O besedilu
Nagelj
- Vir
- Grimmove pravljice
- Avtor
- Jacob in Wilhelm Grimm
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Deutsch
- Čas branja
- 8 min branja
- Obseg
- 7 strani
- Naslov izvirnika
- Die Nelke
O izvirniku
Grimmove pravljice
Gozdovi, čarobni predmeti in ljudska logika evropske pripovedne tradicije. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Grimmove pravljice v jeziku Deutsch.
Besedilo
Nagelj
Nekoč je živela kraljica, ki ji je ljubi Bog zaprl naročje, da ni mogla roditi otrok. Vsako jutro je hodila na vrt in prosila Boga v nebesih, naj ji nakloni sina ali hčer. Tedaj je prišel z neba angel in rekel: »Pomiri se, rodila boš sina, ki se mu bodo uresničevale želje; kar koli si bo na svetu zaželel, bo tudi dobil.« Šla je h kralju in mu povedala veselo novico, in ko je napočil čas, je rodila sina, kralj pa se je neizmerno razveselil.
Odtlej je vsako jutro hodila z otrokom v park z divjadjo in se tam umivala ob bistrem studencu. Ko je bil otrok že nekoliko večji, se je nekoč zgodilo, da ji je ležal v naročju in je zaspala. Tedaj je prišel stari kuhar, ki je vedel, da se otroku uresničujejo želje, in ga ugrabil. Vzel je kokoš, jo raztrgal ter s krvjo poškropil kraljičin predpasnik in obleko. Otroka je odnesel na skrit kraj, kjer ga je morala dojiti dojilja, nato pa stekel h kralju in obtožil kraljico, da je pustila, da so ji divje zveri ugrabile otroka. Ko je kralj zagledal kri na predpasniku, je verjel obtožbi in se tako razsrdil, da je dal zgraditi globok stolp, v katerega ni sijalo ne sonce ne mesec, ter vanj zapreti in zazidati svojo ženo. Tam naj bi sedem let prebila brez hrane in pijače ter umrla od lakote in žeje. Toda Bog je poslal z neba dva angela v podobi belih golobov, ki sta morala vsak dan dvakrat prileteti k njej in ji prinesti hrano, dokler ni minilo sedem let.
Kuhar pa si je mislil: »Če se otroku uresničujejo želje, jaz pa ostanem tukaj, me lahko kaj hitro pahne v nesrečo.« Zato je zapustil grad in odšel k dečku, ki je bil že toliko velik, da je znal govoriti, ter mu rekel: »Zaželi si lep grad z vrtom in vsem, kar sodi zraven.« Komaj je deček izgovoril te besede, že je pred njim stalo vse, kar si je zaželel. Čez nekaj časa mu je kuhar rekel: »Ni dobro, da si tako sam. Zaželi si lepo dekle za družbo.« Kraljevič si jo je zaželel in pri priči je stala pred njim, tako lepa, da je noben slikar ne bi mogel naslikati. Zdaj sta se skupaj igrala in se imela iz srca rada, stari kuhar pa je hodil na lov kakor imeniten gospod. Toda prešinila ga je misel, da bi si kraljevič nekega dne utegnil zaželeti, da bi bil pri svojem očetu, in ga s tem spraviti v hudo stisko. Zato je šel k dekletu, ga potegnil na stran in rekel: »Nocoj, ko bo deček spal, stopi k njegovi postelji in mu zabodi nož v srce, meni pa prinesi njegovo srce in jezik. Če tega ne storiš, boš izgubila življenje.« Nato je odšel, in ko se je naslednjega dne vrnil, dekle tega ni storilo. Reklo je: »Zakaj bi vzela življenje nedolžnemu bitju, ki ni še nikomur storilo nič žalega?« Kuhar je spet dejal: »Če tega ne storiš, te bo stalo lastnega življenja.« Ko je odšel, si je dala pripeljati mlado košuto in jo zaklati, nato pa je vzela njeno srce in jezik ter ju položila na krožnik. Ko je zagledala starca prihajati, je rekla dečku: »Lezi v posteljo in se pokrij čez glavo.«
Tedaj je hudobnež vstopil in vprašal: »Kje sta dečkovo srce in jezik?« Dekle mu je podalo krožnik, toda kraljevič je odvrgel odejo in rekel: »Ti stari grešnik, zakaj si me hotel umoriti? Zdaj ti bom izrekel sodbo. Spremenil se boš v črnega pudlja z zlato verigo okoli vratu in žrl boš žareče oglje, da ti bo plamen švigal iz gobca.« Komaj je izgovoril te besede, se je starec spremenil v pudlja z zlato verigo okoli vratu. Kuharji so morali prinesti razbeljeno oglje, on pa ga je žrl, da mu je plamen švigal iz gobca. Kraljevič je ostal tam še nekaj časa in razmišljal o svoji materi, ali je še živa. Nazadnje je rekel dekletu: »Rad bi se vrnil domov, v svojo domovino. Če greš z menoj, bom skrbel zate.« »Ah,« je odgovorila, »pot je tako dolga, in kaj naj počnem v tuji deželi, kjer me nihče ne pozna?« Ker torej ni bila zares voljna iti z njim, ločiti pa se vendarle nista hotela, si je zaželel, da bi se spremenila v lep nagelj, in ga spravil k sebi.
Nato se je odpravil na pot, pudelj pa je moral teči z njim, in tako je prišel v svojo domovino. Šel je k stolpu, v katerem je bila zaprta njegova mati, in ker je bil stolp tako visok, si je zaželel lestev, ki bi segala prav do vrha. Povzpel se je po njej, pogledal noter in zaklical: »Preljuba mati, gospa kraljica, ali ste še živi ali ste mrtvi?« Odgovorila je: »Pravkar sem jedla in sem še sita,« saj je mislila, da sta prišla angela. On pa je rekel: »Vaš ljubi sin sem, ki naj bi vam ga divje zveri ugrabile iz naročja. Toda še sem živ in kmalu vas bom rešil.« Nato je splezal dol in šel k svojemu gospodu očetu ter se dal najaviti kot tuj lovec, ki bi rad stopil v njegovo službo. Kralj je odgovoril, da lahko pride, če je izučen in mu zna priskrbeti divjačino; v vsej obmejni pokrajini in okolici namreč nikoli ni bilo divjadi. Lovec je dejal, da mu bo priskrbel toliko divjačine, kolikor je bo le potreboval za kraljevsko mizo. Nato je velel zbrati vse lovce in jim naročil, naj gredo z njim v gozd. Šli so z njim, in ko so prišli tja, jim je ukazal, naj sklenejo velik krog, ki bo na enem koncu ostal odprt. Sam je stopil vanj in si začel želeti. Pri priči je v krog priteklo dvesto in še nekaj glav divjadi, lovci pa so jo morali postreliti. Vse so naložili na šestdeset kmečkih vozov in odpeljali h kralju. Tako je lahko svojo mizo spet obložil z divjačino, potem ko je dolga leta ni imel.
Kralj se je tega silno razveselil in ukazal, naj naslednjega dne ves njegov dvor obeduje z njim, ter pripravil veliko gostijo. Ko so bili vsi zbrani, je rekel lovcu: »Ker si tako spreten, boš sedel ob meni.« Ta je odgovoril: »Gospod kralj, naj mi vaše veličanstvo ne zameri, toda jaz sem le preprost lovski fant.« Kralj pa je vztrajal in ponavljal: »Sesti moraš poleg mene,« dokler ga ni ubogal. Ko je sedel tam, je pomislil na svojo preljubo mater in si zaželel, da bi jo kdo od kraljevih najvišjih služabnikov omenil in vprašal, kako se godi gospe kraljici v stolpu, ali je še živa ali pa je že umrla od lakote in žeje. Komaj si je to zaželel, že je spregovoril dvorni maršal: »Vaše kraljevsko veličanstvo, mi tukaj živimo v veselju, kako pa se godi gospe kraljici v stolpu? Ali je še živa ali je že umrla od lakote in žeje?« Toda kralj je odgovoril: »Pustila je, da so mi divje zveri raztrgale ljubega sina, zato o njej nočem ničesar slišati.« Tedaj je lovec vstal in rekel: »Premilostljivi gospod oče, še je živa in jaz sem njen sin. Niso me ugrabile divje zveri, temveč hudobnež, stari kuhar. Ko je zaspala, me je vzel iz njenega naročja in ji poškropil predpasnik s kokošjo krvjo.« Nato je prijel psa z zlato ovratnico in rekel: »To je tisti hudobnež,« ter dal prinesti žareče oglje, ki ga je moral pes pred vsemi požreti, da mu je plamen švigal iz gobca. Potem je vprašal kralja, ali ga želi videti v njegovi pravi podobi, in si zaželel, da bi spet postal kuhar. Pri priči je stal tam z belim predpasnikom in nožem ob boku. Ko ga je kralj zagledal, se je razsrdil in ukazal, naj ga vržejo v najglobljo ječo. Nato je lovec nadaljeval: »Gospod oče, ali želite videti tudi dekle, ki je tako nežno skrbelo zame in bi me pozneje moralo umoriti, pa tega ni storilo, čeprav je bilo na kocki njegovo lastno življenje?« Kralj je odgovoril: »Da, rad bi jo videl.« Sin je rekel: »Premilostljivi gospod oče, pokazal vam jo bom v podobi lepe cvetlice.« Segel je v žep, vzel iz njega nagelj in ga položil na kraljevsko mizo. Bil je tako lep, da kralj še nikoli ni videl takega. Nato je sin rekel: »Zdaj pa vam jo bom pokazal še v njeni pravi podobi,« in si zaželel, da bi spet postala dekle. Tedaj je stala pred njimi in bila je tako lepa, da je noben slikar ne bi mogel naslikati lepše.
Kralj je poslal dve dvorni dami in dva služabnika v stolp, da bi pripeljali gospo kraljico h kraljevski mizi. Ko pa so jo pripeljali tja, ni več ničesar jedla, temveč je rekla: »Milostljivi in usmiljeni Bog, ki me je v stolpu ohranil pri življenju, me bo kmalu odrešil.« Živela je še tri dni, nato pa blaženo umrla. Ko so jo pokopavali, sta ji sledila bela goloba, ki sta ji prinašala hrano v stolp in sta bila angela iz nebes, ter sedla na njen grob. Stari kralj je dal kuharja raztrgati na štiri kose, toda žalost mu je razjedala srce in kmalu je umrl tudi sam. Sin se je poročil z lepim dekletom, ki ga je v podobi cvetlice prinesel v žepu, ali še živita, pa ve le Bog.
Izvirnik
Die Nelke
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Ein Märchen der Brüder Grimm
Es war eine Königin, die hatte unser Herrgott verschlossen, daß sie keine Kinder gebar. Da ging sie alle Morgen in den Garten und bat zu Gott im Himmel, er möchte ihr einen Sohn oder eine Tochter bescheren. Da kam ein Engel vom Himmel und sprach 'gib dich zufrieden, du sollst einen Sohn haben mit wünschlichen Gedanken, denn was er sich wünscht auf der Welt, das wird er erhalten.' Sie ging zum König und sagte ihm die fröhliche Botschaft, und als die Zeit herum war, gebar sie einen Sohn, und der König war in großer Freude.
Nun ging sie alle Morgen mit dem Kind in den Tiergarten, und wusch sich da bei einem klaren Brunnen. Es geschah einstmals, als das Kind schon ein wenig älter war, daß es ihr auf dem Schoß lag und sie entschlief. Da kam der alte Koch, der wußte, daß das Kind wünschliche Gedanken hatte, und raubte es, und nahm ein Huhn und zerriß es, und tropfte ihr das Blut auf die Schürze und das Kleid. Da trug er das Kind fort an einen verborgenen Ort, wo es eine Amme tränken mußte, und lief zum König und klagte die Königin an, sie habe ihr Kind von den wilden Tieren rauben lassen. Und als der König das Blut an der Schürze sah, glaubte er es und geriet in einen solchen Zorn, daß er einen tiefen Turm bauen ließ, in den weder Sonne noch Mond schien, und ließ seine Gemahlin hineinsetzen und vermauern; da sollte sie sieben Jahre sitzen, ohne Essen und Trinken, und sollte verschmachten. Aber Gott schickte zwei Engel vom Himmel in Gestalt von weißen Tauben, die mußten täglich zweimal zu ihr fliegen und ihr das Essen bringen, bis die sieben Jahre herum waren.
Der Koch aber dachte bei sich 'hat das Kind wünschliche Gedanken und ich bin hier, so könnte es mich leicht ins Unglück stürzen.' Da machte er sich vom Schloß weg und ging zu dem Knaben, der war schon so groß, daß er sprechen konnte, und sagte zu ihm 'wünsche dir ein schönes Schloß mit einem Garten, und was dazu gehört.' Und kaum waren die Worte aus dem Munde des Knaben, so stand alles da, was er gewünscht hatte. Ober eine Zeit sprach der Koch zu ihm es ist nicht gut, daß du so allein bist, wünsche dir eine schöne Jungfrau zur Gesellschaft.' Da wünschte sie der Königssohn herbei, und sie stand gleich vor ihm, und war so schön, wie sie kein Maler malen konnte. Nun spielten die beiden zusammen und hatten sich von Herzen lieb, und der alte Koch ging auf die Jagd wie ein vornehmer Mann. Es kam ihm aber der Gedanke, der Königssohn könnte einmal wünschen, bei seinem Vater zu sein, und ihn damit in große Not bringen. Da ging er hinaus, nahm das Mädchen beiseit und sprach 'diese Nacht, wenn der Knabe schläft, so geh an sein Bett und stoß ihm das Messer ins Herz, und bring mir Herz und Zunge von ihm; und wenn du das nicht tust, so sollst du dein Leben verlieren.' Darauf ging er fort, und als er am andern Tag wiederkam, so hatte sie es nicht getan und sprach 'was soll ich ein unschuldiges Blut ums Leben bringen, das noch niemand beleidigt hat?' Sprach der Koch wieder 'wo du es nicht tust, so kostet dichs selbst dein Leben.' Als er weggegangen war, ließ sie sich eine kleine Hirschkuh herbeiholen und ließ sie schlachten, und nahm Herz und Zunge, und legte sie auf einen Teller, und als sie den Alten kommen sah, sprach sie zu dem Knaben 'leg dich ins Bett und zieh die Decke über dich.'
Da trat der Bösewicht herein und sprach 'wo ist Herz und Zunge von dem Knaben?, Das Mädchen reichte ihm den Teller, aber der Königssohn warf die Decke ab und sprach 'du alter Sünder, warum hast du mich töten wollen? nun will ich dir dein Urteil sprechen. Du sollst ein schwarzer Pudelhund werden und eine goldene Kette um den Hals haben, und sollst glühende Kohlen fressen, daß dir die Lohe zum Hals herausschlägt.' Und wie er die Worte ausgesprochen hatte, so war der Alte in einen Pudelhund verwandelt, und hatte eine goldene Kette um den Hals, und die Köche mußten lebendige Kohlen heraufbringen, die fraß er, daß ihm die Lohe aus dem Hals herausschlug. Nun blieb der Königssohn noch eine kleine Zeit da und dachte an seine Mutter, und ob sie noch am Leben wäre. Endlich sprach er zu dem Mädchen 'ich will heim in mein Vaterland, willst du mit mir gehen, so will ich dich ernähren.' 'Ach,' antwortete sie, 'der Weg ist so weit, und was soll ich in einem fremden Lande machen, wo ich unbekannt bin.' Weil es also ihr Wille nicht recht war, und sie doch voneinander nicht lassen wollten, wünschte er sie zu einer schönen Nelke und steckte sie bei sich.
Da zog er fort, und der Pudelhund mußte mitlaufen, und zog in sein Vaterland. Nun ging er zu dem Turm, wo seine Mutter darinsaß, und weil der Turm so hoch war, wünschte er eine Leiter herbei, die bis obenhin reichte. Da stieg er hinauf und sah hinein und rief 'herzliebste Mutter, Frau Königin, seid Ihr noch am Leben, oder seid Ihr tot?' Sie antwortete 'ich habe ja eben gegessen und bin noch satt,' und meinte, die Engel wären da. Sprach er 'ich bin Euer lieber Sohn, den die wilden Tiere Euch sollen vom Schoß geraubt haben: aber ich bin noch am Leben und will Euch bald erretten.' Nun stieg er herab und ging zu seinem Herrn Vater, und ließ sich anmelden als ein fremder Jäger, ob er könnte Dienste bei ihm haben. Antwortete der König ja, wenn er gelernt wäre und ihm Wildbret schaffen könnte, sollte er herkommen; es hatte sich aber auf der ganzen Grenze und Gegend niemals Wild aufgehalten. Da sprach der Jäger, er wollte ihm so viel Wild schaffen, als er nur auf der königlichen Tafel brauchen könnte. Dann hieß er die Jägerei zusammenkommen, sie sollten alle mit ihm hinaus in den Wald gehen. Da gingen sie mit, und draußen hieß er sie einen großen Kreis schließen, der an einem Ende offen blieb, und dann stellte er sich hinein und fing an zu wünschen. Alsbald kamen zweihundert und etliche Stück Wildbret in den Kreis gelaufen, und die Jäger mußten es schießen. Da ward alles auf sechzig Bauernwagen geladen und dem König heim gefahren; da konnte er einmal seine Tafel mit Wildbret zieren, nachdem er lange Jahre keins gehabt hatte.
Nun empfand der König große Freude darüber und bestellte, es sollte des andern Tags seine ganze Hofhaltung bei ihm speisen, und machte ein großes Gastmahl. Wie sie alle beisammen waren, sprach er zu dem Jäger 'weil du so geschickt bist, so sollst du neben mir sitzen.' Er antwortete 'Herr König, Ew. Majestät halte zu Gnaden, ich bin ein schlechter Jägerbursch.' Der König aber bestand darauf und sagte 'du sollst dich neben mich setzen,' bis er es tat. Wie er da saß, dachte er an seine liebste Frau Mutter, und wünschte, daß nur einer von des Königs ersten Dienern von ihr anfinge und fragte, wie es wohl der Frau Königin im Turm ginge, ob sie wohl noch am Leben wäre oder verschmachtet. Kaum hatte er es gewünscht, so fing auch schon der Marschall an und sprach 'königliche Majestät, wir leben hier in Freuden, wie geht es wohl der Frau Königin im Turm, ob sie wohl noch am Leben oder verschmachtet ist?' Aber der König antwortete 'sie hat mir meinen lieben Sohn von den wilden Tieren zerreißen lassen, davon will ich nichts hören.' Da stand der Jäger auf und sprach, 'gnädigster Herr Vater, sie ist noch am Leben, und ich bin ihr Sohn, und die wilden Tiere haben ihn nicht geraubt, sondern der Bösewicht, der alte Koch, hat es getan, der hat mich, als sie eingeschlafen war, von ihrem Schoß weggenommen und ihre Schürze mit dem Blut eines Huhns betropft.' Darauf nahm er den Hund mit dem goldenen Halsband und sprach 'das ist der Bösewicht,' und ließ glühende Kohlen bringen, die mußte er angesichts aller fressen, daß ihm die Lohe aus dem Hals schlug. Darauf fragte er den König, ob er ihn in seiner wahren Gestalt sehen wollte, und wünschte ihn wieder zum Koch, da stand er alsbald mit der weißen Schürze und dem Messer an der Seite. Der König, wie er ihn sah, ward zornig und befahl, daß er in den tiefsten Kerker sollte geworfen werden. D arauf sprach der Jäger weiter 'Herr Vater, wollt Ihr auch das Mädchen sehen, das mich so zärtlich aufgezogen hat und mich hernach ums Leben bringen sollte, es aber nicht getan hat, obgleich sein eigenes Leben auf dem Spiel stand?' Antwortete der König 'ja, ich will sie gerne sehen.' Sprach der Sohn 'gnädigster Herr Vater, ich will sie Euch zeigen in Gestalt einer schönen Blume.' Und griff in die Tasche und holte die Nelke, und stellte sie auf die königliche Tafel und sie war so schön, wie der König nie eine gesehen hatte. Darauf sprach der Sohn 'nun will ich sie auch in ihrer wahren Gestalt zeigen,' und wünschte sie zu einer Jungfrau; da stand sie da und war so schön, daß kein Maler sie hätte schöner malen können.
Der König aber schickte zwei Kammerfrauen und zwei Diener hinab in den Turm, die sollten die Frau Königin holen und an die königliche Tafel bringen. Als sie aber dahin geführt ward, aß sie nichts mehr und sagte 'der gnädige barmherzige Gott, der mich im Turm erhalten hat, wird mich bald erlösen.' Da lebte sie noch drei Tage und starb dann selig; und als sie begraben ward, da folgten ihr die zwei weißen Tauben nach, die ihr das Essen in den Turm gebracht hatten und Engel vom Himmel waren, und setzten sich auf ihr Grab. Der alte König ließ den Koch in vier Stücke zerreißen, aber der Gram zehrte an seinem Herzen, und er starb bald. Der Sohn heiratete die schöne Jungfrau, die er als Blume in der Tasche mitgebracht hatte, und ob sie noch leben, das steht bei Gott.
Nadaljuj z branjem