Prevod

_Nello ljubi neki princ, ki po kristalnem rovu pogosto prihaja uživat z njo. Toda zavistni sestri razbijeta prehod, zato se ves poreže in obleži na smrtni postelji. Nella po nenavadnem naključju izve, s čim ga je mogoče ozdraviti, uporabi zdravilo na bolniku, ga ozdravi in vzame za moža._ _O ljubi moji, s kakšnim veseljem so do konca poslušale Zezino zgodbo! Če bi trajala še eno uro, bi se jim zdelo, da je minil en sam trenutek. Ker je bila zdaj na vrsti Cecca, je takole nadaljevala pripoved._ Prav čudno je, če dobro premislimo, da iz istega lesa nastanejo kipi malikov in prečke vislic, cesarski prestoli in pokrovi nočnih posod. Prav tako nenavadno je, da iz iste cunje izdelajo papir, ki ga, ko so nanj napisana ljubezenska pisma, poljublja lepa ženska, drugič pa si kdo z njim obriše grdo zadnjico; ob tem bi še najboljši zvezdoslovec na svetu izgubil pamet. Enako lahko rečemo za eno samo mater, ki rodi eno dobro hčer in drugo malopridno, eno lenobo in drugo pridno gospodinjo, eno lepo in drugo grdo;

eno zavistno in drugo ljubeznivo, eno krepostno Diano in drugo razuzdano Catarino, eno nesrečno in drugo srečno; po vsej pameti bi morale biti vse enake narave, saj so zrasle iz iste korenine. A prepustimo takšno razglabljanje tistim, ki vedo več o tem. Sama vam bom povedala le zgodbo o treh hčerah iste matere, ki potrjuje, kar sem pravkar omenila: v njej boste videli, kako različne nravi hudobni sestri pahnejo v jamo, dobro dekle pa povzdignejo na vrh kolesa sreče.

Nekoč je živela mati, ki je imela tri hčere. Dve sta bili tako nesrečni, da jima nikoli nič ni šlo po sreči: vsi načrti so se jima izjalovili in vsi upi so šli v nič. Najmlajša, Nella, pa je srečo prinesla že iz materinega trebuha. Verjamem, da se je ob njenem rojstvu vse stvarstvo dogovorilo, da ji podari najboljše, kar premore: nebo ji je dalo najžlahtnejši sij svoje svetlobe, Venera prvi izbor svoje lepote, Amor prvi žar svoje moči, Narava pa cvet vseh vrlin. Nobenega opravila se ni lotila, ne da bi ji šlo kakor po maslu;

nobenega podviga se ni oprijela, ne da bi ji uspel do potankosti; v noben ples se ni spustila, ne da bi iz njega prišla s častjo. Zato sta jo njeni zoprni sestri tako zelo zavidali, kakor so jo vsi drugi ljubili in imeli radi; sestri bi jo najraje spravili pod zemljo, drugi pa bi jo nosili na rokah. V tistem kraju je živel princ, obdarjen s čarovno močjo, ki je plul po morju njene lepote. Tako dolgo je tej lepi oradi metal trnek svoje ljubezenske vdanosti, da jo je nazadnje ujel za škrge naklonjenosti in jo osvojil. Da bi lahko nemoteno uživala skupaj, ne da bi njena mati, ta zoprna sitnoba, kaj posumila, ji je princ dal neki prašek in napravil kristalen rov, ki je iz kraljeve palače vodil pod Nellino posteljo, čeprav je živela osem milj daleč. Rekel ji je: »Vsakokrat, ko me boš hotela kakor ptička nakrmiti s svojo milino, vrzi ščepec tega praška v ogenj, pa bom pri priči kakor veter pritekel po kristalni poti skozi rov, da se naužijem tvojega srebrnega obraza.« Ko sta se tako dogovorila, ni minila noč, da princ ne bi po tistem rovu hodil sem in tja, prihajal in odhajal. Sestri, ki sta vohunili za Nello, sta opazili te radostne obiske in sklenili, da ji bosta ta slastni grižljaj zataknili v grlu. Da bi pretrgali nit njune ljubezni, sta šli in na več krajih razbili rov;

ko je ubogo dekle vrglo prašek v ogenj, da bi ljubimcu dalo znamenje, naj pride, se je ta, ki je navadno pritekel gol in na vso moč, na razbitem kristalu tako hudo porezal, da ga je bilo bridko gledati. Ker ni mogel naprej, se je vrnil, ves razrezan kakor hlače kakega Nemca, legel v posteljo in dal poklicati vse zdravnike v mestu.

Toda ker je bil kristal začaran, so bile rane tako smrtonosne, da ni pomagalo nobeno človeško zdravilo. Ko je kralj videl, da je sinovo stanje brezupno, je dal razglasiti, da bo tistemu, ki princa ozdravi, dal polovico kraljestva, če bo moški, če bo ženska, pa princa za moža. Ko je to slišala Nella, ki ji je od skrbi za princa pokalo srce, si je počrnila obraz, se vsa preoblekla in skrivaj pred sestrama odšla od doma, da bi ga videla, preden umre. Ker pa so se zlate krogle, s katerimi se Sonce igra po nebesnih poljanah, že kotalile proti zahodu, jo je ujela noč v gozdu blizu hiše nekega ljudožerca. Da bi se izognila nevarnosti, je splezala na drevo. Ljudožerec in njegova žena sta sedela pri mizi in imela odprta okna, da sta lahko večerjala na hladnem zraku. Ko sta izpraznila vrče in pogasila lakoto, sta začela kramljati o tem in onem. Ker je bila Nella tako blizu, kakor je nos blizu ust, je slišala prav vse. Med drugim je ljudožerčeva žena rekla možu: »Moj lepi kosmatinec, kaj je novega? Kaj pravijo po svetu?« On pa je odvrnil: »Verjemi, niti za ped ni nič poštenega, vse gre narobe in na glavo.« »Kaj pa se vendar dogaja?« je vprašala žena. Ljudožerec je odgovoril: »O sleparijah, ki se godijo, bi lahko veliko povedal, saj človek sliši reči, ob katerih bi kar skočil iz kože: norce bogato obdarujejo, lopove cenijo, lenuhe častijo, morilce podpirajo, prevarante branijo, poštenjake pa malo cenijo in še manj spoštujejo. Ker pa so to reči, ob katerih bi človek počil od jeze, ti bom povedal samo, kaj se je zgodilo kraljevemu sinu. Napravil si je kristalno pot, po kateri je hodil gol uživat k neki lepi mladenki;

ne vem, kako se je zgodilo, da je bila pot razbita, toda ko je hotel po njej, se je tako razrezal, da se mu bo, še preden zamaši vse tiste luknje, povsem odmašila piščal življenja. In čeprav je kralj dal razglasiti velike obljube tistemu, ki ga ozdravi, je to zaman: lahko si kar obriše usta. Najbolje bo, da pripravi žalna oblačila in poskrbi za pogreb.« Ko je Nella slišala, od kod prinčeva bolezen, je zahlipala in sama pri sebi rekla: »Katera prekleta duša je razbila rov, po katerem je prihajal moj pisani ptiček, da bi se pretrgala še žila, po kateri teče moje življenje?« Toda ko je ljudožerčeva žena spet spregovorila, je obmolknila in tiho poslušala. Žena je govorila: »Ali je mogoče, da za tega ubogega gospoda ni več nobenega upanja? Da se za njegovo bolezen ne najde zdravila? Naj se medicina kar v peč zapre! Naj si zdravniki zataknejo vrv okoli vratu!

Naj Galen in Mesuè svojemu učitelju vrneta denar, ko pa ne znata najti pravega zdravila, da bi princ ozdravel!« »Poslušaj, moja slinavka,« je odgovoril ljudožerec, »zdravniki niso dolžni iskati zdravil, ki presegajo meje narave. To ni črevesna zapora, pri kateri pomaga oljna kopel; niso vetrovi, ki jih preženeš s svečkami iz suhih fig in mišjih iztrebkov; ni vročica, ki mine z zdravili in dieto; pa tudi navadne rane niso, za katere bi zadostovali predivo in šentjanževo olje. Čarovnija v razbitem steklu ima namreč enak učinek kakor čebulni sok na osti puščice: rano naredi neozdravljivo. Samo ena stvar bi mu lahko rešila življenje;

a ne sili me, naj ti jo povem, ker je zelo nevarna.« »Povej mi, moj zobati dragec,« je prosila ljudožerka, »povej, če nočeš, da umrem!« Ljudožerec pa je rekel: »Povedal ti bom, če mi obljubiš, da tega ne zaupaš nobenemu živemu bitju, kajti to bi pomenilo pogubo najine hiše in konec najinega življenja.« »Nikar ne skrbi, moj lepi, lepi možiček,« je odgovorila ljudožerka, »prej boš videl prašiče z rogovi, opice z repi in krte z očmi, kakor da bi meni ušla ena sama beseda iz ust.« Ko je prisegla z eno roko položeno na drugo, ji je ljudožerec povedal: »Vedi torej, da ni pod nebom in na zemlji ničesar, kar bi princa rešilo iz krempljev smrti, razen najine masti. Če bi mu z njo namazali rane, bi zadržali dušo, ki se hoče izseliti iz hiše njegovega telesa.« Ko je Nella slišala to skrivnost, je potrpežljivo počakala, da sta nehala čvekati. Potem je splezala z drevesa, zbrala pogum, potrkala na ljudožerčeva vrata in zavpila: »O moja nadvse ljudožerska gospoda, malo dobrote, malo usmiljenja za ubogo nesrečnico! Usoda me je pregnala daleč od domovine, ostala sem brez vsake človeške pomoči, v tem gozdu me je ujela noč in od lakote umiram!« In spet je potrkala: tok, tok;

ko je ljudožerka slišala to nadležno trkanje, ji je hotela vreči pol hlebca in jo odsloviti. Toda ljudožerec, ki se mu je po človeškem mesu cedilo več slin kakor veverici po orehih, medvedu po medu, mački po ribicah, ovci po soli in oslu po otrobih, je rekel ženi: »Spusti ubožico noter; če bo spala na prostem, jo lahko raztrga kak volk.« Tako dolgo je prigovarjal, da je žena odprla vrata. S to hinavsko dobroto pa je nameraval dekle spraviti vase v štirih grižljajih. Toda požeruh računa po svoje, krčmar pa po svoje: ko sta se ljudožerec in njegova žena dodobra napila in legla spat, je Nella vzela nož s kredence ter iz njiju naredila pravo mesnico. Vso mast je spravila v lonček in se odpravila proti dvoru. Tam je stopila pred kralja in se ponudila, da ozdravi princa. Kralj jo je ves vesel odpeljal v sinovo sobo. Ko ga je dobro namazala s tisto mastjo, so se mu rane nemudoma zaprle, kakor bi ogenj polila z vodo, in pri priči je postal zdrav kakor riba.

Ko je kralj to videl, je rekel sinu, da si ta dobra ženska zasluži nagrado, obljubljeno v razglasu, in naj jo vzame za ženo. Princ je odgovoril: »Kar takoj se lahko obriše pod nosom, saj v sebi nimam shrambe src, da bi jih delil tolikim ženskam. Moje je že oddano in druga ženska je njegova gospodarica.« Ko je Nella to slišala, je rekla: »Ne bi se smel več spominjati tiste, ki je kriva za vse tvoje trpljenje.« »Trpljenje sta mi povzročili njeni sestri,« je odvrnil princ, »in onidve bosta morali iztrebiti pokoro zanj.« »Torej jo zares tako ljubiš?« je spet vprašala Nella. Princ je odgovoril: »Bolj kakor ti dve očesi.

»Če je tako,« je rekla Nella, »me objemi in stisni k sebi, kajti jaz sem ogenj tvojega srca.« Toda ko je princ videl njen počrnjeni obraz, je odgovoril: »Prej bi rekel, da si oglje kakor ogenj. Zato se umakni, da me ne umažeš.« Ker je Nella videla, da je ne prepozna, si je dala prinesti umivalnik sveže vode in si umila obraz. Ko je odstranila oblak saj, mu je razkrila sonce. Princ jo je prepoznal, jo objel kakor hobotnica in jo vzel za ženo. Sestri pa je dal zazidati v ognjišče, da bi kakor pijavki v pepelu izločili pokvarjeno kri zavisti. Tako se je uresničil pregovor: _Nobeno zlo še ni ostalo brez kazni._