Prevod
Nekoč je živel mož, ki se je odpravil v gozd po drva. Tam je srečal medveda. »Daj mi konja, sicer ti poleti pokončam vse ovce,« je rekel medved.
»O, Bog mi pomagaj,« je rekel mož, »doma nimamo niti polena; pusti me vsaj, da odpeljem domov tovor drv, sicer bomo še zmrznili. Jutri se vrnem in ti pripeljem konja.« Medved mu je to dovolil in tako sta se pogodila, a če se ne vrne, bo poleti ob vse svoje ovce, je rekel medved.
Mož je naložil drva in se počasi odpravil proti domu, a te pogodbe ni bil nič kaj vesel, kakor si lahko mislite. Tedaj je srečal lisjaka. »Zakaj si pa tako potrt?« ga je vprašal lisjak.
»Ah, tamle zgoraj sem srečal medveda,« je rekel mož, »in obljubiti sem mu moral, da mu jutri ob tem času pripeljem svojega konja, sicer mi bo poleti raztrgal vse ovce, tako je rekel.« »Pih, če ni hujšega!« je rekel lisjak. »Če mi daš svojega najdebelejšega ovna, te že rešim iz te godlje.« Mož je obljubil in rekel, da bo obljubo tudi držal.
»Ko jutri pripelješ konja k medvedu,« je rekel lisjak, »bom zavpil tam zgoraj med skalovjem. Ko te bo medved vprašal, kaj je to, mu reci, da je Peer Skytter, najboljši strelec na svetu, potem pa se boš moral znajti sam.« Naslednji dan se je mož odpravil od doma, in ko je prišel do medveda, se je zgoraj med skalovjem razleglo vpitje.
»Ššš, kaj je to?« je rekel medved. »Ah, to je Peer Skytter, najboljši strelec na svetu,« je rekel mož. »Po glasu ga poznam.«
»Si videl kakega medveda tod, Erik?« je zaklical glas iz gozda. »Reci, da ne!« je rekel medved. »Ne, nobenega medveda nisem videl,« je rekel Erik. »Kaj pa je tisto ob tvojih saneh?« je zaklical glas iz gozda.
»Reci, da je star smolnat borov hlod,« je zašepetal medved. »Ah, to je samo star smolnat borov hlod,« je rekel Erik. »Pri nas take borove hlode zvalimo na sani,« je zaklical glas iz gozda. »Če ne zmoreš, ti pridem pomagat.« »Reci, da boš že sam, in me zvali na sani,« je rekel medved.
»Ne, hvala, bom že sam,« je rekel mož in zvalil medveda na sani. »Pri nas take borove hlode privežemo,« je zaklical glas iz gozda. »Ti pridem pomagat?« je vprašal.
»Reci, da boš že sam, in me priveži,« je rekel medved. »Ne, hvala, bom že sam,« je rekel mož in se lotil privezovanja medveda z vsemi vrvmi, kar jih je imel, tako da ta ni mogel premakniti niti šape.
»Pri nas v take borove hlode zasekamo sekiro, potem ko jih privežemo,« je zaklical glas iz gozda, »ker tako na strmih klancih laže krmarimo.«
»Naredi se, kakor da boš zasekal sekiro vame,« je zašepetal medved. Mož je tedaj vzel sekiro in medvedu razklal lobanjo, da je bil pri priči mrtev. Z lisjakom sta bila zdaj prijatelja in prav zadovoljna drug z drugim, ko pa sta se približala kmetiji, je lisjak rekel:
»Nič me ne mika, da bi šel s teboj domov, ker mi tvoji psi niso po volji. Tu te bom počakal, ti pa mi prinesi ovna; le glej, da bo pošteno rejen.« Mož je obljubil in se mu še zahvalil za pomoč. Ko je spravil konja v hlev, se je odpravil proti ovčjaku.
»Kam pa greš?« ga je vprašala žena. »Ah, v ovčjak grem po rejenega ovna za bistrega lisjaka, ki je rešil našega konja,« je rekel mož, »saj sem mu ga obljubil.« »Vraga bo dobil ovna, tat lisjaški!« je rekla žena. »Konja imamo in medveda povrhu, lisjak pa nam je gotovo pokradel že več gosi, kakor je vreden tisti oven. In če jih še ni, jih pa še lahko,« je rekla.
»Raje vtakni v vrečo dva najhujša psa in ju spusti za njim, pa se morda še znebimo tega tatiča,« je rekla žena. Možu se je zdel to dober nasvet, zato je vzel dva huda, rdečkasta psa, ju spravil v vrečo in se z njo odpravil na pot.
»Imaš ovna?« je vprašal lisjak. »Imam, pridi ponj,« je rekel mož, odvezal vrečo in nadenj spustil psa. »Uf!« je vzkliknil lisjak in odskočil. »Pa je res, kakor pravi stari pregovor, da je dobrota sirota. In zdaj vidim, da drži tudi to, da je svoj svojemu najhujši sovražnik,« je rekel, ko je zagledal rdečkasta psa, ki sta se pognala za njim.
