Prevod

V ribniku je živel en sam Hlastavi želvak in samo njega so kdaj slišali reči, da si želi še enega. Ni od nekdaj živel tam in še se je bežno spominjal, kako je v mladosti zapustil svoje brate in sestre. »Odnesli so me od mojih,« je pripovedoval, »in me nekaj dni imeli na kopnem. Potem so me prinesli sem in odtlej je tu moj dom.«

Že na pogled se je videlo, da je v sorodu z Blatnimi želvaki. Tako kot oni je imel zgornji in spodnji oklep, glavo, noge in rep pa je lahko potegnil vanj, kadar je hotel. Njegov oklep je bil siv, prav takšne barve kakor ilovnat breg, glava pa večja od glav Blatnih želvakov. Rep je imel dolg, luskast in koničast, sprednje noge pa velike in bradavičaste. Med prsti je imel lepe, močne plavalne kožice, prav kakor njegovi sorodniki Blatni želvaki.

Ko se je prvič naselil v ribniku, se je tamkajšnjim prebivalcem smilil in trudili so se, da bi se počutil domače. Lahko bi si pridobil veliko prijateljev in vsi sosedje bi ga lahko imeli radi, a je bil preveč zadirčen. Kadar je bila voda ravno prav topla in je imel poln želodec in je prejšnjo noč dobro spal in je bilo vse natanko tako, kot si je želel — ah, takrat je bil prav prijeten želvak in se je bil pripravljen nadvse prijazno pogovarjati s sosedi. Vse lepo in prav. Vsakdo je lahko dobre volje, kadar je vse natanko tako, kot mora biti, in kadar gre vse po njegovem. Toda zares prijetni so, veste, tisti, ki so prijazni tudi tedaj, ko gre kaj narobe.

Prvi ga je ogovoril Oče Blatni želvak. »Upam, da ti bo ribnik všeč,« je rekel. »Nam se zdi zelo domač in udoben.« »Hmf! Plitva lužica!« je odrezal novinec. »Vsakič, ko se potopim, z glavo butnem ob dno.«

»To je pa res neprijetno,« je vzkliknil Oče Blatni želvak. »Upam, da se potapljaš tam, kjer je dno mehko.« »Včasih se, včasih pa ne,« je odgovoril Hlastavi želvak. »Ne ljubi se mi počasi plavati na dno in ga preizkušati, potem pa se vračati gor, da bi se potopil. Kadar se hočem potopiti, se hočem potopiti in pika.«

»Da,« je rekel Oče Blatni želvak. »Vem, kako je, kadar te prime, da bi se potopil. Upam, da te glava ne bo preveč bolela in da se boš kmalu privadil naši vodi.« Razprl je prste in z močnimi zamahi odplaval, odrivajoč se od vode s plavalnimi kožicami na nogah.

»Hmf!« si je rekel Hlastavi želvak. »Lahko je govoriti, da se bom privadil tej vodi, ampak jaz se je nikoli ne bom. Že zdaj komaj vidim od bolečine na desni strani glave, kjer sem se udaril. Ali sem se udaril na levi? Čudno, da se ne morem spomniti!« Nato je odplaval v plitvino, se potegnil v oklep in tam ležal ter premišljeval, kako slabo se počuti, kako grozen je ribnik, kako slaba družba so njegovi sosedje in kako neprijeten je ta svet za Hlastave želvake.

Oče Blatni želvak je šel domov in ženi povedal vse, kar se je zgodilo. »Kakšen neprijeten možakar!« je rekla. »No, ampak saj je samec, samci pa so pogosto čudaški.«

»Jaz nisem bil nikoli,« je rekel njen mož. »O!« je rekla ona. In ker je bila modra žena, ni rekla ničesar več. Vedela pa je, da je gospod Blatni želvak postal precej prijetnejši, odkar se je poročil in se naučil bolj misliti na nekoga drugega kakor nase. Veste, na tem svetu so najbolj nesrečni prav tisti, ki preveč mislijo nase.

Tudi Jegulje so skušale biti prijazne in ko se je potopil na dno, so ga povabile, naj ostane malo pri njih na obisku. »Oprostiti nam moraš, ker te nismo prve obiskale,« so rekle. »Podnevi tako redko hodimo od doma.«

»Hmf!« je rekel Hlastavi želvak. »Prav dobro bi vam delo, če bi več hodile od doma. Nič čudnega, da imate slab vid, ko pa ves dan poležavate v blatu na temnem dnu ribnika. Ne, prav gotovo ne bom ostal. Lahko me obiščete kakor vsi drugi.«

Potem je odplaval in Školjkam povedal, kaj jim je rekel, ter se vedel, kakor da je prav ponosen na to, kar je bila v resnici strašna nevljudnost. »Dobro jim bo delo, če slišijo resnico,« je dejal. »Jaz vedno povem naravnost. Prav tako slabe so kakor Vodni gad. Nobene hrbtenice nimajo.«

Školjke so vljudno poslušale in molčale. Nikoli niso bile posebno zgovorne. Toda Hlastavi želvak se je motil, ko je rekel, da Jegulje in Vodni gad nimajo hrbtenice. V resnici so je imeli precej več kakor on, le da so jo nosili v notranjosti telesa, njegova pa je bila razprostrta v obliki oklepa, da jo je lahko videl vsakdo.

Niti poskušal se ni brzdati. Nekega dne se je razjezil, ker je Belostoma, Orjaški vodni hrošč, pojedel nekaj, kar je hotel imeti zase. Oči so mu žarele, roževinaste čeljusti so mu šklepetale in z dolgim, koničastim, luskastim repom je opletal tako, da ga je bilo groza gledati. »Ničvreden hrošč si,« je rekel. »Nič ne delaš, poješ pa več kakor kdorkoli tvoje velikosti tukaj. Nihče te ne mara in v ribniku ni ribice, ki bi se hotela kazati s teboj, če bi se temu le lahko izognila. Vse se poskrijejo, ko te zagledajo prihajati. Iz srca bom vesel, ko ti zrastejo krila in odletiš. Ne dovoli nobenemu od svojih prijateljev, da bi odlagal jajčeca v tem ribniku. Dovolj imam tvoje družine.«

Belostoma je bil zaradi tega seveda zelo prizadet. Ni bil priljubljen hrošč in mogoče bi si, če bi lahko izbiral, raje izbral, da bi bil Potočni rak ali Zet, kakor to, kar je bil. Kar pa zadeva očitek, da ni delal — zanj ni bilo nobenega dela, kako naj bi torej delal? Jesti je moral, sicer ne bi rasel, in ker je bil tudi Hlastavi želvak sam velik jedec, bi moral biti toliko pameten, da bi o tem molčal. Belostoma je Blatnim želvakom povedal, kaj mu je rekel Hlastavi želvak, in Oče Blatni želvak se je o tem pogovoril z njim.

Dotlej je bil Hlastavi želvak že boljše volje in nadvse prijazen. »Belostoma si takih reči ne bi smel zapomniti,« je rekel in premaknil eno od bradavičastih sprednjih nog. »Kadar sem jezen, pogosto rečem kaj, česar ne mislim resno; ampak jeza me potem takoj mine. Skoraj sem že pozabil na najin mali pogovor. Ne vidim razloga, da bi mu rekel, da mi je žal. Prav neumen je, da se toliko ukvarja s tem.« Veliko glavo je dvignil zelo visoko in se vedel, kakor da je res nekaj plemenitega, če si zloben in potem na to pozabiš. Prav tako smiselno bi bilo, če bi pričakoval, da ga bodo občudovali, ker ne je, kadar je sit, ali ker mirno leži, kadar je preutrujen za plavanje.

Ko je za to slišala Mama Blatna želva, ji je povsem zmanjkalo potrpljenja. »Vse, kar ga zanima,« je rekla, »je samo Hlastavi želvak, Hlastavi želvak, Hlastavi želvak. Kadar je dobre volje, misli, da bi morali biti tudi vsi drugi; kadar pa je slabe volje, mu ni mar, kako se počutijo drugi. Nikoli ne bo nič prijetnejši, dokler ne naredi česa dobrega za koga drugega, in prav nič ne kaže, da bi se to kdaj zgodilo.«

Pa vendar je prišel dan, ko so bili prebivalci ribnika veseli, da Hlastavi želvak živi med njimi. Dva dečka sta brodila ob robu ribnika, pljuskala z vodo in plašila vse, ki so bili v bližini. Zeti so pobledeli po vsem telesu, kakor se jim zgodi, kadar so zelo prestrašeni. Rumeno rjava žaba se je tako ustrašila, da je izpustila vso vodo, ki si jo je shranila za vlaženje kože v suhem vremenu. V telesu je imela velik žep, napolnjen z vodo, kajti če bi se ji koža posušila, ne bi mogla dihati skoznjo, in če ne bi nosila vode s seboj, sploh ne bi mogla ostati na kopnem.

Dečka sta celo obrnila Očeta Blatnega želvaka na hrbet in ga pustila na soncu, kjer je ležal in mahal z nogami po zraku, a ni bil dovolj močan, da bi se spet postavil nanje. Hlastavi želvak je dremal v globoki vodi, ko so prestrašene ribe priplavale proti njemu tako hitro, kolikor so jih le mogli ponesti repi. »Kaj pa je?« je vprašal.

»Dečka!« so zavpile. »Dečka! Tista grozna vrsta, ki pljuska in obrača želvake na hrbet.« »Hmf!« je rekel Hlastavi želvak. »To bom pa moral preveriti. Koliko jih je?«

»Dva!« so v en glas zavpili Zeti in Pisanci. »Jaz pa sem samo eden,« si je rekel Hlastavi želvak. »Nekdo mi mora pomagati. Hej, Belostoma,« je zaklical, ko je Orjaški vodni hrošč priplaval mimo. »Pomagaj mi pregnati tista dečka.«

»Z veseljem,« je rekel Belostoma, ki ni imel ničesar raje kakor takšno delo. Odpravila sta se proti kraju, kjer sta dečka brodila. Hlastavi želvak je z nogami s plavalnimi kožicami delal dolge, močne zamahe in Belostoma ga ni mogel dohajati. Hlastavi želvak je to opazil. »Skoči mi na hrbet,« je zaklical. »Saj si lahek. Dobro se drži.«

Belostoma je skočil na ilovnato obarvani oklep Hlastavega želvaka, ko pa je začutil, da drsi z njegovega zadnjega dela, je zasadil krempeljce v želvakov rep in se tako obdržal. Vedel je, da se želvak ne poškoduje tako zlahka, čeprav je zganjal velik hrup, kadar se je udaril v glavo. Takoj ko sta prišla blizu dečkov, je Hlastavi želvak čez svoj hrbtni oklep ogovoril Belostomo. »Zdaj pa zdrsni dol,« je rekel, »in preženi manjšega dečka. Nikar se ne ustavljaj in ne klepetaj s temi Pijavkami.«

Belostoma je torej zdrsnil z oklepa in zaplaval proti manjšemu dečku, iztegnil svojo čvrsto malo sesalno cevko in ga zbodel v nogo. Prav tedaj je Hlastavi želvak z roževinastimi čeljustmi stisnil stopalo večjega dečka. Voda je silno pljuskala in škropila, ko sta dečka stekla na breg, tri Pijavke, ki so se prisesale na njune noge, pa se niso utegnile odlepiti, zato sta jih odnesla na kopno in nihče jih ni nikoli več videl.

»Tako!« je rekel Hlastavi želvak. »To je opravljeno. Ne vem, kaj bi prebivalci ribnika brez naju, Belostoma, ko ne bi bila tu, da skrbiva zanje.«

»Vesel sem, da sem ravno prišel mimo,« je tiho rekel Orjaški vodni hrošč, »ampak odslej boš moral za vse skrbeti sam. Skoraj sem že pripravljen, da zapustim ribnik. Mislim, da bom šel jutri.«

»Jutri odhajaš!« je vzkliknil Hlastavi želvak. »Žal mi je. Seveda vem, da se ne moreš nikoli več vrniti, ampak pošlji svoje prijatelje sem odlagat jajčeca. Ne smemo ostati brez koga iz tvoje družine.«

»Hvala,« je rekel Belostoma in z ničimer ni pokazal, da se spominja precej drugačnih besed, ki mu jih je Hlastavi želvak prej namenil glede odhoda iz ribnika. In s tem je pokazal, da ni le pogumen hrošč, temveč tudi zelo moder.

»Hmf!« je rekel Hlastavi želvak. »Tamle je Oče Blatni želvak še vedno na hrbtu.« Pohitel je k njemu in ga porinil, da se je prevalil na noge. »O, hvala ti,« je vzkliknila Mama Blatna želva. »Jaz nisem bila dovolj močna, da bi to naredila.«

»Vedno rad pomagam sosedom,« je rekel Hlastavi želvak. »Prijeten dan, kajne? Ribam moram povedati, da sta dečka odšla. Ubogi malčki so bili skoraj preveč prestrašeni, da bi plavali.« In odšel je z resnično srečnim izrazom na obrazu.

»No, vidiš!« je rekla Mama Blatna želva možu. »Začel je pomagati drugim in zdaj jih ima rad in je zadovoljen. Saj sem ti vedno govorila!«