Prevod

To je bilo že davno, gotovo pred kakimi dva tisoč leti. Živel je bogat mož, ki je imel lepo, pobožno ženo, in oba sta se imela zelo rada, otrok pa nista imela. Silno sta si jih želela in žena je noč in dan molila zanje, a jih nikakor nista dobila. Pred njuno hišo je bilo dvorišče in na njem je rasel brin. Nekoč pozimi je žena stala pod njim in si lupila jabolko. Ko ga je tako lupila, se je urezala v prst in kri je kapnila na sneg. »Ah,« je rekla žena in globoko zavzdihnila. Gledala je kri pred seboj in vsa otožna rekla: »Ko bi le imela otroka, rdečega kakor kri in belega kakor sneg.« Ko je to izrekla, ji je pri srcu postalo veselo; zdelo se ji je, da se ji bo želja uresničila. Potem je šla domov. Minil je mesec in sneg se je stopil; po dveh mesecih je vse ozelenelo; po treh mesecih so iz zemlje pokukale cvetlice; po štirih mesecih so vsa drevesa bujno odgnala in zelene veje so se prepletle med seboj. Ptički so peli, da je odmeval ves gozd, in cvetje je odpadalo z dreves. Tako je minil peti mesec, ona pa je kar naprej postajala pod brinom, ki je tako lepo dišal. Srce ji je poskakovalo od veselja, padla je na kolena in se od sreče ni mogla pomiriti. Ko je minil šesti mesec, so plodovi postali debeli in polni, ona pa se je vsa umirila. V sedmem mesecu je segla po brinovih jagodah in jih poželjivo jedla; tedaj je postala žalostna in zbolela. Minil je osmi mesec in poklicala je moža ter mu v solzah rekla: »Če umrem, me pokoplji pod brinom.« Potem je bila potolažena in se je veselila, dokler ni minil deveti mesec. Tedaj je rodila otroka, belega kakor sneg in rdečega kakor kri, in ko ga je zagledala, se je tako razveselila, da je umrla.

Mož jo je pokopal pod brinom in začel bridko jokati. Nekaj časa je bilo tako, potem so solze tekle že bolj počasi, in ko je še malo pojokal, je nehal ter si vzel drugo ženo.

Z drugo ženo je imel hčerko; otrok prve žene pa je bil sinček, rdeč kakor kri in bel kakor sneg. Kadar je žena pogledala svojo hčerko, jo je imela silno rada; ko pa je pogledala fantiča, jo je zbodlo v srcu in zdelo se ji je, da ji je povsod v napoto. Kar naprej je premišljevala, kako bi vse premoženje pripadlo njeni hčerki, in hudobec ji je vcepljal take misli, da je fantiča povsem zasovražila. Podila ga je iz enega kota v drugega, ga tu suvala in tam pretepala, tako da je bil ubogi otrok nenehno v strahu. Ko je prišel iz šole, nikjer ni našel kotička, kjer bi ga pustili pri miru.

Nekoč je šla žena gor v shrambo. Za njo je prišla tudi hčerkica in rekla: »Mati, daj mi jabolko.« – »Seveda, otrok moj,« je rekla žena in ji iz skrinje dala lepo jabolko. Skrinja pa je imela velik, težak pokrov z veliko, ostro železno ključavnico. »Mati,« je rekla hčerkica, »ali ne bo tudi brat dobil enega?« Ženo je to razjezilo, vendar je rekla: »Bo, ko pride iz šole.« Ko ga je skozi okno zagledala, je bilo, kakor da bi se hudobec naselil vanjo. Hčerki je iztrgala jabolko iz rok in rekla: »Ne boš ga dobila prej kakor brat.« Nato je vrgla jabolko v skrinjo in jo zaprla. Fantič je stopil skozi vrata in hudobec ji je prišepnil, naj mu prijazno reče: »Sin moj, bi rad jabolko?« Ob tem pa ga je pogledala tako srdito. »Mati,« je rekel fantič, »kako strašen obraz imaš! Da, daj mi jabolko!« Tedaj jo je obšlo, da ga mora privabiti k sebi. »Pridi z menoj,« je rekla, odprla pokrov in dodala: »Vzemi si jabolko!« Ko se je fantič sklonil v skrinjo, ji je hudobec prišepnil, kaj naj stori. Tresk! Zaloputnila je pokrov, da mu je glava odletela in padla med rdeča jabolka. Tedaj jo je spreletel strah in pomislila je: »Ko bi se le mogla rešiti tega!« Šla je dol v sobo k svoji komodi in iz zgornjega predala vzela belo ruto. Glavo je spet posadila na vrat in ruto zavezala okoli njega tako, da se ni nič videlo. Nato je fantiča posadila na stol pred vrata in mu dala jabolko v roko.

Potem je Marlenchen prišla k materi v kuhinjo. Ta je stala ob ognju, pred seboj je imela lonec vroče vode in jo je nenehno mešala. »Mati,« je rekla Marlenchen, »brat sedi pred vrati, čisto bel je in v roki ima jabolko. Prosila sem ga, naj mi ga da, pa mi nič ne odgovori. Kar strah me je postalo.« – »Pojdi še enkrat k njemu,« je rekla mati, »in če ti ne odgovori, mu primaži eno za ušesa.« Marlenchen je šla k njemu in rekla: »Brat, daj mi jabolko!« A on je molčal. Tedaj mu je primazala eno za ušesa in glava mu je padla z ramen. Tako se je prestrašila, da je začela jokati in kričati. Stekla je k materi in rekla: »Oh, mati, bratu sem odbila glavo!« Jokala je in jokala in se ni mogla potolažiti. »Marlenchen,« je rekla mati, »kaj si storila! A bodi tiho, da nihče ne izve. Zdaj se ne da nič več spremeniti, skuhali ga bova v kisli obari.« Mati je vzela fantiča, ga razsekala na kose, jih dala v lonec in ga skuhala v kisli obari. Marlenchen pa je stala poleg in jokala in jokala. Vse njene solze so padale v lonec, tako da soli nista potrebovali.

Oče je prišel domov, sedel za mizo in vprašal: »Kje pa je moj sin?« Mati je prinesla veliko, veliko skledo kisle krvave obare, Marlenchen pa je jokala in se ni mogla zadržati. Oče je spet vprašal: »Kje pa je moj sin?« – »Ah,« je rekla mati, »šel je na deželo k sorodnikom svoje matere. Rad bi nekaj časa ostal pri njih.« – »Kaj pa bo tam? Še poslovil se ni od mene!« – »Oh, tako zelo si je želel tja in me je prosil, ali bi smel ostati šest tednov. Saj je tam v dobrih rokah.« – »Ah,« je rekel mož, »tako žalosten sem. To vendar ni prav, lahko bi se poslovil od mene.« Nato je začel jesti in rekel: »Marlenchen, zakaj jokaš? Saj se bo brat vrnil.« – »Oh, žena,« je nato rekel, »kako mi tekne ta jed! Daj mi še!« In več ko je pojedel, več si je želel. Govoril je: »Dajta mi še, ničesar ne shranjujta, kakor da bi bilo vse to samo zame.« Jedel je in jedel, vse kosti pa metal pod mizo, dokler ni vsega pojedel. Marlenchen je medtem šla k svoji komodi in iz spodnjega predala vzela svojo najlepšo svileno ruto. Izpod mize je pobrala vse koščice in kosti, jih zavila v svileno ruto ter jih odnesla pred hišo in jokala krvave solze. Tam jih je položila v zeleno travo pod brinom. Ko jih je odložila, ji je nenadoma odleglo in ni več jokala. Tedaj se je brin začel premikati in njegove veje so se razmikale in spet stikale, prav kakor človek, ki se iz srca veseli in ploska z rokami. Iz drevesa se je dvignila meglica, sredi nje pa je žarelo kakor ogenj. Iz ognja je priletel prelep ptič, ki je čudovito pel in poletel visoko v zrak. Ko je odletel, je bil brin spet tak kot prej, ruta s kostmi pa je izginila. Marlenchen je bilo pri srcu lahkotno in veselo, prav kakor da bi bil njen brat še živ. Vsa radostna se je vrnila v hišo, sedla za mizo in jedla. Ptič pa je odletel, sedel na hišo nekega zlatarja in začel peti:

»Mati me je zaklala, oče me je pojedel, sestrica Marlenichen vse moje koščice pobrala, v svileno ruto jih zavezala, pod brin jih položila.

Čiv čiv, čiv čiv, kako lep ptič sem jaz!« Zlatar je sedel v svoji delavnici in izdeloval zlato verižico. Ko je zaslišal ptiča, ki je sedel na njegovi strehi in pel, se mu je petje zdelo prelepo. Vstal je in ko je prestopil prag, je izgubil en copat. A je kar stopil na sredo ulice, z enim copatom in eno samo nogavico. Še vedno je nosil usnjen predpasnik, v eni roki je držal zlato verižico, v drugi pa klešče, in sonce je tako svetlo sijalo na ulico. Obstál je in se zazrl v ptiča. »Ptič,« je rekel, »kako lepo znaš peti! Zapoj mi to pesem še enkrat!« – »Ne,« je rekel ptič, »dvakrat ne pojem zastonj. Daj mi zlato verižico, pa ti jo še enkrat zapojem.« – »Na,« je rekel zlatar, »tu imaš zlato verižico. Zdaj pa mi zapoj še enkrat!« Ptič je priletel, prijel zlato verižico v desni krempelj, sedel pred zlatarja in zapel: »Mati me je zaklala, oče me je pojedel, sestrica Marlenichen vse moje koščice pobrala, v svileno ruto jih zavezala, pod brin jih položila. Čiv čiv, čiv čiv, kako lep ptič sem jaz!«

Potem je ptič odletel k čevljarju, sedel na njegovo streho in zapel: »Mati me je zaklala, oče me je pojedel, sestrica Marlenichen vse moje koščice pobrala, v svileno ruto jih zavezala, pod brin jih položila. Čiv čiv, čiv čiv, kako lep ptič sem jaz!«

Čevljar je to slišal in kar v srajci pritekel pred vrata. Pogledal je proti strehi in si moral z roko zasenčiti oči, da ga sonce ni slepilo. »Ptič,« je rekel, »kako lepo znaš peti!« Nato je zaklical skozi vrata: »Žena, pridi ven, tu je ptič! Poglej ga no, kako lepo poje!« Potem je poklical še hčerko in otroke, pomočnike, vajence in dekle. Vsi so prišli na ulico in gledali ptiča, kako je lep. Imel je čudovito rdeče in zeleno perje, okoli vratu je bil kakor iz čistega zlata, oči pa so mu sijale kakor zvezde. »Ptič,« je rekel čevljar, »zdaj mi pa zapoj to pesem še enkrat!« – »Ne,« je rekel ptič, »dvakrat ne pojem zastonj. Nekaj mi moraš podariti.« – »Žena,« je rekel mož, »pojdi na podstrešje. Na najvišji polici stoji par rdečih čevljev, prinesi jih!« Žena je šla in prinesla čevlje. »Na, ptič,« je rekel mož, »zdaj mi pa zapoj pesem še enkrat!« Ptič je priletel, prijel čevlje v levi krempelj, se vrnil na streho in zapel:

»Mati me je zaklala, oče me je pojedel, sestrica Marlenichen vse moje koščice pobrala, v svileno ruto jih zavezala, pod brin jih položila.

Čiv čiv, čiv čiv, kako lep ptič sem jaz!« Ko je odpel, je odletel. V desnem kremplju je imel verižico, v levem čevlje in letel je daleč, vse do mlina. Mlin je ropotal: klip klap, klip klap, klip klap. V njem je sedelo dvajset mlinarskih pomočnikov, ki so obdelovali mlinski kamen in udarjali po njem: tik tak, tik tak, tik tak; mlin pa je ropotal: klip klap, klip klap, klip klap. Ptič je sedel na lipo pred mlinom in zapel: »Mati me je zaklala,« in eden je nehal delati; »oče me je pojedel,« in še dva sta nehala in prisluhnila; »sestrica Marlenichen,« in spet so nehali štirje; »vse moje koščice pobrala, v svileno ruto jih zavezala,« zdaj jih je udarjalo le še osem; »pod brin,« zdaj le še pet; »jih položila,« zdaj le še eden; »Čiv čiv, čiv čiv, kako lep ptič sem jaz!« Tedaj je nehal tudi zadnji, ki je ujel ravno še konec. »Ptič,« je rekel, »kako lepo poješ! Naj tudi jaz slišim, zapoj mi še enkrat!« – »Ne,« je rekel ptič, »dvakrat ne pojem zastonj. Daj mi mlinski kamen, pa ti še enkrat zapojem.« – »Da,« je rekel pomočnik, »če bi bil samo moj, bi ga dobil.« – »Da,« so rekli drugi, »če nam še enkrat zapoje, ga dobi.« Ptič je priletel bliže in vseh dvajset mlinarjev je z drogovi privzdignilo kamen: »Ho, o, hop! Ho, o, hop! Ho, o, hop!« Ptič je vtaknil vrat skozi luknjo, si nadel kamen kakor ovratnik, poletel nazaj na drevo in zapel:

»Mati me je zaklala, oče me je pojedel, sestrica Marlenichen vse moje koščice pobrala, v svileno ruto jih zavezala, pod brin jih položila.

Čiv čiv, čiv čiv, kako lep ptič sem jaz!« Ko je odpel, je razprl krila. V desnem kremplju je imel verižico, v levem čevlje in okoli vratu mlinski kamen. Tako je odletel daleč proč, k očetovi hiši.

V sobi so oče, mati in Marlenchen sedeli za mizo in oče je rekel: »Ah, kako lahkotno mi je pri srcu, tako dobro se počutim.« – »Ne,« je rekla mati, »mene pa tako stiska, kakor da bi se bližala huda nevihta.« Marlenchen je sedela in jokala in jokala. Tedaj je priletel ptič in ko je sedel na streho, je oče rekel: »Ah, kako sem vesel in kako lepo sije sonce! Zdi se mi, kakor da bom spet srečal starega znanca!« – »Ne,« je rekla žena, »mene je strah, zobje mi šklepetajo in zdi se mi, kakor da mi po žilah teče ogenj.« Razprla si je obleko, da bi prišla do sape. Marlenchen pa je sedela v kotu in jokala. Pred očmi je držala predpasnik in ga s solzami čisto premočila. Ptič je sedel na brin in zapel: »Mati me je zaklala.« Mati si je zatisnila ušesa in stisnila oči, da ne bi ničesar videla in slišala, a v ušesih ji je bučalo kakor v najhujšem viharju, oči pa so jo pekle in ji švigale kakor bliski. »Oče me je pojedel.« – »Oh, mati,« je rekel mož, »tam je prelep ptič, ki tako čudovito poje, in sonce tako toplo sije, vse pa diši po samem cinamomu.« (Cimetu.) »Sestrica Marlenichen.« Marlenchen je položila glavo na kolena in jokala brez prestanka. Mož pa je rekel: »Ven grem, ptiča moram videti od blizu.« – »Oh, ne hodi,« je rekla žena, »zdi se mi, kakor da se vsa hiša trese in gori v plamenih.« Toda mož je šel ven in si ogledoval ptiča. »Vse moje koščice pobrala, v svileno ruto jih zavezala, pod brin jih položila. Čiv čiv, čiv čiv, kako lep ptič sem jaz!«

Tedaj je ptič spustil zlato verižico in ta je padla možu naravnost okoli vratu, natanko tako, da se mu je čudovito prilegala. Vrnil se je v hišo in rekel: »Poglejta, kako lep ptič! Tako lepo zlato verižico mi je podaril in še sam je tako lep.« Ženo pa je bilo tako strah, da se je v sobi zgrudila po tleh in ji je čepica padla z glave. Ptič je spet zapel: »Mati me je zaklala.« – »Oh, ko bi bila tisoč sežnjev pod zemljo, da mi tega ne bi bilo treba poslušati!« – »Oče me je pojedel.« Žena je obležala kakor mrtva. »Sestrica Marlenichen.« – »Ah,« je rekla Marlenchen, »tudi jaz bom šla ven in pogledala, ali bo ptič še meni kaj podaril.« Šla je ven. »Vse moje koščice pobrala, v svileno ruto jih zavezala.« Tedaj ji je vrgel čevlje. »Pod brin jih položila. Čiv čiv, čiv čiv, kako lep ptič sem jaz!«

Tedaj ji je postalo pri srcu lahkotno in veselo. Obula je nove rdeče čevlje ter priplesala in priskakljala v hišo. »Ah,« je rekla, »ko sem šla ven, sem bila tako žalostna, zdaj pa mi je tako lahko pri srcu. Kako čudovit ptič, podaril mi je par rdečih čevljev!« – »Ne,« je rekla žena in skočila pokonci. Lasje so ji stali kvišku kakor ognjeni zublji. »Zdi se mi, kakor da bo konec sveta. Tudi jaz grem ven, da mi bo lažje.« Ko je stopila skozi vrata, tresk! Ptič ji je vrgel mlinski kamen na glavo in jo vso zdrobil. Oče in Marlenchen sta to slišala in šla ven. S tistega mesta so se dvignili dim, plameni in ogenj. Ko je vse izginilo, je tam stal mali brat. Prijel je očeta in Marlenchen za roke in vsi trije so bili iz srca veseli. Šli so v hišo, sedli za mizo in jedli.