj drugega kot lakota. Ko jo je Cecio videl tako zamišljeno in bledo, ji je rekel: »Kaj je vendar, da tem jedem ne delaš časti? Kaj ti je, o čem premišljuješ? Kako se počutiš?« »Nič kaj dobro,« je odgovorila Renza, »pa ne vem, ali imam slabo prebavo ali vrtoglavico.« »Dobro bo, da izpustiš obrok,« je odvrnil Cecio, »kajti post je najboljše zdravilo za vsako bolezen. Če pa potrebuješ zdravnika, pošljimo po učenega pregledovalca urina, ki ljudem že z obraza prepozna bolezen, ne da bi jim sploh potipal žilo.« »Moje bolezni recepti ne ozdravijo,« je odgovorila Renza, »kajti le kuhalnica ve, kaj se kuha v loncu.« »Pojdi malo na zrak,« je rekel Cecio. Renza pa: »Več ko vidim, bolj mi poka srce.« Med tem pogovorom se je večerja končala in prišel je čas za spanje. Ker je Cecio hotel še naprej poslušati Renzino pesem, je velel, naj ji pripravijo počivalno posteljo kar v spalnici, kjer naj bi on ležal z nevesto. Vsake toliko jo je poklical, naj ponovi iste besede, ki so bile Renzi kakor bodala v srce, nevesti pa kakor brenčanje okoli ušes. Ta je nekaj časa trpela in trpela, nazadnje pa izbruhnila: »S tem milim obrazom sta mi že pošteno načela zadnjo plat! Kakšna nesrečna pesem pa je to? Če to še dolgo traja, bom dobila grižo! Za trenutek nehajta! Za božjo voljo, kaj vaju je obsedlo, da venomer ponavljata eno in isto? Mislila sem, da bom v postelji s teboj poslušala glasbo glasbil, ne pa glasnih žalostink. Pa poglej ga, kako se je zapičil v eno samo tipko! Prosim te, dovolj tega! Mož moj, in ti, ki zaudarjaš po česnu, utihni in naju pusti malo počivati.« »Tiho, žena moja,« je odgovoril Cecio, »zdaj bomo pretrgali nit pogovora.«
S temi besedami jo je tako glasno poljubil, da je cmok odmeval miljo daleč. Zvok njunih ustnic je v Renzinih prsih udaril kakor grom. Obšla jo je tolikšna bolečina, da so vse življenjske sile pohitele srcu na pomoč; in kakor pravi pregovor, preveč razbije lonec in pokrov. Naval krvi je bil namreč tako silovit, da jo je zadušilo in je tam stegnila noge. Ko je Cecio nevesti namenil še nekaj nežnosti, je tiho poklical Renzo, naj ponovi besede, ki so mu bile tako všeč. Ker pa ni dobil želenega odgovora, jo je znova prosil, naj mu nakloni to drobno veselje. Ko je videl, da ne reče niti besede, je počasi vstal in jo potegnil za roko. Še vedno ni odgovorila, zato ji je položil roko na obraz in ob dotiku ledeno mrzlega nosu spoznal, da je v tem telesu ugasnil ogenj naravne toplote. Osupel in prestrašen je dal prinesti svečo, odgrnil Renzo in jo prepoznal po lepem znamenju sredi prsi. Tedaj je povzdignil glas in začel kričati: »Kaj vidiš, nesrečni Cecio? Kaj se ti je zgodilo, ti nesrečnik? Kakšen prizor je pred tvojimi očmi?
Kakšna poguba je padla nate? O cvet moj, kdo te je utrgal? O svetilka moja, kdo te je ugasnil? O lonec ljubezenskih užitkov, kako si prekipel? Kdo te je podrl, lepa hiša mojega veselja? Kdo te je raztrgal, listina mojih užitkov? Kdo te je potopil, lepa ladja radosti tega srca? O ljuba moja, ko so se zaprle tvoje lepe oči, je propadla trgovina lepote, ustavilo se je vse poslovanje miline in Ljubezen je šla na most metat kocke za poslednje ostanke. Ko je odšla tvoja lepa duša, je zmanjkalo semena lepotic, razbil se je kalup prikupnih deklet in ni več kompasa za morje ljubezenskih sladkosti. O nepopravljiva izguba, o trpljenje brez primere, o neizmerna poguba! Kar potrepljaj se po rami, mati moja: lepo si me ukanila, da sem izgubil ta dragoceni zaklad! Kaj naj storim, nesrečnik, oropan veselja, brez vsake tolažbe, brez kančka užitka, s praznimi rokami namesto zadovoljstva, brez zabave, brez radosti? Nikar ne misli, življenje moje, da bom brez tebe ostal na svetu kakor strašilo. Sledil ti bom in te oblegal, kamorkoli boš šla; navkljub žrelu smrti se bova združila. Če sem te vzel za družabnico svoje postelje, bom zdaj tvoj družabnik v grobu in isti nagrobni napis bo pripovedoval o nesreči naju obeh.« S temi besedami je pograbil žebelj in si pod levo prsno bradavico napravil prav nič tolažilno rano, skozi katero mu je življenje v hipu odteklo. Nevesta je ostala ledena in otrpla; ko pa se ji je jezik le razvezal in se ji je povrnil glas, je poklicala kraljico. Ta je s celim dvorom prihitela h krikom. Ko je videla nesrečo, ki je doletela sina in Renzo, in slišala vzrok te pogube, si je z glave populila lase, da ni ostal niti en cel šop. Metala se je kakor riba na suhem, imenovala zvezde krute, ker so na njeno hišo zlile tolikšne nesreče, in preklinjala svojo žalostno starost, ki jo je dočakala le zato, da bi videla takšno razdejanje. Po silnem joku in vpitju je dala oba položiti v isti grob in nanj zapisati vso grenko zgodbo njune usode. Medtem je prispel tudi kralj, Renzin oče. Ko je hodil po svetu in iskal pobeglo hčer, je srečal puščavnikovega pomočnika, ki je prodajal njena oblačila; ta mu je povedal, kako je bilo, in ga napotil k princu dežele Vigna-larga. Prišel je ravno takrat, ko so poželi klasje njenih let in jo nameravali položiti v zemljo. Ko jo je zagledal in prepoznal ter jo objokoval in vzdihoval za njo, je preklel veliko kost, ki je zabelila juho njegove pogube. Našel jo je namreč v hčerini sobi in jo prepoznal kot orodje te bridke nesreče, s čimer se je zlovešča napoved tistih sleparjev, da bo umrla zaradi velike kosti, potrdila ne le na splošno, temveč prav do potankosti. Jasno se je pokazalo, _da kadar hoče nesreča priti,_ _se splazi tudi skozi špranje vrat._
Izvirnik
Jornata III III LO VISO
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
_Renza chiusa da lo Patre a na Torre ped’essere strolacato, ca aveva da morire pe n’uosso masto, se nnammora de no Prencepe, e co n’uosso portatole da no cano, spertosa lo muro, e se nne fuje. Ma vedenno l’amante ’nzorato vasare la zita, more de crepantiglia, e lo Prencepe pe lo dolore s’accide._ _Mentre Cecca co n’effetto granne contava sto cunto, se vedde n’oglia potrita de piacere, e de desgusto, de conzolazione, e d’affanno, de riso, e de chianto, se chiagneva de la desgrazia de Penta, se redeva pe lo fine, ch’appero li travaglie suoje, s’affannavano de vederele a tante pericole, se conzolavano, che fosse co ttanto nnore sarvata, s’appe desgusto de li trademiente, che se le fecero, e se sentette piacere de la vennetta, che nne
soccesse. Fra tanto Meneca, la quale steva co lo miccio a la serpentina de chiacchiariare, mese mano a ffierre, cossì decenno._ Sole spesse vote soccedere, che quanno crede l’ommo de foire na mala sciagura, tanno la scontra. Perzò deve l’ommo sapio mettere ’n mano de lo Cielo tutte l’interesse suoje, e non cercare chirchie de Maghe, e mmafare d’Astrolache; perchè cercanno de prevedere li pericole comme prudente, casca ne le rroine comme bestejale, e che sia lo vero, sentite.
Era na vota lo Rrè de Fuosso-stritto, ch’aveva na bella fegliola, e desederanno sapere quale sciorta le stesse scritta a lo libro de le stelle, chiammaje tutte li Negromante, Astrolache, e Zingare de chillo Pajese, li quale venute a la Corte Riale, e bisto, chi le llinee de la mano, chi le singhe de la facce, chi li nieghe de la perzona de Renza (che accossì se chiammava la Figlia) ognuno disse lo parere sujo. Ma la maggior parte concruse, ca passava pericolo de n’uosso mastro spilarese la chiaveca maestra de la vita; la quale cosa sentuto lo Rrè, voze jettarese ’nnante pe non cadere, facenno fravecare na bella Torre, dove ’nchiuse la Figlia co ddudece Dammecelle, e na femmena de covierno, che la servessero con ordene sotto pena de la vita, che se le portasse
sempre carne senz’uosso pe evetare sto male Chianeta. Ed essenno cresciuta Renza comme na Luna, trovannose no juorno a na fenestra, dov’era na cancellata de fierro, passaje pe cchella torre Cecio, figlio de la Regina de Vigna-larga, lo quale vedenno accossì bella cosa, pigliaje subeto de caudo, e bedennose rennere lo saluto, che le fece, e fare lo resillo a bavone, pigliaje armo, e fattose cchiù ssotto la fenestra, le disse: Addio, protacuollo de tutte le privileggie de la natura, archivio de tutte le concessiune de lo Cielo; addio, tavola uneversale de tutte li titole de la bellezza. Renza sentennose dare ste llaude, se fece pe la vregogna cchiù bella, e rrefonnenno legna a lo ffuoco de Cecio, le fece, comme disse chillo, sopra lo ccuotto acqua
volluta; e non bolenno essere venta de cortesia da Cecio, respose; singhe lo buono-venuto, o despenza de lo companateco delle grazie; o magazzeno de le mercanzie de la vertù, o doana de le trafeche d’Ammore. Ma Cecio leprecaje: Comme sta ’nchiuso drinto na torre lo Castiello de le fforze de Cupinto. Comme stà cossì carcerata la presonia dell’arme; comme stà drinto a ssa cancella de fierro sto pummo d’oro: e decennole Renza lo fatto comme passava, Cecio le decette, che isso era Figlio de Regina, ma vassallo de la bellezza soja, e che si se fosse contentata d’affuffarenella a lo Regno sujo, l’averria posta Corona ’n capo. Renza, che essenno pigliata de ’nchiusiccio drinto a quattro mura, non bedeva l’ora de sciauriare la vita, azzetaje lo
partito, e disse; che fosse tornato la matina, quanno l’arba chiamma pe testemmonie l’aucielle de la magriata, che l’ha fatto l’aurora, ca se ne sarriano sbignate ’nsiemme; e ttirato no vaso da coppa la fenestra se ne trasette, e lo Prencepe se reteraje a l’alloggiamiento sujo. Fra chisto miezo, Renza steva pensanno lo muodo de poteresenne sfilare, e gabbare le Ddammecelle, quanno no cierto Cane corzo, che tteneva lo Rrè pe guardia de la Torre, trasette drinto de la cammera soja co no granne uosso masto ’nvocca, e mentre se lo rosecava sotta a lo lietto, Renza vasciata la capo vedde lo fatte-festa, e parennole, che la fortuna lo mannasse pe li besuogne suoje, cacciato lo Cane fore, se pigliaje l’uosso, e dato a rrentennere a le Ddammecelle, ca le
doleva la capo, e perzò la lassassero arrequiare senza darele fastidio, pontellaje la porta, e se mese co st’uosso a faticare a ghiornate, e scantonianno na preta de lo muro, tanto fece, che la scavaje, e sfravecaje de manera, che ’nce poteva passare senza travaglio; e stracciato no paro de lenzola e fattone no ’ntorciglio comme na corda, quanno se levaje la tela dell’ombre da la scena de lo Cielo pe scire l’Aurora a ffare lo Prolaco de la Tragedia de la Notte; sentenno fiscare a Cecio, attaccato lo Capo de le llenzola a no stantaro, se lassaje calare a la via de vascio, abbracciata da Cecio, e postola ’ncoppa no ciuccio co no trappito, s’abbiaje a la vota de Vigna-larga.
Ma arrivate la sera a no cierto luoco chiammato Viso, llà trovaro no bellissimo Palazzo, dove Cecio mese lo termene a sta bella massaria pe ssegnale de la possessione amorosa: ma perchè la fortuna ha sempre pe bizio de guastare lo ffilato, de sconcecare li juoche, e de dare de naso a tutte li buone fonnamiente de li ’nnammorate, a lo mmeglio de li spasse lloro, fece arrivare no Corriere co na lettera de la mamma de Cecio, pe la quale scriveva, che se non correva a la medesema pedata a bederela, no l’averria trovata viva, perchè tirava ’n pizzo d’arrevare a lo rummo, e busso de l’arfabeto vitale. Cecio a sta mala nova, disse a Rrenza; core mio, lo negozio è de mportolanzia, e besogna correre le pposte pe arrivare a ttiempo; però trattienete cinco, o seje
juorne a sto Palazzo, ca torno, o manno subeto a pigliarete. Sentuto Renza st’amara nova, sbottanno a chiagnere, le respose: O negrecata la Sciorte mia, e comme priesto è ccalata la feccia a la votte de li guste mieje! comm’è basciata a la fonnariglia lo pignato de li spasse! comm’è arrivato a la remmasuglia lo spontone de li contiente mieje? scura me, ca se nne vanno pe l’acqua abascio le speranze; mme resceno a brenna li designe, e s’è resoluta ’n fummo ogne sfazione mia: appena aggio ’nzeccato a le llavra sta sauza riale, che m’è ’ntorzato lo muorzo; appena aggio posto lo musso a sta fontana de docezza, che mm’è ntrovolato lo gusto: appena aggio visto spontare lo Sole, che pozzo dicere bona notte Zio pagliariccio: cheste ed autre parole
scevano da ll’arche torchische de chelle llavra a sperciare l’arma de Cecio, quanno isso le disse: Sta zitto, o bello palo de la vita mia; o chiara lanterna de st’uocchie; o jacinto confortativo de sto core, ca sarraggio de priesto retuorno, e no porranno fare miglia de lontananza, ch’io mm’arrassa no parmo da ssa bella perzona; non porrà fare la forza de lo tiempo, ch’io faccia sautare la mammoria toja da sta catarozzola; quietate, reposa sto cellevriello, asciuca ll’uocchie, e ttieneme ’ncore. Cossì decenno, se mese a Ccavallo, e commenzaje a galoppare verzo lo Regno. Renza, che se vedde chiantata comm’a ccetrulo, s’abbiaje retomano pe le ppedate de Cecio, e spastorato no Cavallo, che trovaje a pascere ’n miezo a no prato, se mese a correre pe la via
de Cecio; e trovanno pe la strata no guarzone de no Romito, scese da Cavallo, e datole li vestite suoje, ch’erano tutte guarnute d’oro, se fece dare lo sacco, e la corda, che portava, e puostoselo ’ncuollo, e centase co chella funa, che ccegneva ll’arme co lo lazzo d’ammore, e ttornaje a ccravaccare, danno de carcagne a lo Cavallo, tanto, che ’n poco tiempo arrivaje Cecio, e le disse ben-trovato, Gentilommo mio, e Cecio le respose; ben-venuto, Patreciello mio, da dove se vene, e dove site abbiato; e Renza respose: _Vengo da parte, addove sempre ’n chianto._ _Stace na Donna, e ddice, o bianco viso,_ _Deh chi me t’ha levato da lo canto?_ Sentuto chesto Cecio, disse a chillo, che se credeva no guagnone.
O bello Giovane mio, e quanto m’è cara la compagnia toja; perzò famme no piacere (e pigliate le bisole meje) non me te partire maje da lo scianco, e da vota ’nvota vamme repetenno sti vierze, ca mme tilleche propio lo core. Cossì co lo ventaglio de le chiacchiare ventoliannose pe lo caudo de lo cammino, arrivaro a Vigna-larga, dove trovaro che la Regina avenno ’nzorato a Cecio, co sta rasa l’aveva mannato a cchiammare; e già la Mogliere steva all’ordene aspettannolo, dove arrivato che fu Cecio, pregaje la Mamma a ttenere a la casa, e a ttrattare comme a no fratiello sujo sto figliuolo, che l’aveva accompagnato: e remmasa contenta la Mamma, lo fece stare sempre a ccanto ad isso, e mmagniare a ttavola soja co la Zita. Conzidera mò,
che core faceva la negra Renza, e si nne gliotteva noce vommeca: co ttutto chesto, de vota ’n vota leprecava li vierze, che piacevano tanto a Cecio; ma levato la tavola, e rritiratose li Zite a no retretto pe parlare da sulo a sulo: avenno campo Renza de sfocare sola la passione de lo core, trasuta drinto a n’uorto, ch’era ’n chiano de la sala, e rritiratase sotto a no Cievozo, cossì commenzaje a gualiarese.
Oimmè! Cecio crodele, chesta è l’a mmille grazie de l’ammore, che te porto? chesta è la gran merzè de lo bene che te voglio? chisto è lo veveraggio, che mme mereto de l’affezzione, che te mostro. Eccote chiantato patremo, lassata la Casa, scarpisato lo nnore, e datome ’n potere de no Canoperro pe bedereme stagliate li passe, serrata la porta ’n faccie, e auzato lo Ponte, quanno credeva pigliare dominio de ssa bella fortezza: pe bedereme scritta a la gabella de la sgratetudene toja, mentre mme penzava de stare cojetamente a la Dochesca de la grazia toja: pe bedereme fatto lo juoco de li peccerille. Banno, e ccommannamiento da parte de Mastro Chiommiento, mentre mme mmagenava de joquare ad anca-nicola co ttico? Aggione semmenate speranze, e
mmo raccoglio Case-Cavalle? aggione jettato rezze de desederio, e mmo tiro ’nterra arena de sgratetudene? aggione fatto Castielle ’nn ajera, pe schiaffare ttuppete de cuorpo ’n terra? ecco lo cagno, e scagno, che rrecevo: ecco la pariglia, che mm’è data: ecco lo pagamiento, che nne porto; aggio calato lo cato a lo puzzo de le boglie amorose, e mme n’è rrestata la maneca ’n mano; aggio spasa la colata de li designe mieje a lo Sole, e mme nc’è chiuoppeto a Ccielo apierto; aggio puosto a ccocinare lo pignato de li penziere mieje a lo ffuoco de lo desederio, e mme nc’è cascato la folinia de le ddesgrazie. Ma chi credeva, o Cagna-vannera, la fede toja s’avesse da scoprire a ramma?
ca la votte de le promesse calasse a la feccia? lo ppane de la bontà pigliasse de muffa? Bello tratto d’ommo da bene: belle prove de perzona ’nnorata, bello termene de Figlio de Rrè, coffiareme, ’mpapocchiareme, e ’nsavorrareme, e facennome la cappa larga, pe ffareme trovare curto lo jeppone, promettereme mare, e mmunte, pe schiaffareme drinto a no scuro fuosso, fareme le ffacce lavate, perchè io mme trovasse lo core nigro. O promesse de viento, o parole de vrenna, o juramiente de meuza soffritta: eccote ditto quatto ’nnante, che fosse ’nsacco, eccote ciento miglia da rasso, mentre io mme credeva essere arrivat’a ccasa de Barone: ben se pare, ca parole de sera, lo viento le mmena. Oimmè dove penzava essere carne, ed ogne co sto crodele, sarraggio cod’isso
comme cane, e gatte; dove mme ’mmagenava d’essere chilleto, e cocchiara co sso cane perro, sarraggio cod’isso comme cervone, e rruospo, perchè non porraggio soffrire, ch’autro co no cinquantacinco de bona fortuna mme leva de mano la primera passante de le speranze meje; non porraggio sopportare, che mme sia dato no schiacco matto; o Renza male abbiata, va te fida, va te ’mprena de parole d’uommene senza legge, senza fede, negra chi se ’nce ’mmesca, trista chi se ’nce attacca, sbenturata chi se corca a lo lietto largo, che te soleno fare. Ma non te corare, lo saje, ca chi gabba peccerille, fa la morte de li Grille: tu saje, ca a la banca de lo Cielo non ce so Scrivane marranchine, che mbrogliano le carte; e quanno manco te cride, venerrà la jornata toja, avenno fatto
sto juoco de mano a chi t’ha data se stessa ’n credenza, pe rrecevere sta mala sfazione ’ncontante. Ma non me n’addono ca conto la ragione a lo viento, sospiro ’nvacante, sospiro ’n pierdeto, e mme lamento, ma sola. Isso sta sera sauda li cunte co la Zita, e rrompe la taglia; ed io faccio li cunte co la morte, e pago lo debeto a la Natura. Isso starrà a no lietto janco, e addoruso de colata, io dinto na scura vara, e ffetente d’accise: Isso joquarrà a scarreca la votte co chella bona asciortata de la Zita, ed io farraggio a ccompagno mio feruto so; schiaffannome no spruoccolo appontuto a li fielette, pe dare ’mmasto a la vita: e dapò cheste, ed autre pparole de crepantiglia, essenno oramaje ll’ora de menare li diente, fu chiammata a la tavola, dove li
’ngrattenate, e li spezzate l’erano arzeneco, e ttutomaglio; avenno autro ’n capo, che boglia de mazzecare, autro le jeva pe lo stommaco, che appetito de ’nchiere lo stommaco; tanto, che bedennola Cecio accossì penzosa, ed appagliaruta, le disse: Che bò dire, che non faje nnore a ste bevanne; che d’aje, a che ppienze? comme te siente? Non me sento niente bona, respose Renza, ne ssaccio si è ’ndegestione, o verticene. Faje buono a pperdere no pasto, leprecaje Cecio, ca la dieta è lo cchiù ottemo tabacco d’ogne mmale; ma si t’abbesogna lo Miedeco, mannammo a chiammare no Dottore d’aurina, ch’a la facce sulo, senza toccare lo puzo, canosce le ’nfermetate de la gente. Non è mmale de rezette, respose Renza, ca nesciuno sa li guaje de la pignata, si no
la cocchiara. Jesce no poco a pigliare ajere; disse Cecio, e Rrenza, quanto cchiù beo, cchiù mme schiatta lo core. Accossì parlanno parlanno fornette lo mmagnare, e benne l’ora de dormire; e Cecio pe ssentire sempre la Canzona de Renza voze, che se corcasse a no lietto de repuoso drinto la Cammara stessa dove s’aveva da corcare co la Zita, e a ora a ora la chiammava a rrepetere le stesse pparole, ch’erano pugnalate a lo core de Renza, e frosciamiento a le cchiocche de la Zita, tanto che stette e stette, e a la fine sbottanno disse, mm’avite rutto lo tafanario co sso janco viso: che nnegra musica è chessa? ormaje è rrammo de vesenterio a ddurarela tanto: vasta no poco: pò fare lo munno, e che l’avite pigliato a scesa de capo a llebrecare sempre na
stessa cosa? Io mme credeva corcareme co ttico pe sentire museca de strommiente, e non trivole de voce; e bi se l’aje pigliata menotella a ttoccare sempre no tasto, de grazia non ne sia cchiù. Marito mio, e tu caglia ca fiete d’aglie, e lassace arrequiare no poco. Stà zitto, Mogliere mia, respose Cecio, ca mo rompimmo lo filo de lo pparlare: e ccossì decenno, le dette no vaso accossì fforte, che se sentie no miglio lo schiasso; tanto che lo remmore de le lavra lloro fu truono a lo pietto de Renza, la quale appe tanto dolore, che curze tutte le spirete a dare soccurzo a lo core, fecero comm’a cchillo, lo ssoperchio rompe lo pignato, e lo copierchio: pocca fu ttale, e ttanto lo concurzo de lo sangue, che affocata llà stese li piede. Cecio comm’appe fatto
quattro gnuognole a la Zita, chiammaje sotto voce Renza, che l’avesse reprecato chelle pparole, che le piacevano tanto, ma non sentennose responnere comme voleva, tornaje a pregarela, che le desse sso poco de gusto, ma vedenno, che non deceva manco na parola, auzannose chiano chiano, la tiraje pe no vraccio; e mmanco responnenno, le mese mano a la facce, ed a lo ttoccare de lo naso friddo friddo, s’addonaje, ch’era stutato lo ffuoco de lo calore naturale de chillo cuorpo. Pe la quale cosa sbagottuto e atterruto fece venire cannela, e scopierto Renza, la canoscette a no bello nievo, ch’aveva ’n miezo a lo pietto, ed auzanno li strille commenzaje a ddicere: Che bide, o nigro Cecio? che t’è succiesso sbentorato? che spettacolo te sta ’nnanze all’uocchie?
che rroina t’ha dato ’ncoppa a le ghionte? o sciore mio, chi t’ha cogliuto? o locerna mia, chi t’ha stotata? o pignato de li guste d’ammore, comme si sciuto pe ffora? Chi t’ha derropato, o bella casa de le contentezze meje? chi t’ha stracciato, o carta franca de li piacire meje? chi t’ha mannato a ffunno, o bella nave de li spasse de chisto core? o bene mio, che a lo cchiudere de li bell’uocchie è ffalluta la poteca de le bellizze: hanno levato mano le ffacenne de la grazia; ed è ghiuta a botare ossa a lo ponte Ammore. A lo ppartire de ssa bell’arma s’è pperduta la semmenta de le belle, s’è guastata la stampa de le ccianciose, ne se trova cchiù la vusciola pe lo mmaro de le ddocezze amorose. O danno senza reparo, o streverio senza comparazione, o
roina senza mesura. Va stirate lo vraccio, mamma mia, c’aje fatto na bella prova a strafocareme, perchè io perdesse sto bello tresoro? che farraggio, negrecato, ’nzenziglio de piacere, nietto de consolazione, leggiero de gusto, granne de sfazione, sbriscio de spasso, screspato de contento; non credere, vita mia, che boglia senza te restare pe stimmolo a lo munno, ca te voglio secotiare, e pigliare ad assedio dovonca vaje, e a sfastidio de le garge de morte, nce conjongnerrimmo ’nsiemme; e si t’aveva pigliato a compagna d’affitto a lo lietto mio, te sarraggio caratario a la sebetura, e no stisso spetaffio contarrà la desgrazia de tutte duje. Così decenno, deze de mano a no chiuovo, e se fece na cura sconfortativa sotto la zizza mancina, pe la quale
spilaje co no curzo la vita, lassanno la Zita fredda, e ghielata, che comme potte sciogliere la lengua, e scapolare la voce, chiammaje la Regina, la quale corze a lo rommore co ttutta la Corte, e bisto lo nigro socciesso de lo figlio, e de Renza, e ssentuto la causa de sto fracasso, non ce lassaje zeruola sana a la catarozzola, e sbattenno comme a ppesce fore de l’acqua, chiammaje crodele le stelle, ch’avevano chiuoppeto a la casa soja tanta desgrazie, e ’mmardecenno la scura vecchiezza, che l’aveva stipato a ttanta roine, e dopò fatto no granne strillatorio, facenno schiaffare tutte duje drinto na fossa, nce fece scrivere tutta l’ammara storia de le ffortune lloro, ne lo quale tiempo ’nce venne arrivanno lo Rrè, Patre de Renza, lo quale jenno pe lo munno
cercanno la Figlia, che se n’era fojuta, scontraje lo guarzone de lo Romito, che ghieva vennenno li vestite suoje, e le disse lo fatto, comme secotejava: lo Prencepe de Vigna-larga jonze a ttiempo, ch’avenno metuto le spiche dell’anne suoje, le bolevano ’nfossare; e bedennola, e ccanoscennola, e chiagnennola, e sospirannola, jastemmaje l’uosso masto, ch’aveva ’ngrassato la menestra de le roine soje, che avennolo trovato a la Cammara de la Figlia, e recanosciutolo pe strommiento de sto amaro scuoppo, aveva verificato sto delitto ’n genere, anze in spezie lo tristo agurio de chille sagliemmanche, li quale dissero, che pe n’uosso masto, aveva da morire, vedennose chiaramente, _Ca quanno lo malanno vo venire,_ _Trase pe le spaccazze de la porta._
Nadaljuj z branjem
