O besedilu
Kosmatinka
- Vir
- Grimmove pravljice
- Avtor
- Jacob in Wilhelm Grimm
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Deutsch
- Čas branja
- 10 min branja
- Obseg
- 8 strani
- Naslov izvirnika
- Allerleirauh
O izvirniku
Grimmove pravljice
Gozdovi, čarobni predmeti in ljudska logika evropske pripovedne tradicije. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Grimmove pravljice v jeziku Deutsch.
Besedilo
Kosmatinka
Nekoč je živel kralj, ki je imel ženo z zlatimi lasmi, in bila je tako lepa, da ji na vsem svetu ni bilo enake. Zgodilo se je, da je zbolela, in ko je začutila, da bo kmalu umrla, je poklicala kralja in rekla: »Če se boš po moji smrti hotel znova poročiti, ne vzemi nobene, ki ne bo tako lepa, kakor sem jaz, in ki ne bo imela takšnih las, kakršne imam jaz; to mi moraš obljubiti!« Ko ji je kralj to obljubil, je zaprla oči in umrla.
Kralja dolgo ni bilo mogoče potolažiti in še na misel mu ni prišlo, da bi si vzel drugo ženo. Nazadnje so njegovi svetovalci rekli: »Drugače ne gre, kralj se mora znova poročiti, da bomo imeli kraljico.« Poslali so sle na vse strani, daleč naokrog, da bi poiskali nevesto, ki bi bila po lepoti povsem enaka pokojni kraljici. Toda na vsem svetu ni bilo mogoče najti takšne, in tudi če bi jo našli, nobena ni imela takšnih zlatih las. Tako so se sli vrnili domov praznih rok.
Kralj pa je imel hčer, ki je bila prav tako lepa kakor njena pokojna mati in je imela tudi takšne zlate lase. Ko je odrasla, jo je kralj nekoč pogledal in opazil, da je v vsem podobna njegovi pokojni ženi, in nenadoma je začutil silno ljubezen do nje. Tedaj je rekel svojim svetovalcem: »Poročil se bom s svojo hčerjo, saj je živa podoba moje pokojne žene, druge neveste, ki bi ji bila podobna, pa tako ali tako ne morem najti.« Ko so svetovalci to slišali, so se prestrašili in rekli: »Bog je prepovedal, da bi se oče poročil s svojo hčerjo. Iz greha ne more vzkliti nič dobrega in tudi kraljestvo bo potegnil v pogubo.« Hči se je še bolj prestrašila, ko je izvedela za očetovo odločitev, vendar je upala, da ga bo še lahko odvrnila od njegove namere. Zato mu je rekla: »Preden izpolnim vašo željo, moram dobiti tri obleke: eno zlato kakor sonce, drugo srebrno kakor mesec in tretjo bleščečo kakor zvezde. Poleg tega zahtevam plašč, sestavljen iz tisočerih vrst kož in krzna, in vsaka žival v vašem kraljestvu mora zanj prispevati kos svoje kože.« Mislila pa si je: Tega nikakor ni mogoče priskrbeti in tako bom očeta odvrnila od njegovih hudobnih misli. Toda kralj ni odnehal in najspretnejše mladenke v njegovem kraljestvu so morale stkati tri obleke, eno zlato kakor sonce, drugo srebrno kakor mesec in tretjo bleščečo kakor zvezde, njegovi lovci pa so morali ujeti vse živali v kraljestvu in vsaki odrezati kos kože; iz tega so izdelali plašč iz tisočerih vrst krzna. Ko je bilo nazadnje vse pripravljeno, je kralj ukazal prinesti plašč, ga razgrnil pred njo in rekel: »Jutri bo poroka!«
Ko je kraljična videla, da ni več upanja, da bi omehčala očetovo srce, je sklenila pobegniti. Ponoči, ko so vsi spali, je vstala in vzela tri svoje dragocenosti: zlat prstan, zlat kolovratček in zlato motovilce. Tri obleke, sončno, mesečno in zvezdno, je spravila v orehovo lupino, oblekla plašč iz najrazličnejšega krzna ter si s sajami počrnila obraz in roke. Nato se je izročila v božje varstvo in odšla. Hodila je vso noč, dokler ni prišla v velik gozd. Ker je bila utrujena, je zlezla v votlo drevo in zaspala.
Sonce je vzšlo, ona pa je spala naprej in še vedno spala, ko je bil že beli dan. Tedaj je naneslo, da je kralj, ki mu je pripadal ta gozd, v njem lovil. Ko so njegovi psi prišli do drevesa, so začeli vohljati, tekati okoli njega in lajati. Kralj je rekel lovcem: »Poglejte, kakšna divjad se skriva tam.« Lovci so ubogali ukaz, in ko so se vrnili, so rekli: »V votlem drevesu leži čudna žival, kakršne še nikoli nismo videli; na koži ima tisoč vrst krzna, zdaj pa leži in spi.« Kralj je rekel: »Poglejte, ali jo lahko ujamete živo, potem jo privežite na voz in pripeljite s seboj.« Ko so lovci prijeli dekle, se je vsa prestrašena zbudila in jim zaklicala: »Ubogo dekle sem, oče in mati sta me zapustila. Usmilite se me in me vzemite s seboj!« Tedaj so rekli: »Allerleirauh, za kuhinjo boš že dobra. Kar pojdi z nami, tam boš lahko pometala pepel.« Posadili so jo na voz in se odpeljali domov v kraljevi grad. Tam so ji odkazali majhno kamrico pod stopnicami, kamor ni segla dnevna svetloba, in rekli: »Kosmatinka, tu lahko stanuješ in spiš.« Nato so jo poslali v kuhinjo, kjer je nosila drva in vodo, netila ogenj, skubila perutnino, prebirala zelenjavo, pometala pepel in opravljala vsa umazana dela.
Tako je Allerleirauh dolgo živela v veliki bedi. Oh, lepa kraljična, kaj bo še s teboj! Nekoč pa so na gradu priredili slavje in tedaj je rekla kuharju: »Ali smem za kratek čas gor, da bi gledala? Stala bom zunaj pred vrati.« Kuhar je odgovoril: »Da, kar pojdi, toda čez pol ure moraš biti spet tu in pograbiti pepel!« Vzela je svojo oljenko, šla v kamrico, slekla krzneni plašč in si umila saje z obraza in rok, da je znova zasijala v vsej svoji lepoti. Nato je odprla oreh in iz njega vzela obleko, ki se je bleščala kakor sonce. Ko se je oblekla, je odšla gor na slavje in vsi so se ji umikali s poti, kajti nihče je ni poznal in vsi so bili prepričani, da je kraljična. Kralj pa ji je prišel naproti, ji ponudil roko in plesal z njo ter si v srcu mislil: Tako lepe še niso videle moje oči. Ko se je ples končal, se je priklonila, in ko se je kralj ozrl, je že izginila in nihče ni vedel, kam. Poklicali so stražarje, ki so stali pred gradom, in jih izprašali, vendar je nobeden ni videl.
Ona pa je stekla v svojo kamrico, hitro slekla obleko, si počrnila obraz in roke ter ogrnila krzneni plašč, in spet je bila Allerleirauh. Ko je prišla v kuhinjo in se hotela lotiti dela ter pomesti pepel, je kuhar rekel: »To pusti do jutri, zdaj pa mi skuhaj juho za kralja. Tudi jaz bi rad malo pogledal, kaj se dogaja zgoraj, toda glej, da ti vanjo ne pade niti en las, sicer odslej ne boš dobila nič več jesti!« Kuhar je odšel, Allerleirauh pa je kralju skuhala kruhovo juho, kolikor je le znala dobro. Ko je bila gotova, je iz svoje kamrice prinesla zlati prstan in ga položila v skledo, v katero je nalila juho. Ko se je ples končal, si je kralj dal prinesti juho in jo pojedel. Tako mu je teknila, da se mu je zdelo, da še nikoli ni jedel boljše. Ko pa je prišel do dna, je tam zagledal zlat prstan in ni mogel razumeti, kako je zašel vanjo. Zato je ukazal, naj pride kuhar predenj. Kuhar se je prestrašil, ko je slišal ukaz, in rekel Allerleirauh: »Gotovo ti je v juho padel las; če je to res, boš tepena!« Ko je prišel pred kralja, ga je ta vprašal, kdo je skuhal juho. Kuhar je odgovoril: »Jaz sem jo skuhal.« Kralj je rekel: »To ni res, kajti pripravljena je bila drugače in veliko bolje kakor sicer.« Kuhar je odgovoril: »Priznati moram, da je nisem skuhal jaz, temveč kosmatinka.« Kralj je rekel: »Pojdi in jo pošlji gor.«
Ko je Allerleirauh prišla, jo je kralj vprašal: »Kdo si?« »Ubogo dekle sem, ki nima več ne očeta ne matere.« Vprašal jo je naprej: »Kaj delaš na mojem gradu?« Odgovorila je: »Za nič drugega nisem dobra, kakor da mi mečejo škornje v glavo.« Spet jo je vprašal: »Od kod imaš prstan, ki je bil v juhi?« Odgovorila je: »O prstanu ne vem ničesar.« Tako kralj ni mogel ničesar izvedeti in jo je moral spet poslati stran.
Čez nekaj časa je bilo spet slavje in Allerleirauh je kakor prejšnjikrat prosila kuharja, ali sme gledat. Odgovoril je: »Da, vendar se vrni čez pol ure in skuhaj kralju kruhovo juho, ki jo tako rad jé.« Stekla je v svojo kamrico, se hitro umila, iz oreha vzela obleko, ki je bila srebrna kakor mesec, in jo oblekla. Nato je šla gor in bila videti kakor kraljična. Kralj ji je stopil naproti in se razveselil, da jo spet vidi, in ker se je ravno začel ples, sta zaplesala skupaj. Ko pa se je ples končal, je spet tako hitro izginila, da kralj ni mogel opaziti, kam je šla. Stekla je v svojo kamrico, se znova spremenila v kosmatinko in odšla v kuhinjo kuhat kruhovo juho. Ko je bil kuhar zgoraj, je prinesla zlati kolovratček in ga položila v skledo, nato pa čezenj nalila juho. Juho so odnesli kralju, ki jo je pojedel, in teknila mu je prav tako kakor prejšnjikrat. Poklical je kuharja in ta je moral tudi tokrat priznati, da je juho skuhala Allerleirauh. Tako je Allerleirauh spet prišla pred kralja, vendar je odgovorila, da je tam samo zato, da ji mečejo škornje v glavo, in da o zlatem kolovratčku prav nič ne ve. Ko je kralj še tretjič priredil slavje, se je zgodilo prav tako kakor prej. Kuhar je sicer rekel: »Čarovnica si, kosmatinka, in vedno nekaj daš v juho, da je tako dobra in kralju bolj tekne kakor tista, ki jo skuham jaz.« Ker pa ga je tako prosila, ji je vendar dovolil, da gre za dogovorjeni čas gor. Tokrat je oblekla obleko, ki se je bleščala kakor zvezde, in v njej stopila v dvorano. Kralj je spet plesal z lepo mladenko in zdelo se mu je, da še nikoli ni bila tako lepa. Med plesom ji je, ne da bi opazila, nataknil na prst zlat prstan, prej pa je ukazal, naj ples traja zelo dolgo. Ko se je končal, jo je hotel zadržati za roke, vendar se mu je iztrgala in tako hitro smuknila med ljudi, da mu je izginila izpred oči. Kolikor hitro je mogla, je stekla v svojo kamrico pod stopnicami, ker pa se je zadržala predolgo, več kakor pol ure, ni utegnila sleči lepe obleke, temveč je čeznjo samo ogrnila krzneni plašč. V naglici se tudi ni vsa namazala s sajami, ampak je en prst ostal bel. Allerleirauh je stekla v kuhinjo, kralju skuhala kruhovo juho in vanjo položila zlato motovilce, ko je kuhar odšel. Ko je kralj na dnu našel motovilce, je dal poklicati Allerleirauh. Tedaj je opazil njen beli prst in na njem zagledal prstan, ki ji ga je nataknil med plesom. Prijel jo je za roko in jo trdno držal, in ko se je hotela iztrgati ter zbežati, se je krzneni plašč nekoliko razprl in izpod njega je zablestela zvezdna obleka. Kralj je zgrabil plašč in ji ga strgal z ramen. Tedaj so se pokazali njeni zlati lasje in stala je pred njim v vsem svojem sijaju ter se ni mogla več skrivati. Ko si je z obraza obrisala saje in pepel, je bila lepša od vseh, kar jih je bilo kdaj videti na zemlji. Kralj pa je rekel: »Ti si moja ljuba nevesta in nikoli več se ne bova ločila!« Nato so praznovali poroko in srečno sta živela do smrti.
Izvirnik
Allerleirauh
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Ein Märchen der Brüder Grimm
Es war einmal ein König, der hatte eine Frau mit goldenen Haaren, und sie war so schön, daß sich ihresgleichen nicht mehr auf Erden fand. Es geschah, daß sie krank lag, und als fühlte sie bald, daß sie sterben würde, rief sie den König und sprach: "Wenn du nach meinem Tode dich wieder vermählen willst, so nimm keine, die nicht ebenso schön ist, als ich bin, und die nicht solche Haare hat, wie ich habe; das mußt du mir versprechen!" Nachdem es ihr der König versprochen hatte, tat sie die Augen zu und starb.
Der König war lange Zeit nicht zu trösten und dachte nicht daran, eine zweite Frau zu nehmen. Endlich sprachen seine Räte: "Es geht nicht anders, der König muß sich wieder vermählen, damit wir eine Königin haben." Nun wurden Boten weit und breit herumgeschickt, um eine Braut zu suchen, die an Schönheit der verstorbenen Königin ganz gleichkäme. Es war aber keine in der ganzen Welt zu finden, und wenn man sie auch gefunden hätte, so war doch keine da, die solche goldene Haare gehabt hätte. Also kamen die Boten unverrichteter Sache wieder heim.
Nun hatte der König eine Tochter, die war geradeso schön wie ihre verstorbene Mutter und hatte auch solche goldene Haare. Als sie herangewachsen war, sah sie der König einmal an und sah, daß sie in allem seiner verstorbenen Gemahlin ähnlich war, und fühlte plötzlich eine heftige Liebe zu ihr. Da sprach er zu seinen Räten: "Ich will meine Tochter heiraten, denn sie ist das Ebenbild meiner verstorbenen Frau, und sonst kann ich doch keine Braut finden, die ihr gleicht." Als die Räte das hörten, erschraken sie und sprachen: "Gott hat verboten, daß der Vater seine Tochter heirate, aus der Sünde kann nichts Gutes entspringen, und das Reich wird mit ins Verderben gezogen." Die Tochter erschrak noch mehr, als sie den Entschluß ihres Vaters vernahm, hoffte aber, ihn von seinem Vorhaben noch abzubringen. Da sagte sie zu ihm: "Eh ich Euren Wunsch erfülle, muß ich erst drei Kleider haben: eins so golden wie die Sonne, eins so silbern wie der Mond und eins so glänzend wie die Sterne; ferner verlange ich einen Mantel von tausenderlei Pelz und Rauchwerk zusammengesetzt, und ein jedes Tier in Eurem Reich muß ein Stück von seiner Haut dazu geben." Sie dachte aber: Das anzuschaffen ist ganz unmöglich, und ich bringe damit meinen Vater von seinen bösen Gedanken ab. Der König ließ aber nicht ab, und die geschicktesten Jungfrauen in seinem Reiche mußten die drei Kleider weben, eins so golden wie die Sonne, eins so silbern wie der Mond und eins so glänzend wie die Sterne, und seine Jäger mußten alle Tiere im ganzen Reiche auffangen und ihnen ein Stück von ihrer Haut abziehen; daraus ward ein Mantel aus tausenderlei Rauchwerk gemacht. Endlich, als alles fertig war, ließ der König den Mantel herbeiholen, breitete ihn vor ihr aus und sprach: "Morgen soll die Hochzeit sein!"
Als nun die Königstochter sah, daß keine Hoffnung mehr war, ihres Vaters Herz umzuwandeln, so faßte sie den Entschluß zu entfliehen. In der Nacht, während alles schlief, stand sie auf und nahm von ihren Kostbarkeiten dreierlei: einen goldenen Ring, ein goldenes Spinnrädchen und ein goldenes Haspelchen; die drei Kleider von Sonne, Mond und Sterne tat sie in eine Nußschale, zog den Mantel von allerlei Rauchwerk an und machte sich Gesicht und Hände mit Ruß schwarz. Dann befahl sie sich Gott und ging fort und ging die ganze Nacht, bis sie in einen großen Wald kam. Und weil sie müde war, setzte sie sich in einen hohlen Baum und schlief ein.
Die Sonne ging auf, und sie schlief fort und schlief noch immer, als es schon hoher Tag war. Da trug es sich zu, daß der König, dem dieser Wald gehörte, darin jagte. Als seine Hunde zu dem Baum kamen, schnupperten sie, liefen rings herum und bellten. Sprach der König zu den Jägern: "Seht nach, was dort für ein Wild sich versteckt hat." Die Jäger folgten dem Befehl, und als sie wiederkamen, sprachen sie: "In dem hohlen Baum liegt ein wunderliches Tier, wie wir noch niemals eins gesehen haben; an seiner Haut ist tausenderlei Pelz; es liegt aber und schläft." Sprach der König "Seht zu, ob ihr's lebendig fangen könnt, dann bindet's auf den Wagen und nehmt's mit." Als die Jäger das Mädchen anfaßten, erwachte es voll Schrecken und rief ihnen zu "Ich bin ein armes Kind, von Vater und Mutter verlassen, erbarmt euch mein und nehmt mich mit!" Da sprachen sie: Allerleirauh, du bist gut für die Küche, komm nur mit, da kannst du die Asche zusammenkehren." Also setzten sie es auf den Wagen und fuhren heim in das königliche Schloß. Dort wiesen sie ihm ein Ställchen an unter der Treppe, wo kein Tageslicht hinkam, und sagten: "Rauhtierchen, da kannst du wohnen und schlafen." Dann ward es in die Küche geschickt, da trug es Holz und Wasser, schürte das Feuer, rupfte das Federvieh, belas das Gemüs', kehrte die Asche und tat alle schlechte Arbeit.
Da lebte Allerleirauh lange Zeit recht armselig. Ach, du schöne Königstochter, wie soll's mit dir noch werden! Es geschah aber einmal, daß ein Fest im Schloß gefeiert ward, da sprach sie zum Koch: "Darf ich ein wenig hinaufgehen und zusehen? Ich will mich außen vor die Türe stellen." Antwortete der Koch: "Ja, geh nur hin, aber in einer halben Stunde mußt du wieder hier sein und die Asche zusammentragen!" Da nahm sie ihr Öllämpchen, ging in ihr Ställchen, zog den Pelzrock aus und wusch sich den Ruß von dem Gesicht und den Händen ab, so daß ihre volle Schönheit wieder an den Tag kam. Dann machte sie die Nuß auf und holte ihr Kleid hervor, das wie die Sonne glänzte. Und wie das geschehen war, ging sie hinauf zum Fest, und alle traten ihr aus dem Weg, denn niemand kannte sie, und meinten nicht anders, als daß es eine Königstochter wäre. Der König aber kam ihr entgegen, reichte ihr die Hand und tanzte mit ihr und dachte in seinem Herzen: So schön haben meine Augen noch keine gesehen. Als der Tanz zu Ende war, verneigte sie sich, und wie sich der König umsah, war sie verschwunden, und niemand wußte wohin. Die Wächter, die vor dem Schlosse standen, wurden gerufen und ausgefragt, aber niemand hatte sie erblickt.
Sie war aber in ihr Ställchen gelaufen, hatte geschwind ihr Kleid ausgezogen, Gesicht und Hände schwarz gemacht und den Pelzmantel umgetan und war wieder Allerleirauh. Als sie nun in die Küche kam und an ihre Arbeit gehen und die Asche zusammenkehren wollte, sprach der Koch: "Laß das gut sein bis morgen und koche mir da die Suppe für den König, ich will auch einmal ein bißchen oben zugucken, aber laß mir kein Haar hineinfallen, sonst kriegst du in Zukunft nichts mehr zu essen!" Da ging der Koch fort, und Allerleirauh kochte die Suppe für den König und kochte eine Brotsuppe, so gut es konnte, und wie sie fertig war, holte es in dem Ställchen seinen goldenen Ring und legte ihn in die Schüssel, in welche die Suppe angerichtet ward. Als der Tanz zu Ende war, ließ sich der König die Suppe bringen und aß sie, und sie schmeckte ihm so gut, daß er meinte, niemals eine bessere Suppe gegessen zu haben. Wie er aber auf den Grund kam, sah er da einen goldenen Ring liegen und konnte nicht begreifen, wie er dahingeraten war. Da befahl er, der Koch sollte vor ihn kommen. Der Koch erschrak, wie er den Befehl hörte, und sprach zum Allerleirauh: "Gewiß hast du ein Haar in die Suppe fallen lassen; wenn's wahr ist, so kriegst du Schläge!" Als er vor den König kam, fragte dieser, wer die Suppe gekocht hätte. Antwortete der Koch: "Ich habe sie gekocht." Der König sprach: "Das ist nicht wahr, denn sie war auf andere Art und viel besser gekocht als sonst." Antwortete er: "Ich muß gestehen, daß ich sie nicht gekocht habe, sondern das Rauhtierchen." Sprach der König: "Geh und laß es heraufkommen."
Als Allerleirauh kam, fragte der König: "Wer bist du?" "Ich bin ein armes Kind, das keinen Vater und Mutter mehr hat." Fragte er weiter: "Wozu bist du in meinem Schloß?" Antwortete es: "Ich bin zu nichts gut, als daß mir die Stiefel um den Kopf geworfen werden." Fragte er weiter: "Wo hast du den Ring her, der in der Suppe war?" Antwortete es: "Von dem Ring weiß ich nichts." Also konnte der König nichts erfahren und mußte es wieder fortschicken.
Über eine Zeit war wieder ein Fest, da bat Allerleirauh den Koch wie vorigesmal um Erlaubnis, zusehen zu dürfen. Antwortete er: "Ja, aber komm in einer halben Stunde wieder und koch dem König die Brotsuppe, die er so gerne ißt." Da lief es in sein Ställchen, wusch sich geschwind und nahm aus der Nuß das Kleid, das so silbern war wie der Mond, und tat es an. Da ging sie hinauf und glich einer Königstochter, und der König trat ihr entgegen und freute sich, daß er sie wiedersah, und weil eben der Tanz anhub, so tanzten sie zusammen. Als aber der Tanz zu Ende war, verschwand sie wieder so schnell, daß der König nicht bemerken konnte, wo sie hinging. Sie sprang aber in ihr Ställchen und machte sich wieder zum Rauhtierchen und ging in die Küche, die Brotsuppe zu kochen. Als der Koch oben war, holte es das goldene Spinnrad und tat es in die Schüssel, so daß die Suppe darüber angerichtet wurde. Danach ward sie dem König gebracht, der aß sie und sie schmeckte ihm so gut wie das vorigemal, und ließ den Koch kommen, der mußte auch diesmal gestehen, daß Allerleirauh die Suppe gekocht hätte. Allerleirauh kam da wieder vor den König, aber sie antwortete, daß sie nur dazu wäre, daß ihr die Stiefel an den Kopf geworfen würden und daß sie von dem goldenen Spinnrädchen gar nichts wüßte
Als der König zum drittenmal ein Fest anstellte, da ging es nicht anders als die vorigen Male. Der Koch sprach zwar: "Du bist eine Hexe, Rauhtierchen, und tust immer was in die Suppe, davon sie so gut wird und dem König besser schmeckt als was ich koche." Doch weil sie so bat, so ließ er es auf die bestimmte Zeit hingehen. Nun zog es ein Kleid an, das wie die Sterne glänzte, und trat damit in den Saal. Der König tanzte wieder mit der schönen Jungfrau und meinte, daß sie noch niemals so schön gewesen wäre. Und während er tanzte, steckte er ihr, ohne daß sie es merkte, einen goldenen Ring an den Finger und hatte befohlen, daß der Tanz recht lang währen sollte. Wie er zu Ende war, wollte er sie an den Händen festhalten, aber sie riß sich los und sprang so geschwind unter die Leute, daß sie vor seinen Augen verschwand. Sie lief, was sie konnte, in ihr Ställchen unter der Treppe, weil sie aber zu lange und über eine halbe Stunde geblieben war, so konnte sie das schöne Kleid nicht ausziehen, sondern warf nur den Mantel von Pelz darüber, und in der Eile machte sie sich auch nicht ganz rußig, sondern ein Finger blieb weiß. Allerleirauh lief nun in die Küche kochte dem König die Brotsuppe und legte, wie der Koch fort war, den goldenen Haspel hinein. Der König, als er den Haspel auf dem Grunde fand, ließ Allerleirauh rufen, da erblickte er den weißen Finger und sah den Ring, den er im Tanze ihr angesteckt hatte. Da ergriff er sie an der Hand und hielt sie fest, und als sie sich losmachen und fortspringen wollte, tat sich der Pelzmantel ein wenig auf, und das Sternenkleid schimmerte hervor. Der König faßte den Mantel und riß ihn ab. Da kamen die goldenen Haare hervor, und sie stand da in voller Pracht und konnte sich nicht länger verbergen. Und als sie Ruß und Asche aus ihrem Gesicht gewischt hatte, da war sie schöner, als man noch jemand auf Erden gesehen hat. Der König aber sprach: "Du bist meine liebe Braut, und wir scheiden nimmermehr voneinander!" Darauf ward die Hochzeit gefeiert, und sie lebten vergnügt bis zu ihrem Tod.
Nadaljuj z branjem