Waltey
Rožni vilinec
Andersenove pravljice · Hans Christian AndersenO besedilu
Rožni vilinec
- Vir
- Andersenove pravljice
- Avtor
- Hans Christian Andersen
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Dansk
- Čas branja
- 9 min branja
- Obseg
- 7 strani
- Naslov izvirnika
- Rosenalfen
O izvirniku
Andersenove pravljice
Literarne pravljice z nežnostjo, bolečino in ostrim občutkom za čudežno. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Andersenove pravljice v jeziku Dansk.
Besedilo
Rožni vilinec
Sredi vrta je rasel rožni grm, ves posut z vrtnicami, in v eni izmed njih, najlepši od vseh, je prebival vilin. Bil je tako drobcen, da ga nobeno človeško oko ni moglo videti; za vsakim venčnim listom vrtnice je imel spalnico. Bil je tako lepo raščen in ljubek, kakor je le lahko otrok, od ramen pa so mu vse do stopal segale peruti. Oh, kako je dišalo v njegovih sobah in kako svetle in lepe so bile stene! Saj so bile iz nežnih, bledorožnatih venčnih listov.
Ves dan se je zabaval na toplem soncu, letal od cveta do cveta, plesal na perutih letečega metulja in meril, koliko korakov mora narediti, da preteče vse ceste in stezice na enem samem lipovem listu. Kar imamo mi za listne žile, je on imel za ceste in stezice; zanj so bile to res neskončne poti! Še preden je končal, je sonce zašlo; res pa je tudi začel zelo pozno.
Shladilo se je, padla je rosa in zapihal je veter; zdaj bo pa res najbolje iti domov. Pohitel je, kolikor je mogel, toda vrtnica se je zaprla in ni mogel vanjo — niti ena sama vrtnica ni bila več odprta. Ubogi mali vilin se je silno prestrašil; še nikoli ni prebil noči na prostem, vselej je tako sladko spal za toplimi venčnimi listi. Oh, to ga bo gotovo pokončalo!
Vedel je, da na drugem koncu vrta stoji senčnica, obrasla s čudovitim kovačnikom; njegovi cvetovi so bili podobni velikim poslikanim rogovom. V enega izmed njih se bo spustil in prespal do jutra.
Odletel je tja. Tiho! V senčnici sta bila dva človeka: mlad, lep mož in prelepa mladenka. Sedela sta drug ob drugem in si želela, da se nikoli, prav nikoli ne bi morala ločiti. Tako zelo sta se ljubila, mnogo bolj, kakor lahko še tako dober otrok ljubi svojo mater in očeta.
"Vendar se morava ločiti!" je rekel mladenič. "Tvoj brat nama ni naklonjen, zato me pošilja po opravku tako daleč, čez gore in jezera! Zbogom, moja ljuba nevesta, saj zame si vendar to!"
Nato sta se poljubila in mladenka je zajokala ter mu dala vrtnico. Toda preden mu jo je izročila, je nanjo pritisnila tako močan in prisrčen poljub, da se je cvet odprl. Tedaj je mali vilin zletel vanj in naslonil glavo na nežne, dišeče stene. Prav dobro pa je slišal, kako sta si govorila: zbogom, zbogom! In začutil je, da je vrtnica našla mesto na mladeničevih prsih. Oh, kako je tam notri bilo srce! Mali vilin nikakor ni mogel zaspati, tako močno je razbijalo.
Vrtnica ni dolgo mirno ležala na prsih. Mladenič jo je vzel v roko in jo med samotno hojo skozi temni gozd poljubljal, oh, tako pogosto in tako silno, da bi malega vilina skoraj stisnil do smrti. Skozi venčni list je čutil, kako žgejo mladeničeve ustnice, vrtnica pa se je odprla, kakor bi nanjo sijalo najmočnejše opoldansko sonce.
Tedaj je prišel drug mož, mračen in srdit; bil je hudobni brat lepe mladenke. Izvlekel je velik, oster nož in medtem ko je mladenič poljubljal vrtnico, ga je hudobnež zabodel do smrti, mu odrezal glavo ter jo skupaj s telesom zakopal v mehko zemljo pod lipo.
"Zdaj je pozabljen in ga ni več," si je mislil hudobni brat. "Nikoli več se ne vrne. Na dolgo pot bi moral, čez gore in jezera, na taki poti pa človek zlahka izgubi življenje, in on ga je izgubil. Ne bo ga več nazaj, sestra pa si me ne bo nikoli upala vprašati po njem."
Nato je z nogo nagrabil suho listje čez prekopano zemljo in se v temni noči odpravil domov. A ni šel sam, kakor je mislil: mali vilin je šel z njim. Sedel je v suhem, zvitem lipovem listu, ki je hudobnežu padel v lase, ko je kopal grob. Zdaj je imel na glavi klobuk, pod njim je bilo silno temno in vilin se je tresel od groze in jeze zaradi strašnega dejanja. — Ob jutranji zori je hudobnež prišel domov, snel klobuk in stopil v sestrino spalnico. Tam je ležala lepa, cvetoča mladenka in sanjala o njem, ki ga je tako ljubila in za katerega je zdaj mislila, da potuje čez gore in skozi gozdove. Hudobni brat se je sklonil nadnjo in se zasmejal tako ostudno, kakor se zna smejati le hudič. Tedaj mu je suhi list padel iz las na posteljno pregrinjalo, vendar tega ni opazil in je odšel, da bi tudi sam še malo pospal v jutranjih urah. Vilin pa je smuknil iz suhega lista, zlezel speči mladenki v uho in ji kakor v sanjah povedal o strašnem umoru. Opisal ji je kraj, kjer je brat ubil njenega ljubega in pokopal njegovo truplo, povedal ji je za cvetočo lipo v bližini in dejal: "Da ne boš mislila, da je vse, kar sem ti povedal, le sanje, boš na svoji postelji našla suh list!" In res ga je našla, ko se je zbudila.
Oh, koliko slanih solz je pretočila! In nikomur si ni upala povedati za svojo žalost. Okno je bilo ves dan odprto, mali vilin bi zlahka odletel na vrt k vrtnicam in vsem drugim cvetlicam, toda ni imel srca, da bi zapustil žalujočo mladenko. Na oknu je stal grmiček vrtnic mesečnic; v enega izmed njegovih cvetov se je naselil in opazoval ubogo dekle. Njen brat je večkrat prišel v sobo, ves vesel in hudoben, ona pa si ni upala izreči niti besede o svoji veliki srčni bolečini.
Brž ko se je znočilo, se je izmuznila iz hiše in šla v gozd na kraj, kjer je stala lipa. Razgrnila je listje, začela kopati in takoj našla umorjenega. Oh, kako je jokala in prosila Boga, da bi tudi sama kmalu umrla. — Rada bi odnesla truplo domov, vendar tega ni zmogla; zato je vzela bledo glavo z zaprtimi očmi, poljubila mrzla usta in otresla zemljo z njegovih lepih las. "To bom imela pri sebi!" je rekla. Ko je mrtvo telo spet prekrila z zemljo in listjem, je odnesla glavo domov, z njo pa še vejico jasminovega grma, ki je cvetel v gozdu na kraju, kjer je bil njen ljubi umorjen.
Brž ko je prišla v svojo sobo, je poiskala največji cvetlični lonec, kar jih je bilo v hiši. Vanj je položila pokojnikovo glavo, jo prekrila z zemljo in nato v lonec posadila jasminovo vejico.
"Zbogom! Zbogom!" je zašepetal mali vilin. Ni mogel več gledati tolikšne žalosti, zato je odletel na vrt k svoji vrtnici. Toda ta je že odcvetela; ob zelenem šipku je viselo le še nekaj bledih venčnih listov.
"Ah, kako hitro mine vse, kar je lepo in dobro!" je zavzdihnil vilin. Nazadnje je našel drugo vrtnico in ta je postala njegov dom; za njenimi nežnimi, dišečimi listi si je lahko uredil bivališče.
Vsako jutro je letel k oknu uboge mladenke in vselej jo je našel ob cvetličnem loncu, kjer je jokala. Slane solze so padale na jasminovo vejico, in z vsakim dnem, ko je mladenka postajala vse bolj bleda, je bila vejica bolj sveža in zelena. Poganjek za poganjkom je rasel iz nje, pojavili so se drobni beli cvetni popki in mladenka jih je poljubljala. Hudobni brat pa jo je ošteval in spraševal, ali se ji je zmešalo. Ni mu bilo všeč in ni mogel razumeti, zakaj neprestano joka nad tistim cvetličnim loncem. Saj ni vedel, katere oči so se zaprle in katere rdeče ustnice so se spremenile v prst. Mladenka pa je sklonila glavo k cvetličnemu loncu in mali vilin iz vrtnice jo je našel tako dremajočo. Zlezel ji je v uho in ji pripovedoval o večeru v senčnici, o vonju vrtnice in ljubezni vilinov. Tako sladko je sanjala, in medtem ko je sanjala, je življenje ugasnilo: umrla je tihe smrti in bila zdaj v nebesih z njim, ki ga je ljubila.
Jasminovi cvetovi so odprli svoje velike bele zvončke in zadišali tako čudovito sladko; drugače niso mogli jokati za umrlo. Hudobni brat pa si je ogledal lepi cvetoči grm, ga vzel za svojo dediščino in ga postavil v spalnico, tik ob posteljo, saj je bil lep na pogled in njegov vonj tako sladek in prijeten. Mali rožni vilin je šel z njim in letal od cveta do cveta. V vsakem je prebivala drobna duša in vsaki je povedal o umorjenem mladeniču, čigar glava je zdaj pod zemljo postala prst, o hudobnem bratu in ubogi sestri.
"Vemo!" je rekla vsaka duša v cvetovih. "Vemo! Mar nismo zrasle iz oči in ustnic umorjenega? Vemo! Vemo!" In pri tem so tako nenavadno kimale z glavami.
Rožni vilin ni mogel razumeti, kako so lahko tako mirne, zato je odletel k čebelam, ki so nabirale med, in jim povedal zgodbo o hudobnem bratu. Čebele so jo povedale svoji matici, ta pa je ukazala, naj naslednje jutro vse skupaj ubijejo morilca.
Toda že noč poprej, prvo noč po sestrini smrti, ko je brat spal v svoji postelji tik ob dišečem jasminu, se je odprla vsaka cvetna čaša. Iz njih so prišle cvetne duše, nevidne, a oborožene s strupenimi sulicami. Najprej so se posedle ob njegovem ušesu in mu pripovedovale zle sanje, nato pa so zletele čez njegove ustnice in mu s strupenimi sulicami prebodle jezik. "Zdaj smo maščevale mrtvega!" so rekle in se vrnile v bele jasminove zvončke.
Ko je nastopilo jutro in se je okno spalnice na stežaj odprlo, je rožni vilin skupaj s čebeljo matico in vsem rojem planil v sobo, da bi ubili hudobneža.
Toda ta je bil že mrtev. Okrog postelje so stali ljudje in govorili: "Jasminov vonj ga je ubil!" Tedaj je rožni vilin razumel maščevanje cvetlic in o njem povedal čebelji matici. Ta je z vsem svojim rojem brenčala okrog cvetličnega lonca; čebel ni bilo mogoče odgnati. Tedaj je neki mož odnesel lonec, a ena izmed čebel ga je pičila v roko, tako da mu je lonec padel na tla in se razbil.
Tedaj so zagledali belo mrtvaško glavo in spoznali, da je bil mrtvec v postelji morilec. Čebelja matica pa je brenčala po zraku in pela o maščevanju cvetlic in o rožnem vilinu ter o tem, da za še tako drobnim listom prebiva nekdo, ki zna povedati o zlu in ga maščevati!
Izvirnik
Rosenalfen
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Eventyr af Hans Christian Andersen
Midt i en have voksede der et rosentræ, der var ganske fuldt af roser, og i en af disse, den smukkeste af dem alle, boede en alf; han var så lille bitte, at intet menneskeligt øje kunne se ham; bag hvert blad i rosen havde han et sovekammer; han var så velskabt og dejlig som noget barn kunne være og havde vinger fra skuldrene lige ned til fødderne. Oh, hvor der var en duft i hans værelser, og hvor væggene var klare og smukke! de var jo de blegrøde fine rosenblade.
Hele dagen fornøjede han sig i det varme solskin, fløj fra blomst til blomst, dansede på vingerne af den flyvende sommerfugl og målte hvor mange skridt han måtte gå, for at løbe hen over alle de landeveje og stier, der var på et eneste lindeblad. Det var hvad vi kalder årerne i bladet, som han anså for landeveje og stier; ja det var da evige veje for ham! før han blev færdig, gik solen ned; han havde også begyndt så sildigt.
Det blev så koldt, duggen faldt og vinden blæste; nu var det nok bedst at komme hjem; han skyndte sig alt hvad han kunne, men rosen havde lukket sig, han kunne ikke komme ind - ikke en eneste rose stod åben; den stakkels lille alf blev så forskrækket, han havde aldrig været ude om natten før, altid sovet så sødt bag de lune rosenblade, oh, det ville vist blive hans død!
I den anden ende af haven, vidste han, var en løvhytte, med dejlige kaprifolier, blomsterne så ud som store bemalede horn: I et af disse ville han stige ned og sove til i morgen.
Han fløj derhen. Tys! der var to mennesker derinde; en ung smuk mand og den dejligste jomfru; de sad ved siden af hinanden og ønskede, at de aldrig i evighed måtte skilles ad; de holdt så meget af hinanden, langt mere, end det bedste barn kan holde af sin moder og fader.
"Dog må vi skilles!" sagde den unge mand; "Din broder er os ikke god, derfor sender han mig i et ærinde så langt bort over bjerge og søer! Farvel min søde brud, for det er du mig dog!"
Og så kyssede de hinanden, og den unge pige græd og gav ham en rose; men før hun rakte ham den, trykkede hun et kys på den, så fast og inderligt, så blomsten åbnede sig: Da fløj den lille alf ind i den, og hældede sit hoved op til de fine duftende vægge; men han kunne godt høre, at der blev sagt farvel, farvel! og han følte, at rosen fik plads på den unge mands bryst - oh, hvor dog hjertet bankede derinde! den lille alf kunne slet ikke falde i søvn, sådan bankede det.
Længe lå rosen ikke stille på brystet, manden tog den frem og mens han gik ene gennem den mørke skov, kyssede han blomsten, oh, så tit og stærkt, at den lille alf var nær ved at blive trykket ihjel; han kunne føle gennem bladet, hvor mandens læber brændte, og rosen selv havde åbnet sig som ved den stærkeste middagssol.
Da kom der en anden mand, mørk og vred, han var den smukke piges onde broder; en kniv så skarp og stor tog han frem, og mens den anden kyssede rosen, stak den onde mand ham ihjel, skar hans hoved af og begravede det med kroppen i den bløde jord under lindetræet.
"Nu er han glemt og borte," tænkte den onde broder; "han kommer aldrig mere tilbage. En lang rejse skulle han gøre, over bjerge og søer, da kan man let miste livet, og det har han. Han kommer ikke mere, og mig tør min søster aldrig spørge om ham."
Så ragede han med foden visne blade hen over den opgravede jord og gik hjem igen i den mørke nat; men han gik ikke alene, som han troede: Den lille alf fulgte med, den sad i et vissent, sammenrullet lindeblad, der var faldet den onde mand i håret da han gravede graven. Hatten var nu sat ovenpå, der var så mørkt derinde, og alfen rystede af skræk og vrede over den fæle gerning. -
I morgenstunden kom den onde mand hjem; han tog sin hat af og gik ind i søsterens sovekammer; der lå den smukke blomstrende pige og drømte om ham, hun holdt så meget af og som hun nu troede gik over bjerge og gennem skove; og den onde broder bøjede sig over hende og lo fælt, som en djævel kan le; da faldt det visne blad af hans hår ned på sengetæppet, men han mærkede det ikke og gik ud, for selv at sove lidt i morgenstunden. Men alfen smuttede ud af det visne blad, gik ind i øret på den sovende pige og fortalte hende, som i en drøm, det skrækkelige mord, beskrev hende stedet, hvor broderen havde dræbt ham og lagt hans lig, fortalte om det blomstrende lindetræ tæt ved og sagde: "For at du ikke skal tro, det bare er en drøm, jeg har fortalt dig, så vil du finde på din seng et vissent blad!" og det fandt hun, da hun vågnede.
Oh, hvor græd hun ikke de salte tårer! og til ingen turde hun sige sin sorg. Vinduet stod hele dagen åbent, den lille alf kunne let komme ud i haven til roserne og alle de andre blomster, men han nænnede ikke at forlade den bedrøvede. I vinduet stod et træ med månedsroser, i en af blomsterne der satte han sig og så på den stakkels pige. Hendes broder kom mange gange ind i kamret, og han var så lystig og ond, men hun turde ikke sige et ord om sin store hjertesorg.
Så snart det blev nat, listede hun sig ud af huset, gik i skoven til det sted, hvor lindetræet stod, rev bladene bort fra jorden, gravede ned i den og fandt straks ham der var slået ihjel, oh, hvor hun græd, og bad Vorherre, at hun også snart måtte dø. -
Gerne ville hun føre liget med sig hjem men det kunne hun ikke; så tog hun det blege hoved med de lukkede øjne, kyssede den kolde mund og rystede jorden af hans dejlige hår. "Det vil jeg eje!" sagde hun, og da hun havde lagt jord og blade på det døde legeme, tog hun hovedet med sig hjem og en lille gren af det jasmintræ, der blomstrede i skoven, hvor han var dræbt.
Så snart hun var i sin stue, hentede hun den største blomsterpotte, der var at finde, i den lagde hun den dødes hoved, kom jord derpå og plantede så jasmingrenen i potten.
"Farvel! farvel!" hviskede den lille alf, han kunne ikke længere holde ud at se al den sorg, og fløj derfor ud i haven til sin rose; men den var afblomstret, der hang kun nogle blege blade ved den grønne hyben.
"Ak hvor det dog snart er forbi med alt det skønne og gode!" sukkede alfen. Til sidst fandt han en rose igen, den blev hans hus, bag dens fine duftende blade kunne han bygge og bo.
Hver morgenstund fløj han til den stakkels piges vindue, og der stod hun altid ved blomsterpotten og græd; de salte tårer faldt på jasmingrenen, og for hver dag som hun blev blegere og blegere stod grenen mere frisk og grøn, det ene skud voksede frem efter det andet, der kom små hvide knopper til blomster og hun kyssede dem, men den onde broder skændte og spurgte, om hun var blevet fjantet? han kunne ikke lide og ikke begribe hvorfor hun altid græd over den blomsterpotte. Han vidste jo ikke, hvilke øjne der var lukket og hvilke røde læber der var blevet jord; og hun bøjede sit hoved op til blomsterkrukken og den lille alf fra rosen fandt hende sådan blundende; da steg han ind i hendes øre, fortalte om aftnen i løvhytten, om rosens duft, og alfernes kærlighed; hun drømte så sødt, og mens hun drømte, svandt livet bort: Hun var død en stille død, hun var i Himmelen hos ham, hun havde kær.
Og jasminblomsterne åbnede deres store hvide klokker, de duftede så forunderligt sødt: Anderledes kunne de ikke græde over den døde.
Men den onde broder så på det smukke blomstrende træ, tog det til sig, som et arvegods, og satte det ind i sit sovekammer, tæt ved sengen, for det var dejligt at se på og duften var så sød og liflig. Den lille rosenalf fulgte med, fløj fra blomst til blomst, i hver boede jo en lille sjæl, og denne fortalte han om den dræbte unge mand, hvis hoved nu var jord under jorden, fortalte om den onde broder og den stakkels søster.
"Vi ved det!" sagde hver sjæl i blomsterne, "vi ved det! er vi ikke vokset frem af den dræbtes øjne og læber! vi ved det! vi ved det!" og så nikkede de så underligt med hovedet.
Rosenalfen kunne ikke forstå sig på, hvorledes de kunne være så rolige, og han fløj ud til bierne, som samlede honning, fortalte dem historien om den onde broder, og bierne sagde det til deres dronning, der bød, at de alle næste morgen skulle dræbe morderen.
Men natten forud, det var den første nat efter søsterens død, da broderen sov i sin seng tæt ved det duftende jasmintræ, åbnede hvert blomsterbæger sig, og usynlige, men med giftige spyd, steg blomstersjælene ud og de satte sig først ved hans øre og fortalte ham onde drømme, fløj derpå over hans læber og stak hans tunge med de giftige spyd. "Nu har vi hævnet den døde!" sagde de og søgte igen tilbage i jasminens hvide klokker.
Da det blev morgen, og vinduet til sovekamret med ét blev revet op, fór rosenalfen med bidronningen og den hele sværm bier ind, for at dræbe ham.
Men han var allerede død; der stod folk rundt omkring sengen og de sagde: "Jasminduften har dræbt ham!"
Da forstod rosenalfen blomsternes hævn, og han fortalte det til biernes dronning, og hun surrede med hele sin sværm om blomsterkrukken; bierne var ikke til at forjage; da tog en mand blomsterkrukken bort og en af bierne stak hans hånd, så han lod krukken falde og gå itu.
Da så de det hvide dødningehoved, og de vidste, at den døde i sengen var en morder.
Og bidronningen surrede i luften og sang om blomsternes hævn og om rosenalfen, og at bag det mindste blad bor en, som kan fortælle og hævne det onde!
Nadaljuj z branjem
Morda ti bo všeč tudi
Leteča senca in Sledotvorec
Myths and Legends of Our Own Land · 3 min branja
5 skupnih tagov
Umor Oblačnega neba
Myths and Legends of Our Own Land · 4 min branja
5 skupnih tagov
Zasledovanje in Apsirtova smrt
Argonavtika · 14 min branja
4 skupnih tagov
Sežig zlikovca
Myths and Legends of Our Own Land · 3 min branja
4 skupnih tagov