Prevod

Neki krojač je imel sina, ki je bil drobne rasti in nič večji od palca, zato so mu pravili Palček. A poguma mu ni manjkalo in očetu je rekel: »Oče, hočem in moram v svet.« »Prav, moj sin,« je dejal starec, vzel dolgo iglo za krpanje in ji nad plamenom sveče naredil glavico iz pečatnega voska. »Tako, zdaj imaš za na pot tudi meč.« Mali krojač je hotel pred odhodom še enkrat jesti z domačimi, zato je odskakljal v kuhinjo pogledat, kaj mu je mati skuhala za slovo. Jed je bila že pripravljena in skleda je stala na ognjišču. »Mati, kaj bo danes za kosilo?« je vprašal. »Sam poglej,« je rekla mati. Palček je skočil na ognjišče in pokukal v skledo, a ker je preveč stegnil vrat vanjo, ga je zajela para, ki se je dvigala iz jedi, in ga odnesla skozi dimnik. Nekaj časa je na pari jezdil po zraku, dokler se ni nazadnje spet spustil na tla. Tako se je mali krojač znašel v širnem svetu. Potoval je naokrog in se pri nekem mojstru zaposlil, vendar mu hrana ni bila dovolj dobra. »Gospa mojstrica, če nam ne boste dajali boljše hrane,« je rekel Palček, »bom odšel in vam jutri zjutraj s kredo napisal na hišna vrata: Krompirja preveč, mesa premalo, zbogom, krompirjev kralj!« »Kaj bi rad, ti kobilica?« se je razjezila mojstrica, pograbila cunjo in ga hotela udariti. A naš mali krojač je urno zlezel pod naprstnik, pokukal izpod njega in ji pokazal jezik. Dvignila je naprstnik in ga hotela zgrabiti, toda Palček je skočil med cunje. Ko jih je mojstrica razmetala in ga iskala, se je skril v razpoko v mizi. »Hej, hej, gospa mojstrica!« je zaklical in pomolil glavo ven, ko pa je hotela zamahniti po njem, je skočil v predal. Nazadnje ga je vendarle ujela in ga nagnala iz hiše.

Mali krojač je potoval naprej in prišel v velik gozd. Tam je srečal tolpo razbojnikov, ki so nameravali okrasti kraljevo zakladnico. Ko so ga zagledali, so pomislili: »Takle drobiž se lahko splazi skozi ključavnico in nam služi namesto vitriha.« »Hej!« je zaklical eden. »Ti, velikan Goljat, bi šel z nami do zakladnice? Lahko se splaziš vanjo in nam mečeš denar ven.« Palček je premislil, nazadnje privolil in šel z njimi do zakladnice. Tam si je vrata ogledal od vrha do tal, da bi našel kakšno špranjo. Kmalu je odkril dovolj široko, da bi se lahko stisnil skoznjo. Že se je hotel splaziti noter, ko ga je eden od stražarjev, ki sta stala pred vrati, opazil in rekel drugemu: »Kaj pa je to za grd pajek? Pohodil ga bom.« »Pusti ubogo žival,« je rekel drugi, »saj ti ni nič storila.« Tako je Palček srečno prišel skozi špranjo v zakladnico, odprl okno, pod katerim so stali razbojniki, in jim začel metati tolar za tolarjem. Ko je bil mali krojač ravno sredi dela, je zaslišal kralja, ki je prihajal pogledat svojo zakladnico, in se hitro skril. Kralj je opazil, da manjka veliko srebrnih tolarjev, vendar ni mogel razumeti, kdo bi jih lahko ukradel, saj so bile ključavnice in zapahi nepoškodovani in vse je bilo videti dobro zavarovano. Odšel je in stražarjema naročil: »Bodita pazljiva, nekdo se je spravil nad denar.« Ko se je Palček spet lotil dela, sta zaslišala, kako se denar v zakladnici premika in žvenketa: cing, cang, cing, cang. Hitro sta planila noter, da bi ujela tatu. Toda mali krojač, ki ju je slišal prihajati, je bil še hitrejši. Skočil je v kot in se pokril s tolarjem, da ga sploh ni bilo videti, obenem pa je dražil stražarja in klical: »Tukaj sem!« Stekla sta tja, a ko sta prispela, je že skočil v drug kot pod drug tolar in zaklical: »Hej, tukaj sem!« Stražarja sta pohitela za njim, toda Palček je bil že zdavnaj v tretjem kotu in je klical: »Hej, tukaj sem!« Tako ju je vlekel za nos in ju toliko časa podil po zakladnici, da sta se utrudila in odšla. Potem je pometal ven vse tolarje, drugega za drugim. Zadnjega je z vso močjo zalučal skozi okno, nato še sam urno skočil nanj in z njim odletel na tla. Razbojniki so ga na vse pretege hvalili. »Ti si pravi junak,« so rekli. »Bi bil naš poglavar?« Palček se jim je zahvalil, a rekel, da bi si rad najprej ogledal svet. Razdelili so si plen, mali krojač pa je zahteval le en krajcar, saj več ni mogel nesti.

Nato si je spet pripel meč, se poslovil od razbojnikov in jo ubral naprej. Delal je pri nekaj mojstrih, vendar mu delo ni dišalo, zato se je nazadnje udinjal za hišnega hlapca v nekem gostišču. Dekle pa ga niso marale, saj je, ne da bi ga videle, opazil vse, kar so počele na skrivaj, in gospodarju povedal, kaj so si vzele s krožnikov in kaj so si prinesle iz kleti. »Le počakaj, že ti bomo zagodle,« so rekle in se dogovorile, da mu jo bodo pošteno ušpičile. Kmalu zatem je ena od dekel na vrtu kosila travo. Ko je zagledala Palčka, ki je poskakoval naokrog in plezal gor in dol po zeliščih, ga je hitro pokosila skupaj s travo, vse zavezala v velik prt in skrivaj vrgla kravam. Med njimi je bila velika črna krava, ki ga je pogoltnila s travo vred, ne da bi ga poškodovala. V njenem trebuhu pa mu ni bilo prav nič všeč, saj je bilo tam čisto temno in ni gorela nobena luč. Ko so kravo molzli, je klical: »Štric, štrac, štruc, je že poln ta škaf?«

Toda v hrupu molže ga ni nihče razumel. Potem je v hlev stopil gospodar in rekel: »Jutri bomo tole kravo zaklali.« Palčka je postalo strah in je s tenkim glasom zaklical: »Najprej me spustite ven, saj sem v njej!« Gospodar ga je sicer slišal, ni pa vedel, od kod prihaja glas. »Kje si?« je vprašal. »V črni,« je odgovoril Palček, a gospodar ni razumel, kaj naj bi to pomenilo, in je odšel.

Naslednje jutro so kravo zaklali. Na srečo Palčka med sekanjem in razkosavanjem ni zadel noben udarec, vendar se je znašel med mesom za klobase. Ko je mesar pristopil in se lotil dela, je Palček na ves glas kričal: »Ne sekajte pregloboko, ne sekajte pregloboko, spodaj sem!« Od ropota sekačev ga ni nihče slišal. Ubogi Palček je bil zdaj v hudi stiski, toda stiska človeku požene noge. Tako spretno je skakal med sekači, da se ga ni dotaknil niti eden in jo je odnesel s celo kožo. Pobegniti pa vendarle ni mogel. Ni mu preostalo drugega, kot da se je pustil skupaj s koščki slanine natlačiti v krvavico. Tam je bilo precej tesno, za povrh pa so ga obesili še v dimnik, da bi se klobasa prekadila, in čas se mu je neznansko vlekel. Nazadnje so jo pozimi sneli, ker so jo hoteli postreči nekemu gostu. Ko je krčmarica rezala krvavico na kolobarje, je pazil, da ni preveč pomolil glave ven, da mu ne bi odrezala še vratu. Končno je ujel pravi trenutek, si utrl pot in skočil ven.

V hiši, kjer se mu je tako slabo godilo, mali krojač ni hotel več ostati, zato se je takoj spet odpravil na pot. Toda njegova svoboda ni trajala dolgo. Na odprtem polju je naletel na lisjaka, ki ga je kar mimogrede pogoltnil. »Hej, gospod lisjak!« je zaklical mali krojač. »Jaz sem tisti, ki vam tiči v grlu. Spustite me ven!« »Prav imaš,« je odgovoril lisjak. »Od tebe tako ali tako nimam skoraj nič. Če mi obljubiš kokoši z dvorišča svojega očeta, te izpustim.« »Prav rad,« je odgovoril Palček. »Vse kokoši bodo tvoje, to ti obljubim.« Lisjak ga je izpustil in ga sam odnesel domov. Ko je oče spet zagledal svojega ljubega sinčka, je lisjaku z veseljem dal vse kokoši, kar jih je imel. »Zato pa sem ti tudi jaz prinesel lep denar,« je rekel Palček in mu izročil krajcar, ki ga je zaslužil na svojih potovanjih.

»Zakaj pa je lisjak dobil uboge kokoške za kosilo?« »Oh, ti tepec, saj je vendar očetu njegov otrok ljubši kakor kokoši na dvorišču.«