Prevod

Nekoč so se miška, ptiček in klobasa povezali, si uredili skupno gospodinjstvo ter dolgo živeli v miru in blagostanju, njihovo imetje pa je lepo raslo. Ptičkova naloga je bila, da je vsak dan letel v gozd in prinašal drva. Miška je morala nositi vodo, zakuriti ogenj in pogrniti mizo, klobasa pa kuhati.

Komur se predobro godi, si vedno zaželi česa novega! Tako je ptiček nekega dne med potjo srečal drugega ptiča ter mu pripovedoval o svojem imenitnem življenju in se z njim hvalil. Drugi ptič pa ga je ozmerjal z ubogim tepčkom, češ da on gara, medtem ko se drugima dvema doma lepo godi. Ko je namreč miška zakurila ogenj in prinesla vodo, se je umaknila v svojo kamrico počivat, dokler je niso poklicali, naj pogrne mizo. Klobasa je ostala pri loncu in pazila, da se je jed dobro kuhala, ko pa je bil čas za kosilo že blizu, se je štirikrat zavrtela skozi kašo ali zelenjavo, pa je bila jed zabeljena, osoljena in pripravljena. Ko je ptiček prišel domov in odložil svoj tovor, so sedli za mizo, po jedi pa so se dodobra naspali do naslednjega jutra; in to je bilo čudovito življenje.

Naslednjega dne ptiček zaradi tega prigovarjanja ni hotel več v gozd po drva. Rekel je, da je bil dovolj dolgo hlapec in da so ga imeli tako rekoč za norca; zdaj naj zamenjajo opravila in poskusijo še drugače. Čeprav sta ga miška in klobasa vztrajno prosili, naj tega ne stori, je ptiček dosegel svoje: morali so poskusiti. Zato so žrebali in žreb je določil, da mora klobasa nositi drva, miška je postala kuharica, ptiček pa naj bi hodil po vodo.

In kaj se je zgodilo? Klobasa je odšla po drva, ptiček je zakuril ogenj, miška pa pristavila lonec, nato sta samo še čakala, da se klobasa vrne domov in prinese drva za naslednji dan. Toda klobase tako dolgo ni bilo nazaj, da sta začela slutiti nekaj hudega, in ptiček ji je poletel naproti. Nedaleč stran je ob poti našel psa, ki je ubogo klobaso imel za plen, ki si ga sme vzeti, jo zgrabil in pokončal. Ptiček se je psu ogorčeno pritožil, da je to očiten rop, toda nobena beseda ni zalegla. Pes je namreč rekel, da je pri klobasi našel ponarejene listine in da si je zato zaslužila smrt.

Žalostni ptiček je naložil drva nase, odletel domov in povedal, kaj je videl in slišal. Oba sta bila zelo potrta, a sta se dogovorila, da bosta storila, kar je najbolje, in ostala skupaj. Ptiček je zato pogrnil mizo, miška pa je pripravljala jed in jo hotela postreči. Tako kot prej klobasa se je nameravala v loncu zavrteti in smukniti skozi zelenjavo, da bi jo zabelila; toda še preden je prišla do sredine, je obtičala in izgubila kožo in dlako, z njima pa tudi življenje.

Ko je ptiček prišel, da bi prinesel jed na mizo, kuharice ni bilo nikjer. Ves prestrašen je premetaval drva sem in tja, klical in iskal, a svoje kuharice ni mogel več najti. V nepazljivosti je ogenj zanesel med drva, tako da je izbruhnil požar. Ptiček je pohitel po vodo, toda vedro mu je padlo v vodnjak, z njim pa tudi sam, in ker ni mogel več priti na površje, je utonil.