Želva in vodna ptica

Besedilo

Želva in vodna ptica

Pripovedujejo, o kralj, da je nekoč neki ptič vzletel visoko v zrak, nato pa se spustil na skalo sredi tekoče vode. Ko je stal na njej, je tok prinesel človeško truplo in ga potisnil ob skalo. Obtičalo je ob njenem robu in zaradi napihnjenosti štrlelo iz vode. Vodni ptič se mu je približal in si ga ogledal. Spoznal je, da je to truplo Adamovega sina, na katerem so bile vidne rane od mečev in sulic. Rekel si je: »Ta ubiti človek je moral biti hudobnež. Ljudje so se združili proti njemu, ga ubili in se tako rešili njega in njegove hudobije.« Vodni ptič se je še kar čudil truplu, dokler ni zagledal jastrebov in orlov, ki so ga obkrožili z vseh strani. Ob tem ga je prevzela silna groza in rekel si je: »Ne morem več ostati na tem kraju.« Odletel je iskat zavetje, kjer bi lahko počakal, da bo trupla zmanjkalo in bodo ptice roparice odšle. Letel je, dokler ni našel reke, sredi katere je raslo drevo. Spustil se je nanj, potrt in žalosten, ker je bil daleč od doma, ter si rekel: »Žalost me kar naprej zasleduje. Ko sem zagledal tisto truplo, sem si oddahnil in se ga silno razveselil, saj sem pomislil: To je hrana, ki mi jo je poslal Bog. Toda moje veselje se je sprevrglo v bridkost, moja radost v žalost in skrbi. Ptice roparice so mi ga iztrgale in mi preprečile dostop do njega. Kako naj torej upam, da bom na tem svetu varen, in kako naj mu zaupam? Saj pregovor pravi: Svet je dom tistega, ki nima doma; kdor nima pameti, se mu pusti preslepiti in se nanj zanaša zaradi svojega imetja in otrok, svojega ljudstva in rodu. Tako preslepljen človek se opira nanj in se prevzetno sprehaja po zemlji, dokler ne obleži pod njo, tisti, ki so mu najdražji in najbližji, pa nanj nasujejo prst. Človeku ne preostane nič boljšega, kakor da potrpežljivo prenaša tegobe sveta. Zapustil sem svoje bivališče in dom, čeprav mi je bilo težko ločiti se od bratov in prijateljev.« Medtem ko je bil zatopljen v te misli, je po vodi priplaval želvak, se približal vodnemu ptiču, ga pozdravil in vprašal: »Gospod moj, kaj te je pregnalo iz tvojega bivališča?« Ptič je odgovoril: »Tja so se naselili sovražniki, razumen človek pa ne more potrpeti ob svojem sovražniku. Kako lepo je dejal neki pesnik:

Ko se nadležnež naseli v deželi, prebivalcem ne preostane drugega kakor oditi.« Želvak mu je rekel: »Če je tako, kakor praviš, in so razmere takšne, kakor si jih opisal, ti bom vselej na voljo in te ne bom zapustil, da bom lahko poskrbel za tvoje potrebe in ti zvesto služil. Saj pravijo: Ni hujše samote od samote tujca, ki je ločen od domačih in domovine. Pravijo tudi, da se nobena nesreča ne more primerjati z ločitvijo od dobrih ljudi. Razumen človek si v tujini lajša gorje tako, da poišče družbo in potrpežljivo prenaša nesrečo in stisko. Upam, da boš zadovoljen z mojo družbo in da ti bom lahko služil in pomagal.« Ko je vodni ptič slišal želvakove besede, mu je rekel: »Resnico govoriš. Pri mojem življenju, odkar sem daleč od doma in ločen od svojih bratov in dragih prijateljev, čutim bolečino in žalost slovesa. V ločitvi je namreč nauk za tistega, ki se zna učiti, in snov za premišljevanje za tistega, ki zna misliti. Če človek ne najde prijatelja, ki bi ga potolažil, se dobro za vselej odvrne od njega, zlo pa ostane z njim za vedno. Razumnemu ne preostane drugega, kakor da si v vseh okoliščinah lajša skrbi z družbo prijateljev ter se oklepa potrpežljivosti in stanovitnosti. To sta hvalevredni vrlini, ki pomagata prenašati udarce usode ter v vsaki stiski odganjata strah in obup.« Želvak mu je rekel: »Varuj se obupa, saj ti greni življenje in jemlje dostojanstvo.« Še naprej sta se pogovarjala, dokler vodni ptič ni rekel želvaku: »Ves čas se bojim nesreč, ki jih prinaša čas, in nenadnih udarcev usode.« Ko je želvak slišal te besede, se mu je približal, ga poljubil med oči in mu rekel: »Ptice že od nekdaj vedo, da so tvoji nasveti modri in dobri. Zakaj se torej predajaš skrbem in gorju?« Tolažil ga je, dokler se vodni ptič ni pomiril. Nato je ptič odletel na kraj, kjer je bilo truplo. Ko je prispel tja, ni videl nobene ptice roparice več, od trupla pa so ostale le kosti. Vrnil se je k želvaku, da bi mu povedal, da so sovražniki zapustili njegovo bivališče. Ko je prišel do njega, mu je opisal, kaj je videl, in rekel: »Rad bi se vrnil domov in se naužil družbe svojih dragih prijateljev, saj razumen človek ne more dolgo zdržati brez domovine.« Želvak je odšel z njim na tisti kraj in tam nista našla ničesar, česar bi se morala bati. Vodnemu ptiču se je srce umirilo in izrekel je naslednja verza:

Kolikokrat človeka stiska tako utesni, da mu zmanjka moči, a pri Bogu je pot iz nje. Vse tesneje me je oklepala, in ko so se njeni obroči povsem sklenili, je popustila, čeprav sem mislil, da nikdar ne bo.« Nato sta se naselila na tistem otoku. Ko je vodni ptič živel v varnosti in radosti, vesel in srečen, mu je usoda poslala lačnega kragulja. Ta ga je udaril s kremplji in ga ubil. Ko je napočila njegova poslednja ura, mu previdnost ni nič pomagala. Vzrok njegove smrti je bil, da je pozabil slaviti Boga. Pravijo, da je v svojih hvalnicah govoril: »Slavljen bodi naš Gospod v vsem, kar določi in uredi; slavljen bodi naš Gospod, ko daje bogastvo in ko nalaga revščino.«

Takšna je bila zgodba o ptiču. Kralj pa je rekel: »O Šeherezada, s svojo zgodbo si mi dala še več naukov in snovi za premišljevanje. Ali poznaš tudi kakšno zgodbo o divjih živalih?«