Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Ko je tako nekdo povedal o pogubi mož iz Likije, se je drugi spomnil satira, ki ga je Letin sin premagal v igranju na Atenino piščal in ga kaznoval. »Zakaj me trgaš od mene samega?« je dejal. »Ah, žal mi je, ah, piščal ni vredna tolikšne cene!« je kričal. Med krikom so mu z vsega telesa odrli kožo in ves je bil ena sama rana; kri je tekla od vsepovsod, razgaljene kite so bile na očeh in brez kože so utripale drhteče žile; lahko bi preštel

trepetajoče drobovje in vlakna, vidna skozi prsi. Za njim so jokali poljski prebivalci, gozdna božanstva, favni in njegovi bratje satiri, pa tudi Olimp, ki mu je bil že tedaj drag, in nimfe ter vsi, ki so na tistih gorah pasli črede volnatih ovac in rogate govedi. Rodovitna zemlja se je prepojila z vlago in vase sprejela padajoče solze ter jih vpila v svoje najgloblje žile; ko jih je spremenila v vodo, jih je izlila na prosto.

Odtlej ta voda med strmimi bregovi hiti proti morju in nosi ime Marsija, najbistrejša reka Frigije.