Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razdelitve: srednja Ob teh besedah se ljudstvo nemudoma vrne k sedanjim nesrečam in objokuje Amfiona, ki je poginil z vsem svojim rodom. Mater pa sovražijo. Pravijo, da jo je tudi tedaj edini objokoval Pelops in da je, ko si je z prsi odgrnil oblačilo, pokazal slonovino na levem ramenu. Ob rojstvu je bilo to rame enake barve kakor desno in iz mesa; ko pa je očetova roka razsekala njegove ude, so jih, tako pripovedujejo, bogovi spet sestavili. Vse so našli, le del med vratom in vrhom nadlakti

je manjkal. Na mesto izgubljenega dela so vstavili slonovino in tako je bil Pelops spet cel. Zberejo se veljaki iz soseščine in bližnja mesta prosijo svoje kralje, naj gredo izreči sožalje: Argos in Sparta in Pelopsove Mikene, Kalidon, ki ga srdita Diana še ni sovražila, rodovitni Orhomen in Korint, sloveč po bronu, bojevita Mesena, Patre in skromne Kleone, Nelejev Pilos in Trojzen, ki še ni bil Pitejev, pa vsa druga mesta, ki jih zapira Istem med dvema morjema, in tista onstran, ki jih je videti z Istma med dvema morjema.

Kdo bi verjel? Samo ve, Atene, ste ostale doma. Dolžnost vam je preprečila vojna: čez morje pripeljane barbarske čete so ogrožale Mopsopovo obzidje. Tračan Terej jih je s svojo vojsko priskočil razgnat in si z zmago pridobil slavno ime. Ker je bil mogočen po bogastvu in možeh in je njegov rod izviral od velikega Gradiva, ga je Pandion s poroko s Prokno povezal s seboj. Ni bilo Junone, zavetnice nevest, ne Himeneja, ne Harite ob njunem poročnem ležišču.

Evmenide so držale bakle, ukradene s pogreba, Evmenide so postlale ležišče, na streho pa je priletela zlovešča sova in sedla na sleme poročne spalnice. Pod znamenjem te ptice sta se Prokna in Terej poročila, pod znamenjem te ptice sta postala starša. Seveda jima je Trakija čestitala; tudi sama sta se zahvalila bogovom in ukazala, naj bo praznik dan, ko je bila Pandionova hči dana slavnemu vladarju, pa tudi dan, ko se je rodil Itis.

Tako zelo nam je skrito, kaj nam je res v dobro. Titan je že skozi pet jeseni pripeljal krog ponavljajočega se leta, ko se je Prokna priliznila možu in rekla: »Če ti moja naklonjenost kaj pomeni, me pošlji obiskat sestro ali pa naj pride sestra sem! Tastу boš obljubil, da se bo kmalu vrnila; zame bo veliko darilo, če mi omogočiš, da vidim sestro.« On ukaže ladje spustiti na morje in z jadri in vesli pripluje v Kekropovo pristanišče ter pristane na pirejski obali.

Brž ko se lahko sreča s tastom, si podata desnici in ob dobrem znamenju začneta pogovor. Že je začel pojasnjevati vzrok prihoda, prenašati ženino prošnjo in obljubljati, da se bo poslana sestra hitro vrnila, ko se pojavi Filomela, razkošno opravljena, še bogatejša po lepoti: takšne, pravijo, hodijo najade in driade po gozdovih, če bi jim le dal podobna oblačila in okrasje.

Ob pogledu na dekle je Terej zagorel prav tako, kakor če kdo pod zrelo klasje podtakne ogenj ali zažge listje in seno, spravljeno v seniku. Njen obraz je bil res vreden ljubezni, toda njega je spodbujala tudi prirojena pohota, saj je rod iz tistih krajev nagnjen k poželenju: gori v pregrehi svojega ljudstva in svoji lastni. Mika ga, da bi podkupil njeno spremstvo, omajal zvestobo dojilje, pa tudi njo samo premamil z velikanskimi darovi in zanjo žrtvoval vse kraljestvo ali jo ugrabil in ugrabljeno branil v kruti vojni — ničesar ni, česar si, ujet v nebrzdano ljubezen, ne bi upal; prsi ne morejo več zadrževati plamenov.

Že komaj prenaša odlašanje in se z gorečimi besedami vrača k Prokninim naročilom, pod njihovim plaščem pa uresničuje svoje želje. Ljubezen ga je naredila zgovornega; kadar je prosil bolj vztrajno, kot bi bilo prav, je trdil, da tako hoče Prokna. Dodal je še solze, kakor da bi mu naročila tudi te. O bogovi, koliko slepe noči se skriva v človeških srcih! Prav zaradi priprav na zločin imajo Tereja za plemenitega in zločin mu prinaša hvalo.

Še več: isto si želi tudi Filomela; ljubkujoč objema očetova ramena in prosi, naj jo pusti obiskat sestro, pri svojem življenju ga roti za nekaj, kar bo njeno pogubljenje. Terej jo gleda in se je s pogledom že vnaprej dotika; ko vidi poljube in roke, ovite okoli vratu, mu je vse to spodbuda, bakla in hrana za blaznost; vsakič, ko objame očeta, bi si želel biti njen oče: saj zato ne bi bil nič manj brezbožen.

Oče se vda prošnjam obeh. Ona se veseli in se mu zahvaljuje; nesrečnica misli, da sta obe dosegli nekaj dobrega, kar bo obema prineslo gorje. Febu je ostalo le še malo dela in njegovi konji so s kopiti udarjali po spuščajočem se nebu. Na mize postavijo kraljevske jedi in vino v zlatih čašah; nato prepustijo telesa mirnemu spancu. Toda odriški kralj, čeprav se je umaknil, še vedno gori zanjo; v mislih obnavlja njen obraz, gibe in roke, in tisto, česar še ni videl, si slika po svojih željah; sam hrani svoj ogenj in nemir mu odganja spanec.

Zdanilo se je. Pandion prime desnico odhajajočega zeta in mu s solzami v očeh zaupa njegovo spremljevalko: »Dragi zet, ker me je k temu nagnil ljubeč razlog in sta si tega želeli obe, pa tudi ti, Terej, ti jo izročam. Pri tvoji zvestobi in naših sorodnih srcih, pri bogovih te ponižno prosim: varuj jo z očetovsko ljubeznijo in mi to sladko tolažbo moje zaskrbljene starosti čim prej vrni — vsaka zamuda se mi bo zdela dolga.

Tudi ti, Filomela, se čim prej vrni k meni, če me kaj ljubiš; dovolj je že, da je sestra tako daleč.« Tako je naročal in obenem poljubljal svojo hčer, med njegovimi besedami pa so mu tekle nežne solze. Za zastavo zvestobe je zahteval njuni desnici, ju sklenil med seboj in prosil, naj v njegovem imenu pozdravita odsotno hčer in vnuka ter se spomnita njegovih besed.

Komaj je še izrekel zadnji zbogom, saj ga je dušilo ihtenje, in bal se je slutenj v svojem srcu. Brž ko se je Filomela vkrcala na poslikano ladjo, ko so vesla zajela morje in je kopno zdrsnilo proč, je vzkliknil: »Zmagal sem! Z menoj pluje vse, kar si želim!« Barbar se raduje in komaj še zadržuje veselje v srcu; nikoli ne odvrne pogleda od nje, prav kakor kadar Jupitrova ptica, plenilka s kljukastimi kremplji, odloži zajca v svoje visoko gnezdo: ujetemu ni rešitve, ropar pa gleda svoj plen.

Že je bila pot končana in že so z utrujenih ladij stopili na domačo obalo, ko kralj Pandionovo hčer odvleče v odmaknjeno stavbo, skrito v senci starih gozdov. Tam jo, bledo in trepetajočo, prestrašeno pred vsem, ko s solzami že sprašuje, kje je sestra, zapre; razkrije ji svoj zločinski namen in njo, devico, povsem samo, s silo premaga. Zaman je tolikokrat klicala očeta, tolikokrat sestro in bolj kot vse velike bogove.

Trepeče kakor prestrašena ovčica, ki se je ranjena iztrgala sivemu volku iz gobca in še ne verjame, da je varna, ali kakor golobica s perjem, prepojenim z lastno krvjo, ki še drgeta in se boji pohlepnih krempljev, v katerih je tičala. Ko se ji nato povrne razsodnost, si trga razpuščene lase, kakor žalujoča se tolče po rokah in z iztegnjenimi dlanmi reče: »O barbar strašnih dejanj, o krutež! Niso te ganila očetova naročila in njegove ljubeče solze, ne skrb za sestro, ne moje devištvo, ne zakonske vezi!

Vse si poteptal: postala sem sestrina priležnica, ti mož obeh, Prokna pa mi bo morala biti sovražnica. Zakaj mi ne vzameš še življenja, da ti, izdajalec, ne ostane noben zločin več? O, ko bi to storil pred svojim gnusnim nasiljem: moja senca bi bila brez krivde. A če bogovi to vidijo, če božja moč kaj velja, če ni vse propadlo skupaj z menoj, mi boš nekoč plačal za to. Odvrgla bom sram in sama razglasila tvoja dejanja. Če bom mogla, bom stopila med ljudi; če bom zaprta ostala v gozdovih, bom z glasom napolnila gozdove in ganila skale, ki poznajo resnico.

Slišalo me bo nebo in vsak bog, ki prebiva na njem!« Te besede so divjemu tiranu vzbudile jezo in nič manjši strah; spodboden od obojega izvleče iz nožnice meč, ki ga nosi za pasom, jo zgrabi za lase, ji zvije roke na hrbet in jo vklene. Filomela mu nastavi vrat; ob pogledu na meč jo prevzame upanje na smrt. Toda njej, ki se upira in še naprej kliče očetovo ime ter se trudi govoriti, s kleščami zgrabi jezik in ga odreže s krutim mečem. Ostali koren jezika trza, jezik sam pa leži na črni zemlji, trepeta in tiho mrmra; kakor odsekani kačji rep poskakuje,

se zvija in umirajoč išče stopinje svoje gospodarice. Pravijo — komaj si upam verjeti —, da je tudi po tem zločinu s svojo pohoto še mnogokrat oskrunil njeno razmesarjeno telo. Po takih dejanjih si drzne vrniti se k Prokni. Ko zagleda moža, ga vpraša po sestri; on pa hlinjeno vzdihuje in pripoveduje o izmišljeni smrti, solze pa naredijo zgodbo verodostojno. Prokna si z ramen strga oblačilo, bleščeče od široke zlate obrobe, obleče črnino in postavi prazen grob, prinaša spravne darove namišljenim duhovom umrle in objokuje sestrino usodo, ki bi jo morala objokovati drugače.

Sonce je v letu, ki je minilo, prepotovalo vseh dvanajst znamenj. Kaj naj stori Filomela? Straža ji zapira pot do bega, zidovi stavbe so trdno sezidani iz čvrstega kamna, nema usta pa ne morejo razkriti zločina. Bolečina poraja veliko iznajdljivost in nesreča rodi prebrisanost. Domiselno napne niti na barbarske statve in v belo prejo vtke škrlatna znamenja, pričevanje o zločinu; ko tkanje dokonča, ga izroči neki ženski in jo s kretnjami prosi, naj ga odnese gospodarici. Ta prošnjo izpolni in ga odnese Prokni, ne da bi vedela, kaj ji izroča.

Žena krutega tirana razvije tkanino in prebere bridko pripoved o svoji usodi, pa vendar molči — čudno, da je mogla. Bolečina ji zapre usta, jeziku, ki išče besede, dovolj silne za njeno ogorčenje, teh zmanjka; nima časa niti za jok, temveč plane naprej, pripravljena pomešati sveto in nesveto, vsa prevzeta od misli na kazen. Bil je čas, ko sitonske žene navadno obhajajo Bakhove obrede vsako tretje leto; noč je priča njihovih skrivnosti.

Ponoči Rodopa odmeva od rezkega žvenketa brona, ponoči kraljica zapusti svoj dom, se opravi za bogove obrede in vzame orožje blaznosti. Glavo ji ovija trta, z levega boka ji visi jelenja koža, na rami ji počiva lahka sulica. Skozi gozdove drvi, obdana s trumo svojih žensk, strašna Prokna, ki jo žene blazna bolečina, in posnema tvoje častilke, Bakh. Končno pride do odmaknjene stavbe, zatuli, zakliče »Evoe!« in razbije vrata, iztrga sestro iz ujetništva, jo obleče v Bakhova znamenja in ji obraz zakrije z bršljanovimi listi; osuplo jo odvede s seboj za obzidje svojega doma.

Ko Filomela spozna, da je prišla v oskrunjeno hišo, nesrečnica zadrhti in ves obraz ji pobledi. Ko najde primeren kraj, Prokna sname obredno opravo, odkrije osramočeni obraz uboge sestre in jo hoče objeti. Toda ta si ne upa dvigniti oči proti njej, saj se ima za sestrino priležnico; z obrazom, uprtim v tla, bi rada prisegla in poklicala bogove za priče, da ji je bila ta sramota prizadejana s silo; namesto glasu spregovori njena roka. Prokna gori in ne more več zadržati svoje jeze; sestro graja zaradi joka in reče: »Tega ne bomo rešile s solzami, temveč z mečem, ali s čim, kar imaš in bi moglo

preseči meč. Sestra, pripravljena sem na vsak zločin. Ali bom z baklami zažgala kraljevsko palačo in Tereja, povzročitelja zla, vrgla sredi plamenov, ali mu z mečem iztrgala jezik, oči in ude, ki so ti vzeli čast, ali mu s tisoč ranami izgnala zločinsko dušo. Nekaj velikega sem sklenila storiti; kaj, še ne vem.« Medtem ko Prokna tako govori, pride k materi Itis. On ji pokaže, kaj bi mogla storiti; z neusmiljenimi očmi ga pogleda in reče: »Ah, kako si podoben očetu!« Ničesar več ne izreče, temveč pripravlja strašen zločin in vre v tihi jezi.

Ko pa sin pristopi k njej, jo pozdravi, ji z drobnimi rokami objame vrat in jo poljubi ob otroškem ljubkovanju, je mati vendarle ganjena, njena jeza se zlomi in zastane, oči pa se ji proti volji orosijo z izsiljenimi solzami. Toda brž ko začuti, da ji premočna materinska ljubezen maje odločnost, spet obrne pogled od njega k sestrinemu obrazu; izmenoma gleda oba in reče: »Zakaj se mi eden dobrika, druga pa molči, ker so ji vzeli jezik?

Zakaj me ta kliče mati, ona pa me ne more poklicati sestra? Pandionova hči, poglej, s kakšnim možem si poročena! Nevredna si svojega rodu: ljubezen je zločin, kadar je mož Terej.« Brez odlašanja odvleče Itisa, kakor gangeska tigrica skozi temne gozdove odvleče srninega doječega mladiča. Ko pridejo v odmaknjeni del visoke palače, dečku, ki izteguje roke in že vidi svojo usodo, ki kliče »Mati, mati!« in se ji hoče okleniti vratu, Prokna zabode meč tja, kjer se prsi stikajo z bokom, ne da bi odvrnila obraz. Že ena sama rana bi zadoščala za smrt; Filomela mu z rezilom prereže vrat.

Njegove še žive ude, v katerih je ostalo nekaj življenja, raztrgata. Del poskakuje v globokih bronastih kotlih, del cvrči na ražnjih; notranji prostori so prepojeni s krvjo. K takšni mizi žena povabi nič hudega slutečega Tereja; izmisli si obred po šegi svojega rodu, ki se ga sme udeležiti le en sam moški, in odstrani spremljevalce ter služabnike. Terej, visoko sedeč na prestolu svojih prednikov, jé in v svoj trebuh spravlja svoje lastno meso.

Tako temna je noč njegovega duha, da reče: »Pokličite mi Itisa!« Prokna ne more več prikrivati krutega veselja; želi mu sama oznaniti, kakšno nesrečo mu je prizadejala, in reče: »V sebi imaš tega, ki ga iščeš.« On se ozira naokoli in sprašuje, kje je. Ko spet sprašuje in kliče, Filomela, kakršna je bila, z lasmi, razmršenimi od blaznega klanja, plane naprej in vrže krvavo Itisovo glavo očetu v obraz. Nikoli si ni bolj želela, da bi mogla govoriti in z besedami izraziti veselje svojega srca.

Tračan s strašnim krikom odrine mizo in kliče kačje sestre iz stigijske doline; zdaj si želi, da bi si lahko razprl prsi in iz njih izbruhal gnusno jed ter pogoltnjeno drobovje, zdaj joka in se imenuje bedni grob svojega sina, zdaj z golim mečem zasleduje Pandionovi hčeri. Mislil bi, da Kekropovi potomki nosijo peruti: res so ju nosile peruti. Ena od njiju poleti v gozdove, druga pod strehe; z njenih prsi še niso izginila znamenja umora in perje je zaznamovano s krvjo.

On, hiter zaradi bolečine in želje po maščevanju, se spremeni v ptico, ki ji na temenu štrli čop; namesto dolge osti ji moli naprej nesorazmerno velik kljun. Ptica se imenuje smrdokavra in videti je oborožena.