Prevod

Nekoč je živel reven kmet, ki je zvečer sedel ob ognjišču in netil ogenj, žena pa je sedela in predla. Tedaj je rekel: »Kako žalostno je, da nimava otrok! Pri naju je tako tiho, po drugih hišah pa je tako glasno in veselo.« »Da,« je odgovorila žena in zavzdihnila, »ko bi imela vsaj enega, pa četudi bi bil čisto majhen, le za palec velik, bi bila že zadovoljna; iz vsega srca bi ga imela rada.« In zgodilo se je, da je žena zbolela in čez sedem mesecev rodila otroka, ki je imel vse ude lepo razvite, a ni bil večji od palca. Rekla sta: »Prav tak je, kakršnega sva si želela, in najin ljubi otrok bo,« ter ga zaradi njegove postave poimenovala Daumesdick. Hrane mu ni primanjkovalo, vendar otrok ni rasel, temveč je ostal tak, kakršen je bil prvo uro po rojstvu; iz oči pa mu je sijala bistrina in kmalu se je izkazal za pametnega in spretnega fantiča, ki se mu je posrečilo vse, česar se je lotil.

Kmet se je nekoč odpravljal v gozd sekat drva in je sam pri sebi rekel: »Ko bi le imel koga, ki bi mi pripeljal voz za menoj.« »Oče,« je zaklical Daumesdick, »jaz bom pripeljal voz, kar zanesite se name, ob dogovorjenem času bo v gozdu.« Mož se je zasmejal in rekel: »Kako neki boš to storil? Premajhen si, da bi konja vodil z vajetmi.« »Nič zato, oče. Če bo le mati vpregla, se bom konju usedel v uho in mu klical, kam naj gre.« »No,« je odgovoril oče, »pa poskusimo.« Ko je napočila ura, je mati vpregla konja in mu posadila Daumesdicka v uho. Mali je nato klical konju, kam naj gre: »Hija, hijo! Desno, levo!« Konj je hodil lepo in ubogljivo, kakor da bi ga vodil izkušen voznik, in voz je peljal po pravi poti proti gozdu. Ko je ravno zavil za ovinek in je mali zaklical: »Levo, levo!«, sta mu prišla naproti dva tuja moža. »Glej no,« je rekel prvi, »kaj je to? Voz se pelje, voznik kliče konju, a nikjer ga ni videti.« »Tu nekaj ni prav,« je rekel drugi. »Pojdiva za vozom in poglejva, kje se bo ustavil.« Voz pa je peljal naprej v gozd in naravnost na kraj, kjer je kmet sekal drva. Ko je Daumesdick zagledal očeta, mu je zaklical: »Vidiš, oče, pripeljal sem voz, zdaj pa me vzemi dol.« Oče je z levico prijel konja, z desnico pa vzel sinčka iz njegovega ušesa. Ta se je veselo usedel na slamico. Ko sta tuja moža zagledala Daumesdicka, od začudenja nista vedela, kaj bi rekla. Tedaj je prvi potegnil drugega na stran in mu rekel: »Poslušaj, s tem malim bi lahko obogatela, če bi ga v velikem mestu za denar kazala ljudem. Kupiva ga.« Stopila sta h kmetu in rekla: »Prodajte nama malega možička, pri naju mu bo dobro.« »Ne,« je odgovoril oče, »moj srček je in ne prodam ga za vse zlato tega sveta.« Ko pa je Daumesdick slišal, o čem se pogajajo, je splezal po gubah očetove suknje, mu stopil na ramo in mu zašepetal v uho: »Oče, kar prodaj me, že bom spet prišel k tebi.« Tako ga je oče za lep kup denarja prodal možema. »Kje hočeš sedeti?« sta ga vprašala. »Kar na krajec klobuka me posadita. Tam se bom lahko sprehajal sem in tja ter si ogledoval pokrajino, pa še padel ne bom dol.« Ustregla sta mu in ko se je Daumesdick poslovil od očeta, sta odšla z njim. Hodili so, dokler se ni začelo mračiti, tedaj pa je mali rekel: »Dajta me malo dol, potreba me tišči.« »Kar zgoraj ostani,« je rekel mož, na čigar glavi je sedel. »Ne bom zameril, tudi ptiči mi včasih kaj spustijo na klobuk.« »Ne,« je rekel Daumesdick, »tudi jaz vem, kaj se spodobi. Brž me postavita na tla.« Mož je snel klobuk in malega posadil na njivo ob poti. Ta je nekaj časa skakal in se plazil sem ter tja med grudami, nato pa nenadoma smuknil v mišjo luknjo, ki si jo je izbral. »Dober večer, gospoda, kar brez mene pojdita domov!« jima je zaklical in se jima smejal. Pritekla sta bliže in s palicami drezala v mišjo luknjo, a ves trud je bil zaman, saj je Daumesdick lezel vse globlje. Ker se je kmalu povsem stemnilo, sta se morala jezna in s prazno mošnjo vrniti domov.

Ko je Daumesdick opazil, da sta odšla, je spet prilezel iz podzemnega rova. »V temi je nevarno hoditi po tej njivi,« je rekel. »Še vrat in noge si človek lahko polomi!« Na srečo je naletel na prazno polžjo hišico. »Hvala bogu,« je rekel, »tu bom lahko varno prebil noč,« in zlezel vanjo. Ni minilo dolgo, ko je ravno hotel zaspati, pa je zaslišal dva moža, ki sta šla mimo. Prvi je rekel: »Kako bi se le lotila tega, da bogatemu župniku odneseva denar in srebrnino?« »To bi vama pa znal povedati,« se je oglasil Daumesdick. »Kaj je bilo to?« je prestrašeno vprašal eden od tatov. »Slišal sem nekoga govoriti.« Obstala sta in prisluhnila, Daumesdick pa je znova rekel: »Vzemita me s seboj, pa vama bom pomagal.« »Kje pa si?« »Le poiščita me tu na tleh in poslušajta, od kod prihaja glas,« je odgovoril. Tatova sta ga naposled našla in dvignila. »Ti mali škrat, kako nama boš pa ti pomagal?« sta rekla. »Takole,« je odgovoril, »med železnimi palicami bom zlezel v župnikovo shrambo in vama podajal ven, kar bosta hotela.« »Prav,« sta rekla, »pa poglejva, kaj znaš.« Ko so prišli do župnišča, je Daumesdick zlezel v shrambo, a takoj na vse grlo zakričal: »Ali hočeta vse, kar je tu?« Tatova sta se prestrašila in rekla: »Govori vendar potiho, da se kdo ne zbudi.« Toda Daumesdick se je delal, kakor da ju ni razumel, in znova zakričal: »Kaj hočeta? Ali hočeta vse, kar je tu?« To je slišala kuharica, ki je spala v sosednji sobi, sedla v postelji in prisluhnila. Tatova pa sta od strahu zbežala nekoliko proč; naposled sta spet zbrala pogum in si mislila: »Mali naju hoče dražiti.« Vrnila sta se in mu skozi okno zašepetala: »Zdaj se pa res loti dela in nama kaj podaj ven.« Daumesdick je še enkrat zakričal, kolikor je mogel: »Saj vama bom dal vse, le roke stegnita noter!« Dekla, ki je prisluškovala, je to razločno slišala, skočila iz postelje in se spotikajoč se pognala skozi vrata. Tatova sta zbežala in tekla, kakor da bi jima bil za petami divji lovec; ker pa dekla ni ničesar opazila, je šla prižgat luč. Ko se je z njo vrnila, se je Daumesdick neopazno izmuznil ven v skedenj. Dekla je preiskala vse kote, a ker ni ničesar našla, je nazadnje spet legla v posteljo in si mislila, da je kljub odprtim očem in napetim ušesom vendarle samo sanjala.

Daumesdick je plezal med bilkami sena in si našel lep prostor za spanje. Tam je hotel počivati do dne, nato pa se vrniti domov k staršem. Toda čakale so ga še druge preizkušnje! Da, na svetu je veliko gorja in stiske! Dekla je kakor po navadi ob svitu vstala iz postelje, da bi nakrmila živino. Najprej je šla v skedenj in pograbila naročje sena, prav tisto, v katerem je ležal in spal ubogi Daumesdick. Spal pa je tako trdno, da ni ničesar opazil in se je zbudil šele v gobcu krave, ki ga je pograbila skupaj s senom. »O bog,« je zaklical, »kako sem se znašel v valjalnici!« A kmalu je spoznal, kje je. Zdaj je moral paziti, da ne bi prišel med zobe in ga ne bi zmleli, vendar je nazadnje vseeno zdrsnil v želodec. »V tej sobici so pozabili na okna,« je rekel, »in sonce ne posije vanjo. Tudi luči najbrž ne bom dobil!« Nasploh mu bivališče ni bilo prav nič všeč, najhuje pa je bilo, da je skozi vrata prihajalo vedno novo seno in je bilo prostora čedalje manj. V stiski je naposled zaklical na vse grlo: »Nikar mi ne nosite več sveže krme, nikar mi ne nosite več sveže krme!« Dekla je ravno molzla kravo, in ko je zaslišala govoriti nekoga, ki ga ni videla, za povrh pa je bil to isti glas, ki ga je slišala že ponoči, se je tako prestrašila, da je zdrsnila s pručke in razlila mleko. V največji naglici je stekla h gospodarju in zavpila: »O bog, gospod župnik, krava je spregovorila!« »Zmešalo se ti je,« je odgovoril župnik, vendar je sam odšel v hlev pogledat, kaj se dogaja. Komaj pa je stopil vanj, je Daumesdick spet zaklical: »Nikar mi ne nosite več sveže krme, nikar mi ne nosite več sveže krme!« Tedaj se je prestrašil še župnik, pomislil, da je v kravi hudobni duh, in ukazal, naj jo ubijejo. Kravo so zaklali, želodec, v katerem je tičal Daumesdick, pa vrgli na gnoj. Daumesdick se je skušal preriniti skozenj in se pri tem silno trudil. Nazadnje mu je vendarle uspelo narediti dovolj prostora, toda ravno ko je hotel pomoliti glavo ven, ga je doletela nova nesreča. Mimo je priskakljal lačen volk in v enem grižljaju pogoltnil ves želodec. Daumesdick ni izgubil poguma. »Morda,« si je mislil, »se bo dalo z volkom pomeniti,« in mu iz trebuha zaklical: »Ljubi volk, vem, kje te čaka imenitna pojedina.« »Kje pa?« je vprašal volk. »V neki hiši. Skozi odtočni kanal moraš zlesti vanjo, pa boš našel kolače, slanino in klobase, kolikor jih boš hotel,« je rekel in mu natančno opisal očetovo hišo. Volku tega ni bilo treba dvakrat reči. Ponoči se je stlačil skozi odtočni kanal in se v shrambi najedel do sitega. Ko je bil sit, je hotel spet oditi, a se je tako odebelil, da po isti poti ni več mogel ven. Prav na to je Daumesdick računal in zdaj je začel v volkovem trebuhu zganjati strašen hrup, razgrajati in vpiti, kolikor je mogel. »Boš že tiho!« je rekel volk. »Še ljudi boš zbudil.« »Kaj potem,« je odgovoril mali, »ti si se do sitega najedel, jaz pa se hočem malo poveseliti,« in spet začel kričati na vse grlo. Od tega sta se naposled zbudila oče in mati, stekla k shrambi in pogledala skozi špranjo. Ko sta zagledala volka, ki je gospodaril v njej, sta stekla proč; mož je prinesel sekiro, žena pa koso. »Ostani zadaj,« je rekel mož, ko sta stopila v shrambo. »Če po mojem udarcu še ne bo mrtev, ga moraš udariti ti in mu razparati trebuh.« Tedaj je Daumesdick zaslišal očetov glas in zaklical: »Ljubi oče, tukaj sem, v volkovem trebuhu tičim!« Oče je ves vesel rekel: »Hvala bogu, najin ljubi otrok se je našel!« Ženi je naročil, naj odloži koso, da ne bi poškodovala Daumesdicka. Nato je zamahnil in udaril volka po glavi, da se je mrtev zgrudil. Potem sta poiskala nož in škarje, mu razparala trebuh in izvlekla malega. »Oh,« je rekel oče, »koliko skrbi sva prestala zaradi tebe!« »Da, oče, veliko sveta sem prepotoval. Hvala bogu, da spet diham svež zrak.« »Kje vse pa si bil?« »Oh, oče, bil sem v mišji luknji, v kravjem želodcu in v volkovem trebuhu. Zdaj bom ostal pri vaju.« »Midva pa te ne prodava več za vse bogastvo tega sveta.« Nato sta objemala in poljubljala svojega ljubega Daumesdicka, mu dala jesti in piti ter mu naročila novo obleko, saj se mu je stara na poti uničila.