Prevod

Nekoč je živela ženska, ki je bila prava čarovnica in je imela dve hčeri. Ena je bila grda in hudobna, a jo je ljubila, ker je bila njena prava hči; druga je bila lepa in dobra, a jo je sovražila, ker je bila njena pastorka.

Nekega dne je imela pastorka lep predpasnik, ki je bil drugi tako všeč, da jo je popadla zavist. Materi je rekla, da ga hoče in mora dobiti. »Le mirno, otrok moj,« je rekla starka, »saj ga boš dobila. Tvoja polsestra si že zdavnaj zasluži smrt. Nocoj, ko bo zaspala, pridi pome, pa ji bom odsekala glavo. Glej le, da boš v postelji ležala zadaj ob steni, njo pa porini prav na sprednji rob.«

Po ubogem dekletu bi bilo, če ne bi ravno stalo v kotu in vsega slišalo. Ves dan ni smelo iz hiše, in ko je prišel čas za spanje, je moralo prvo v posteljo, da je druga lahko legla zadaj ob steno. Ko pa je ta zaspala, jo je pastorka narahlo potisnila na sprednji rob in sama zasedla prostor ob steni. Ponoči se je starka pritihotapila v sobo. V desnici je držala sekiro, z levico pa je najprej potipala, ali kdo leži spredaj. Nato je prijela sekiro z obema rokama, zamahnila in svojemu lastnemu otroku odsekala glavo. Ko je odšla, je dekle vstalo, šlo k svojemu ljubemu, ki mu je bilo ime Roland, in potrkalo na njegova vrata. Ko je prišel ven, mu je reklo: »Poslušaj, ljubi Roland, hitro morava zbežati. Mačeha me je hotela ubiti, a je zadela svojega otroka. Ko se zdani in vidi, kaj je storila, sva izgubljena.«

»Svetujem ti,« je rekel Roland, »da ji najprej vzameš čarobno palico, sicer se ne bova mogla rešiti, če se požene za nama in naju začne preganjati.« Dekle je šlo po čarobno palico, nato pa vzelo odsekano glavo in iz nje kanilo na tla tri kaplje krvi: eno pred posteljo, drugo v kuhinjo in tretjo na stopnice. Potem je s svojim ljubim odhitelo proč.

Ko je stara čarovnica zjutraj vstala, je poklicala hčer, da bi ji dala predpasnik, vendar je ni bilo. Zato je zavpila: »Kje si?«

»Tukaj na stopnicah, pometam,« je odgovorila prva kaplja krvi. Starka je šla ven, a na stopnicah ni videla nikogar, zato je spet zaklicala: »Kje si?«

»Tukaj v kuhinji, grejem se,« je zaklicala druga kaplja krvi. Šla je v kuhinjo, vendar tudi tam ni našla nikogar. Še enkrat je zaklicala: »Kje si?«

»Ah, tukaj v postelji, spim,« je zaklicala tretja kaplja krvi. Šla je v kamro k postelji. In kaj je zagledala? Svojega lastnega otroka, ki je ležal v mlaki krvi in mu je sama odsekala glavo.

Čarovnico je popadel bes. Planila je k oknu, in ker je lahko videla daleč po svetu, je zagledala pastorko, ki je s svojim ljubim Rolandom hitela proč. »Nič vama ne bo pomagalo!« je zavpila. »Čeprav sta že daleč, mi ne bosta ušla!«

Obula je svoje čarobne škornje, v katerih je z vsakim korakom premerila uro hoda, in kmalu ju je dohitela. Ko pa je dekle zagledalo starko, kako prihaja z velikimi koraki, je s čarobno palico svojega ljubega Rolanda spremenilo v jezero, sebe pa v raco, ki je plavala sredi njega. Čarovnica se je postavila na breg, metala v vodo koščke kruha in se na vse pretege trudila privabiti raco k sebi. Toda raca se ni pustila premamiti in starka se je morala zvečer praznih rok vrniti domov.

Nato sta dekle in njen ljubi Roland spet prevzela svojo pravo podobo in vso noč hodila naprej, dokler se ni zdanilo. Tedaj se je dekle spremenilo v lepo cvetlico sredi trnove žive meje, svojega ljubega Rolanda pa je spremenilo v godca z violino. Kmalu je prikorakala čarovnica in rekla godcu: »Ljubi godec, ali smem utrgati tisto lepo cvetlico?« – »Seveda,« je odgovoril, »jaz pa vam bom ob tem zaigral.« Ko je naglo zlezla v živo mejo, da bi utrgala cvetlico, saj je dobro vedela, kdo se skriva v njej, je začel igrati. Hotela ali ne, morala je plesati, kajti to je bil čaroben ples. Hitreje ko je igral, silneje je morala poskakovati. Trnje ji je trgalo obleko s telesa ter jo zbadalo in ranilo do krvi. Ker ni nehal igrati, je morala plesati tako dolgo, da se je mrtva zgrudila na tla.

Ko sta bila tako rešena, je Roland rekel: »Zdaj pojdem k očetu in pripravim vse za poroko.« – »Jaz pa bom medtem ostala tukaj,« je reklo dekle, »in te čakala. Da me nihče ne bo prepoznal, se bom spremenila v rdeč kamen na polju.« Roland je odšel, dekle pa je kot rdeč kamen ležalo na polju in čakalo svojega ljubega.

Ko pa je Roland prišel domov, se je ujel v zanke drugega dekleta, ki ga je pripravilo do tega, da je pozabil svojo ljubo. Ubogo dekle je dolgo čakalo, ko pa se nazadnje še vedno ni vrnil, ga je prevzela žalost. Spremenilo se je v cvetlico in si mislilo: »Saj bo že kdo prišel mimo in me poteptal.«

Primerilo pa se je, da je neki pastir na polju pasel ovce in zagledal cvetlico. Ker je bila tako lepa, jo je utrgal, vzel s seboj in spravil v svojo skrinjo. Od tedaj so se v pastirjevi hiši dogajale čudne reči. Ko je zjutraj vstal, je bilo že vse delo opravljeno: soba je bila pometena, mize in klopi pobrisane, na ognjišču je gorel ogenj in voda je bila prinesena. Ko se je opoldne vrnil domov, je bila miza pogrnjena in na njej je čakala dobra jed. Ni mogel razumeti, kako se to godi, saj v svoji hiši nikoli ni videl nikogar, v mali koči pa se tudi nihče ne bi mogel skriti. Seveda mu je bilo všeč, da je bilo zanj tako lepo poskrbljeno, a nazadnje ga je vendarle postalo strah. Šel je k modri ženi in jo prosil za nasvet. Modra žena mu je rekla: »Za tem tiči čarovnija. Nekega jutra navsezgodaj pozorno glej, ali se v sobi kaj premakne. Če kaj zagledaš, pa naj bo kar koli, hitro vrzi čez to belo ruto in čar bo izgubil svojo moč.« Pastir je storil, kakor mu je naročila, in naslednje jutro, ravno ko se je danilo, je videl, kako se je skrinja odprla in je iz nje prišla cvetlica.

Hitro je skočil k njej in vrgel čeznjo belo ruto. V hipu je čarovnija minila in pred njim je stalo lepo dekle. Priznalo mu je, da je bilo ono tista cvetlica in da je doslej skrbelo za njegovo gospodinjstvo. Povedalo mu je svojo zgodbo, in ker mu je bilo všeč, ga je vprašal, ali bi se poročilo z njim. Toda odgovorilo je: »Ne,« saj je hotelo ostati zvesto svojemu ljubemu Rolandu, čeprav ga je zapustil. Obljubilo pa je, da ne bo odšlo, temveč bo še naprej skrbelo za njegovo gospodinjstvo.

Bližal se je čas Rolandove poroke. Po stari šegi so po deželi razglasili, da morajo priti vsa dekleta in peti v čast poročnemu paru. Ko je zvesto dekle to slišalo, ga je prevzela tolikšna žalost, da se mu je zdelo, kakor da mu bo srce v prsih počilo. Ni hotelo iti, toda druga dekleta so prišla ponj in ga odpeljala s seboj. Vsakič, ko je prišlo na vrsto, da bi zapelo, se je umaknilo, dokler ni ostalo samo še ono. Tedaj ni imelo več izbire.

Ko pa je začelo peti in je njegov glas prišel Rolandu na ušesa, je ta skočil pokonci in vzkliknil: »Ta glas poznam! To je moja prava nevesta, nobene druge nočem!« Vse, kar je pozabil in kar mu je izginilo iz spomina, se mu je nenadoma vrnilo v srce. Tako se je zvesto dekle poročilo s svojim ljubim Rolandom; njegovega trpljenja je bilo konec in začela se je njegova sreča.