Prevod

Nekoč je živel kralj; imel je več sinov, pravzaprav ne vem, koliko, toda najmlajši doma ni imel obstanka. Na vsak način je hotel v svet, da bi se preizkusil, in nazadnje mu je kralj vendarle moral dovoliti. Ko je že nekaj dni potoval, je prišel na velikanovo domačijo in se pri njem udinjal za hlapca.

Zjutraj je moral velikan odgnati koze na pašo, in ko je odhajal od doma, je kraljeviču naročil, naj skida hlev. »Ko to opraviš, ti danes ne bo treba ničesar več delati, kajti vedi, da si prišel k dobremu gospodarju,« je dejal.

»Toda kar ti naložim, moraš opraviti dobro in pošteno, in nikar ne hodi v nobeno od sob za izbo, v kateri si prenočil;

če to storiš, te ubijem.« »Pa je res dober gospodar, ni kaj,« si je rekel kraljevič. Hodil je gor in dol po izbi, popeval in prepeval, saj se mu je zdelo, da ima za kidanje hleva še dovolj časa. »Vseeno bi bilo zanimivo pokukati še v druge njegove sobe, saj se mora nečesa bati, ko pa mi ne dovoli vanje,« si je mislil in stopil v prvo sobo.

Tam je na steni visel kotel in v njem je vrelo, a kraljevič pod njim ni videl ognja. Le kaj neki je v njem? si je mislil in vanj pomočil čop las nad čelom. Vsi lasje so postali, kakor bi bili iz bakra. »To je pa čudna juha! Kdor bi jo pokusil, bi imel prav čedne ustnice,« je rekel mladenič in stopil v naslednjo sobo. Tudi tam je na steni visel kotel, v njem je brbotalo in vrelo, a tudi pod njim ni bilo ognja.

»Še to moram poskusiti,« je rekel kraljevič in spet pomočil svoj čop vanj, pa se mu je posrebril. »Tako drage juhe še na očetovem dvoru nimajo,« je rekel kraljevič, »samo vprašanje je, kakšnega okusa je.« Nato je stopil v tretjo sobo. Tudi tam je na steni visel kotel in v njem je vrelo natanko tako kakor v drugih dveh sobah. Kraljeviča je zamikalo, da bi poskusil še tam; pomočil je čop v kotel in lasje so se mu tako bleščeče pozlatili, da je kar sijalo od njih.

»Vse huje in huje! je rekla baba, ko bi morala reči: Aleluja!« je dejal kraljevič. »Če tukaj kuha zlato, kaj neki kuha šele tam notri?« To je hotel videti, pa je stopil skozi vrata v četrto sobo. Tam ni bilo videti nobenega kotla, pač pa je na klopi nekdo sedel. Najbrž je bila kraljična, toda čigava hči je že bila, kraljevič svoj živi dan še ni videl njej enake, tako lepa je bila. »O, za božjo voljo, kaj pa ti počneš tukaj?« je vprašala tista na klopi. »Včeraj sem se tu udinjal za hlapca,« je rekel kraljevič. »Bog se te usmili, kam si prišel služit!« je rekla. »Meni pa se zdi, da sem dobil dobrega gospodarja,« je rekel kraljevič. »Danes mi ni naložil težkega dela: ko skidam hlev, sem opravil.« »Da? In kako se boš tega lotil?« je vprašala. »Če boš kidal kakor drugi ljudje, bo za vsako lopato, ki jo vržeš ven, priletelo deset lopat nazaj noter. Naučila te bom, kaj moraš storiti: obrni lopato narobe in kidaj z ročajem, pa bo vse samo od sebe zletelo ven.« Da, to si bo dobro zapomnil, je dejal kraljevič. Potem je ves dan presedel pri njej, saj sta si s kraljično kmalu postala tako všeč, da sta hotela drug drugega za moža in ženo — in tako si lahko mislite, da se mu prvi dan službe pri velikanu ni prav nič vlekel. Ko pa se je začelo večeriti, mu je rekla, da bo zdaj najbolje, če skida hlev, preden se velikan vrne. Ko je prišel v hlev, ga je zamikalo preveriti, ali mu je povedala po pravici, in začel je kidati tako, kakor je videl delati hlapce pri svojem očetu. A s tem je moral kaj hitro nehati, zakaj ko je nekaj časa kidal, mu je komaj še ostalo prostora, da je lahko stal. Tedaj je storil, kakor ga je naučila kraljična: obrnil je lopato in kidal z ročajem, pa je bil hlev v hipu tako čist, kakor bi ga bil poribal. Ko je to opravil, se je vrnil v izbo, v kateri mu je velikan dovolil bivati; hodil je gor in dol ter popeval in prepeval. Nato je velikan prišel domov s kozami. »Si skidal hlev?« je vprašal. »Sem, gospodar, zdaj je čist in snažen,« je rekel kraljevič. »To si pa že ogledam!« je rekel velikan in odhitel v hlev; a bilo je natanko tako, kakor je povedal kraljevič.

»Ti si gotovo govoril z mojo Mestermø, saj se tega nisi domislil sam,« je rekel velikan. »Mestermø? Kakšna reč pa je to, gospodar?« je vprašal kraljevič in se naredil neumnega kakor noč. »To bi pa prav rad videl.« »O, še prezgodaj jo boš videl,« je rekel velikan.

Drugo jutro je moral velikan spet na pašo s kozami. Kraljeviču je naročil, naj mu tisti dan pripelje domov konja, ki se pase gori na planjavi; ko to opravi, pa lahko ves preostali dan počiva. »Kajti vedi, da si prišel k dobremu gospodarju,« je spet rekel velikan. »Toda če stopiš v katero od sob, o katerih sem ti včeraj govoril, ti zavijem vrat,« je dejal in odšel s čredo koz. »Pa si res dober gospodar, ni kaj,« je rekel kraljevič. »Vseeno bom šel k Mestermø in poklepetal z njo; prav lahko postane moja, še preden bo tvoja.« In je šel k njej. Vprašala ga je, kaj mora tisti dan opraviti. »O, mislim, da ni nič posebno hudega,« je rekel kraljevič. »Samo na planjavo moram po njegovega konja.« »Da? In kako se boš tega lotil?« je vprašala Mestermø. »Saj menda ni posebna umetnost prijahati s konjem domov,« je rekel kraljevič. »Mislim, da sem že jezdil prav tako iskrega konja.« »No, tega konja pa le ni tako lahko prijahati domov,« je rekla Mestermø;

»a naučila te bom, kaj moraš storiti. Ko ga zagledaš, bo planil proti tebi, iz nozdrvi pa mu bosta švigala ogenj in plamen, kakor bi gorela smolnata trska. Dobro pazi: vzemi uzdo, ki visi tam pri vratih, in mu jo vrzi naravnost v gobec, pa bo tako krotek, da boš lahko počel z njim, kar boš hotel.« Da, to si bo dobro zapomnil, je rekel in spet ves dan presedel pri Mestermø. Pomenkovala sta se o tem in onem, največ pa o tem, kako lepo in krasno jima bo, ko se bosta lahko vzela in srečno ušla velikanu. Kraljevič bi gotovo pozabil na planjavo in konja, ko ga Mestermø proti večeru ne bi spomnila nanju in mu rekla, da bo zdaj najbolje, če gre po konja, preden se velikan vrne.

In tako je tudi storil: vzel je uzdo, ki je visela na klinu, in stekel na planjavo. Ni trajalo dolgo, ko mu je nasproti pridrvel konj, iz nozdrvi pa sta mu švigala ogenj in rdeč plamen. Toda mladenič je ujel pravi trenutek, in brž ko je konj planil proti njemu z razprtim gobcem, mu je vrgel brzdo naravnost vanj. Konj je obstal krotko kakor jagnje in potem ga, verjemite, ni bilo težko spraviti domov v hlev.

Nato se je vrnil v izbo in začel popevati in prepevati. Zvečer je prišel velikan domov s kozami. »Si pripeljal konja s planjave?« je vprašal. »Sem, gospodar; prav zabavno ga je bilo jezditi, vendar sem prijahal naravnost domov in ga spravil v hlev,« je rekel kraljevič. »To si pa že ogledam!« je rekel velikan in šel v hlev; in tam je stal konj, kakor je povedal kraljevič. »Ti si gotovo govoril z mojo Mestermø, saj se tega nisi domislil sam,« je spet rekel velikan. »Včeraj je gospodar govoril o tej Mestermø in danes spet ista pesem — o, Bog vas blagoslovi, gospodar!

Ali mi res ne bi pokazali te reči? Prav zares bi jo rad videl,« je rekel kraljevič in se spet naredil prav tako neumnega in nevednega. »O, še prezgodaj jo boš videl,« je rekel velikan.

Tretji dan zjutraj je moral velikan spet s kozami v gozd. »Danes pojdi v pekel in mi prinesi davek,« je rekel kraljeviču. »Ko to opraviš, lahko ves preostali dan počivaš, kajti vedi, da si prišel k dobremu gospodarju.« Potem je odšel. »Naj si še tako dober gospodar, vendar mi nalagaš same zoprne opravke,« je rekel kraljevič. »Pa bom le poskusil poiskati tvojo Mestermø; praviš sicer, da je tvoja, a morda mi bo vseeno povedala, kako naj se tega lotim.« In je šel k njej.

Ko ga je Mestermø vprašala, kaj mu je velikan naložil tisti dan, ji je povedal, da mora v pekel po davek. »Kako se boš pa tega lotil?« je rekla Mestermø. »To mi boš pač morala povedati ti,« je rekel kraljevič, »saj v peklu še nikoli nisem bil, in četudi bi poznal pot, ne vem, koliko naj zahtevam.« »No, pa ti povem. Pojdi k skalni steni tam pod planjavo, vzemi kij, ki leži ob njej, in potrkaj po skali,« je rekla Mestermø. »Tedaj bo prišel ven nekdo, iz katerega se bo kar iskrilo. Povej mu, po kaj si prišel, in ko te vpraša, koliko hočeš, reci: Toliko, kolikor lahko nesem.« Da, to si bo dobro zapomnil, je rekel, nato pa ves dan presedel pri Mestermø, vse dokler se ni začelo večeriti. Še do danes bi bil rad ostal tam, ko ga Mestermø ne bi spomnila, da mora vendar v pekel po davek, preden se velikan vrne. Moral se je torej odpraviti in storil je natanko tako, kakor mu je naročila Mestermø: šel je k skalni steni, vzel kij in potrkal. Tedaj je prišel ven nekdo, ki so mu iz oči in nosu letele iskre. »Kaj hočeš?« je vprašal. »Velikan me je poslal, da poberem davek zanj,« je rekel kraljevič.

»Koliko pa hočeš?« je vprašal oni. »Nikoli ne zahtevam več, kakor lahko odnesem,« je rekel kraljevič. »Še dobro, da ne potrebuješ celega voza!« je rekel tisti, ki je prišel iz skalne stene.

»No, pa pojdi z menoj noter!« Kraljevič je šel za njim in tam je, verjemite, videl zlata in srebra, da ga je bilo v gori kakor kamenja na melišču. Naložili so mu tolikšno breme, kolikor ga je mogel nesti, in z njim se je odpravil. Ko se je velikan zvečer vrnil s kozami, je kraljevič spet hodil po izbi ter popeval in prepeval kakor prejšnja večera. »Si bil v peklu po davek?« je vprašal velikan. »Sem, gospodar,« je rekel kraljevič. »Kje ga pa imaš?« je spet vprašal velikan. »Vreča zlata stoji tam na klopi,« je rekel kraljevič. »To si pa že ogledam!« je rekel velikan in stopil h klopi. Vreča je res stala tam, in tako polna je bila, da sta se zlato in srebro usula iz nje, brž ko je razvezal vrvico.

»Ti si gotovo govoril z mojo Mestermø?« je rekel velikan. »Če si, ti zavijem vrat.« »Mestermø?« je rekel kraljevič. »Včeraj je gospodar govoril o tej Mestermø, danes spet govori o njej in predvčerajšnjim je bila ista pesem. Prav rad bi že videl to reč.« »No, no, počakaj do jutri, pa te sam odpeljem k njej,« je rekel velikan. »O, hvala, gospodar, a najbrž me le vlečete za nos,« je rekel kraljevič.

Naslednji dan ga je velikan odpeljal k Mestermø. »Zdaj ga zakolji in skuhaj v tistem velikem, trebušastem kotlu, saj veš, katerem. Ko bo juha gotova, me pokliči,« je rekel velikan, legel na klop in zaspal. Kmalu je smrčal, da je odmevalo po gori.

Mestermø je vzela nož, mladeniča urezala v mezinec in na pručko kanila tri kaplje krvi. Nato je pobrala vse stare cunje, podplate in drugo šaro, kar je je našla, ter vse zmetala v kotel. S seboj je vzela celo skrinjico zmletega zlata, kepo soli in steklenico vode, ki je visela pri vratih, pa še zlato jabolko in dve zlati kokoši. Potem sta s kraljevičem kar najhitreje pobegnila z velikanove domačije. Ko sta prehodila kos poti, sta prišla do morja in odplula, a od kod jima ladja, tega nisem nikoli prav izvedel.

Ko se je velikan že lep čas naspal, se je začel pretegovati na klopi, na kateri je ležal. »Bo kmalu kuhano?« je vprašal. »Šele začelo se je!« je rekla prva kaplja krvi na pručki. Velikan je spet zaspal in spal še dolgo, dolgo. Nato se je spet nekoliko preobrnil. »Bo zdaj kmalu kuhano?« je vprašal, a ni pogledal kvišku — saj tudi prvič ni —, ker je bil še napol v spanju. »Napol kuhano!« je rekla druga kaplja krvi in velikan je spet mislil, da govori Mestermø;

obrnil se je na pručki in znova zaspal. Ko je spal še mnogo ur, se je začel premikati in pretegovati. »Ali še ni kuhano?« je vprašal.

»Že kuhano!« je rekla tretja kaplja krvi. Velikan se je začel dvigati in si mencati oči, a ni videl nikogar, ki bi bil govoril, zato je vprašal po Mestermø in jo začel klicati. Toda nihče se ni oglasil. »No, gotovo je za hip smuknila ven,« si je mislil velikan, vzel zajemalko in stopil h kotlu, da bi pokusil. V njem pa ni bilo drugega kakor podplati, cunje in podobna ropotija, vse razkuhano v takšno zmes, da ni vedel, ali je kaša ali močnik. Ko je to videl, mu je bilo jasno, kaj se je zgodilo. Tako se je razbesnel, da ni vedel, kam bi stopil, in jo ucvrl za kraljevičem in Mestermø, da je kar žvižgalo za njim. A ni trajalo dolgo, ko je obstal ob vodi, čeznjo pa ni mogel. »No, no, bom že našel rešitev, samo svojega Rečnega pivca moram poklicati,« je rekel velikan in ga poklical. Njegov Rečni pivec je prišel, legel in napravil dva, tri požirke; morska gladina je toliko upadla, da je velikan zagledal Mestermø in kraljeviča na ladji.

»Zdaj pa vrzi v morje kepo soli,« je rekla Mestermø. Kraljevič je ubogal in sol se je spremenila v tako veliko in visoko goro prek morja, da velikan ni mogel čeznjo, Rečni pivec pa tudi ni mogel več piti. »No, no, bom že našel rešitev,« je rekel velikan in šel po svojega Gorskega glodavca, ki je začel vrtati skozi goro, da bi Rečni pivec lahko spet pil;

toda brž ko je bila luknja narejena in je Rečni pivec začel piti, je Mestermø rekla kraljeviču, naj iz steklenice izlije kapljo ali dve. Morje se je spet napolnilo in še preden je Rečni pivec utegnil napraviti nov požirek, sta bila že na kopnem in rešena.

Zdaj naj bi šla domov h kraljevičevemu očetu, a kraljevič nikakor ni hotel, da bi šla Mestermø peš, saj se mu je zdelo, da se to ne spodobi ne zanjo ne zanj. »Počakaj tu čisto malo, da stopim domov po sedem konj iz očetovega hleva,« je rekel kraljevič. »Ni daleč in tudi dolgo se ne bom mudil; nočem pa, da bi moja ljuba prišla na dvor peš.« »O, nikar, saj vem, da me boš pozabil, če se vrneš na kraljevi dvor,« je rekla Mestermø. »Kako naj bi te pozabil? Toliko hudega sva prestala skupaj in tako rada se imava,« je rekel kraljevič;

hotel je in moral domov po kočijo s sedmimi konji, ona pa naj bi ga medtem počakala na morskem obrežju. Nazadnje mu je Mestermø morala ustreči, ko je tako trdno vztrajal. »Toda ko prideš tja, se ne ustavljaj niti toliko, da bi koga pozdravil, temveč pojdi naravnost v hlev, vzemi konje, jih vprezi in se odpelji, kolikor hitro moreš.

Vsi se bodo zgrnili okrog tebe, a delaj se, da jih ne vidiš, in nikakor ne smeš ničesar pokusiti. Če to storiš, bo v nesrečo obema, tebi in meni,« je rekla, on pa ji je obljubil.

Ko je prišel domov na kraljevi dvor, se je ravno ženil eden njegovih bratov. Nevesta in vse njeno spremstvo so bili že tam, pa so se vsi zgrnili okrog njega, ga spraševali to in ono ter ga vabili s seboj v hišo. A delal se je, da jih ne vidi, šel naravnost v hlev, pripeljal konje in jih začel vpregati. Ker ga nikakor niso mogli pripraviti do tega, da bi šel z njimi, so mu prinesli ven jedi in pijače ter vse najboljše, kar so pripravili za svatbo;

toda kraljevič ni hotel ničesar pokusiti, samo hitel je vpregati. Nazadnje pa mu je nevestina sestra zakotalila jabolko čez dvorišče. »Če že nočeš ničesar drugega, lahko vsaj ugrizneš vanj, saj si po dolgi poti gotovo žejen in lačen,« je rekla. In res je pobral jabolko in ugriznil vanj. A komaj je imel grižljaj v ustih, je pozabil tako na Mestermø kakor na to, da se mora odpeljati ponjo. »Saj sem menda ob pamet! Čemu mi bodo konji in kočija?« je rekel, spravil konje nazaj v hlev in odšel z drugimi v grad. Zdaj pa so sklenili, da se bo poročil z nevestino sestro, tisto, ki mu je prikotalila jabolko.

Mestermø je sedela na morskem obrežju in čakala dolgo in še dlje, a kraljeviča ni bilo od nikoder. Nazadnje je odšla in čez nekaj časa prišla do hišice, ki je samotno stala v gozdni ogradi blizu kraljevega gradu;

stopila je vanjo in prosila, ali bi smela ostati. Hišica je bila last stare babe, zlobne in jezljive kakor čarovnica. Sprva nikakor ni hotela dovoliti, da bi Mestermø ostala pri njej, a po dolgem prigovarjanju in za dobro plačilo ji je nazadnje vendarle dovolila.

V hiši pa je bilo grdo in črno kakor v svinjaku, zato je Mestermø rekla, da bi rada malo pospravila in polepšala, da bi bilo tudi tu tako kakor pri drugih ljudeh. Tudi to stari babi ni bilo všeč, režala se je in jezila;

toda Mestermø se ni menila zanjo. Prinesla je svojo skrinjico zlata in ga dobro merico stresla v ogenj. Zlato je prasketaje brizgnilo po vsej hiši in jo pozlatilo od znotraj in od zunaj. A brž ko je začelo prasketati, se je stara baba tako prestrašila, da je planila ven, kakor bi ji bil sam zlodej za petami. Pri vratih se je pozabila skloniti in si ob podboju odtrgala glavo.

Naslednje jutro se je mimo pripeljal vaški predstojnik. Lahko si mislite, kako se je začudil zlati hišici, ki se je bleščala in lesketala v gozdni ogradi. Še bolj pa se je začudil, ko je stopil vanjo in zagledal lepo dekle, ki je sedelo v njej. Tako se je zaljubil, da jo je nemudoma zasnubil in jo na vse mile viže prosil, naj postane njegova žena. »Da, če imaš le dovolj denarja,« je rekla Mestermø. O, saj ga nima tako malo, je menil vaški predstojnik. Šel je domov ponj in se zvečer vrnil s celo veliko vrečo, za pol soda jo je bilo, ter jo postavil na klop. No, ker je imel toliko denarja, ga bo Mestermø vzela, in legla sta skupaj. A komaj sta legla, je Mestermø hotela spet vstati. »Pozabila sem pogrebsti žerjavico,« je rekla. »Ježeš, menda ne boš zato vstajala!« je rekel vaški predstojnik. »To bom že jaz opravil.« Skočil je na tla in bil z enim skokom pri ognjišču. »Povej mi, ko boš prijel grebljico,« je rekla Mestermø. »Zdaj držim grebljico,« je rekel vaški predstojnik. »Potem pa Bog daj, da bi ti držal grebljico in grebljica tebe ter bi si do belega dne sipal ogenj in žerjavico na glavo!« je rekla Mestermø. In vaški predstojnik je vso noč stal tam in si sipal ogenj in žerjavico na glavo. Naj je še tako jokal, prosil in moledoval, žerjavica zato ni bila nič hladnejša. Ko pa se je zdanilo in je grebljico lahko odvrgel, se, verjemite, ni več dolgo mudil tam; zbežal je, kakor bi mu bil sam okrajni glavar ali vrag za petami. Vsi, ki so ga srečali, so zijali in strmeli za njim, saj je letel kakor nor, videti pa ne bi mogel biti hujši, četudi bi ga bili odrli in ustrojili. Vsi so se čudili, kje neki je bil, a od sramu o tem ni zinil niti besedice.

Dan zatem se je mimo hiše, v kateri je živela Mestermø, pripeljal sodni pisar. Videl je, kako se hišica v gozdni ogradi blešči in sije, pa je tudi on hotel pogledati, kdo živi v njej. Ko je stopil noter in zagledal lepo dekle, se je zaljubil še bolj kakor vaški predstojnik in jo pri priči zasnubil. Mestermø mu je odgovorila prav tako kakor vaškemu predstojniku: če ima le dovolj denarja, potem pa —. Denarja, je menil sodni pisar, nima tako malo, in takoj bo šel domov ponj. Zvečer se je vrnil z veliko, debelo vrečo denarja — mislim, da ga je bilo za cel sod — in jo postavil na klop pri Mestermø.

Torej naj bi jo zdaj dobil za ženo, in legla sta. Toda Mestermø je tisti večer pozabila zapreti vežna vrata, pa je rekla, da mora vstati in jih zapahniti. »Ježeš, menda ne boš ti tega delala!« je rekel sodni pisar. »Le leži, bom že jaz.« Skočil je iz postelje, lahak kakor grah na brezovem lubju, in stekel v vežo. »Povej mi, ko primeš za kljuko!« je zaklicala Mestermø. »Zdaj držim vrata!« je zavpil sodni pisar iz veže. »Potem pa Bog daj, da bi ti držal vrata in vrata tebe ter bi se do belega dne premetavala od stene do stene!« je rekla Mestermø. In tako je sodni pisar tisto noč dodobra zaplesal; takšnega valčka gotovo še nikoli ni plesal in tudi pozneje si ga najbrž ni več želel. Zdaj je bil spredaj on, zdaj vrata, in tako je šlo iz enega kota veže v drugega, da se je sodni pisar skoraj ubil. Sprva je preklinjal, potem pa jokal in prosil, toda vrata se niso za nič menila, temveč so gonila svoje, dokler se ni začelo daniti. Ko so ga izpustila, jo je sodni pisar ucvrl, kakor bi bil za to plačan. Pozabil je na vrečo denarja in na snubitev, vesel je bil le, da vrata niso priplésala za njim. Vsi, ki jih je srečal, so zijali in strmeli za njim, saj je letel kakor nor, videti pa je bil huje, kakor če bi se bil vso noč bodel z ovni.

Tretji dan se je mimo pripeljal okrajni glavar in tudi on zagledal zlato hišico v gozdni ogradi. Tudi on je moral pogledati, kdo živi v njej, in ko je zagledal Mestermø, se je tako zaljubil, da jo je zasnubil, še preden jo je dobro pozdravil. Mestermø mu je odgovorila kakor prejšnjima dvema: če ima le dovolj denarja, ga bo vzela. Tega pa nima tako malo, je rekel okrajni glavar, takoj bo šel domov ponj. In res je šel. Ko se je zvečer vrnil, je imel s seboj še večjo vrečo denarja kakor sodni pisar — gotovo ga je bilo za poldrugi sod — in jo postavil na klop. Zdaj naj bi torej on dobil Mestermø. Toda komaj sta legla, je Mestermø rekla, da je pozabila spustiti telička noter; vstati mora in ga spraviti v ogrado.

Ne, za božjo voljo, tega pa že ne bo delala ona, to bo opravil okrajni glavar, je rekel. In čeprav je bil debel in tolst, je skočil iz postelje ter stekel ven tako lahkotno kakor kak mladenič. »Povej mi, ko boš prijel telička za rep,« je rekla Mestermø, in tako je tudi storil. »Zdaj držim telička za rep!« je zaklical okrajni glavar. »Potem pa Bog daj, da bi ti držal teličkov rep in teličkov rep tebe ter bi do belega dne pretekla ves svet!« je rekla Mestermø. In lahko si mislite, kako je moral okrajni glavar pretegniti noge;

Šlo je strmo navzgor in navzdol, čez hribe in doline, in bolj ko je birič preklinjal in kričal, hitreje jo je tele ubiralo. Ko se je začelo svitati, je bil birič že skoraj na koncu z močmi in tako vesel, da je smel izpustiti telečji rep, da je pozabil na vrečo denarja in na vse drugo. Zdaj je sicer hodil nekoliko počasneje, kakor sta bila hodila glavar in pisar, toda počasneje ko je stopal, več časa so imeli ljudje, da so zijali in strmeli vanj. In seveda so ga tudi izrabili, saj si lahko mislite, kako izmučen in razcapan je bil videti po tistem plesu s teletom.

Naslednji dan naj bi bila na kraljevem dvoru svatba in v cerkev naj bi se odpeljala tako najstarejši brat s svojo nevesto kakor tudi tisti, ki je bil pri velikanu, z njeno sestro. Toda ko so posedli v voz in se hoteli odpeljati, se je zlomil eden od zatičev pri vpregi. Naredili so novega, pa še drugega in tretjega, a vsi so se zlomili, pa naj so jih izrezali iz kakršnega koli lesa. To se je vleklo in vleklo, odpeljati pa se nikakor niso mogli, tako da so že vsi obupovali. Tedaj pa je glavar — kajti tudi njega so povabili na svatbo na kraljevi dvor, da veste — povedal, da tam v Skovhagnu živi neka mladenka. »Če si le izposodite grebljico, s katero grebe žerjavico na ognjišču, vam zagotavljam, da bo zdržala,« je rekel glavar. Poslali so torej sla v Skovhagen in prav lepo prosili, ali bi si smeli izposoditi tisto grebljico, o kateri je govoril glavar. Mladenka ni niti z besedico ugovarjala in tako so dobili zatič, ki se ni zlomil, pa še kako.

Toda ravno ko so se spet hoteli odpeljati, se je razletelo dno voza. Brž so se lotili novega in ga kar se da dobro izdelali, a naj so deske zbili kakor koli in vzeli kakršen koli les, nič ni pomagalo. Komaj so vstavili novo dno in se hoteli odpeljati, že se je spet razletelo, in zdaj so bili še na slabšem kakor prej z zatičem. Tedaj pa je pisar — kajti če je bil zraven glavar, si lahko mislite, da je bil tudi on na svatbi na kraljevem dvoru — rekel: »Tam v Skovhagnu živi neka mladenka. Ko bi si le mogli izposoditi eno od polovic vrat na njenem ganku, vam zagotavljam, da bo zdržala.« Spet so poslali sla v Skovhagen in prav lepo prosili, ali bi si smeli izposoditi tista pozlačena vrata z ganka, o katerih je govoril pisar, in takoj so jih dobili. Nato so se spet hoteli odpeljati, toda konji niso zmogli potegniti voza. Že prej jih je bilo vpreženih šest, zdaj so jih vpregli osem, nato deset in potem dvanajst, a naj so jih vpregli še toliko in naj so kočijaži še tako vihteli biče, nič ni pomagalo, voz se ni premaknil z mesta. Dan se je že pošteno prevesil in v cerkev so morali na vsak način, zato so bili vsi na kraljevem dvoru čisto obupani. Tedaj pa je birič spet povedal, da tam v pozlačeni kajži v Skovhagnu živi neka mladenka; če bi si le mogli izposoditi njeno tele, potem — »kajti zagotavljam vam, da bi potegnilo voz, četudi bi bil težak kakor gora!« je rekel birič. Sicer se jim je zdelo sramotno, da bi se v cerkev peljali s teletom, a ni jim preostalo drugega. Morali so spet poslati sla in v kraljevem imenu prav lepo prositi, ali bi si smel izposoditi tele, o katerem je govoril birič. Mestermø jim ga je nemudoma prepustila; tudi tokrat ni rekla ne. Ko pa so ga vpregli, se je voz še kako premaknil! Šlo je strmo navzgor in navzdol, čez drn in strn, da so komaj lovili sapo, in zdaj so bili na tleh, zdaj v zraku. Ko so prispeli do cerkve, se je voz začel vrteti okoli nje kakor motovilo in le s skrajno muko so zlezli iz njega ter se zatekli v cerkev.

Nazaj grede je šlo še hitreje, tako da ob vrnitvi na kraljevi dvor skoraj niso več vedeli zase. Ko so sedli za mizo, je kraljevič — tisti, ki je služil pri velikanu — rekel, da bi morali na dvor povabiti še mladenko iz Skovhagna, ki jim je posodila grebljico, vrata z ganka in tele. »Kajti če ne bi dobili teh treh reči, še zdaj ne bi bili odšli od doma,« je dejal. Tudi kralju se je zdelo to lepo in prav, zato je poslal pet svojih najboljših mož k pozlačeni kajži. Povedali so ji, da jo kralj prisrčno pozdravlja in prosi, ali bi bila tako dobra ter prišla na kraljevi dvor h kosilu. »Pozdravite kralja in mu povejte: če se mu zdi pod častjo priti k meni, se tudi meni zdi pod častjo iti k njemu,« je odvrnila Mestermø. Tako se je moral kralj sam odpraviti ponjo in tedaj je Mestermø pri priči odšla z njim. Kralj je najbrž slutil, da je nekaj več, kakor se zdi na prvi pogled, saj jo je posadil na častno mesto poleg najmlajšega ženina. Ko so že nekaj časa sedeli za mizo, je Mestermø vzela petelina, kokoš in zlato jabolko, ki jih je bila prinesla z velikanove domačije, in jih postavila na mizo predse. Petelin in kokoš sta se nemudoma začela puliti za zlato jabolko. »No, poglejte, kako se ta dva bojujeta za zlato jabolko!« je rekel kraljevič. »Da, tako sva se bojevala tudi midva, da bi prišla na prosto, ko sva bila v gori,« je rekla Mestermø. Tedaj jo je kraljevič prepoznal in lahko si mislite, kako se je razveselil. Tisto čarovnico, ki mu je bila prikotalila jabolko, je dal raztrgati štiriindvajsetim konjem, da ni od nje ostala niti krpica, potem pa so šele začeli zares svatovati. In čeprav so bili še vsi polomljeni, so do konca zdržali tudi glavar, pisar in birič.