Prevod

Ko je nekega vročega poletnega dne dvajset malih blatnih želv prebilo jajčne lupine in se prerilo skozi topli pesek, v katerem so bile zakopane, so si bile podobne skoraj kakor dežne kaplje. Mama želva, ki se je v bližini sončila na bregu, je rekla svojim prijateljem: »Glejte no! To so moji otroci! Ste že kdaj videli lepšo družino? Mislim, da bom stopila k njim in jih ogovorila.«

Večina malih blatnih želv je hitro zlezla iz peska in razbitih lupin ter se začela sušiti na soncu. En počasen želvček pa se je ustavil, da bi si ogledal razbite lupine, z enim od prstov na sprednjih nogah zadel ob velik kos in nato sedel, da bi bolečina minila. »Počakajte me!« je zaklical svojim bratom in sestram. »Pridem čez trenutek.«

Drugi želvčki so počakali, toda ko ga prst ni več bolel in se je odpravil proti njim, je srečal zelo zanimivega polža in nekaj časa kramljal z njim. »Pojdimo,« je rekel Največji želvček. »Nikar ne čakajmo več. Saj nas lahko dohiti.«

Tako so odracali naprej, dokler niso prišli do starega debla, na katerem so lahko sedeli v vrsti. Splezali so nanj in posedli ravno prav tesno skupaj, pa vendar ne pretesno. Tedaj je čez pesek prihitel Počasni želvček s precej nejevoljnim pogledom in stopal nekoliko močneje, kakor bi bilo treba — prav kakor da bi mu zaradi nečesa zmanjkovalo potrpljenja. »Zakaj me niste počakali?« je godrnjal. »Saj sem že prihajal.«

Prav takrat je prišla mama želva. »Dobro jutro,« je rekla. »Mislim, da ste vi moji otroci?« Male blatne želve so se spogledale in niso rekle niti besede. Ne zato, ker bi bile nevljudne ali sramežljive, temveč zato, ker niso vedele, kaj naj rečejo. In to je bilo, veste, povsem prav, kajti če človek nima povedati nič vrednega, je veliko bolje, da molči.

Globoko je zajela sapo, kakor jo zna zajeti blatna želva, in si sama odgovorila na vprašanje. »Da,« je rekla, »prav gotovo ste moji, saj sem vas malo prej videla, kako ste lezli iz peska, in prišli ste natanko s tistega mesta, kjer sem ob prvih zares toplih nočeh letos odložila jajca in jih prekrila. Še včeraj sem vašemu očetu govorila, da je že skoraj čas, da se izvalite. Sonce je zadnje dni tako pripekalo, da sem bila prepričana, da vam bo dobro delo.«

Mama želva je stegovala glavo sem in tja, da na koži njenega vratu ni ostala skoraj niti ena gubica, tako si je želela ogledati vse svoje otroke. »Zakaj nisi tu zgoraj s svojimi brati in sestrami?« je nenadoma vprašala Počasnega želvčka, ki si je skušal najti prostor na deblu.

»Niso me počakali,« je rekel. »Saj sem že prihajal, pa niso hoteli počakati. Mislim, da so prav hudob—« Mama želva je dvignila eno od sprednjih nog, tako da je vseh pet prstov z močnimi kremplji kazalo proti njemu. Tudi glavo je dvignila tako visoko, kolikor ji je dopuščal zgornji oklep. »Torej si ti tisti,« je rekla. »Že ko sem te slišala, kako skušaš pripraviti druge, da bi te čakali, sem pomislila, da si. Kako škoda.«

Videti je bila tako stroga, da si Počasni želvček ni upal dokončati stavka, globoko v svojem malem želvjem srcu pa je pomislil: »Zdaj jih bodo pa slišali!« Prepričan je bil, da bo mama oštela druge želvje otroke, ker so ga pustili za seboj. Hotel je videti, kaj bodo naredili, zato je z desnim očesom pogledal deset bratov in sester na desni, z levim pa devet bratov in sester na levi. To je lahko storil čisto zlahka, saj ni imel oči spredaj na glavi kakor nekateri, temveč po eno na vsaki strani.

»Vsako leto sem vzredila družino mladih želv,« je rekla mama želva. »Prvo leto sem imela le nekaj otrok, naslednje leto več, in tako je šlo naprej — vsako leto nekaj več otrok kakor leto prej — tako da zdaj nikoli ne vem čisto natančno, koliko jih imam. Toda vedno se najde en Počasni želvček, ki zaostaja in hoče, da ga drugi čakajo. Zato zamudi svoj delež prijetnih stvari, potem pa je skoraj gotovo nejevoljen in misli, da je kriv kdo drug.«

Počasni želvček je čutil, kako ga deset bratov in sester na njegovi desni gleda z levimi očmi, devet bratov in sester na njegovi levi pa z desnimi. Potegnil je vase glavo, rep in noge, tako da so lahko videli le še njegov zaobljeni zgornji oklep, stranske stene oklepa in rumeni rob ploščatega spodnjega oklepa. Tudi te bi najraje potegnil vase, a tega seveda ni mogel storiti.

»Tako sem upala,« je rekla mama želva, »da bom vsaj enkrat imela družino brez takega otroka. Ne morem si kaj, da ne bi imela rada tudi počasnega in nejevoljnega otroka, če se je izvalil iz enega mojih jajc, vendar me to žalosti — zelo, zelo žalosti.«

»Poskusi se odvaditi tega,« je rekla Počasnemu želvčku, »preden bo prepozno. Vi pa,« je dodala in se obrnila k njegovim bratom in sestram, »morate biti potrpežljivi z njim. Ne bo dolgo z nami.«

»Kaj misliš s tem?« je vprašal Počasni želvček in pokukal izmed obeh delov oklepa. »Saj ne bom nikamor šel.« »Nočeš iti,« je rekla mama, »toda ne boš dolgo z nami, če se ne naučiš dohajati drugih. Prepočasnim prebivalcem ribnika se vedno kaj pripeti. Ne morem ti povedati, kaj bo to, vendar se bo zagotovo nekaj zgodilo. Tako dobro se spominjam svojega prvega počasnega otroka — in kako je—« Zajokala je, in ker s sprednjimi nogami ni zlahka dosegla oči, je odracala do ribnika ter odplavala. Nad vodo sta ji gledala le glava in majhen del zgornjega oklepa.

Počasni želvček se je maminih besed zares prestrašil in nekaj dni si je prizadeval dohajati druge. Nič se mu ni zgodilo, zato je postal malomaren in druge puščal čakati samo zato, ker še ni bil čisto pripravljen iti z njimi ali ker je hotel storiti to, pogledati ono ali se pogovoriti s kom drugim. Bil je zelo naporen želvček, vendar ga je mama imela rada in ni ji bilo všeč, kadar so ga drugi imenovali Kopenska želva. Veste, nič ni narobe, če si kopenska želva, kadar sta tudi tvoj oče in mama kopenski želvi, in te sorodnice vodnih želv so jim tako podobne, da jih nekateri sploh ne ločijo. To pa zato, ker pozabljajo, da kopenske želve živijo na kopnem, imajo višji hrbtni oklep in se premikajo zelo, zelo počasi. Vodne želve živijo več v vodi in se lahko premikajo hitro, če le hočejo. Zato se druge želve včasih norčujejo iz počasnega brata in ga kličejo Kopenska želva.

Nekega lepega sončnega popoldneva, ko je večina izmed dvajsetih želvčkov sedela na plavajočem deblu ob robu ribnika, je bila njihova mama z nekaj prijatelji na drugem deblu v bližini. Pogosto se je ozirala k svojim otrokom in premišljevala, kako lepi so na soncu njihovi zaobljeni hrbtni oklepi, na katerih so se na črni podlagi risale drobne rdeče in rumene lise. Videla je tudi njihove močne male koničaste repe in noge s plavalno kožico ter krepkim krempljem na vsakem prstu. Bila je tako ponosna, da si ni mogla kaj, da ne bi govorila o njih. »Ali obstaja kaj lepšega,« je rekla, »kakor vrsta pridnih želvčkov?«

»Da,« je rekel postaven star želvak, ki je plaval blizu nje, »vrsta njihovih mam!« Tega želvaka ni nikoli posebno marala, zdaj pa se ji je začelo dozdevati, da je navsezadnje kar prijeten. Pravkar je opazovala, kako lepo se mu guba koža na vratu, ko je zaslišala pljusk in zagledala dve strašni veliki dvonogi živali, ki sta z brega bredli v ribnik.

»Dečka!« je zavpila. »Dečka!« Odracala je na konec debla in zdrsnila v vodo, vsi njeni prijatelji pa za njo. Največji želvček je videl, da se mu veliki živali približujeta. Odracal je na konec svojega debla in zdrsnil v vodo, vsi njegovi bratje in sestre pa so mu sledili, razen Počasnega želvčka. »Počakajte me,« je rekel. »Pridem čez tre—«

Tedaj se je ena od velikih živali sklonila, ga pobrala in ga obrnila s spodnjo stranjo navzgor. Potrkala je po tej strani, ki je bila ploščata, pa po drugi, ki je bila zaobljena, in strmela vanj z velikima očesoma. Nato ga je vzela druga velika žival, ga obračala, trkala po njegovem oklepu in strmela vanj. Ubogi Počasni želvček je potegnil vase glavo, rep in noge ter ostal čisto, čisto pri miru. Želel si je, da bi imel zdaj stranske dele oklepa vse naokrog, ne pa le po enega na vsaki strani med nogami. Kar naprej je mislil: »Nekaj se je zgodilo! Nekaj se je zgodilo!« In vedel je, da ga mama v ribniku išče, pa ga ne more najti.

Dečka sta ga odnesla na rob travnika in položila v travo. Dolgo, dolgo je ležal čisto pri miru, in ko je pomislil, da sta pozabila nanj, je skušal pobegniti. Tedaj sta se zasmejala in ga spet pobrala, eden pa je vzel nekaj ostrega in svetlečega ter mu v zgornji oklep vrezal znamenja. To ga sicer ni zares bolelo, vendar je pozneje rekel: »Misel, da te bo bolelo, boli skoraj toliko kakor bolečina sama.«

Šele ko je sonce zašlo, sta dečka izpustila Počasnega želvčka. Bil je zelo, zelo utrujen, a tako močno si je želel vrniti domov v ribnik, da se je nemudoma odpravil na pot v mesečini. Prvič v življenju je videl luno, saj želve ponoči navadno spijo, razen kadar odlagajo jajca. Ni bil čisto prepričan, v katero smer naj gre, in če ne bi bilo prijaznega Drevesnega žabca, morda nikoli več ne bi videl svojih bratov in sester. Veste, Drevesnega žabca so odnesli od doma, ko je bil še mlad, preden se je naselil med prebivalci travnika, zato je vedel, kako je Počasnemu želvčku pri srcu.

Drevesni žabec je skakljal pred njim in mu kazal pot, želvček pa mu je sledil, dokler nista prišla do kraja, od koder sta lahko videla ribnik. »Lahko noč!« je rekel Drevesni žabec. »Zdaj boš že sam našel pot.«

»Lahko noč!« je rekel želvček. »Želim si, da bi ti kdaj lahko pomagal.« »Nikar ne skrbi zame,« je rekel Drevesni žabec. »Pomagaj komu drugemu, pa bo prav.« Odskakljal je proti domu, želvček pa je še dolgo poslušal njegov veseli »Pukr-r-rup! Pukr-r-rup!«, ki je odmeval čez rosno travo in skozi mirni zrak. Ob robu ribnika je Počasni želvček našel svojih devetnajst bratov in sester, ki so trdno spali. »Tukaj sem!« je veselo zaklical in z glavo dregnil najprej enega, nato drugega.

Največji želvček se je premaknil, ne da bi se zbudil. »Saj pravim, da nisem lačen,« je zamrmral. »Nočem vstati.« In spet je trdno zaspal.

Počasni želvček ga zato ni več motil, temveč se je udobno stisnil med oba dela svojega oklepa in tudi sam zaspal. Bil je tako utrujen, da se je zbudil šele, ko je bilo sonce že visoko na nebu. Ko je odprl oči, so njegovi sorodniki sedeli okoli njega in ga gledali, on pa se je spomnil vsega, kar se je zgodilo, preden je zaspal. »Je moj oklep videti zelo grd?« je vzkliknil. »Ko bi ga le lahko videl. O, tako sem vesel, da sem spet doma! Nikoli več ne bom počasen. Nikoli! Nikoli!«

Prišla je njegova mama in svoj oklep ljubeče prislonila k njegovemu. »Če se boš le naučil dohajati svoje brate in sestre,« je rekla, »mi ne bo žal, da sta te dečka odnesla.«

»Boš že videla,« je rekel Počasni želvček. In držal je besedo. Odtlej je vedno prvi zdrsnil z debla v vodo, če jih je kaj prestrašilo. Ko je nekega dne prišla na obisk tuja želva iz drugega ribnika, je vprašala želve, ki so od nekdaj živele tam: »Zakaj tistega mladeniča z znamenji na oklepu kličete Počasni želvček? Saj je najhitrejši v vsej družini.«

Prebivalci ribnika so se spogledali in zasmejali. »To je pa res čudno!« so rekli. »Odslej ga bomo klicali Hitri želvček.« To ga je zelo osrečilo, in če je kdo tu in tam pozabil in ga pomotoma poklical »Hitri počasni želvček«, je rekel, da mu je to kar všeč, saj kaže, da želvi ni treba obdržati svojih napak, četudi jih je nekoč imela.