Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Tedaj se vsi, žene in možje, prestrašijo očitne božje jeze in vsi še bolj goreče častijo mogočno boginjo, mater dvojčkov, in kakor je v navadi, ob nedavnem dogodku obujajo stare. Eden med njimi pravi: »Tudi na rodovitnih poljih Likije nekdanji kmetje niso nekaznovano zaničevali boginje.
Zgodba je sicer malo znana, ker so bili ti možje neznatni, a vendar čudovita. Na lastne oči sem videl jezero in kraj, ki slovi po tem čudežu. Oče, že v letih in nezmožen prenašati napore poti, mi je namreč naročil, naj od tam privedem izbrane vole, in mi za pot sam priskrbel vodnika iz tiste dežele. Ko sva skupaj obhodila pašnike, je sredi jezera pred nama stal od daritvenega pepela počrnel star oltar, obdan s trepetajočim trstjem.
Moj vodnik se je ustavil in s plahim šepetom dejal: »Bodi mi naklonjena!« In enako sem zašepetal tudi sam. Vprašal sem, ali je oltar posvečen najadam, Favnu ali kakemu domačemu bogu, gostitelj pa mi je takole odgovoril: »Ne, mladenič, na tem oltarju ne častijo gorskega božanstva. Za svojega ga šteje tista, ki ji je nekoč kraljevska soproga prepovedala ves svet in ki jo je kljub prošnjam komaj sprejel blodeči Delos, ko je ta lahki otok še plaval po morju.
Tam je Latona, oprta ob palmo in Paladino drevo, navkljub mačehi rodila dvojčka. Pravijo, da je porodnica tudi od tam zbežala pred Junono in v naročju nesla svoja otroka, dve božanstvi. Ko je sonce neusmiljeno žgalo polja Likije, ki redi Himero, je boginja na njenih tleh, izčrpana od dolgega napora in izsušena od sončne pripeke, začutila žejo; lačna otroka pa sta ji do zadnje kaplje izpila mleko iz prsi.
Po naključju je v globeli zagledala jezerce z nekaj vode; tam so kmetje nabirali grmičaste vrbove šibe, ločje in šaš, ki rad raste v močvirju. Titanova hči je pristopila, pokleknila na tla, da bi zajela hladno vodo in se napila. Kmetje ji to branijo. Boginja jim takole spregovori: »Zakaj mi branite do vode? Voda je vsem na voljo. Narava ni ne sonca ne zraka naredila za zasebno last, tudi ne tekoče vode: prišla sem po dar, ki pripada vsem.
Vendar vas ponižno prosim, da mi ga naklonite. Nisem nameravala tu umivati svojega telesa in utrujenih udov, temveč si potešiti žejo. Med govorom imam suha usta, grlo mi je izsušeno in glas si komaj še utira pot skozenj. Požirek vode mi bo kakor nektar in priznala bom, da sem z njim prejela življenje: z vodo mi boste podarili življenje. Naj vas ganeta tudi ta dva, ki iz mojega naročja iztegujeta drobne ročice proti vam.« In otroka sta prav tedaj iztegovala roke.
Koga ne bi mogle ganiti mile besede boginje? Ti pa ji kljub prošnjam še naprej branijo do vode in ji grozijo, naj odide daleč proč, povrhu pa jo še zmerjajo. In to jim ni dovolj: z nogami in rokami kalijo jezero ter z zlobnim poskakovanjem dvigajo mehko blato z dna in ga raznašajo sem ter tja. Jeza je pregnala žejo: Kojova hči nič več ne prosi teh nevrednežev in ne prenese več besed, ki ne pritičejo boginji; dlani dvigne k zvezdam in reče: »Večno živite v tem močvirju!« Boginjina želja se izpolni: veseli jih bivati pod vodo, zdaj vse telo potopiti v globino močvirja,
zdaj pomoliti glavo iz njega, zdaj plavati po gladini; pogosto obstanejo na bregu jezera, pogosto spet skočijo v hladno vodo. A še zdaj svoje ostudne jezike urijo v prepirih in brez vsakega sramu, čeprav so pod vodo, tudi pod vodo skušajo preklinjati. Glas jim že hripavo hrešči, napihnjeni vratovi nabrekajo in samo zmerjanje jim širi zevajoče gobce. Hrbet se stika z glavo, zdi se, kakor da so vratovi izginili; hrbti zelenijo, trebuh, največji del telesa, se beli in nove žabe poskakujejo po blatni vodi.««
