Waltey

Waltey

Žabji kralj ali železni Henrik

Grimmove pravljice · Jacob in Wilhelm Grimm
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Žabji kralj ali železni Henrik

Vir
Grimmove pravljice
Avtor
Jacob in Wilhelm Grimm
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Deutsch
Čas branja
6 min branja
Obseg
5 strani
Naslov izvirnika
Der Froschkönig oder der eiserne Heinrich

O izvirniku

Grimmove pravljice

Gozdovi, čarobni predmeti in ljudska logika evropske pripovedne tradicije. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Grimmove pravljice v jeziku Deutsch.

Besedilo

Žabji kralj ali železni Henrik

V starih časih, ko so se želje še izpolnjevale, je živel kralj, čigar hčere so bile vse lepe; najmlajša pa je bila tako lepa, da se je celo sonce, ki je vendar videlo že toliko reči, čudilo vsakič, ko ji je posijalo v obraz. Blizu kraljevega gradu je bil velik, temen gozd in v gozdu je pod staro lipo stal vodnjak. Kadar je bil dan zelo vroč, je kraljična odšla v gozd in sedla na rob hladnega vodnjaka. Če ji je bilo dolgčas, je vzela zlato kroglo, jo metala v zrak in spet lovila; to je bila njena najljubša igrača.

Nekoč pa se je zgodilo, da zlata krogla ni padla kraljični v ročico, ki jo je držala kvišku, temveč je zletela mimo, udarila ob tla in se zakotalila naravnost v vodo. Kraljična je gledala za njo, a krogla je izginila, vodnjak pa je bil globok, tako globok, da ni bilo videti dna. Tedaj je začela jokati, jokala je čedalje glasneje in se nikakor ni mogla potolažiti. Ko je tako tožila, ji je nekdo zaklical: »Kaj ti je, kraljična? Tako jokaš, da bi se te še kamen usmilil.« Ozrla se je, da bi videla, od kod prihaja glas, in zagledala žabca, ki je iz vode molil svojo debelo, grdo glavo. »Aha, ti si, stari čofotalec,« je rekla, »jočem zaradi svoje zlate krogle, ki mi je padla v vodnjak.« – »Pomiri se in ne jokaj,« ji je odgovoril žabec, »lahko ti pomagam, toda kaj mi daš, če ti prinesem igračo nazaj?« – »Kar koli si želiš, dragi žabec,« je rekla, »moje obleke, moje bisere in drage kamne, pa tudi zlato krono, ki jo nosim.« Žabec je odgovoril: »Tvojih oblek, biserov in dragih kamnov pa tudi tvoje zlate krone ne maram. Če pa me boš imela rada in bom smel biti tvoj družabnik in prijatelj pri igri, sedeti ob tebi za tvojo mizico, jesti s tvojega zlatega krožnička, piti iz tvoje čašice in spati v tvoji posteljici – če mi to obljubiš, se bom potopil in ti prinesel zlato kroglo.« – »Seveda,« je rekla, »obljubim ti vse, kar hočeš, samo da mi prineseš kroglo nazaj.« Pri sebi pa je mislila: Kaj neki blebeta ta neumni žabec! V vodi sedi med sebi enakimi in reglja, človeku pa že ne more biti družabnik.

Ko je žabec dobil obljubo, je potopil glavo in izginil v globino. Čez nekaj časa je spet priplaval na površje s kroglo v gobcu in jo vrgel v travo. Kraljična se je silno razveselila, ko je znova zagledala svojo lepo igračo, pobrala jo je in z njo odskakljala proč. »Počakaj, počakaj,« je klical žabec, »vzemi me s seboj, jaz ne morem teči tako kakor ti!« A kaj mu je pomagalo, da je za njo na ves glas kričal svoj rega, rega! Ni ga poslušala, pohitela je domov in kmalu pozabila na ubogega žabca, ki se je moral vrniti v svoj vodnjak.

Naslednjega dne, ko je s kraljem in vsemi dvorjani sedela za mizo ter jedla s svojega zlatega krožnička, se je nekaj, čof, čof, čof, čof, priplazilo po marmornih stopnicah. Ko je prišlo do vrha, je potrkalo na vrata in zaklicalo: »Najmlajša kraljična, odpri mi!« Stekla je pogledat, kdo je zunaj, ko pa je odprla, je pred vrati sedel žabec. Hitro je zaloputnila vrata, spet sedla za mizo in bila vsa prestrašena. Kralj je opazil, da ji srce močno razbija, in vprašal: »Otrok moj, česa se bojiš? Mar pred vrati stoji velikan, ki te hoče odpeljati?« – »O ne,« je odgovorila, »ni velikan, temveč zoprn žabec.« – »Kaj pa hoče žabec od tebe?« – »Ah, dragi oče, včeraj sem v gozdu sedela ob vodnjaku in se igrala, pa mi je zlata krogla padla v vodo. Ker sem tako jokala, mi jo je žabec prinesel nazaj, in ker je vztrajno zahteval, sem mu obljubila, da bo moj družabnik. A niti pomislila nisem, da bi lahko prišel iz svoje vode. Zdaj pa je zunaj in hoče k meni.« In že je drugič potrkalo in zaklicalo:

»Najmlajša kraljična, odpri mi! Se ne spomniš več, kaj si mi včeraj obljubila pri hladnem vodnjaku? Najmlajša kraljična, odpri mi!«

Tedaj je kralj rekel: »Kar si obljubila, moraš tudi izpolniti. Le pojdi in mu odpri.« Šla je in odprla vrata, žabec pa je skočil noter in ji sledil tik za petami vse do njenega stola. Tam je obsedel in zaklical: »Dvigni me k sebi.« Obotavljala se je, dokler ji ni nazadnje kralj tega ukazal. Ko je bil žabec na stolu, je hotel še na mizo, in ko je sedel na njej, je rekel: »Zdaj pa mi približaj svoj zlati krožniček, da bova skupaj jedla.« Storila je, kakor je želel, vendar se je dobro videlo, da nerada. Žabcu je jed šla v slast, njej pa je skoraj vsak grižljaj obtičal v grlu. Nazadnje je rekel: »Najedel sem se in utrujen sem. Zdaj me odnesi v svojo sobico in pripravi svojo svileno posteljico, da bova legla spat.« Kraljična je začela jokati, saj se je bala mrzlega žabca, ki se ga ni upala niti dotakniti, zdaj pa naj bi spal v njeni lepi, čisti posteljici. Kralj se je razjezil in rekel: »Tistega, ki ti je pomagal v stiski, pozneje ne smeš prezirati.« Tedaj ga je prijela z dvema prstoma, ga odnesla gor in postavila v kot. Ko pa je legla v posteljo, se je priplazil k njej in rekel: »Utrujen sem in prav tako kakor ti hočem spati. Dvigni me k sebi, sicer te zatožim očetu.« Tedaj se je strašno razjezila, ga pograbila in ga z vso močjo zalučala ob steno: »Zdaj boš pa dal mir, ti zoprn žabec!«

Ko pa je padel na tla, ni bil več žabec, temveč kraljevič z lepimi, prijaznimi očmi. Po volji njenega očeta je postal njen ljubi družabnik in mož. Povedal ji je, da ga je začarala hudobna čarovnica in da ga iz vodnjaka ni mogel rešiti nihče drug kakor ona; naslednjega dne naj bi skupaj odšla v njegovo kraljestvo. Nato sta zaspala in naslednje jutro, ko ju je prebudilo sonce, je pripeljala kočija z osmimi belimi konji, ki so imeli na glavah bela nojeva peresa in bili vpreženi z zlatimi verigami. Zadaj je stal služabnik mladega kralja, zvesti Heinrich. Zvesti Heinrich je bil tako žalosten, ko se je njegov gospodar spremenil v žabca, da si je dal okoli srca skovati tri železne obroče, da mu od bolečine in žalosti ne bi počilo. Kočija je prišla po mladega kralja, da bi ga odpeljala v njegovo kraljestvo. Zvesti Heinrich je obema pomagal vanjo, spet stopil zadaj na svoje mesto in bil ves srečen, ker je bil njegov gospodar rešen.

Ko so prevozili že kos poti, je kraljevič za seboj zaslišal pok, kakor da bi se nekaj zlomilo. Obrnil se je in zaklical:

»Heinrich, kočija poka!« »Ne, gospod, ni kočija, le obroč s srca se snema, ki ga žalost je stiskala, ko ste v vodnjaku ždeli in podobo žabca imeli.«

Še enkrat in še enkrat je na poti počilo in kraljevič je vsakič mislil, da se kočija lomi. A bili so le obroči, ki so odskakovali s srca zvestega Heinricha, ker je bil njegov gospodar rešen in srečen.

Izvirnik

Der Froschkönig oder der eiserne Heinrich

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

Ein Märchen der Brüder Grimm

In den alten Zeiten, wo das Wünschen noch geholfen hat, lebte ein König, dessen Töchter waren alle schön; aber die jüngste war so schön, daß die Sonne selber, die doch so vieles gesehen hat, sich verwunderte, sooft sie ihr ins Gesicht schien. Nahe bei dem Schlosse des Königs lag ein großer dunkler Wald, und in dem Walde unter einer alten Linde war ein Brunnen; wenn nun der Tag recht heiß war, so ging das Königskind hinaus in den Wald und setzte sich an den Rand des kühlen Brunnens - und wenn sie Langeweile hatte, so nahm sie eine goldene Kugel, warf sie in die Höhe und fing sie wieder; und das war ihr liebstes Spielwerk.

Nun trug es sich einmal zu, daß die goldene Kugel der Königstochter nicht in ihr Händchen fiel, das sie in die Höhe gehalten hatte, sondern vorbei auf die Erde schlug und geradezu ins Wasser hineinrollte. Die Königstochter folgte ihr mit den Augen nach, aber die Kugel verschwand, und der Brunnen war tief, so tief, daß man keinen Grund sah. Da fing sie an zu weinen und weinte immer lauter und konnte sich gar nicht trösten. Und wie sie so klagte, rief ihr jemand zu: "Was hast du vor, Königstochter, du schreist ja, daß sich ein Stein erbarmen möchte." Sie sah sich um, woher die Stimme käme, da erblickte sie einen Frosch, der seinen dicken, häßlichen Kopf aus dem Wasser streckte. "Ach, du bist's, alter Wasserpatscher," sagte sie, "ich weine über meine goldene Kugel, die mir in den Brunnen hinabgefallen ist." - "Sei still und weine nicht," antwortete der Frosch, "ich kann wohl Rat schaffen, aber was gibst du mir, wenn ich dein Spielwerk wieder heraufhole?" - "Was du haben willst, lieber Frosch," sagte sie; "meine Kleider, meine Perlen und Edelsteine, auch noch die goldene Krone, die ich trage." Der Frosch antwortete: "Deine Kleider, deine Perlen und Edelsteine und deine goldene Krone, die mag ich nicht: aber wenn du mich liebhaben willst, und ich soll dein Geselle und Spielkamerad sein, an deinem Tischlein neben dir sitzen, von deinem goldenen Tellerlein essen, aus deinem Becherlein trinken, in deinem Bettlein schlafen: wenn du mir das versprichst, so will ich hinuntersteigen und dir die goldene Kugel wieder heraufholen." - "Ach ja," sagte sie, "ich verspreche dir alles, was du willst, wenn du mir nur die Kugel wieder bringst." Sie dachte aber: Was der einfältige Frosch schwätzt! Der sitzt im Wasser bei seinesgleichen und quakt und kann keines Menschen Geselle sein.

Der Frosch, als er die Zusage erhalten hatte, tauchte seinen Kopf unter, sank hinab, und über ein Weilchen kam er wieder heraufgerudert, hatte die Kugel im Maul und warf sie ins Gras. Die Königstochter war voll Freude, als sie ihr schönes Spielwerk wieder erblickte, hob es auf und sprang damit fort. "Warte, warte," rief der Frosch, "nimm mich mit, ich kann nicht so laufen wie du!" Aber was half es ihm, daß er ihr sein Quak, Quak so laut nachschrie, als er konnte! Sie hörte nicht darauf, eilte nach Hause und hatte bald den armen Frosch vergessen, der wieder in seinen Brunnen hinabsteigen mußte.

Am andern Tage, als sie mit dem König und allen Hofleuten sich zur Tafel gesetzt hatte und von ihrem goldenen Tellerlein aß, da kam, plitsch platsch, plitsch platsch, etwas die Marmortreppe heraufgekrochen, und als es oben angelangt war, klopfte es an die Tür und rief: "Königstochter, jüngste, mach mir auf!" Sie lief und wollte sehen, wer draußen wäre, als sie aber aufmachte, so saß der Frosch davor. Da warf sie die Tür hastig zu, setzte sich wieder an den Tisch, und es war ihr ganz angst. Der König sah wohl, daß ihr das Herz gewaltig klopfte, und sprach: "Mein Kind, was fürchtest du dich, steht etwa ein Riese vor der Tür und will dich holen?" - "Ach nein," antwortete sie, "es ist kein Riese, sondern ein garstiger Frosch." - "Was will der Frosch von dir?" - "Ach, lieber Vater, als ich gestern im Wald bei dem Brunnen saß und spielte, da fiel meine goldene Kugel ins Wasser. Und weil ich so weinte, hat sie der Frosch wieder heraufgeholt, und weil er es durchaus verlangte, so versprach ich ihm, er sollte mein Geselle werden; ich dachte aber nimmermehr, daß er aus seinem Wasser herauskönnte. Nun ist er draußen und will zu mir herein." Und schon klopfte es zum zweitenmal und rief:

"Königstochter, jüngste,

Mach mir auf,

Weißt du nicht, was gestern

Du zu mir gesagt

Bei dem kühlen Wasserbrunnen?

Königstochter, jüngste,

Mach mir auf!"

Da sagte der König: "Was du versprochen hast, das mußt du auch halten; geh nur und mach ihm auf." Sie ging und öffnete die Türe, da hüpfte der Frosch herein, ihr immer auf dem Fuße nach, bis zu ihrem Stuhl. Da saß er und rief: "Heb mich herauf zu dir." Sie zauderte, bis es endlich der König befahl. Als der Frosch erst auf dem Stuhl war, wollte er auf den Tisch, und als er da saß, sprach er: "Nun schieb mir dein goldenes Tellerlein näher, damit wir zusammen essen." Das tat sie zwar, aber man sah wohl, daß sie's nicht gerne tat. Der Frosch ließ sich's gut schmecken, aber ihr blieb fast jedes Bißlein im Halse. Endlich sprach er: "Ich habe mich sattgegessen und bin müde; nun trag mich in dein Kämmerlein und mach dein seiden Bettlein zurecht, da wollen wir uns schlafen legen." Die Königstochter fing an zu weinen und fürchtete sich vor dem kalten Frosch, den sie nicht anzurühren getraute und der nun in ihrem schönen, reinen Bettlein schlafen sollte. Der König aber ward zornig und sprach: "Wer dir geholfen hat, als du in der Not warst, den sollst du hernach nicht verachten." Da packte sie ihn mit zwei Fingern, trug ihn hinauf und setzte ihn in eine Ecke. Als sie aber im Bett lag, kam er gekrochen und sprach: "Ich bin müde, ich will schlafen so gut wie du: heb mich herauf, oder ich sag's deinem Vater." Da ward sie erst bitterböse, holte ihn herauf und warf ihn aus allen Kräften wider die Wand: "Nun wirst du Ruhe haben, du garstiger Frosch."

Als er aber herabfiel, war er kein Frosch, sondern ein Königssohn mit schönen und freundlichen Augen. Der war nun nach ihres Vaters Willen ihr lieber Geselle und Gemahl. Da erzählte er ihr, er wäre von einer bösen Hexe verwünscht worden, und niemand hätte ihn aus dem Brunnen erlösen können als sie allein, und morgen wollten sie zusammen in sein Reich gehen. Dann schliefen sie ein, und am andern Morgen, als die Sonne sie aufweckte, kam ein Wagen herangefahren, mit acht weißen Pferden bespannt, die hatten weiße Straußfedern auf dem Kopf und gingen in goldenen Ketten, und hinten stand der Diener des jungen Königs, das war der treue Heinrich. Der treue Heinrich hatte sich so betrübt, als sein Herr war in einen Frosch verwandelt worden, daß er drei eiserne Bande hatte um sein Herz legen lassen, damit es ihm nicht vor Weh und Traurigkeit zerspränge. Der Wagen aber sollte den jungen König in sein Reich abholen; der treue Heinrich hob beide hinein, stellte sich wieder hinten auf und war voller Freude über die Erlösung.

Und als sie ein Stück Wegs gefahren waren, hörte der Königssohn, daß es hinter ihm krachte, als wäre etwas zerbrochen. Da drehte er sich um und rief:

"Heinrich, der Wagen bricht!"

"Nein, Herr, der Wagen nicht,

Es ist ein Band von meinem Herzen,

Das da lag in großen Schmerzen,

Als Ihr in dem Brunnen saßt,

Als Ihr eine Fretsche (Frosch) wast (wart)."

Noch einmal und noch einmal krachte es auf dem Weg, und der Königssohn meinte immer, der Wagen bräche, und es waren doch nur die Bande, die vom Herzen des treuen Heinrich absprangen, weil sein Herr erlöst und glücklich war.