Prevod

Sobotni večer je; valovi Hudsona se lenobno zaganjajo v bregove Tappan Zeeja, pečina nad Tarrytownom, kjer v zimskih nočeh joče bela gospa, je bleda v soju zvezd, v grmovju pa čričkajo črički. Tako mirno je, da je slišati pljuskanje vesel čez vodo vsaj miljo daleč. Očitno nekakšen čolnič, a masivne izdelave, saj ga lahko žene le krepka roka; zdaj pa vesla zaškrtajo ob kline. Čudno, da ga še ni videti, saj je zvok že blizu. Poglej! Ali senca prečka tisti nagubani odsev zvezd na vodi? Vesla so obstala in ni vetra, ki bi lahko povzročil ta vzdih.

Hej, Rambout Van Dam! Si to ti? Ali še vedno odslužuješ kazen za svojo prisego, da boš od Kakiata do Spuyten Duyvila priveslal pred nedeljskim svitom, četudi bi za to potreboval cel mesec nedelj? Bolje bi bilo zate, ko bi bil noč prebil s svojimi razposajenimi prijatelji v Kakiatu ali pa se prej odpravil domov, saj kršenje nedeljskega počitka dandanes ni več greh, ti, ubogi duh, pa boš za svojo nesrečo našel kaj malo sočutja. Naj se tvoj mesec nedelj ali tvoj dolgi niz mesecev nedelj vendar kmalu izteče, saj je žalostno, ko nas kaj opomni, da smo lahko kaznovani za prestopke, že dolga leta pozabljene. Ko bo jutri sonce visoko, bo kakih dvajset bark vznemirjalo Tappansko morje, vsaka polna mož in deklet iz Novega Amsterdama, ki bodo poskakovali ob posvetni glasbi in se krepčali s pijačami, kakršnih ti, Rambout, nisi nikoli niti povohal — vsaj za to bodi hvaležen. Če tvoja senca čepi med gozdnatimi oporniki pečin Palisades in jih mežikaje opazuje, se gotovo bridko pritožuješ nad krutostjo svoje usode.