Prevod

Nekoč je živela kraljična, ki je bila tako ošabna in prevzetna, da ji noben snubec ni bil dovolj dober; iz vseh se je norčevala in jih drugega za drugim odslavljala. A čeprav je bila tako ošabna, so snubci še zmeraj prihajali na dvor, saj je bila lepa, ta zlobnica. Nekoč je prišel kraljevič, ki jo je hotel zasnubiti, in ime mu je bilo Haaken Borkenskjæg.

Že prvo noč, ko je bil tam, pa je prosila dvornega norca, naj enemu njegovih konj odreže ušesa, drugemu pa prereže gobec prav do ušes. Ko se je kraljevič naslednji dan odpravljal na vožnjo, je kraljična stala na ganku in ga opazovala. »Ne, česa takega pa res še nisem videla,« je rekla. »Ostri severnik, ki piha pri nas, je enemu tvojih konj odnesel ušesa, drugi pa se mu je tako režal, da se mu je gobec raztegnil prav do ušes.« Ob tem je planila v glasen krohot, švignila v hišo in ga pustila, da se je odpeljal. Vrnil se je domov, a sam pri sebi je sklenil, da ji tega ne bo ostal dolžan. Nadel si je veliko brado iz lišajev, oblekel široko kožuhovinasto haljo in se preoblekel v navadnega berača; pri zlatarju pa je kupil zlat kolovrat. Z njim se je odpravil na pot in se nekega jutra usedel pod kraljičnino okno ter začel kolovrat piliti in popravljati, saj še ni bil povsem izdelan in tudi stojal še ni imel. Ko je kraljična zjutraj prišla k oknu, ga je odprla, ga poklicala in vprašala, ali bi ji prodal svoj zlati kolovrat. »Ne, naprodaj ni,« je rekel Haaken Borkenskjæg, »ampak naj bo: če smem nocoj prespati pred vrati tvoje izbe, ga dobiš.« Kraljični se je to zdela dobra kupčija; v tem vendar ni moglo biti nič nevarnega. Dobila je kolovrat in zvečer se je Haaken Borkenskjæg ulegel pred vrata njene izbe. Ko pa se je noč prevesila, ga je začelo strašno zebsti. »Brrr, brrr, tako strašno je mraz, da — spusti me noter,« je rekel. »Mislim, da se ti je čisto zmešalo,« je rekla kraljična. »O, brrr, brrr, tako je mraz, samo noter me spusti!« je rekel Haaken Borkenskjæg.

»Pst, pst! Tiho bodi!« je rekla kraljična. »Če oče sliši, da je tu moški, sem izgubljena!« »O, brrr, brrr, saj bom še zmrznil do smrti, samo noter me spusti, da bom ležal na tleh!« je rekel Haaken Borkenskjæg. Ni ji preostalo drugega, kakor da ga spusti noter, in ko je prišel v izbo, se je ulegel na tla ter prav sladko zaspal.

Čez nekaj časa je Haaken spet prišel, tokrat s stojali za kolovrat, in se znova usedel pod kraljičnino okno ter jih začel piliti, ker še niso bila povsem izdelana.

Ko je zaslišala piljenje, je odprla okno, ga ogovorila in vprašala, kaj ima tam. »O, to so stojala za kolovrat, ki ga je kupila kraljična. Mislil sem si namreč, če je hotela imeti kolovrat, bo najbrž potrebovala tudi stojala.« »Kaj pa hočeš zanje?« je vprašala kraljična.

Tudi ta niso bila naprodaj; če pa bi smel ponoči ležati na tleh v kraljičnini izbi, bi jih dobila. Da, to mu bo dovolila, le prosila ga je, naj bo pri miru in naj ga nikar spet ne začne zebsti in naj ne stoka »brrr«.

Haaken Borkenskjæg je vse lepo obljubil, ko pa se je noč prevesila, je začel drgetati, se tresti od mraza in stokati, potem pa jo je prosil, ali bi smel leči na tla pred njeno posteljo. Ni ji preostalo drugega, kakor da mu dovoli, če ni hotela, da bi ga kralj slišal. Haaken Borkenskjæg se je torej ulegel na tla pred kraljičnino posteljo in prav dobro in sladko spal.

Potem je minilo precej časa, preden je Haaken Borkenskjæg spet prišel, a tokrat je prinesel zlato motovilo in ga zjutraj začel piliti pod kraljičninimi okni. Spet je bilo kakor prej. Ko ga je kraljična zaslišala, je prišla k oknu, ga pozdravila in vprašala, kaj hoče za motovilo. »Za denar ni naprodaj, če pa smem nocoj ležati v tvoji izbi z glavo na posteljnem robu, ga dobiš,« je rekel Haaken Borkenskjæg. Da, to mu bo dovolila, če bo le pri miru in ne bo zganjal hrupa, je rekla kraljična, in obljubil je, da se bo potrudil po najboljših močeh; ko pa se je noč prevesila, je začel drgetati in se tresti od mraza, da so mu zobje šklepetali. »Brrr, brrr, kako je mraz; o, dovoli mi v posteljo, da se malo pogrejem!« je rekel Haaken Borkenskjæg. »Mislim, da si nor,« je rekla kraljična. »Brrr, brrr!« je rekel Haaken Borkenskjæg. »O, pusti me v posteljo, brrr, brrr!« »Pst, pst, za božjo voljo, tiho bodi!« je rekla kraljična. »Če oče sliši, da je tu moški, sem izgubljena; gotovo me bo pri priči ubil.« »Brrr, brrr, spusti me v posteljo!« je rekel Haaken Borkenskjæg in se tako tresel od mraza, da se je stresala vsa izba. Ni bilo druge, morala ga je spustiti v posteljo, in potem je prav dobro in sladko spal. Čez nekaj časa pa je kraljična rodila otroka in kralj je bil tako besen in razjarjen, da bi bil skoraj pokončal njo in otroka. Kmalu zatem je Haaken Borkenskjæg nekoč kakor po naključju pritaval tja in sedel v kuhinji kakor vsak drug revež.

Ko je kraljična prišla ven in ga zagledala, je rekla: »O, Bog mi pomagaj, kakšno nesrečo si mi nakopal! Oče je tako divji, da kar poka od jeze; pusti me s seboj domov!« »Ti si preveč navajena lepega življenja, da bi šla z menoj,« je rekel Haaken. »Za dom imam samo kočo iz smrečja in ne vem, kako naj te preživim, saj se že za svoj kruh komaj pretolčem.« »Nič mi ni mar, kako živiš,« je rekla. »Samo s seboj me vzemi, kajti če ostanem tu še dlje, me bo oče gotovo ubil.« Tako je smela z beračem, kakor ga je imenovala, in hodila sta daleč in dolgo, njej pa na poti ni bilo nič kaj lahko. Ko sta zapustila tisto deželo in prišla v drugo kraljestvo, je kraljična vprašala, čigavo je.

»O, to je od Haakna Borkenskjæga,« je rekel. »A tako,« je rekla kraljična. »Lahko bi se bila poročila z njim, pa mi zdaj ne bi bilo treba hoditi naokrog kakor razcapana beračica.« In pri vseh najlepših gradovih, gozdovih in posestvih, mimo katerih sta prišla, je spraševala, čigavi so. »O, to je od Haakna Borkenskjæga,« je odgovarjal berač. Kraljična pa je med potjo tožila in tarnala, ker ni vzela moža, ki je imel toliko vsega.

Po dolgem času sta prišla do kraljevega dvora; tam, je rekel, ga poznajo in gotovo ji bo lahko priskrbel kakšno delo, da bosta imela od česa živeti. Nato je na robu gozda postavil kočo iz smrečja, v kateri je nameraval prebivati.

Sam je hodil na dvor sekat drva in nosit vodo za kuharja, kakor je pravil, in ko se je vračal domov, je prinašal nekaj ostankov hrane, vendar s tem nista prišla daleč.

Nekoč se je spet vrnil z gradu. »Jutri bom ostal doma in pazil otroka, ti pa se pripravi, da pojdeš na grad,« je rekel, »kajti kraljevič je naročil, naj prideš pomagat peči kruh.« »Jaz naj pečem?« je rekla kraljična. »Saj ne znam, nikoli še nisem pekla.« »Kar pojdi,« je rekel Haaken Borkenskjæg, »saj je tako naročil. Če ne znaš peči, se pa nauči; glej, kako delajo druge, preden greš, pa mi ukradi nekaj hlebcev in jih prinesi s seboj.« »Kradla pa ne bom,« je rekla kraljična. »Saj se lahko naučiš,« je rekel Haaken Borkenskjæg. »Veš, da nama hrane primanjkuje.

Le kraljeviča se dobro pazi, ker ima oči povsod.« Komaj je odšla, je Haaken stekel po bližnjici, prišel na grad precej pred njo, odvrgel cunje in brado iz lišajev ter si nadel kraljevska oblačila.

Kraljična je pomagala pri peki in storila, kakor ji je naročil Haaken: vse žepe si je napolnila z ukradenim kruhom. Ko je zvečer hotela domov, je kraljevič rekel:

»Te Haaknove žene prav nič ne poznamo; najbolje, da pogledamo, ali ni česa vzela s seboj.« Nato ji je segel v vse žepe, brskal in jo preiskoval, in ko je našel kruh, se je razjezil ter napravil strašen kraval.

Jokala je in tarnala ter govorila: »Berač mi je tako naročil, pa sem morala ubogati.« »Da, slabo bi se ti moralo pisati,« je rekel kraljevič, »a naj bo, zavoljo berača ti bo odpuščeno.« Komaj je odšla, je slekel kraljevska oblačila, si nadel kožuhovinasto haljo in brado iz lišajev ter prišel v kočo iz smrečja pred njo; ko je prišla, je ravno skrbel za otroka.

»Napeljal si me k nečemu, kar sem bridko obžalovala,« je rekla. »Prvič sem kradla in gotovo tudi zadnjič.« Nato mu je povedala, kaj se je zgodilo in kaj je rekel kraljevič.

Čez nekaj dni se je Haaken nekega večera vrnil v kočo. »Jutri bom moral ostati doma in paziti otroka,« je rekel, »ti pa boš šla pomagat pri kolinah in delat klobase.« »Jaz naj delam klobase?« je rekla kraljična. »Tega ne znam.

Jedla sem jih že, delala pa še nikoli.« Haaken pa je rekel, da mora iti, ker je kraljevič tako naročil; naj dela tako, kakor bo videla delati druge, in prosil jo je, naj mu ukrade nekaj klobas ter jih prinese s seboj.

»Ne, kradla pa ne bom,« je rekla, »saj se menda spomniš, kako je bilo zadnjič.« »Saj se lahko naučiš krasti,« je rekel Haaken. »Ni rečeno, da se bo vsakič slabo končalo.« Komaj je odšla, je Haaken Borkenskjæg stekel po bližnjici, prišel na grad precej pred njo, odvrgel kožuhovinasto haljo in brado iz lišajev ter ob njenem prihodu že stal v kuhinji v kraljevskih oblačilih. Kraljična je pomagala pri kolinah in delala klobase, storila pa je tudi, kakor ji je naročil Haaken, in si jih natlačila polne žepe. Ko je zvečer hotela domov, je kraljevič rekel:

»Ta beračeva žena je imela že zadnjič dolge prste; najbolje, da pogledamo, ali ni spet česa vzela s seboj.« In začel ji je brskati po vseh žepih ter jo preiskovati. Ko je našel klobase, se je spet razjezil, napravil strašen kraval in ji zagrozil, da jo bo izročil sodnemu biriču.

»O, Bog vas blagoslovi, pustite me! Berač mi je tako naročil,« je govorila, jokala in tarnala. »Da, slabo bi se ti moralo pisati, a zavoljo berača ti bo odpuščeno,« je rekel Haaken Borkenskjæg.

Ko je odšla, je odvrgel kraljevska oblačila, si nadel kožuhovinasto haljo in brado iz lišajev ter stekel po bližnjici; ko je prišla domov, je bil že tam.

Povedala mu je, kaj se je zgodilo, in na vso moč prisegala, da jo je zadnjič pripravil do česa takega. Čez nekaj časa je šel mož spet na dvor. »Zdaj bo imel naš kraljevič poroko,« je rekel, ko se je zvečer vrnil domov. »Toda nevesta je zbolela, zato ji krojač ne more vzeti mere za poročno obleko, pa hoče kraljevič, da prideš na dvor in se daš izmeriti namesto nje, ker pravi, da si ji po postavi in v vsem drugem podobna. Ko pa ti vzamejo mero, ne odidi takoj; ostani tam in glej, kako bo krojač krojil, potem pa poberi največje odrezke in mi jih prinesi za koničasto čepico.« »Ne, kradla pa ne bom,« je rekla, »saj se menda spomniš, kako je bilo zadnjič.« »Saj se lahko naučiš,« je rekel Haaken. »Ni rečeno, da se bo tudi zdaj slabo končalo.« Zdelo se ji je narobe, vendar je šla in storila, kakor ji je naročil; stala je tam in gledala, kako je krojač krojil, pobrala največje odrezke in jih vtaknila v žep. Ko je hotela oditi, je kraljevič rekel: »Najbrž bo treba pogledati, ali ni imela babnica tudi tokrat dolgih prstov.« In začel ji je brskati po vseh žepih; ko je našel ukradeno blago, se je razjezil ter začel tako zmerjati in razgrajati, da ni bilo ne konca ne kraja. Jokala je in tarnala ter govorila:

»O, berač mi je tako naročil, pa sem morala ubogati.« »Da, slabo bi se ti moralo pisati, a zavoljo berača ti bo pač odpuščeno,« je rekel Haaken Borkenskjæg. In potem je bilo kakor prejšnjikrat: ko se je vrnila v kočo iz smrečja, je bil Haaken že tam. »O, Bog mi pomagaj,« je rekla, »zaradi tebe bom nazadnje še nesrečna, saj me ne napeljuješ k ničemur drugemu kakor k slabemu. Kraljevič je bil tako besen in razjarjen, da mi je grozil s sodnim biričem in ječo.« Čez nekaj časa se je Haaken nekega večera spet vrnil v kočo.

»Zdaj hoče kraljevič, da prideš na grad in mu stojiš ob strani kot nevesta,« je rekel, »kajti njegova nevesta je še zmeraj bolna in priklenjena na posteljo; poroko pa le hoče imeti, ti pa si ji tako podobna, da vaju nihče ne loči. Jutri se torej pripravi in pojdi na grad.« »Mislim, da sta oba ob pamet, ti in kraljevič,« je rekla. »Se ti zdim podobna nevesti? Saj nobena beračica ne more biti videti bolj uboga kakor jaz.« »Kraljevič je tako naročil, pa boš morala storiti,« je rekel Haaken Borkenskjæg. Ni bilo druge, morala je iti, in ko je prišla na dvor, so jo tako lepo oblekli in okrasili, da nobena kraljična ne bi mogla biti lepša. Odpeljali so se v cerkev in bila je nevesta, ko pa so se vrnili, sta bila na gradu ples in veselje. Toda prav sredi plesa s kraljevičem je skozi okno zagledala sij in videla, da koča iz smrečja stoji v plamenih.

»O ne, berač in otrok in koča!« je zavpila in skoraj omedlela. »Tukaj je berač in tam je otrok, koča pa naj kar zgori!« je rekel Haaken Borkenskjæg. Tedaj ga je prepoznala. Šele potem sta se začela pravo veselje in radost, odtlej pa nisem o njiju nič več slišal in tudi povpraševal nisem.