Prevod

Nekoč sta kokoška in petelinček odšla na Orehov grič in se dogovorila, da bo tisti, ki najde orehovo jedrce, tega delil z drugim. Kokoška je našla velik, velik oreh, vendar ni ničesar rekla, ker je hotela jedrce pojesti sama. Toda jedrce je bilo tako debelo, da ga ni mogla pogoltniti, in obtičalo ji je v grlu, tako da se je zbala, da se bo zadušila. Tedaj je zaklicala: »Petelinček, prosim te, teci, kolikor moreš, in mi prinesi vode, sicer se bom zadušila!« Petelinček je tekel, kolikor je mogel, do vodnjaka in rekel: »Vodnjak, daj mi vode! Kokoška leži na Orehovem griču, pogoltnila je veliko orehovo jedrce in se bo zadušila.« Vodnjak je odgovoril: »Najprej steci k nevesti, naj ti da rdeče svile.« Petelinček je stekel k nevesti: »Nevesta, daj mi rdeče svile! Rdečo svilo bom dal vodnjaku, vodnjak mi bo dal vode, vodo pa bom odnesel kokoški, ki leži na Orehovem griču, pogoltnila je veliko orehovo jedrce in se bo zadušila.« Nevesta je odgovorila: »Najprej steci po moj venček, ki je obvisel na vrbi.« Petelinček je stekel k vrbi, snel venček z veje in ga prinesel nevesti. Nevesta mu je v zameno dala rdeče svile, to je odnesel vodnjaku, vodnjak pa mu je zanjo dal vode. Petelinček je nato odnesel vodo kokoški, toda ko je prišel do nje, se je kokoška medtem že zadušila in je ležala tam mrtva ter se ni več premaknila. Petelinček je postal tako žalosten, da je na ves glas zajokal. Prišle so vse živali in žalovale za kokoško, šest miši pa je izdelalo majhen voz, da bi jo z njim odpeljali do groba. Ko je bil voz nared, so se miši vprežile vanj, petelinček pa je vozil. Na poti jih je srečal lisjak. »Kam greš, petelinček?« »Pokopat grem svojo kokoško.« »Se smem peljati s teboj?«

»Da, ampak sedi zadaj na voz, spredaj bi bilo za moje konjičke pretežko.« Lisjak je sedel zadaj na voz, za njim pa še volk, medved, jelen, lev in vse živali iz gozda. Tako so se peljali naprej, dokler niso prišli do potoka. »Kako bomo pa zdaj prišli čez?« je rekel petelinček. Ob potoku je ležala slamica in rekla: »Legla bom počez čezenj, pa se boste lahko peljali po meni.« Toda ko je šest miši zapeljalo na most, je slamica zdrsnila in padla v vodo. Vseh šest miši je padlo vanjo in utonilo. Tako so se spet znašli v stiski. Tedaj je prišel žareč ogel in rekel: »Dovolj velik sem, legel bom čez potok in peljali se boste po meni.« Ogel je res legel čez vodo, a se je po nesreči malce dotaknil, zacvrčal, ugasnil in umrl. Ko je to videl kamen, se mu je petelinček zasmilil. Hotel mu je pomagati, zato je legel čez vodo. Petelinček je zdaj sam vlekel voz. Ko ga je spravil že skoraj čez in je bil z mrtvo kokoško že na bregu ter hotel potegniti k sebi še druge, ki so sedeli zadaj, jih je bilo preveč, zato se je voz prevrnil nazaj in vsi skupaj so popadali v vodo ter utonili. Tako je petelinček ostal sam z mrtvo kokoško. Izkopal ji je grob, jo položil vanj in nad njo nasul gomilo. Sedel je nanjo in žaloval tako dolgo, da je tudi sam umrl; in tako so bili vsi mrtvi.