Prevod

Nekega dne sta pred revno hišo sedela star mož in njegova žena ter si malo odpočila od dela. Nenadoma se je pripeljala razkošna kočija, v katero so bili vpreženi štirje črni konji, in iz nje je stopil bogato oblečen gospod. Kmet je vstal, pristopil h gospodu in ga vprašal, kaj želi in s čim mu lahko postreže. Tujec je starcu podal roko in rekel: »Ničesar drugega si ne želim, kakor da bi enkrat okusil kmečko jed. Pripravite mi krompir, kakor ga navadno jeste sami, pa bom sedel k vaši mizi in ga z veseljem pojedel.« Kmet se je nasmehnil in rekel: »Vi ste grof ali knez ali nemara celo vojvoda; imenitne gospode včasih obide takšna želja. Vaši želji bomo ustregli.« Žena je odšla v kuhinjo, začela prati in ribati krompir ter se namenila pripraviti cmoke, kakršne jedo kmetje. Medtem ko je delala, je kmet rekel tujcu: »Pojdite tačas z menoj na vrt za hišo, kjer imam še nekaj opravkov.« Na vrtu je bil izkopal jame in je zdaj hotel vanje posaditi drevesa. »Mar nimate otrok,« je vprašal tujec, »ki bi vam lahko pomagali pri delu?« »Ne,« je odgovoril kmet. »Sicer sem imel sina,« je dodal, »a že dolgo je tega, kar je odšel v širni svet. Bil je malopriden fant, bister in prebrisan, vendar se ni hotel ničesar naučiti in je zganjal same hudobne potegavščine. Nazadnje mi je pobegnil in odtlej nisem nič več slišal o njem.« Starec je vzel drevesce, ga postavil v jamo in zraven zabil kol. Ko je vanjo nametal zemljo in jo poteptal, je deblo spodaj, zgoraj in na sredi s slamnato vrvjo trdno privezal h kolu. »Pa mi povejte,« je rekel gospod, »zakaj tudi tistega krivega, grčastega drevesa tam v kotu, ki je upognjeno skoraj do tal, ne privežete h kolu kakor tega, da bi raslo naravnost?« Starec se je nasmehnil in rekel: »Gospod, govorite, kakor pač veste in znate. Vidi se, da se niste ukvarjali z vrtnarjenjem. Tisto drevo je staro in grčasto, nihče ga ne more več zravnati. Drevesa je treba vzgajati, dokler so mlada.« »Tako je tudi z vašim sinom,« je rekel tujec. »Če bi ga vzgajali, ko je bil še mlad, ne bi pobegnil. Zdaj je gotovo tudi on že otrdel in postal grčast.« »Res je,« je odgovoril starec, »že dolgo je tega, kar je odšel. Gotovo se je spremenil.« »Bi ga še prepoznali, če bi stopil pred vas?« je vprašal tujec. »Po obrazu najbrž ne,« je odgovoril kmet, »ima pa znamenje, materino znamenje na rami, ki je podobno fižolu.« Ko je to izrekel, je tujec slekel suknjič, razgalil ramo in kmetu pokazal fižol. »Ljubi Bog,« je vzkliknil starec, »saj si res moj sin!« In v srcu se mu je prebudila ljubezen do otroka. »Toda,« je dodal, »kako moreš biti moj sin, ko pa si postal velik gospod in živiš v bogastvu in izobilju! Po kakšni poti si prišel do tega?« »Ah, oče,« je odvrnil sin, »mlado drevo ni bilo privezano h kolu in je zraslo krivo. Zdaj je prestaro in se ne bo več zravnalo. Kako sem si vse to pridobil? Tat sem postal. A nikar se ne prestrašite, jaz sem tatinski mojster. Zame ni ne ključavnice ne zapaha; kar si zaželim, je moje. Ne mislite, da kradem kakor navaden tat; jemljem le od preobilja bogatih. Revni ljudje so varni pred menoj: raje jim kaj dam, kakor da bi jim vzel. Prav tako se ne dotaknem ničesar, kar bi lahko dobil brez truda, zvijače in spretnosti.« »Ah, moj sin,« je rekel oče, »to mi vendar ni všeč. Tat ostane tat; povem ti, da se to ne bo dobro končalo.« Odpeljal ga je k materi, in ko je slišala, da je to njen sin, je zajokala od veselja. Ko pa ji je povedal, da je postal tatinski mojster, sta ji po obrazu stekla dva potoka solz. Nazadnje je rekla: »Četudi je postal tat, je vendar moj sin in moje oči so ga še enkrat videle.«

Sedli so za mizo in spet je s starši jedel skromno hrano, ki je že dolgo ni okusil. Oče je rekel: »Če naš gospod, grof tam v gradu, izve, kdo si in s čim se ukvarjaš, te ne bo vzel v naročje in te zibal, kakor je storil, ko te je držal pri krstnem kamnu, temveč te bo dal gugati na vislicah.« »Bodite brez skrbi, oče, nič mi ne bo storil, saj obvladam svojo obrt. Še danes ga bom sam obiskal.« Ko se je približal večer, je tatinski mojster sedel v kočijo in se odpeljal na grad. Grof ga je vljudno sprejel, ker ga je imel za imenitnega gospoda. Ko pa se mu je tujec dal prepoznati, je prebledel in nekaj časa molčal. Nazadnje je rekel: »Moj krščenec si, zato bom dal milosti prednost pred pravico in bom prizanesljiv s teboj. Ker se hvališ, da si tatinski mojster, bom preizkusil tvojo spretnost. Če pa preizkušnje ne prestaneš, se boš moral poročiti z vrvarjevo hčerjo in krokarji ti bodo ob tem krakali svatovsko godbo.« »Gospod grof,« je odgovoril mojster, »izmislite si tri naloge, tako težke, kakor hočete, in če jih ne opravim, storite z menoj, kar vas je volja.« Grof je nekaj trenutkov premišljeval, nato pa rekel: »Prav, najprej mi moraš iz hleva ukrasti mojega osebnega jezdnega konja. Drugič moraš meni in moji ženi, ko zaspiva, izpod telesa izvleči rjuho, ne da bi to opazila, poleg tega pa moji ženi sneti z roke poročni prstan. Tretjič in zadnjič mi moraš iz cerkve ukrasti župnika in cerkovnika. Dobro si zapomni vse, kajti gre ti za vrat.«

Mojster se je odpravil v najbližje mesto. Tam je od stare kmetice kupil obleko in si jo nadel. Nato si je obraz obarval rjavo in si nanj narisal še gube, tako da ga ne bi nihče prepoznal. Nazadnje je sodček napolnil s starim madžarskim vinom, v katero je primešal močan uspavalni napoj. Sodček je položil v koš, si ga oprtal na hrbet in se s počasnimi, opotekajočimi se koraki odpravil proti grofovemu gradu. Ko je prispel, je bilo že temno. Sedel je na kamen na dvorišču, začel kašljati kakor stara ženska z bolnimi pljuči in si mel roke, kakor da ga zebe. Pred vrati konjskega hleva so vojaki ležali okoli ognja. Eden izmed njih je opazil žensko in ji zaklical: »Pridi bliže, stara mamica, in se pogrej pri nas. Saj gotovo nimaš prenočišča in ga vzameš, kjer ga najdeš.« Starka je pridrobila bliže, jih prosila, naj ji snamejo koš s hrbta, in sedla k njim ob ogenj. »Kaj imaš v sodčku, stara škatla?« je vprašal eden. »Dobro kapljico vina,« je odgovorila. »S prodajo se preživljam; za denar in lepo besedo vam rada dam kozarec.« »Le sem z njim,« je rekel vojak, in ko je pokusil kozarec, je vzkliknil: »Če je vino dobro, raje spijem še en kozarec!« Dal si je znova natočiti in drugi so sledili njegovemu zgledu. »Hej, tovariši!« je eden zaklical tistim, ki so sedeli v hlevu. »Tu je mamica z vinom, ki je staro kakor ona sama. Tudi vi ga popijte požirek, še bolje vam bo ogrelo želodec kakor naš ogenj.« Starka je odnesla sodček v hlev. Eden od vojakov je sedel na osedlanem grofovem konju, drugi je držal uzdo, tretji pa ga je prijel za rep. Točila jim je, kolikor so hoteli, dokler studenec ni presahnil. Ni minilo dolgo, ko je prvemu uzda padla iz rok, sesedel se je in začel smrčati. Drugi je izpustil rep, legel in smrčal še glasneje. Tisti v sedlu je sicer obsedel, a se je z glavo sklonil skoraj do konjevega vratu, spal in pihal skozi usta kakor kovaški meh. Vojaki zunaj so že zdavnaj zaspali; ležali so na tleh in se niso ganili, kakor da so iz kamna.

Ko je tatinski mojster videl, da mu je uspelo, je prvemu namesto uzde položil v roko vrv, drugemu, ki je držal rep, pa šop slame. Toda kaj naj stori s tistim, ki sedi konju na hrbtu? Ni ga hotel vreči na tla, saj bi se lahko prebudil in zagnal vik in krik. A se je domislil dobre rešitve: odpel je sedelni pas, na sedlo privezal nekaj vrvi, ki so visele v obročih na steni, ter spečega jezdeca skupaj s sedlom potegnil kvišku. Nato je vrvi ovil okoli stebra in jih trdno privezal. Konja je hitro odvezal z verige, toda če bi z njim jezdil po kamnitem tlaku dvorišča, bi hrup slišali v gradu. Zato mu je najprej ovil kopita s starimi cunjami, ga previdno odpeljal ven, se zavihtel nanj in oddirjal.

Ko se je zdanilo, je mojster na ukradenem konju pridirjal do gradu. Grof je ravnokar vstal in gledal skozi okno. »Dobro jutro, gospod grof!« mu je zaklical. »Tu je konj, ki sem ga srečno spravil iz hleva. Le poglejte, kako lepo ležijo in spijo vaši vojaki; če pa stopite v hlev, boste videli, kako udobno so se namestili vaši stražarji.« Grof se je moral zasmejati, nato pa je rekel: »Enkrat ti je uspelo, toda drugič se ne bo tako srečno izteklo. In svarim te: če te zalotim pri kraji, bom s teboj tudi ravnal kot s tatom.« Ko je grofica zvečer legla v posteljo, je roko s poročnim prstanom trdno stisnila v pest, grof pa je rekel: »Vsa vrata so zaklenjena in zapahnjena. Ostal bom buden in čakal tatu; če pa zleze skozi okno, ga ustrelim.« Tatinski mojster je v temi odšel k vislicam, z vrvi odrezal nesrečnega grešnika, ki je visel na njih, in ga na hrbtu odnesel do gradu. Tam je k spalnici prislonil lestev, si mrtveca posadil na rame in se začel vzpenjati. Ko je prišel tako visoko, da se je mrtvečeva glava prikazala v oknu, je grof, ki je prežal v postelji, sprožil vanj pištolo. Mojster je nemudoma spustil nesrečnega grešnika, da je padel na tla, sam pa skočil z lestve in se skril v kot. Luna je noč dovolj osvetljevala, da je mojster razločno videl, kako je grof skozi okno stopil na lestev, splezal dol in odnesel mrtveca na vrt. Tam je začel kopati jamo, v katero ga je nameraval položiti. »Zdaj je napočil pravi trenutek,« je pomislil tat, spretno smuknil iz svojega kota in se povzpel po lestvi naravnost v grofičino spalnico. »Draga žena,« je začel z grofovim glasom, »tat je mrtev, a vendar je bil moj krščenec in bolj navihanec kakor hudobnež. Nočem ga izpostaviti javni sramoti; pa tudi njegovi ubogi starši se mi smilijo. Preden se zdani, ga bom sam pokopal na vrtu, da stvar ne pride na dan. Daj mi rjuho, da vanjo zavijem truplo in ga zakopljem kakor psa.« Grofica mu je dala rjuho. »Veš kaj,« je nadaljeval tat, »obšla me je velikodušnost. Daj mi še prstan; nesrečnik je tvegal življenje zanj, pa naj ga odnese s seboj v grob.« Ni hotela nasprotovati grofu, in čeprav je to nerada storila, je vendar snela prstan s prsta in mu ga podala. Tat je z obojim odšel in srečno prispel domov, še preden je grof na vrtu končal svoje grobarsko delo.

Kako dolg obraz je naredil grof, ko je naslednje jutro prišel mojster ter mu prinesel rjuho in prstan! »Ali znaš čarati?« ga je vprašal. »Kdo te je spravil iz groba, v katerega sem te sam položil, in te obudil v življenje?« »Niste pokopali mene,« je rekel tat, »temveč nesrečnega grešnika z vislic.« Nato je podrobno povedal, kako se je vse zgodilo, in grof mu je moral priznati, da je bister in zvit tat. »Toda nisi še pri koncu,« je dodal. »Opraviti moraš še tretjo nalogo, in če ti to ne uspe, ti vse dosedanje ne pomaga nič.« Mojster se je nasmehnil in ni odgovoril.

Ko se je znočilo, je prišel k vaški cerkvi z dolgo vrečo na hrbtu, svežnjem pod pazduho in svetilko v roki. V vreči je imel rake, v svežnju pa kratke voščene svečke. Sedel je na pokopališče, vzel iz vreče raka in mu na hrbet prilepil svečko. Nato jo je prižgal, položil raka na tla in ga pustil, da je lezel naokrog. Iz vreče je vzel drugega, z njim storil enako in tako nadaljeval, dokler ni izpraznil vreče. Potem si je nadel dolgo črno oblačilo, podobno meniški kuti, in si na brado prilepil sivo brado. Ko je bil nazadnje povsem neprepoznaven, je vzel vrečo, v kateri so bili prej raki, šel v cerkev in se povzpel na prižnico. Ura v zvoniku je prav tedaj odbila dvanajst. Ko je zadnji udarec izzvenel, je z glasnim, predirljivim glasom zaklical: »Poslušajte, grešni ljudje, konec vseh stvari je napočil, sodni dan je blizu! Poslušajte, poslušajte! Kdor hoče z menoj v nebesa, naj zleze v vrečo. Jaz sem Peter, ki odpira in zapira nebeška vrata. Vidite, zunaj na pokopališču hodijo umrli in zbirajo svoje kosti. Pridite, pridite in zlezite v vrečo, konec sveta je tu!« Vpitje je odmevalo po vsej vasi. Župnik in cerkovnik, ki sta stanovala najbliže cerkvi, sta ga prva slišala. Ko sta zagledala lučke, ki so se sprehajale po pokopališču, sta spoznala, da se dogaja nekaj nenavadnega, in stopila v cerkev. Nekaj časa sta poslušala pridigo, nato pa je cerkovnik dregnil župnika in rekel: »Ne bi bilo slabo, če bi izkoristila priložnost in še pred sodnim dnem skupaj po lahki poti prišla v nebesa.« »Seveda,« je odvrnil župnik, »tudi sam sem tako mislil. Če ste za to, se kar odpraviva.« »Da,« je odgovoril cerkovnik, »toda vi, gospod župnik, imate prednost; jaz pridem za vami.« Župnik je torej stopil naprej in se povzpel na prižnico, kjer je mojster odprl vrečo. Najprej je vanjo zlezel župnik, potem še cerkovnik. Mojster je vrečo takoj trdno zavezal, jo zgrabil za nabrano blago in jo odvlekel po stopnicah prižnice. Vsakič, ko sta glavi obeh bedakov udarili ob stopnico, je zaklical: »Zdaj gremo že čez gore!« Nato ju je na enak način vlekel skozi vas, in kadar so prišli skozi lužo, je zaklical: »Zdaj gremo že skozi mokre oblake!« Ko ju je nazadnje vlekel po grajskih stopnicah navzgor, pa je zaklical: »Zdaj smo na nebeških stopnicah in kmalu bomo v preddverju!« Ko je prišel na vrh, je vrečo porinil v golobnjak, in ko so golobi zaprhutali, je rekel: »Slišita, kako se angeli veselijo in mahajo s perutmi?« Nato je zapahnil vrata in odšel.

Naslednje jutro se je odpravil h grofu in mu povedal, da je opravil tudi tretjo nalogo ter iz cerkve odpeljal župnika in cerkovnika. »Kje si ju pustil?« je vprašal gospod. »Zgoraj v golobnjaku ležita v vreči in si domišljata, da sta v nebesih.« Grof se je sam povzpel tja in se prepričal, da je govoril resnico. Ko je župnika in cerkovnika osvobodil iz ječe, je rekel: »Pravi veletat si in zmagal si. Tokrat jo boš odnesel s celo kožo, a glej, da izgineš iz moje dežele, kajti če te v njej še kdaj zalotim, lahko računaš, da te bodo povzdignili na vislice.« Veletat se je poslovil od staršev, znova odšel v širni svet in nihče ni nikoli več slišal ničesar o njem.