Prevod

Kačji pastirji so od nekdaj živeli ob ribniku. Seveda ne isti, ki so tam zdaj, temveč njihovi pra-pra-pradedje. Človek bi si mislil, da bodo sosedje vzljubili družino, ki že tako dolgo živi v istem kraju, pa ni tako. Kačji pastirji so morda čisto dobri ljudje — in celo želva Hlastavka pravi, da so — vendar so tako posebni, da jih mnogi sosedje prav nič ne marajo. Že kot ličinke oziroma dojenčki niso prijetni tovariši za igro, saj imajo grdo navado, da vse vtikajo v usta. Oče Zet je malim Zetom nekoč celo rekel, da ne smejo niti koraka iz gnezda, če mu ne obljubijo, da se bodo držali proč od mladih Kačjih pastirjev.

Mame Zetinje so pravile, da so za vse krive mame Kačjih pastirjev. »Kaj pa lahko pričakujete,« je vzkliknila ena izmed njih, »ko pa Kačji pastirji tako malomarno odlagajo jajčeca? Šele včeraj sem videla mamo Kačjega pastirja, ki jih je odlagala, in kaj mislite, kako je to počela? Kar letala je naokrog po soncu in klepetala s prijateljicami, tu in tam pa se spustila dovolj nizko, da se je dotaknila vode in vanjo spustila jajčece. Sramota!«

Mame Pisanke niso mislile, da je toliko kriv način odlaganja jajčec, »čeprav,« je rekla ena, »jaz svoja vedno odložim tesno skupaj, namesto da bi jih raztresla po vsem ribniku«. Menile so, da je težava v slabi vzgoji ali v tem, da jih sploh nihče ne vzgaja. Vsako jajčece, veste, po odložitvi potone na dno ribnika, otroci pa se tam izvalijo in odrastejo, ne da bi sploh kdaj videli svoje očete in matere.

Zdaj se je večina ličink spreminjala v nimfe, napol odrasle Kačje pastirje. Prej so bile kratke in debelušne, zdaj pa so postajale daljše in vitkejše, na ramenih pa so imele majhne izbokline, kjer so jim pod kožo rasla krila. Svojo staro kožo so že velikokrat prerasle in so se morale izviti iz nje, da jim je bilo spet udobno. Ko je otrok Kačjega pastirja postal prevelik za svojo kožo, se je z ostrima krempeljcema na vsaki od svojih šestih nog čvrsto oprijel česa, razprl kožo vzdolž hrbta in se izvil iz nje, nato pa jo pustil, da se je premetavala po vodi, dokler ni postala del blata.

Kakor večina odraščajočih otrok so morale tudi ličinke in nimfe Kačjih pastirjev veliko jesti. Njihovi želodci so bili dolgi kot njihova telesa in nikoli niso bile zares srečne, če jih niso imele polnih. Vedno so jedle preprosto hrano, in to v izobilju, med obroki pa niso nikoli jedle. Zajtrkovale so od trenutka, ko so se zjutraj zbudile, pa vse do takrat, ko je bilo sonce visoko na nebu, nato so kosile, dokler ni bilo sonce nizko na nebu, odtlej pa večerjale, dokler se ni stemnilo in so šle spat: med obroki pa niti grižljaja, pa naj so bile še tako lačne. Pravili so, da je to njihovo edino pravilo pri jedi in da se ga bodo držali.

Vedno so bili počasni otroci. Človek bi si mislil, da bi lahko s šestimi nogami in tremi sklepi na vsaki nogi hodili precej hitro, pa nikoli niso. Kadar je bilo treba, so pohiteli drugače, z dolgim skokom skozi vodo. Seveda so dihali vodo kakor njihovi sosedje, ribe in Paglavci. Niso je vdihovali skozi usta ali škrge, temveč so jo zajemali skozi odprtinice v zadnjem delu telesa. Kadar so hoteli pohiteti, so to vodo tako sunkovito izdihnili, da jih je hitro pognala naprej.

Želva Hlastavka jih je nekega dne, ko je bila slabe volje, imenovala »nadležen mrčes« (in to je bilo dan po tistem, ko je bila slabe volje, in tik pred dnem, ko bo spet slabe volje), zato je niso marali in so se ji hoteli maščevati. Staknili so svoje čudne, majhne trikotne glave in v njihovih velikih, izbuljenih očeh se je prikazal zloben pogled.

»Grdoba stara!« je rekla neka ličinka. »Ko bi jo le lahko pičil!« »No, pa je ne moreš,« je rekla nimfa in se tako nenadoma obrnila proti njemu, da je kar poskočil. »Nimaš žela in nikoli ga ne boš imel, zato bodi kar tiho.« Prav nič lepo ni bilo od nje, da je tako govorila, toda saj veste, ni bila lepo vzgojena, in morda ji prav zato lahko oprostimo, da je tako govorila s svojim malim bratcem. Pogosto je bila nestrpna in je pravila, da ne more nikamor, ne da bi se ji za pete prilepila kakšna ličinka.

»Veste, kaj naredimo,« je rekla druga nimfa. »Pojdimo vsi skupaj v plitvino, kjer se sonči, in se postavimo čisto tesno drug ob drugega, potem pa ji, ko pride mimo, pomolimo ustnice!«

»Obe ustnici?« so vprašale ličinke. »No, vsaj spodnje,« je odgovorila nimfa. »Zgornje so tako majhne, da niso pomembne.« »Pa dajmo!« so vzkliknili vsi otroci Kačjih pastirjev in se skupaj odpravili po dnu ribnika proti plitvini. Mislili so, da bodo želvo Hlastavko strašno prestrašili. Vedeli so, da majhne ribe in žuželke vselej odplavajo, kolikor hitro morejo, kadar jim pomolijo spodnje ustnice. Orjaški vodni stenec (Belostoma) je bil edina žuželka, ki se jih ni bala, kadar so se pačili. In res bi spodnja ustnica otroka Kačjega pastirja lahko koga prestrašila, saj je pritrjena na dolgo, členasto reč, podobno roki, in ima klešče, s katerimi lovi in drži hrano. Otrok Kačjega pastirja ima sklep večinoma upognjen, tako da si ustnico drži pred obrazom kakor masko. Včasih pa sklep iztegne in pomoli ustnico predse, tedaj pa njene klešče zagrabijo stvari. To naredi, kadar je lačen.

Ko so prišli v plitvino, so se otroci Kačjih pastirjev postavili tesno drug ob drugega, ličinke v sredino, nimfe pa okoli njih. Želve Hlastavke ni bilo nikjer videti, zato so morali počakati. »Te ni strah?« je ena ličinka zašepetala drugi.

»Strah? Pha! Koga pa je strah?« je odgovorila druga. »O, poglejte!« je vzkliknila nimfa. »Tam nad našimi glavami letijo odrasli Kačji pastirji. Samo počakajte, da se še enkrat prelevim, potem se bom pa imela lepo! Posušila si bom krila, potem pa bom ...«

»Pšššt!« je rekla ena od ličink. »Želva Hlastavka prihaja.« In res, prihajala je skozi plitvino, njen mokri hrbtni oklep je deloma molel iz vode in se bleščal v sončni svetlobi. Šla je naravnost proti otrokom Kačjih pastirjev in ti so bili veseli, ko so videli, da ni videti lačna. Mislili so, da bo po kosilu morda malo zadremala. Tedaj so se vsi stisnili še tesneje skupaj in ji pomolili spodnje ustnice. Mislili so, da bo zaradi tega morda zbežala. Prepričani so bili, da se bo vsaj zelo hudo prestrašila.

Zdelo se je, da jih želva Hlastavka sploh ne vidi. Čudno. Kar racala je naprej in naprej, naravnost proti njim. »A-a-ah!« je rekla. »Kako sem zaspana! Legla bom na sonce in si odpočila.« Naredila je še nekaj korakov, tako da je bilo njeno veliko telo tik nad množico otrok Kačjih pastirjev. »Mislim, da bom potegnila noter glavo,« je rekla (otroci Kačjih pastirjev so se spogledali), »pa še rep (ob tem sta dve najmlajši ličinki začeli jokati) in legla.« Začela je zelo, zelo počasi vleči noge pod oklep in ravno ko se je njen veliki, trdi trebušni oklep dotaknil blata, je zadnja ličinka prilezla izpod njenega repa. Nimfe so že prej pobegnile.

»Oh,« so si govorili otroci Kačjih pastirjev, »ali ni bilo grozno!« »Hm,« je rekla želva Hlastavka sama sebi — tega se je navadila, ker je imela tako malo prijateljev —, »kako strašno so me prestrašili!« Nato se je zasmejala s svojim mrkim hlastavjim smehom in zaspala.