Prevod

Približno miljo od Hudsona, v Coxsackieju, je stala koča Nicka Wolseyja, ki so ga v prejšnjem stoletju po naselbinah ob reki poznali kot lovca in nastavljavca pasti, moža zanesljivega strela, preudarnosti, vzdržljivosti in redkih besed. Dolga leta je v tej koči živel sam, le pes mu je delal družbo; ko pa je nekoč obiskal indijanski tabor v divjini, ga je očarala prikupnost ene izmed deklet v plemenu. Obisk je ponovil, nato pa si je vse pogosteje našel razlog, da se je odpravil v tabor; dekletovemu očetu je nosil darila in nazadnje pridobil njeno privolitev, da postane njegova žena. Opravili so preprost poročni obred plemena in Wolsey je Minamee odpeljal na svoj dom; toda poroko je prekinil skoraj tragičen dogodek. Čemeren mož, ki je dekle ljubil, a nikoli ni zbral poguma, da bi ji to priznal, je ob spoznanju, kakšna sreča je doletela Wolseyja, tako pobesnel od ljubosumja, da je planil nadenj z nožem in bi ga na mestu pokončal, če mu ne bi belčev zvesti lovski pes skočil za vrat in ga podrl na tla.

Wolsey je moža razorožil ter ga z brcami in klofutami pregnal do roba gozda, medtem ko se je vsa druščina na ves glas smejala tej sramotni kazni in jo odobravala. Minilo je leto ali še več. Wolsey in njegova indijanska žena sta bila srečna v svojem svobodnem in preprostem življenju; srečo jima je prinašal tudi njun otročiček. Wolsey je le redko za dalj časa zapustil kočo in navadno se je vračal, še preden se je znočilo. Nekega večera je opazil, da so trava in vejice v bližini hiše poteptane od stopal nekoga, ki je šel tod mimo; z ostrim očesom gozdnega človeka je razbral, da to niso bile ženine sledi.

»Kak lovec,« je dejal, »je zagledal hišo, ko je šel tod mimo, in ker je najbrž še nikoli ni videl, se je ustavil in pokukal vanjo.« Sled je namreč vodila do njegovega okna, od tam pa spet zavila v gozd. Nekaj dni pozneje je med vračanjem naletel na sveže stopinje in obraz mu je zasenčila temna slutnja. Ko se je približal vratom, se je spotaknil ob truplo svojega psa, ki je otrplo ležalo na tleh. »Kaj se je zgodilo, Minamee?« je vzkliknil in sunkoma odprl vrata. Žena mu je tiho odgovorila: »Oh, tiho! Otroka boš zbudil.«

Nick Wolsey je stopil v kočo in obstal, kakor bi se spremenil v marmor. Njegova žena Minamee je sedela na zlatem ognjišču, z razrezanim obrazom in rokami, polnimi podplutb, v raztrgani obleki, s steklenimi očmi in brezumnim nasmehom na ustnicah. V naročju je stiskala trup svojega dojenčka, čigar oblekica je bila prepojena s krvjo, glavica malega bitja pa je ležala na tleh ob njej. Tiho je brundala nad mrzlim truplom, kakor bi ga uspavala, in ko je Wolsey naposled našel besede, je le zašepetala: »Tiho! Zbudil ga boš.« Noč se je mukoma vlekla; zdanilo se je in njeno brundanje je postajalo vse tišje in tišje. A ves tisti dan se je nesrečna ženska zibala sem ter tja na tleh, njen mož pa se je v mukah zadrževal ob njej in jo zaman skušal potolažiti, ji obvezati rane ter izvedeti, kaj se je zgodilo. Nastopila je druga noč in očitno je bilo, da bo za Minamee zadnja. Moči so jo zapuščale, dokler ni dovolila, da so jo položili na ležišče iz kož, truplo otroka pa ji nežno vzeli iz naročja. Tedaj se ji je za nekaj kratkih minut povrnil razum in našla je besede, da je možu povedala, kako je Indijanec, čigar morilski napad je na poroki preprečil, prišel h koči, ustrelil psa, ki je planil ven, da bi branil dom, njo z udarci odgnal od vrat, otroka iztrgal iz posteljice, mu z nožem odsekal glavo in ji drobno truplo vrgel v naročje, nato pa odšel z besedami: »To je moje maščevanje. Zadoščeno mi je.« Še preden se je sonce spet pokazalo na vzhodu, je bila Minamee pri svojem otroku.

Wolsey je ure in ure sedel sredi razvalin svoje sreče in le njegovo dihanje je pričalo, da je živ. Ko je naposled vstal in odšel iz hiše, ni bilo ne solz ne krikov; osedlal je konja in odjezdil proti zahodu. Ob mraku je prispel v indijansko vas, kjer si je pridobil ženo, zbranemu plemenu povedal, kaj se je zgodilo, in zahteval, naj mu izročijo morilca. Njegovi zahtevi so brez pomisleka ugodili. Belec je tedaj stopil k trepetajočemu nesrečnežu, ki je trdno računal na zaščito svojih ljudi, in mu s hitrim zamahom in potegom vrvi iz surove kože privezal roke ob telo. Nato mu je vrgel zanko okoli vratu, njen konec privezal na sprednji lok sedla in se odpravil proti Hudsonu. Vso noč je jezdil, Indijanec pa je hodil in tekel konju za petami; naslednjega dne je prispel do svoje koče. Ujetnika je privezal k drevesu, nasekal precej mladih vrbovih šib in iz njih spletel veliko košaro, podobno zibelki. Vanjo je položil krivca z obrazom navzgor in ga tako čvrsto zvezal, da ni mogel premakniti niti prsta; nato je stopil v hišo, se vrnil s truplom Minamee in ga z obrazom navzdol položil na nesrečneža, ki ni mogel zatreti stoka groze, ko mu je strašno breme leglo na prsi. Wolsey je zvezal živega in mrtvo skupaj ter ju z zamahom svojih močnih rok zavihtel na konjev hrbet, kjer ju je pritrdil s toliko ovoji vrvi, da ju nič ne bi moglo premakniti. Nato je začel bičati konja, dokler ni uboga žival trepetala od jeze in bolečine; tedaj ji je snel povodec, jo še zadnjič udaril in žival je vsa penasta in prhajoča planila v divjino. Ko je izginila in ni bilo več slišati topota kopit, si je Nick Wolsey položil puško čez roko in za vedno zapustil svoj dom. Izročilo pa pravi, da se konj na svojem blaznem begu ni nikoli ustavil, temveč ga je v tihih nočeh še vedno slišati, kako kakor vihar drvi skozi gozdove ob Hudsonu in Mohawku; in ko topot švigne mimo, se zamolkel glas oglasi s kletvami, s prošnjami, nato pa z rezkim in strašnim smehom.