Prevod

Nekoč je živel mlad lovec, ki se je odpravil v gozd na prežo. Bil je vedrega in veselega srca, in ko je tako hodil in piskal na list, mu je prišla naproti stara, grda ženica, ga ogovorila in rekla: »Dober dan, ljubi lovec, ti si ves vesel in dobre volje, mene pa pestita lakota in žeja. Daj mi, prosim, kakšno miloščino.« Lovcu se je uboga ženica zasmilila, zato je segel v žep in ji dal, kolikor je mogel. Nato je hotel naprej, a starka ga je ustavila in rekla: »Poslušaj, ljubi lovec, kaj ti povem. Za tvoje dobro srce bi te rada obdarila. Le nadaljuj svojo pot; čez nekaj časa boš prišel do drevesa, na katerem sedi devet ptic. V krempljih držijo plašč in se zanj ravsajo. Pomeri s puško in ustreli naravnost mednje. Plašč ti bodo gotovo spustile, toda tudi eno od ptic boš zadel in bo mrtva padla na tla. Plašč vzemi s seboj. To je čudežni plašč: ko si ga ogrneš čez ramena, si moraš samo zaželeti, da bi bil v kakšnem kraju, in v hipu boš tam. Mrtvi ptici vzemi srce in ga celega pogoltni. Potem boš prav vsako jutro, ko vstaneš, pod blazino našel zlatnik.«

Lovec se je zahvalil modri ženici in si mislil: »Lepe reči mi je obljubila, ko bi se le vse tudi uresničilo.« Ko pa je prehodil kakih sto korakov, je nad seboj v vejah zaslišal takšno kričanje in čivkanje, da se je ozrl navzgor. Zagledal je kopico ptic, ki so s kljuni in nogami vlekle sem in tja kos blaga, kričale, ga cukale in se ravsale, kakor da bi ga hotela vsaka imeti samo zase. »No,« je rekel lovec, »to je pa čudno! Vse je natanko tako, kakor je rekla ženica.« Snel je puško z rame, pomeril in ustrelil naravnost mednje, da je perje kar frčalo naokrog. Ptice so z glasnim kričanjem pri priči odletele, ena pa je mrtva padla na tla in tudi plašč je zdrsnil z drevesa. Lovec je storil, kakor mu je naročila starka: prerezal je ptico, poiskal srce, ga pogoltnil in odnesel plašč domov.

Naslednje jutro, ko se je zbudil, se je spomnil obljube in hotel pogledati, ali se je res uresničila. Ko je privzdignil blazino, se mu je pod njo zasvetil zlatnik. Drugo jutro je spet našel enega in tako je bilo vsakokrat, ko je vstal. Nabral si je kup zlata, nazadnje pa si je mislil: »Kaj mi pomaga vse moje zlato, če ostajam doma? Odpravil se bom na pot in si ogledal svet.«

Poslovil se je od staršev, si oprtal lovsko torbo in puško ter odšel v svet. Nekega dne ga je pot zanesla skozi gost gozd, in ko je prišel iz njega, je pred seboj na ravnini zagledal mogočen grad. Pri enem od grajskih oken je stala starka s prelepo mladenko in gledala dol. Starka pa je bila čarovnica in je dekletu rekla: »Tamle prihaja nekdo iz gozda, ki nosi v sebi čudovit zaklad. Tega morava prelisičiti, moja ljuba hčerkica; nama bo zaklad bolje služil kakor njemu. V sebi ima ptičje srce, zato vsako jutro pod njegovo blazino leži zlatnik.« Povedala ji je, kako je s tem in kako naj ga preslepi, nazadnje pa ji je z jeznim pogledom zagrozila: »Če me ne boš ubogala, se ti bo slabo godilo.« Ko se je lovec približal, je zagledal dekle in si rekel: »Že tako dolgo hodim naokrog, zdaj bi se rad malo odpočil in se ustavil v tem lepem gradu. Denarja imam vendar na pretek.« V resnici pa ga je tja vleklo zato, ker mu je lepotica padla v oči.

Vstopil je v grad, kjer so ga prijazno sprejeli in gostoljubno pogostili. Ni minilo dolgo, pa se je tako zaljubil v čarovničino hčer, da ni mislil na nič drugega, le njej je gledal v oči in rad storil vse, kar si je zaželela. Tedaj je starka rekla: »Zdaj morava dobiti ptičje srce. Še opazil ne bo, da ga nima več.« Pripravili sta napoj, in ko je bil skuhan, ga je starka nalila v čašo ter jo dala dekletu, da bi jo ponudilo lovcu. Dekle mu je reklo: »Na, moj ljubi, napij mi na zdravje.« Vzel je čašo, in ko je napoj popil, je izbljuval ptičje srce. Dekle ga je moralo skrivaj odnesti in nato samo pogoltniti, ker je tako hotela starka. Odtlej lovec pod svojo blazino ni več našel zlata, temveč je ležalo pod dekletovo blazino, od koder ga je starka vsako jutro pobrala. Toda bil je tako zaljubljen in zaslepljen, da ni mislil na nič drugega kakor na to, kako bi z dekletom preživljal čas.

Tedaj je stara čarovnica rekla: »Ptičje srce imava, zdaj pa mu morava vzeti še čudežni plašč.« Dekle je odgovorilo: »Tega mu pustiva, saj je že izgubil svoje bogastvo.« Starka se je razjezila in rekla: »Tak plašč je čudovita reč, ki jo le redko najdeš na svetu. Hočem ga in moram ga imeti.« Dekletu je povedala, kako naj se loti stvari, in mu zagrozila, da se mu bo slabo godilo, če je ne bo ubogalo. Dekle je storilo, kakor mu je naročila starka: nekoč je stopilo k oknu in se zazrlo v daljavo, kakor da bi bilo zelo žalostno. Lovec ga je vprašal: »Zakaj stojiš tu tako žalostna?« »Ah, moj ljubi,« mu je odgovorilo, »tam nasproti je Granatna gora, kjer rastejo dragoceni dragi kamni. Tako močno hrepenim po njih, da me ob misli nanje prevzame žalost. Toda kdo bi jih mogel prinesti? Le ptice, ki letijo, pridejo tja, človek pa nikoli.« »Če te ne tare nič drugega,« je rekel lovec, »ti bom to skrb kmalu pregnal iz srca.« Objel jo je pod svojim plaščem in si zaželel, da bi bila na Granatni gori, in v hipu sta oba sedela na njej. Dragi kamni so se bleščali na vseh straneh, da jih je bilo veselje gledati, in nabrala sta najlepše in najdragocenejše. Starka pa je s svojo čarovnijo povzročila, da so lovcu postale veke težke. Rekel je dekletu: »Sediva malo in si odpočijva. Tako sem utrujen, da se komaj še držim na nogah.« Sedla sta, on pa ji je položil glavo v naročje in zaspal. Ko je trdno spal, mu je dekle odvezalo plašč z ramen in si ga ogrnilo, pobralo granate in druge kamne ter si zaželelo, da bi bilo z njimi doma.

Ko se je lovec naspal in prebudil, je videl, da ga je njegova ljuba prevarala in pustila samega na divji gori. »Oh,« je rekel, »koliko nezvestobe je na svetu!« Sedel je tam, ves zaskrbljen in žalosten, in ni vedel, kaj naj stori. Gora pa je pripadala divjim, strašanskim velikanom, ki so na njej prebivali in razgrajali, in še ni dolgo sedel tam, ko je zagledal tri, ki so prihajali proti njemu. Legel je na tla, kakor da bi globoko spal. Velikani so prišli do njega in prvi ga je dregnil z nogo ter rekel: »Kakšen črv pa leži tu in si ogleduje svojo notranjost?« Drugi je rekel: »Pohodi ga do smrti.« Tretji pa je zaničljivo odvrnil: »To bi bilo pa res vredno truda! Pustita ga živeti. Tu ne more ostati, če pa spleza više, na vrh gore, ga bodo zgrabili oblaki in odnesli.« S temi besedami so odšli mimo, lovec pa si je zapomnil, kar so govorili, in brž ko so odšli, je vstal in splezal na gorski vrh. Ko je nekaj časa sedel tam, je priplaval oblak, ga zajel in odnesel. Nekaj časa je drsel po nebu, nato pa se spustil nad velik zelenjavni vrt, ki je bil z vseh strani obdan z zidom, tako da je lovec mehko pristal med zeljem in drugo zelenjavo.

Lovec se je ozrl naokrog in rekel: »Ko bi le imel kaj jesti! Tako sem lačen, pa tudi naprej bom težko prišel. Toda tu ne vidim ne jabolka ne hruške ne nobenega drugega sadja, povsod sama zelenjava.« Nazadnje si je mislil: »Za silo lahko jem solato. Ni sicer kaj prida, a me bo vsaj okrepčala.« Izbral si je lepo glavo in začel jesti. Komaj pa je pogoltnil nekaj grižljajev, ga je obšel nenavaden občutek in začutil je, da se ves spreminja. Zrasle so mu štiri noge, debela glava in dvoje dolgih uhljev, in z grozo je spoznal, da se je spremenil v osla. Ker pa je bil še vedno zelo lačen in mu je sočna solata v njegovi novi podobi dobro teknila, je požrešno jedel naprej. Nazadnje je prišel do druge vrste solate, in komaj je pogoltnil nekaj listov, je spet začutil spremembo ter dobil nazaj človeško podobo.

Lovec je nato legel in prespal svojo utrujenost. Ko se je naslednje jutro prebudil, je odtrgal glavo škodljive in glavo zdravilne solate ter si mislil: »S tem bom spet prišel do svojega in kaznoval nezvestobo.« Spravil je obe glavi, preplezal zid in odšel iskat grad svoje ljube. Ko je nekaj dni taval naokrog, ga je na srečo spet našel. Brž si je potemnil obraz, da ga niti lastna mati ne bi prepoznala, šel v grad in prosil za prenočišče. »Tako sem utrujen,« je rekel, »da ne morem več naprej.« Čarovnica ga je vprašala: »Dragi popotnik, kdo ste in po kakšnem opravku hodite?« Odgovoril je: »Kraljev sel sem. Poslali so me iskat najokusnejšo solato, kar je raste pod soncem. Imel sem srečo, da sem jo našel, in nosim jo s seboj, toda sonce tako močno pripeka, da mi nežni listi že skoraj venijo, in ne vem, ali jo bom lahko prinesel do cilja.«

Ko je starka slišala o okusni solati, so se ji pocedile sline in rekla je: »Dragi popotnik, dovolite mi, da poskusim to čudovito solato.« »Zakaj pa ne?« je odgovoril. »S seboj imam dve glavi in eno vam bom dal.« Odprl je vrečo in ji podal škodljivo. Čarovnica ni nič hudega slutila in ob misli na novo jed so se ji tako cedile sline, da je sama odšla v kuhinjo in jo pripravila. Ko je bila solata nared, ni mogla počakati, da bi jo postavili na mizo, temveč je takoj vzela nekaj listov in jih dala v usta. Komaj jih je pogoltnila, je že izgubila človeško podobo in kot oslica stekla dol na dvorišče. Nato je prišla v kuhinjo služkinja, zagledala pripravljeno solato in jo hotela odnesti na mizo. Med potjo pa jo je po stari navadi zamikalo, da bi jo poskusila, in pojedla je nekaj listov. Čudežna moč je pri priči učinkovala: tudi ona se je spremenila v oslico in stekla k starki, skleda s solato pa je padla na tla. Sel je medtem sedel pri lepem dekletu, in ker nihče ni prinesel solate, tudi njej pa se je je zahotelo, je rekla: »Ne vem, kje se je zadržala solata.« Lovec si je mislil: »Solata je gotovo že učinkovala,« in rekel: »Šel bom v kuhinjo in povprašal.« Ko je prišel dol, je videl dve oslici, ki sta tekali po dvorišču, solata pa je ležala na tleh. »Prav je,« je rekel, »ti dve sta že dobili svoje.« Pobral je preostale liste, jih položil v skledo in jo odnesel dekletu. »Sam vam prinašam okusno jed,« je rekel, »da vam ne bo treba več čakati.« Jedla je in pri priči kakor drugi dve izgubila človeško podobo ter kot oslica stekla na dvorišče.

Lovec si je umil obraz, da so ga spremenjene ženske lahko prepoznale, nato pa odšel na dvorišče in rekel: »Zdaj boste dobile plačilo za svojo nezvestobo.« Vse tri je privezal na vrv in jih gnal pred seboj, dokler ni prišel do mlina. Potrkal je na okno, mlinar je pomolil glavo skozenj in vprašal, kaj želi. »Tri hudobne živali imam,« je odgovoril lovec, »ki jih nočem več obdržati. Če jih vzamete k sebi, jim dajete hrano in ležišče ter ravnate z njimi, kakor vam naročim, vam plačam, kolikor zahtevate.« Mlinar je rekel: »Zakaj pa ne? Kako pa naj ravnam z njimi?« Lovec mu je naročil, naj staro oslico, ki je bila čarovnica, vsak dan trikrat pretepe in enkrat nahrani; mlajšo, ki je bila služkinja, naj enkrat pretepe in trikrat nahrani; najmlajše, ki je bila dekle, pa naj nikoli ne tepe in ji da trikrat na dan jesti. Ni namreč imel srca, da bi dal dekle pretepati. Nato se je vrnil v grad, kjer je našel vse, kar je potreboval.

Čez nekaj dni je prišel mlinar in povedal, da je stara oslica, ki je dobivala udarce in le enkrat na dan hrano, poginila. »Drugi dve,« je nadaljeval, »sicer še živita in tudi jesti dobita trikrat na dan, a sta tako žalostni, da ne bosta več dolgo zdržali.« Lovcu sta se zasmilili, opustil je jezo in naročil mlinarju, naj ju pripelje nazaj. Ko sta prišli, jima je dal jesti zdravilno solato, da sta spet postali človeka. Lepo dekle je padlo pred njim na kolena in reklo: »Ah, moj ljubi, odpustite mi zlo, ki sem vam ga storila. Mati me je prisilila v to; vse se je zgodilo proti moji volji, saj vas ljubim iz vsega srca. Vaš čudežni plašč visi v omari, za ptičje srce pa bom popila napoj, da ga izbljuvam.« Tedaj si je premislil in rekel: »Kar obdrži ga, saj je vseeno. Vzel te bom za svojo zvesto ženo.« Nato sta se poročila in srečno živela skupaj do smrti.