Prevod

_Nosečnica jé peteršilj z vrta neke ljudožerke. Ko jo ta zaloti pri tatvini, ji obljubi otroka, ki ga nosi pod srcem. Rodi se ji hči Petrosinella; ljudožerka jo vzame k sebi in zapre v stolp.

Neki princ jo odpelje od tam; s pomočjo treh želodov ubežita ljudožerki, in ko jo pripelje domov, postane princesa._ _Tako zelo si želim ohranjati princeso dobre volje, da vso minulo noč, ko ni bilo od nikoder slišati niti glasu, nisem počela drugega, kakor prebrskavala stare skrinje v svoji glavi in stikala po vseh zakotjih spomina. Med zgodbami, ki jih je pripovedovala pokojna gospa Chiarella Usciolo, vdova mojega strica — Bog ji daj nebesa, vam pa zdravje —, sem izbrala tiste, ki so se mi zdele najprimernejše, da vam vsak dan postrežem z eno. Če si le nisem oči narobe nataknila, mislim, da vam bodo v veselje. In četudi ne bodo oborožene čete, ki bi razgnale tegobe vaše duše, bodo vsaj trobente, ki bodo prebudile moje tovarišice, da se podajo na bojišče z večjo močjo, kot jo premore moja malenkost, in z obiljem svoje domiselnosti nadomestijo pomanjkljivost mojih besed._ Nekoč je živela nosečnica po imenu Pascaddozia. Ko se je nagnila skozi okno, ki je gledalo na vrt neke ljudožerke, je zagledala lepo gredo peteršilja. Tako močno se ji ga je zahotelo, da ji je kar slabo postajalo. Ker se ni mogla več upirati skušnjavi, je počakala, da je ljudožerka odšla, in ga nabrala polno pest. Ko pa se je ljudožerka vrnila domov in hotela pripraviti omako, je opazila, da je nekdo posegel v njeno gredo, in rekla: »Naj se mi vrat zlomi, če zalotim tega dolgoprsteža, pa ga ne pripravim do tega, da bo obžaloval! Tako se bo vsak naučil jesti s svojega krožnika, ne pa šariti po tujih loncih.« Toda uboga nosečnica je še naprej hodila na vrt, dokler je nekega jutra ni zalotila ljudožerka. Vsa besna in razjarjena ji je rekla: »Pa sem te ujela, tatica, kradljivka! Mar plačuješ najemnino za ta vrt, da prihajaš tako brez sramu pulit moja zelišča? Pri moji veri, za pokoro te ne bom poslala v Rim!« Nesrečna Pascaddozia se je začela opravičevati, češ da je hudič ni zapeljal v to pregreho zaradi požrešnosti ali volčje lakote, temveč zato, ker je noseča in se boji, da bi se njen otrok rodil z obrazom, posutim s peteršiljem. Ljudožerka bi ji morala biti celo hvaležna, da ji ni poslala koga, ki bi jo prosil zanj. »Nevesta hoče besede,« je odvrnila ljudožerka, »mene pa s takim čvekanjem ne boš ujela:

tvoja življenjska najemnina je potekla, če mi ne obljubiš otroka, ki ga boš rodila, naj bo deček ali deklica.« Uboga Pascaddozia je, da bi se rešila nevarnosti, v kateri se je znašla, položila eno roko na drugo in prisegla, ljudožerka pa jo je pustila oditi. Ko je prišel čas poroda, je rodila deklico, lepo kakor dragulj. Ker je imela na prsih lepo znamenje v obliki peteršiljeve vejice, jo je poimenovala Petrosinella. Deklica je vsak dan zrasla za ped, in ko je dopolnila sedem let, jo je mati poslala k učiteljici. Kadar je na poti srečala ljudožerko, ji je ta rekla: »Povej materi, naj se spomni svoje obljube.« Tolikokrat ji je ponovila to lajno, da uboga mati ni mogla več poslušati iste pesmi in je nekega dne rekla: »Če spet srečaš tisto starko in bo zahtevala izpolnitev preklete obljube, ji odgovori: ‘Pa si jo vzemi.’« Petrosinella, ki še ni poznala sveta, je ob naslednjem srečanju z ljudožerko, ko ji je ta spet rekla isto, nedolžno odgovorila, kakor ji je naročila mati. Ljudožerka jo je zgrabila za lase in odnesla v gozd, kamor sončni konji nikoli niso zašli, saj se niso hoteli pasti na pašnikih tistih senc. Zaprla jo je v stolp, ki ga je pričarala, brez vrat in stopnic, z enim samim okencem. Skozenj je plezala gor in dol po Petrosinellinih dolgih, dolgih laseh, kakor mornar pleza po vrveh ladijskega jambora. Nekega dne, ko ljudožerke ni bilo v stolpu, je Petrosinella pomolila glavo skozi odprtino in razprostrla kite na soncu. Mimo je prišel sin nekega kneza. Ko je zagledal dva zlata prapora, ki sta vabila duše, naj se vpišejo v vojsko ljubezni, in sredi dragocenih valov uzrl obraz sirene, ki je očarala vsako srce, se je brezmejno zagledal v tolikšno lepoto. Poslal ji je prošnjo, spisano iz vzdihov, in odobreno mu je bilo mesto v njeni naklonjenosti. Kupčija je tako dobro stekla, da je princ prejemal prikimavanja in poljube rok, pomežike in poklone, zahvale in ponudbe, upe in obljube, lepe besede in sladke dobrikanje. Ko se je to nadaljevalo več dni, sta se tako zbližala, da sta se dogovorila za srečanje. Zgodilo naj bi se ponoči, ko se luna z zvezdami igra tihe skrivalnice; dekle naj bi ljudožerki dalo uspavalo in ga potem po svojih laseh potegnilo k sebi. Ko je prišla dogovorjena ura, se je princ prikazal pod stolpom. Petrosinella je na njegov žvižg spustila kite; prijel se jih je z obema rokama in rekel: »Potegni!« Ko ga je dvignila, je skozi okence smuknil v sobo in se pogostil s tistim peteršiljem v omaki ljubezni. Še preden je sonce svoje konje naučilo skakati skozi obroč zodiaka, se je po isti zlati lestvi spustil na tla in odšel po svojih opravkih. Ker sta to pogosto ponavljala, je vse skupaj opazila neka ljudožerkina botra. Prevzela je vlogo nadležne muhe in hotela svoj gobec vtakniti v drek, zato je ljudožerki povedala, naj bo pozorna, ker Petrosinella ljubimka z nekim mladeničem. Sumila je, da sta šla že precej daleč, saj je videla vse tisto spogledovanje in prihajanje in odhajanje; bala se je, da bosta pobrala šila in kopita ter se iz hiše izselila še pred majem. Ljudožerka se ji je zahvalila za koristno opozorilo in rekla, da bo že sama poskrbela, da jima zapre pot. Petrosinella tako ali tako ne more pobegniti, ker jo je začarala: če ne dobi v roke treh želodov, ki so skriti v kuhinjskem tramu, je vsak poskus pobega zaman. Medtem ko sta tako govorili, je Petrosinella, ki je imela našpičena ušesa in je že nekoliko sumila botro, slišala ves pogovor. Ko je noč razgrnila svoja črna oblačila, da jih ne bi razjedli molji, in je princ prišel kakor po navadi, ga je poslala splezat na tramove in poiskat želode. Ker jo je ljudožerka začarala, je vedela, kako jih mora uporabiti. Izdelala sta vrvno lestev, se oba spustila na tla in jo začela na vso moč ubirati proti mestu. Toda botra ju je videla odhajati in začela kričati ter klicati ljudožerko. Tako se je drla, da jo je prebudila. Ko je ljudožerka slišala, da je Petrosinella pobegnila, se je spustila po isti lestvi, privezani na okence, in stekla za zaljubljencema. Ko sta jo zagledala, kako se hitreje od neobrzdnega konja žene proti njima, sta mislila, da sta izgubljena. Toda Petrosinella se je spomnila želodov in enega nemudoma vrgla na tla. V hipu je iz njega planil tako strašen pes čuvaj, da Bog pomagaj! Z ogromnim odprtim gobcem se je lajaje pognal proti ljudožerki, da bi jo pogoltnil v enem grižljaju. A ker je bila zvitejša od samega zlodeja, je segla v žep, potegnila iz njega hlebček kruha in ga dala psu. Ta je povesil rep in njegova divjost se je polegla, ona pa se je spet pognala za ubežnikoma. Ko je Petrosinella videla, da se bliža, je vrgla drugi želod. Iz njega je skočil divji lev, ki je udarjal z repom ob tla, stresal grivo in na dve pedi široko razprl gobec, pripravljen, da ljudožerko raztrga na kosce. Ljudožerka se je obrnila, odrla osla, ki se je pasel sredi travnika, si nadela njegovo kožo in spet stekla proti levu. Ta je mislil, da je pred njim osel, in se je tako prestrašil, da še danes beži. Ko je tako preskočila še drugi jarek, se je ljudožerka spet pognala za ubogima mladima zaljubljencema. Slišala sta topotanje in videla oblak prahu, ki se je dvigal proti nebu, zato sta uganila, da jima je ljudožerka znova za petami. Ker se je še vedno bala, da bi jo lev zasledoval, si ni slekla oslovske kože. Petrosinella je vrgla še tretji želod in iz njega je skočil volk. Ne da bi ljudožerki dal čas, da si izmisli novo zvijačo, jo je požrl kot osla. Zaljubljenca sta bila zdaj rešena vseh nadlog in sta počasi odšla v prinčevo kraljestvo. Tam jo je z očetovim dovoljenjem vzel za ženo in po tolikšnih viharjih trpljenja sta spoznala, _Da ura v varnem pristanu_ _Izbriše sto let viharjev._